Ambasadorka LinkedIna

Stalno razvijanje lastnih sposobnosti in pridobivanje novih znanj jo najbolj zaznamujeta na njeni podjetniški poti, zato je niti koronakriza ni vrgla iz tira. Še več, meni, da je to idealen čas za izobraževanje in širjenje poslovne mreže – na LinkedInu, seveda.

Niti ko se na daljavo pogovarjate z Manco Korelc (da, tudi novinarji se prilagajamo trenutnim razmeram in vse intervjuje opravljamo preko videoklicev), vam ne more uiti njena strastna predanost družbenim omrežjem. Pa ne vsem po vrsti; enega od njih ima še posebej v čislih. To je LinkedIn, platforma, ki ji je blizu že zato, ker je v prvi vrsti poslovna in se v medorganizacijskem svetu (lahko) odlično obnese. Podjetniška samorastnica se je zavezala komunikaciji med podjetji, saj ta njenemu značaju ustreza bolj kot pa komunikacija med podjetjem in posamezniki. Svoje znanje o LinkedInu zavzeto posreduje na seminarjih in delavnicah, prikrojenih potrebam posameznega podjetja, nedavno pa je začela predavati tudi na Akademiji UDO, izobraževalnem programu, s katerim pri Marketing magazinu utrjujemo pot poklicu upravljavca družbenih omrežij. Tudi ona je prepričana, da gre za poklic prihodnosti, saj so družbena omrežja postala izjemno razvejana, njihovo upravljanje pa čedalje bolj zahtevno.

Z zgovorno in neposredno sogovornico, za katero je po nekaj letih samostojne kariere specialistke za LinkedIn podjetništvo postalo življenjski slog, sva se pogovarjali v malce bolj sproščenem slogu, kot to običajno velja za MM-ove osrednje intervjuje. Te namreč ponavadi spremlja tudi ura poziranja pred objektivom našega fotografa, čemur pa smo se morali zaradi omejevanja fizičnih stikov tokrat odpovedati. A nič zato, tudi njene profesionalne fotografije dokazujejo, kako resno jemlje ne le svoje podjetniško poslanstvo, temveč tudi proces gradnje osebne znamke, čemur sva prav tako posvetili precej pozornosti. Pogovarjali sva se tudi o njenem osebnem, vseživljenjskem projektu »Moja jezera«, s katerim je navdušila medije, ki z veseljem opevajo lepote Slovenije.

Psihično jo zelo dobro prenašam, ker sem po značaju precejšnja samotarka. Zavedam se, da mi tega ne bi prisodili, če bi o meni sklepali zgolj na podlagi mojih zapisov na družbenih omrežjih, ampak veliko časa preživim sama, saj sem tako lahko zelo ustvarjalna. Kljub temu pa moram priznati, da mi je že malce dolgčas, saj živim sama in nimam družine, tako da že malo pogrešam ljudi in se veselim časa, ko se nam ne bo več treba izogibati drug drugemu.

Moje življenje je sicer osredotočeno na gradnjo kariere in posla; sem podjetnica po duši in podjetništvo je moj življenjski slog. Tudi običajno večino časa preživim za računalnikom, v »koronadobi« pa še več. Menim, da je to najboljši možni čas, ki nam ga je podarilo vesolje, da se osredotočimo na delo, ki bi ga v normalnih časih le odlagali. Sama sem se tako popolnoma posvetila pisanju vsebin o LinkedInu; nikoli si nisem niti predstavljala, da bi jih v tako kratkem času lahko sestavila tako veliko. Pripravila sem namreč spletni produkt, ki vključuje 12 različnih e-priročnikov o LinkedInu v skupnem obsegu 98 strani. Vse sem jih tudi sama oblikovala in s tem razvijala tudi svoje oblikovalske veščine. Za oblikovanje uporabljam program Canva, ki ga vedno priporočam tudi svojim naročnikom, saj je zelo uporaben za marketing na družbenih omrežjih. Končno bom vzpostavila tudi svojo poslovno spletno stran, kar me je čakalo, že odkar sem na svojem.

Tretji projekt, ki sem se mu posvetila, pa so spletni izobraževalni programi. Tik preden sva začeli intervju, sem dobila klic iz nekega podjetja, da bi želeli imeti izobraževanje na LinkedInu na daljavo. Dela mi tudi v teh časih torej ne manjka.

To je bila tudi zame kot predavateljico zagotovo ena od večjih preizkušenj v zadnjem času, saj so si predavanja v živo in spletni seminarji kot dan in noč. Si doma, ves čas gledaš samo v zaslon in ni skorajda nobene interakcije z udeleženci. Prvih nekaj minut je bilo nenavadno, saj nisem vedela, ali me sploh kdo posluša, a sem se hitro prilagodila situaciji. Drugi dan sem že zelo uživala.

