beremmo
Aktualno

BereMMo: (Dobrih) knjig ne bo nikoli zmanjkalo

Če ste kdaj pomislili, da so bile napisane že vse dobre knjige (po analogiji s pesmimi), naš tokratni izbor dokazuje, da ste se – na srečo – zmotili. Bogata bera slovenskih založb bo namreč zadovoljila vse knjižne okuse.

Jean-Claude Carrière in Umberto Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Cankarjeva založba, 2021

»Dobra knjiga vseskozi ostaja živa, raste in se stara z nami, nikoli ne umre. Čas jo bogati in spreminja, medtem ko zanimiva dela zdrsnejo mimo zgodovine in se razblinijo v nič,« je ena od misli Jean-Clauda Carrièra, ki se me je pri branju knjige Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig najbolj dotaknila. Ta francoski pisatelj, scenarist in dramatik, ki je bil enako kot knjigam naklonjen tudi filmom (najbolj se je namreč proslavil s pisanjem scenarijev za filme slavnega španskega režiserja Luisa Buñuela, kot so Ta mračni predmet poželenja, Neznosna lahkost bivanja in Pločevinasti boben), je v le enem samem stavku povzel, zakaj nas (dobre) knjige tako privlačijo. Vsakič, ko v roke vzamemo knjigo, ki smo jo prebirali pred leti, v njej odkrijemo popolnoma nov svet, ki se spreminja tako, kot smo se v tem času spremenili mi.

Knjiga Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig, v kateri Carrière z Umbertom Ecom, slavnim italijanskim pisateljem in filozofom, razpravlja o različnih vidikih vpliva knjig na naše življenje, njune pogovore pa usmerja francoski romanopisec in novinar Jean-Philippe de Tonnac, je dragocena hvalnica tiskani (ali otipljivi, kot jo imenuje de Tonnac) knjigi, ki je elektronske naprave nikoli ne bodo mogle nadomestiti. No, vsaj tako upamo vneti privrženci knjige, med katerimi sta bila tudi ta izjemno načitana in bistra biblofila (Eco je sicer umrl leta 2016, Carrière pa letos), ki sta se ponašala tudi z izjemno bogatima zasebnima knjižnicama, v katerih se je našla tudi marsikatera literarna umetnina, na lov za katero sta se marsikdaj podala na drug konec sveta. »Z zadovoljstvom pokažeta, kako je knjiga, tako v dobrem kot včasih tudi v slabem, navkljub pogostim čistkam, ki so jo doletele, nazadnje izplavala iz vseh nastavljenih mrež. Ob izzivu, ki ga predstavljata vsesplošna digitalizacija tekstov in uveljavitev novih elektronskih bralnih naprav, lahko pričujoča obuditev svetlih in temnih ur tiskane knjige vsaj malce prežene grozeče temne oblake,« v predgovoru h knjigi zapiše de Tonnac in nadaljuje: »Kot radosten poklon Gutenbergovi galaksiji bodo njuni pogovori vzradostili vse bralce in ljubitelje otipljive knjige. Ni čisto nemogoče, da ne bodo vzbudili vsaj kančka nostalgije tudi med imetniki e-books.« S temi njegovimi mislimi se lahko le strinjamo, saj tolikšno pripadnost knjigi, kot jo izražata z vsakim izrečenim stavkom, dandanes le redko zasledimo. Bralec se lahko le čudi, kako polna znanja sta ta intelektualca, saj zgodbe in zanimivosti kar stresata iz glave; nobena knjiga jima ni tuja, če jih že nista vseh prebrala, pa se vsaj zavedata njihovega obstoja (no, za kakšno tudi priznata, da ne bi bilo večje škode, če je avtor ne bi izdal). »Knjiga je kot žlica, kladivo, kolo ali dleto. Ko jih enkrat izumite, ne morete narediti nič boljšega,« o tem neprecenljivem dosežku človeštva pravi Eco. Prihodnosti tiskane knjige sicer noče napovedati; pravi, da je vse mogoče. »Knjige bodo jutri mogoče zanimale le še peščico čudakov, ki bodo svojo v preteklost zagledano radovednost hodili tešit v muzeje in knjižnice,« duhovito izreče, njegov sogovornik pa dodaja, da še nikoli nismo čutili tolikšne potrebe po branju in pisanju kot dandanes: »Nič nam ne pomaga računalnik, če ne znamo brati in pisati.« Knjiga, ki jo je prevedel Jaroslav Skrušný, je polna tudi drugih njunih iskrivih domislic, zato jo je treba brati počasi – in uživati v vsakem zapisanem stavku.