Ugotavljam pa, da je spletni seminar, ki traja dvakrat po uro in pol, lahko veliko bolj koristen za udeležence kot triurno predavanje v živo. Ker ni tolikšne interakcije, jim moram podati veliko več vsebine. Na delavnici v živo je običajno veliko več vprašanj udeležencev in tudi med njimi se začne razprava, medtem ko pri spletnem dogodku tega ni. Izkušnja je bila sicer zelo pozitivna, saj sem spoznala, koliko več moram dati od sebe v takšnem primeru in da to tudi lahko dam. Gre pač za drugačen način podajanja vsebine, ki se mu bomo v teh časih morali prilagoditi.

To je res, toda v praksi se le redki odločajo, da bi predavatelja prekinjali. Poleg tega kot predavateljica ne vidim obraza udeleženca, ki zastavlja vprašanje, zato tudi rečem, naj se predstavijo. Za večino od nas je to nekaj novega in nam še ni prišlo v navado. To je pač naša nova realnost in morda je ena od ključnih pozitivnih posledic koronavirusa tudi to, da se bomo odpovedali nepotrebnim osebnim sestankom, ki od nas zahtevajo preveč časa. Sama bi si želela, da navado videoklicev ohranimo tudi v prihodnje. Če delaš globalno, si takšnega načina komuniciranja sicer bolj vajen, če pa posluješ le na slovenskem trgu, pa se ga moramo šele priučiti in verjetno nam bo kmalu postal samoumeven.

Ko bo konec karantene, bomo najprej vsi leteli ven in se množično udeleževali dogodkov (smeh). Digitalna orodja seveda ne morejo nadomestiti offline komunikacije, lahko pa jo zelo dobro dopolnijo. Zagotovo pa bodo nekatere navade ostale, spremenili se bodo načini komuniciranja in verjetno tudi kupovanja, predvsem spletnega. Sicer pa menim, da bodo posledice koronavirusa, tudi pozitivne, čez čas izzvenele in se bomo vrnili k starim navadam. Karantena po moji oceni ne bo trajala toliko časa, da bi nas povsem spremenila.

Tudi to, kako se pojavljam na družbenih omrežjih, je del mene. Če si nepristen, boš takšen tako v živo kot na spletu, in nasprotno, če tudi sicer nisi ponarejen, niti na družbenih omrežjih ne boš takšen. V zadnjih petih letih zelo zavestno gradim svojo osebno znamko in kariero. Moje glavno in edino vodilo pri vsem, kar delam, je, da izhajam iz sebe. Objavljam samo to, kar čutim, da je prav. Uporabljam LinkedIn, Instagram in Facebook, a zelo strateško lociram vsebine. Na LinkedInu gradim svojo osebno znamko po poslovni plati, kar pomeni tudi, da objavljam zavestno in premišljeno. Če začutim, da bi bilo primerno, da dodam osebno noto, to tudi storim. Vedno ko predavam o LinkedInu, udeležencem poudarjam, da se gradnja verodostojnosti odvija po fazah; nič se ne more zgoditi čez noč. Ko se želiš na LinkedInu pozicionirati kot strokovnjak, si moraš najprej zaslužiti pozornost uporabnikov. To pa pridobiš s tem, da jim nudiš dodano vrednost v obliki strokovnih vsebin. Šele ko te oni sami označijo kot strokovnjaka za določeno področje, jih boš morda začel zanimati tudi kot oseba, kakršna si v resnici. Naj ponazorim. Septembra lani sem na LinkedInu objavila, da je že dve leti od takrat, odkar ste me pri MM-u povabili za predavateljico na Londonski šoli za odnose z javnostmi, in kako ste s tem vplivali na moje poslovne odločitve. Pred nekaj leti, ko sem šele začenjala svojo podjetniško pot, se še nisem imela za dovoljšnjo strokovnjakinjo. Do zdaj pa sem že postala toliko samozavestna, saj me ljudje že prepoznavajo kot osebo, ki ji lahko zaupajo kot strokovnjakinji za LinkedIn. To pomeni, da sem vzpostavila odnos z njimi, zato se zdaj že začenjajo spraševati, kdo pa je Manca kot oseba.