upajte

Feri Lainšček: Kurji pastir

Beletrina, 2021

Feri Lainšček velja za enega od najplodnejših slovenskih pisateljev, saj njegova bibliografija obsega več kot 100 samostojnih knjižnih enot, med katerimi je 29 romanov; mnogi so prevedeni v tuje jezike. Je tudi slovenski pisatelj, katerega literarna dela so doživela največ filmskih adaptacij, kot so Petelinji zajtrk, Traktor, ljubezen in rock'n'roll (po romanu Vankoštanc) in Šanghaj (po romanu Nedotakljivi). Za svoja dela je prejel tudi številne nagrade. Za roman Ki jo je megla prinesla je leta 1995 prejel nagrado Prešernovega sklada. Dvakrat je prejel nagrado kresnik za najboljši roman leta, in sicer leta 1992 za roman Namesto koga roža cveti, leta 2007 pa za roman Muriša. Tudi s svojim najnovejšim romanom Kurji pastir je med petimi kandidati za letošnjega kresnika.

Kurji pastir govori o njegovem otroštvu; pravzaprav le o prvih nekaj mesecih njegovega življenja. To je sicer prva knjiga iz trilogije, ki nastaja na prav poseben način. Pri njenem ustvarjanju si namreč pomaga z metodo aktivne imaginacije, ki jo je znameniti psihoterapevt Carl Gustav Jung razvijal v psihoterapevtske namene, sam pa jo je sčasoma preoblikoval v svoj ustvarjalni postopek. »To mi je omogočilo, da sem med snovanjem tega romana v sanjah veliko časa preživel z očetom in mamo, ki sta seveda že pokojna,« pojasnjuje avtor. Prepričan je, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem celo življenje barvajo pogled na svet, zato se je namenoma povrnil vanj. »Zanimalo me je, kaj vse se mi je takrat res dogajalo, kako je morda vplivalo name in kakšna so torej lahko ta nevidna očala, ki sem jih takrat dobil,« dodaja. Njegova sposobnost vživljanja v dogodke, ki so se dogajali še pred njegovim rojstvom, predvsem pa v prvih dneh po njem, kot tudi v ljudi, ki so bili že od samega začetka tesno povezani z njim, je resnično osupljiva. V romanu se tako tenkočutno dotakne pomislekov, s katerimi sta se soočala njegova starša, ko sta izvedela, da bosta v srednjih letih (njegova mama se je bližala štiridesetim letom, oče pa je bil še nekaj let starejši) znova postala starša, medtem ko je njegova sestra že dosegla polnoletnost. Okolica se na novico namreč ni odzvala najbolj naklonjeno, pa tudi sama nista vedela, kako bosta v skrajni revščini, v kateri so živeli v hišici iz ilovice, prekriti s slamo, v prekmurski vasi Dolenci, otroka lahko sploh preskrbela. Oče Pištek, cestar, je bil edini, ki je služil denar, medtem ko je mama pomagala okoliškim kmetom, za kar pa je le redko prejela plačilo, saj jim je v svoji nesebičnosti in skromnosti želela zgolj pomagati po svojih najboljših močeh. Revščina nanju pritiska z vso težo, kar lahko bralec skoraj fizično začuti. Že to, da mali Feri (ko se starša končno poenotita glede njegovega imena, ki izvira iz Franca, imena, do katerega je Pištek prišel s pomočjo duhovnika) spi v lesenem koritu za gnetenje testa za kruh, je dovolj zgovorno, da o pomanjkanju drugih dobrin, ki se nam danes zdijo povsem samoumevne, niti ne govorimo. Kljub temu se Pištek zaveže, da bo otroku omogočil čim lepše življenje, kar simbolično naredi s tem, da ob njegovem rojstvu, sicer nejevoljno, časti celotno vaško gostilno, za kar odšteje več kot polovico svoje plače. In podobnih dogodkov, ob katerih bralec deli trpljenje z junaki, je še veliko – od mučnega in dolgotrajnega rojevanja mame Trejzke, ko otrokovo življenje zaradi ovite popkovine že skoraj visi na nitki, do njegove tridnevne bolezni, iz katere ga poskuša izvleči cela vrsta vaščanov, ki ga peš pospremijo na večkilometrsko pot do prvega zdravnika. Vmes pa njihovo življenje biča še nehvaležno prekmursko vreme ...