V Sloveniji smo še nekoliko zadržani, ko gre za gradnjo osebne znamke. Če delujemo na mednarodnih trgih, ta proces poteka drugače in temu se je treba prilagoditi. V tujini ljudje na družbenih omrežjih objavljajo marsikaj, kar se meni osebno ne zdi primerno. Kaj je primerno, je seveda zelo relativno. Ena od mojih povezav je, na primer, na LinkedInu objavila zelo čustven zapis, da ji je umrl oče, česar jaz ne bi naredila. Pri meni je res tako, da nekaj objavim le, če sama pri sebi začutim, da moram. In z leti se seveda to spreminja in želim vse več sebe deliti tudi na LinkedInu. Vedno pa mi je ključno merilo tudi povratna informacija mojih sledilcev.

Ključen razlog je v tem, da imam z njim zelo osebno izkušnjo, saj mi je in mi še vedno pomaga pri gradnji prepoznavnosti, kariere, spoznavanju ljudi in poslu.

Ko sem šla oktobra 2014 prvič na svoje, sem bila strokovnjakinja za digitalni marketing; imela sem naziv, ki danes pravzaprav nič ne pove, ker gre za preširoko področje. Ključno vprašanje, ki sem si ga takrat zastavila, je bilo, kako me bodo podjetja najela, če sploh ne vedo zame. Takrat se še nisem nikjer pojavljala, nisem hodila na poslovne in marketinške dogodke, nisem imela prav nobenega socialnega kapitala; bila sem popolnoma neznana in tega sem se tudi dobro zavedala. Vedela sem, da bom morala začeti 'migat', če bom na poslovnem področju hotela kaj doseči. Na LinkedInu sem sicer že imela profil, a sem ga uporabljala precej pasivno. Takrat sem mu namenila večjo pozornost, ga izpopolnila in začela sistematično pisati vsebine in s tem graditi osebno znamko. Moj cilj je bil graditi verodostojnost in zavedala sem se, da bom to lahko najlažje storila z objavljanjem strokovnih vsebin, kar je omogočal prav LinkedIn. Ker nisem vedela praktično ničesar o industriji digitalnega marketinga pri nas, sem jo začela temeljito raziskovati in preučevati, predvsem pa sem preklikala vse publikacije in portale, ki so objavljali vsebine o digitalnem marketingu. Ponudila sem se jim, da bi zanje pisala strokovne članke. Seveda sem to počela brezplačno v zameno za medijski prostor, s čimer sem si postopoma gradila ugled specialistke za digitalni marketing.

Ko sem šla pred dvema letoma in pol drugič na svoje, sem se osredotočila na družbene medije, ampak sem spoznala, da je tudi to preširoko področje, saj imam premalo strateškega znanja o Facebooku in Instagramu. Velika razlika je namreč v tem, ali ju uporabljaš v zasebne ali v poslovne namene. Ker me najbolj privlači svet komunikacije med podjetji, je bil LinkedIn najočitnejša izbira, saj ga uporabljam tako osebno kot tudi poslovno. Ves čas me tudi »priganja«, da se stalno nekaj novega učim, s podjetniškega vidika pa sem v njem prepoznala priložnost, ko sem ugotovila, da ga podjetja premalo poznajo in da resnično potrebujejo znanje, ki ga imam. V zadnjem letu je število predavateljev o LinkedInu tudi v Sloveniji poraslo, kar je super, saj širimo znanje in izobražujemo podjetja, ki to potrebujejo.

Ko sem začenjala svojo samostojno podjetniško pot, sem kmalu uvidela, da pojavljanje v digitalnem svetu ne zadošča, še posebej, če deluješ samo na slovenskem trgu, in da se bom morala predstaviti tudi 'v živo'. Tako sem se najprej začela udeleževati različnih marketinških in poslovnih dogodkov, pozneje pa sem se včlanila tudi v Društvo za marketing Slovenije in Združenje Manager.

Naj priznam, da je mreženje zame še vedno ena od najtežjih stvari v podjetništvu. Sem priučeni »networker«. Na začetku kariere mi ni bilo naravno udeležiti se dogodka in z nekom začeti pogovor. Naj vam povem zelo osebno izkušnjo, o kateri sicer rada govorim, saj dobro ponazarja, kakšen odnos do mreženja imam in kako sem se ga priučila. Septembra 2018 sem se odločila, da grem na menedžerski kongres v Portorož. To je bila povsem zavestna odločitev, saj sem se želela podati iz cone udobja, torej iz marketinškega sveta v neznanega menedžerskega. Čez dan sem z veseljem poslušala predavanja, potem pa je prišla največja preizkušnja. Zvečer je bila na terasi zabava, na kateri je bilo ogromno ljudi, jaz pa sem bila povsem sama. Seveda sem v teoriji vedela vse o mreženju, a v praksi sem zamrznila, saj bi zavestno morala iti preko sebe. To sem tudi storila in odšla nazaj ter v množici najprej poiskala znano osebo. Uporabila sem torej trik mreženja, da najprej poiščeš znan obraz; rešitev, ki je praktiki mreženja sicer ne priporočajo na prvem mestu. Toda meni je to zadostovalo, da sem se vsaj malo sprostila. Potem sem lažje uporabila še drugi trik, ki se ga zdaj redno poslužujem, saj z njim najbolj učinkovito prebijem led. Ustavila sem se pri skupini ljudi in neki ženski med njimi pohvalila čevlje, ki jih je nosila, in nato smo se kar zapletli v pogovor. Iz tistega večera sem po svoji oceni izšla kot zmagovalka, saj sem resnično šla preko sebe. Pri sebi je pač treba prepoznati pomanjkanje veščin in se stalno izobraževati.

Naj pri tem dodam, da mi je pri osvajanju veščin mreženja zelo pomagal Boško Praštalo, izjemen strokovnjak za mreženje. Nekoč mi je rekel: »Veš, Manca, mreženje je druženje.« To preprosto dejstvo je v meni sprožilo pravi preobrat. Mreženje ima pogosto negativno konotacijo v smislu prisile; da moraš iti na nek dogodek in se tam prav prisiliti, da se družiš in pogovarjaš, po sili razmer pač. Zdaj na mreženje gledam drugače; pogovori z ljudmi so lahko izjemen vir idej in novih razmišljanj.

Pobudnica teh dogodkov je Avstralka Anna McAfee, ki je na LinkedInu objavila vabilo, naj se ji njeni lokalni kontakti iz mreže javijo, da bi se ob kavi spoznali še v živo. Prvič se jih je zbralo več kot petnajst in tako se je začelo. Ti dogodki nimajo nobene povezave s samim LinkedInom, njihov namen je dejansko le spoznavanje novih stikov iz poslovne mreže. Sama imam na LinkedInu skoraj 6000 stikov in seveda ne poznam vseh osebno. V Sloveniji je pobudnik LinkedIn Local Dino Kovačević, ki je naletel na Annino pobudo, nato pa me povabil k sodelovanju, čeprav sva bila sprva povezana le preko LinkedIna. Ugotovila sva, da se poslovno dobro ujameva, zato sva začela organizirati ta lokalna srečanja, ki se jih vsakič udeleži kar okrog 50 ljudi, čeprav udeležencev nanje ne vabiva drugje kot na LinkedInu. Tudi ti dogodki mi pomagajo učiti se mreženja; čeprav nanje pride veliko ljudi, ki jih že poznam, pa vsakič spoznam tudi koga novega. Udeležencem poleg tega vedno predstavimo neko tematiko; Boško Praštalo je govoril prav o mreženju, Miha Lavtar, ustanovitelj Optiweba, o gradnji osebne znamke na LinkedInu, Marko Perme in Nina Huš iz podjetja Agilcon o gradnji blagovne znamke delodajalca na LinkedInu, Vesna Sodnik pa o komunikaciji. Udeleženci se tako hkrati nekaj naučijo in širijo svoj socialni krog.

Po zelo naravni poti sem torej vstopila tudi na področje organizacije dogodkov, s čimer želim prispevati k razvoju skupnosti. Želja po stalnem razvoju tudi mene osebno najbolj opredeljuje, saj je moj največji cilj v življenju nenehno razvijati sebe in svoje veščine. To je moje ključno življenjsko vodilo v poslu, »Mojih jezerih« in športu. Zato mi podjetništvo tudi tako ustreza, saj ne moreš biti nikoli pri miru; ves čas se moraš učiti.

Zaradi konsistentnega pojavljanja in dobrega dela me stranke velikokrat same priporočijo naprej. Seveda je to plod trdega dela v prejšnjih letih, ko sem si prizadevala graditi svojo verodostojnost. 

Marca 2016 sem kupila kolo, kar je bil zame eden od ključnih življenjskih mejnikov. Takrat sem namreč začela spreminjati tudi svoj odnos do denarja, saj je bil nakup izdelka za 1000 evrov zame do tedaj nekaj nadrealističnega. Toda zavestno sem se odločila za to, kolo kupila s kreditno kartico in se ponovno prisilila zapustiti cono udobja. Že vse življenje sem športno aktivna, pred kolesarjenjem sem rekreativno tekla, ampak sem dosegla svojo mejo. Če bi hotela še naprej napredovati, bi morala teku nameniti še več svojega časa, poleg tega pa nisem niti več imela želje po tem. Tako sem se odločila za prehod na kolesarjenje. V svoji prvi kolesarski sezoni, leta 2016, sem naredila skoraj 5000 kilometrov. Ves čas sem bila na kolesu in stalno sem tekmovala s seboj po številu prekolesarjenih kilometrov. 30, 100, 150, 200 kilometrov in še več, vse dokler nisem v 24-ih urah prekolesarila 368 kilometrov. Brez spremstva sem kolesarila od Hodoša do Pirana in to je bila ena od najtežjih stvari, kar sem jih naredila v življenju. Na poti sem tudi jokala; res je bilo grozljivo težko proti koncu. Ker več kot toliko res ne bi mogla prekolesariti v enem dnevu, sem si zastavila nov cilj; dati smisel vsem tem kilometrom na kolesu. In tako se je rodila ideja o tem, da bi s kolesom obiskala vsa slovenska jezera. Podala sem se v njihovo raziskovanje in ugotovila, da jih je po uradnih podatkih med 900 in 1300, čeprav naj bi bilo različnih stoječih voda v Sloveniji celo okrog 10.000. Odločila sem se, da prekolesarim vseh teh uradnih 1300 jezer, in si prigovarjala, da se mi nikamor ne mudi. To je vseživljenjski projekt, ki je povsem moj in popolnoma vseeno je, kdaj kaj naredim. Od ideje do izvedbe, torej do spletnega nastopa, ko mi je Spletna postaja vzpostavila spletno stran, so sicer minili le trije meseci. V tem času sem naredila vse; napisala vsebine, kolesarila do jezer, jih fotografirala in sproti objavljala na spletni strani in družbenih omrežjih. Če me nekaj žene in sem na to močno osredotočena, se vse odvija zelo hitro. Prvo leto, leta 2017, sem bila veliko v medijih, ki so me samoiniciativno povabili k intervjujem. Niti za eno medijsko objavo nisem prosila; vse se je zgodilo po naravni poti, kar mi je najlepše, saj bi lahko rekla, da gre za vhodni, inbound marketing, ki mi je pisan na kožo.

Zdaj, po treh letih, sem s kolesom odkrila 1028 slovenskih jezer. V tem času je njihovo ovekovečenje postalo moje poslanstvo in v kratkem bodo moji zapisi izšli tudi v knjižni obliki. No, koronavirus je sicer žal zaustavil raziskovanje novih jezer kot tudi tisk knjige.

Pred nekaj časa sem spoznala Nika Slavniča iz podjetja The Slovenia, ki mi je septembra 2018 na Dnevih slovenskega turizma v Portorožu predlagal, naj napišem knjigo o jezerih. Nisem se dolgo obotavljala in sem z veseljem sprejela idejo. Knjiga se od »sestrskih« – izšla bo namreč v seriji knjig The Slovenia, v kateri so med drugim The Slovenia Book: Top 100 destinations, The Slovenia Restaurants in The Slovenia Wine – razlikuje po tem, da sem njena avtorica le jaz, saj je vse druge napisalo več avtorjev. V knjigi The Slovenia Lakes se moja osebna zgodba prepleta s predstavitvijo in opisi 101 jezera iz vseh regij Slovenije, katerih izboru sem posvetila izjemno veliko pozornosti. Dodala sem tudi legende o nekaterih jezerih, predstavitev različnih tipov stoječih voda, ideje za izlete, veliko pozornosti pa posvetim tudi »domačemu« Kočevskemu jezeru. Ko boste prebrali to knjigo, me boste spoznali na malce drugačen, bolj poetičen način (smeh).

Pripravljala sem jo leto in pol in resnično sem se veselila njenega izida v marcu, saj bi bila to pika na i mojemu poslovnemu vrhuncu. Ker pa močno verjamem v to, da se vse zgodi z razlogom, se s tem ne obremenjujem več. Čas bom izkoristila, da izpopolnim knjigo do skrajnosti.

Zdaj se jezerom posvečam malo manj, saj največ časa in energije investiram v posel, od katerega živim. Seveda tudi pri objavah o jezerih izhajam iz sebe; objavljam le tisto, kar želim dati ven iz sebe. Pri tem imata prednost Instagram in Facebook, a če sem samokritična, so moje objave na obeh na trenutke preveč enolične, sploh na Facebooku. Poleg tega dosegam relativno majhno stopnjo vpletenosti sledilcev, saj premalo pozornosti posvečam dvosmerni komunikaciji. Že eno leto imam na Facebooku praktično enako število sledilcev, kar kaže tudi na to, da je Facebook postal izrazito »pay-to-play« medij. Število sledilcev sicer ni moj največji fokus, saj je to zgolj »vanity metric«, torej kazalnik, ki prikaže samo eno plast uspeha. Morda me bo obdobje samoosamitve prisililo še k temu, da zanetim komunikacijo tudi pri »Mojih jezerih«.

Moje objave poleg tega vključujejo le malo različnih formatov vsebin. Na delavnicah stalno poudarjam, kako pomembno je uporabljati videoposnetke, ki pa jih sama redkeje dodajam v komunikacijo, saj mi niso tako blizu.

Največja bolečina vseh nas, ambasadorjev družbenih omrežij, je v tem, da jih menedžment podjetij ne razume kot prodajno orodje. Sama pravim, da je to na nek način zelo neodgovorno do njihovega poslovanja na splošno, saj izgubljajo priložnosti. Poleg tega vsa družbena omrežja mečejo v isti koš; menijo, da gre pri njih le za »poste«, »hashtage« in »selfieje«. Ker jih podjetja ne razumejo dovolj, je povsem jasno, zakaj se poklic upravljavca družbenih omrežij še ni vzpostavil. Posledično je tudi razumljivo, zakaj na vseh družbenih omrežjih podjetja zasledimo povsem enake objave. Facebook, na primer, se popolnoma razlikuje od Instagrama in LinkedIna. LinkedIn pravzaprav še najmanj obvladajo, saj je najbolj drugačen in bistveno bolj poslovno usmerjen.

Družbena omrežja je treba razumeti kot orodje, ki pa ga podjetja še premalo resno jemljejo. Morda je še prezgodaj za to; pomislimo le, kaj se je pred desetletjem dogajalo s spletnimi stranmi. Takrat so jih podjetja vzpostavljala, ker so pač videla, da to »vsi počnejo«, toda zdaj je jasno, da če njihova spletna stran ne bo zasnovana odzivno, če na njej ne bodo objavljali pravih vsebin in pozivali obiskovalcev k akciji, bodo z njo težko dosegali pričakovane rezultate. Enako v tem trenutku velja za družbena omrežja. Obvladovanje digitalnega okolja je postalo izjemno zahtevno, če seveda želite, da bi ga učinkovito uporabljali. Naj pri tem navedem misel iz nekega članka, ki sem ga nedavno prebrala: veliko podjetij ustvarja vsebine, le malo pa jih izvaja vsebinski marketing. V tem je izjemno pomembna razlika.

Upravljavec družbenih omrežij je zagotovo poklic prihodnosti, pri čemer se je treba zavedati, da se bodo družbeni mediji ves čas spreminjali. Poglejte le Facebook, ki se stalno spreminja, kar je tudi logično, saj ima že dve in pol milijarde uporabnikov; to je bilo pred petimi leti povsem nepredstavljivo. Po mojem mnenju bo tako kot Facebook tudi LinkedIn čez nekaj let postal »pay-to-play«, ko torej ne bo več navidezno brezplačen. Zato menim, da je zdaj pravi čas, da podjetja začnejo vlagati vanj svoj čas in kadre, dokler to še lahko naredijo brez znatnih finančnih naložb. Menim tudi, da se bo aktivnost uporabnikov na LinkedInu le še stopnjevala; zdaj ima manj kot odstotek tedensko aktivnih, ki prispevajo ali delijo vsebine, saj jih je večina bolj voajerjev, ki le gledajo, kaj je novega, kaj všečkajo in potrjujejo prošnje za povezovanje. Prepričana sem, da se bo to v naslednjih petih letih spremenilo.

Ključno je, da LinkedIn razumejo kot orodje, ki jih bo popeljalo od točke A do točke B. Predstavljajte si ga kot avtomobil, toda vi ste tisti, ki morate opraviti vozniški izpit, da ga lahko upravljate, saj se boste lahko le tako pripeljali do cilja. Cilji, ki jih želite doseči kot podjetje, ki deluje na medorganizacijskem trgu, so različni, a v prvi vrsti je to število potencialnih strank. Toda da boste to lahko dosegli, morate že veliko prej opraviti svojo domačo nalogo; ustvariti morate odličen profil, razviti strategijo vsebin, pretehtati, kako narediti mrežo in koga povabiti vanjo, ter kako vplesti sledilce in jih spodbuditi k pogovoru. Vse to terja svoj čas. Na LinkedInu se – tako kot v resničnem življenju – nič ne zgodi čez noč; če, na primer, potrebujete 9 mesecev, da pridobite pomembno stranko in sklenete posel z njo, ne morete pričakovati, da boste na LinkedInu to uspeli narediti v 9-ih dneh.

Prodajnik bo, na primer, na LinkedInu našel potencialno stranko in z njo komuniciral v LinkedInovih skupinah. Te so sicer precej neangažirane, ampak pri tem je pomembno predvsem poslušanje, t. i. social listening. Če bo prodajnik skrbno »prisluhnil«, spremljal, kaj njegove stranke delijo, berejo in komentirajo, bo dobil izjemno dober vpogled v njihove želje in potrebe; še preden bodo same vedele, kaj jih muči, jim bo to že sam znal povedati. Po mojih opažanjih je največji izziv za podjetja, da ne vedo, kakšne vsebine sploh objavljati na LinkedInu. To bodo izvedeli prav s pomočjo social listeninga in v tej fazi se v prodajni proces vključi marketing. Prodajnik prepozna boleče točke strank in naroči marketingu, kakšne vsebine naj pripravi, na primer v obliki nasvetov, korakov ali koristnih priporočil. Seveda to od obojih, prodaje in marketinga, zahteva zelo dobro poznavanje lastnega posla, kupcev in pravil gradnje odnosa z njimi. T. i. social selling, razvijanje odnosa s strankami v prodajnem procesu, je na LinkedInu ključnega pomena. Pozabite na nenapovedane klice, cold calling oziroma slepo ciljanje vseh po vrsti; če to ne deluje v realnem svetu, bo v digitalnem še toliko manj. LinkedIn je tudi odlično orodje za testiranje, kaj deluje pri pridobivanju potencialnih strank in kaj ne. Pri tem pa naj se podjetje izogne pasti, da na LinkedInu spremlja le delne KPI-je, kot so število sledilcev na strani, število stikov v mreži ali število všečkov posamezne objave. Še tako lepa infografika vam na dolgi rok ne bo zagotovila prodaje; do nje bo pripeljalo le negovanje odnosov.

Kot odlične primere vedno navajam kadrovsko agencijo Competo ter Agilcon in Optiweb, ki resnično dobro vedo, kaj delajo. Dober primer je tudi Lidl Slovenija, ki na LinkedInu gradi predvsem znamko delodajalca, pri čemer v prvi vrsti predstavljajo svoje zaposlene, kar počnejo resnično konsistentno in z osebno noto. Seveda pa je vse povezano s cilji posameznega podjetja. Jaz lahko kot zunanja opazovalka povem le, da Lidl objavlja odlične vsebine, pa dejansko ne vem, ali se jim zato povečuje število prijav na razpisana delovna mesta in ali zato dejansko dobijo najboljše kadre.

Mislim, da ne smemo soditi po sebi. Če prepoznamo, da so naše stranke na teh omrežjih, potem se je tam smiselno pojavljati. Toda da bi določeno omrežje ali aplikacijo v poslovne namene uporabljali samo zato, ker je v trendu, po mojem mnenju ni primerno. Morda edino, če imate v marketingu zaposleno »vojsko« ljudi, ki lahko svoj čas namenjajo preizkušanju. Zavedati pa se morate, da tudi vsako testiranje zahteva veliko časa; to je sicer odlična veščina v digitalnem svetu, ki jo je priporočljivo osvojiti, ampak morate vztrajati dlje časa, saj se v enem mesecu nič ne zgodi. Sama sem zagovornica načela, da je manj več; podjetja naj se raje odločijo za pojavnost na manjšem številu družbenih omrežij, ampak naj se tam resnično angažirajo in poskrbijo za kvantitativni preskok.

Vplivnostni marketing ni nič novega, le mediji, na katerih se vplivneži  pojavljajo, se spreminjajo; v zadnjem času je to predvsem Instagram. Sama imam do tega zelo kritičen odnos, saj se ga preveč izrablja. Številni posamezniki se začnejo pojavljati na Instagramu ali katerem drugem omrežju samo z namenom postati vplivneži in s tem služiti denar, kar je povsem zgrešen pristop. Moralo bi biti prav nasprotno. Posameznik začne objavljati določene vsebine, ki pritegnejo sledilce, katerih krog se sčasoma povečuje. Šele takrat morda postaneš vpliven v tem svojem krogu, pri čemer pa te morajo sledilci imenovati za vplivneža, ne pa da se kar sam okličeš za to.

Nimam sicer nič proti vplivnostnemu marketingu; tudi v Sloveniji imamo že precej primerov dobre prakse sodelovanja med podjetji in vplivneži. Toda podjetja tudi to marketinško tehniko še premalo razumejo in vplivneže uporabljajo zato, ker jih pač vsak, pri čemer pa ne razmislijo dobro, kateri od njih se bo v očeh sledilcev dejansko lahko poistovetil z blagovno znamko in njenimi vrednotami.

Verjamem pa, da bo tudi v tem primeru trg povedal svoje in izločil veliko vplivnežev. Pred leti je bilo recimo ogromno malih agencij, ki so izdelovale spletne strani, zdaj pa jih je le še peščica specializiranih za to. Ljudje se bodo kmalu naveličali tudi povsem enakih objav na Instagramu, saj se objave vplivnežev skorajda ne razlikujejo. V prihodnosti se bo izkristaliziralo, kdo je samo ustvarjalec vsebin in kdo se marketinga na družbenih omrežjih loteva resnično domišljeno in strateško.

Nikakor si ne želim biti dojemana kot vplivnica ali blogerka, prav zaradi že omenjenih razlogov. Res se mi zdi pomembno, da te tvoji sledilci označijo za vplivnega, ne pa da to sam trdiš o sebi. Jaz sebi ne pravim strokovnjakinja za LinkedIn, kaj šele gurujka ali kaj podobnega. Na tem področju stalno prihaja do novosti, tako da je že s tega vidika trditi, da si strokovnjak, po mojem mnenju pretirano. To, da si strokovnjak za nekaj, ti mora »nalepiti« nekdo drug, vi kot Marketing magazin ali pa moje stranke. Sem specialistka za LinkedIn in s tem se lahko poistovetim. Bolj si želim, da bi me ljudje dojemali kot mnenjsko voditeljico, saj bi bila to zame potrditev strokovnosti mojih vsebin in dolgoletnega dela.

Nedavno me je ena od bank povabila k sodelovanju pri projektu »Moja jezera«, pri čemer naj bi na mojih družbenih profilih objavljala s to banko povezane vsebine. Lepo sem jim povedala, da ne vidim niti najmanjše povezave med »Mojimi jezeri« in banko. Kako naj bi potem v kaj takega lahko prepričala svoje sledilce?

Res je, ko je govora o družbenih omrežjih, se v večji meri izpostavlja njihove škodljive učinke. Toda v teh časih, ko se ne moremo družiti v živo ter hoditi v službo in šolo, na plan prihajajo njihove koristi, saj nas dejansko lahko povežejo na različne načine. Družbena omrežja bodo vedno imela svoje prednosti in slabosti; zagotovo lahko Facebook v vas sproži anksioznost, če mu namenjate preveč časa, a hkrati vam nudi priložnost za zaslužek ali gradnjo blagovne znamke, če ga znate prav uporabljati. Zagotovo bodo »koronačasi« povzročili nekakšen preobrat in nas prisilili, da razmišljamo o drugačnih načinih uporabe družbenih omrežij. Prav zdaj, ko smo vsi več na družbenih omrežjih in smo tudi bolj naklonjeni temu, da odnose gradimo na daljavo, bi bilo treba to izkoristiti. Sama ta čas izkoriščam tudi za to, da se še v večji meri povezujem s strokovnjaki za LinkedIn na svetovni ravni in udeleženci delavnic, s katerimi tudi na ta način vzdržujem stike. Izkoristimo to obdobje, ko imamo vsi več časa, ki ga lahko namenimo komunikaciji. To je idealen čas za izobraževanje, pridobivanje novih veščin, širjenje poslovne mreže in predvsem grajenje odnosov.

Za zdaj ne razmišljam o agenciji, poigravam pa se z mislijo o povezovanju različnih strokovnjakov s področja mreženja, prodaje, pisanja vsebin in drugimi, s katerimi bi skupaj celostno nastopili. Sama si bom še naprej aktivno prizadevala čim več podjetjem približati LinkedIn kot resnično učinkovito orodje, pri čemer jih bom še v večji meri spodbujala k temu, da merijo dolgoročne rezultate svojega nastopa na njem.

O MANCI KORELC: 

Mag. Manca Korelc (1983) je samostojna svetovalka z 12-letnimi izkušnjami v svetu digitalnega marketinga. Po končanem dodiplomskem študiju turizma na portoroški Turistici je pridobila še magisterij znanosti s področja trženja na ljubljanski Ekonomski fakulteti.

Veščine digitalnega marketinga je med drugim pridobivala v podjetjih Httpool, Spletnik in Klaro, na svoji podjetniški poti pa se je specializirala za LinkedIn. V tem času je izvedla več kot 200 predavanj in delavnic; med drugim predava tudi na Londonski šoli za odnose z javnostmi (LSPR) in Akademiji UDO za upravljavce družbenih omrežij v organizaciji Marketing magazina. Je tudi soorganizatorka dogodkov LinkedIn Local, namenjenih izobraževanju in osebnem spoznavanju ljudi, s katerimi smo povezani na LinkedInu. Svojo ljubezen do pisanja, raziskovanja skritih kotičkov Slovenije, kolesarjenja in jezer je združila v projektu »Moja jezera«, za katerega je prejela nagrado POMP za posebne dosežke v vsebinskem marketingu in dve nagradi netko za odličnost digitalnega marketinga. »Moja jezera« bodo pod naslovom The Slovenia Lakes zaživela tudi v knjižni obliki.