Ta pretresljivi roman bo v vas odmeval še dolgo in na čuden način vzbujal nostalgijo za časi, ko so ljudje, pa čeprav na videz robustni in celo surovi, še verjeli v moč skupnosti.

kurji

Mojca Širok: Evidenca

Mladinska knjiga Založba, 2021

Mojca Širok je v slovenskem novinarstvu znano ime, predvsem se je v spomin gledalcev RTV Slovenija zapisala kot dolgoletna dopisnica iz Italije in Vatikana, zdaj pa za nacionalno televizijo poroča iz Bruslja. Kot novinarka je raziskovala tudi domnevno pranje denarja sicilijanske mafije v posojilnicah slovenskih igralnic, temo, ki se ji je posvetila tudi v svojem drugem političnem trilerju Evidenca. Za njen literarni prvenec, kriminalko Pogodba, ji je založba Mladinska knjiga podelila nagrado modra ptica 2018, uvrstila pa se je tudi med pet nominirancev za kresnika. Kot so sporočili iz Mladinske knjige, pa Pogodba ni navdušila le literarnih kritikov, ampak tudi bralce, saj je bila na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig; do zdaj je bilo prodanih več kot 8500 izvodov, kar je za slovenske razmere izjemen založniški dosežek. Če se je avtorica v Pogodbi podala v osrčje mafijskega dogajanja v Italiji, pa v Evidenci italijansko podzemlje preplete s slovenskim. Oba romana sta sicer del trilogije Rim – Ljubljana – Bruselj, kar torej pomeni, da si lahko v tretji knjigi obetamo popotovanje v bruseljsko kriminalno zakulisje.

Evidenca se začne z najdbo trupla v avtomobilu, parkiranem v eni od ljubljanskih sosesk, nedaleč od predsedniške palače. Preiskavo zaupajo izkušenemu kriminalistu, ki si je ugled pridobil z operacijo, s katero je slovenska policija razbila kriminalno mrežo tihotapcev mamil, vodjo kriminalne združbe pa spravila za zapahe. V razkrivanje ozadja umora, v katerega je vpletena tudi prodorna, a zaradi svojega nepriljudnega značaja med kolegi nepriljubljena televizijska novinarka, znana po svoji neusmiljenosti do sogovornikov, se podajo tudi trije mladi novinarji spletnega portala. Ti sprva raziskujejo mahinacijo z zemljiščem, v katero sta vpletena vplivni poslanec in podjetje s sedežem v davčni oazi in za katero se na prvi pogled zdi, da z umorom nima nič skupnega. Skrivnosti, ki se začnejo že z ugibanjem, kdo je sploh umorjeni in zakaj si je toliko ljudi želelo njegovo smrt, se skozi roman le kopičijo. Segajo do najvišjih političnih vrhov, a se izkaže, da niti vendarle vlečejo drugi vplivni posamezniki, ki politike vodijo, kot da so lutke na vrvici, sami pa se ne izpostavljajo in tudi kriminalisti se težko prebijejo do koristnih informacij do njih. Vse pa izvira še iz časa pred osamosvojitvijo Slovenije, ko je uslužbenka nekdanje službe državne varnosti skrivoma predajala »evidence« svojemu prijatelju, ki se je hotel z njimi zavarovati in okoristiti obenem ...

Mojca Širok je tudi v Evidenci napletla klobčič, v katerem se znajdejo kriminalisti, politiki, poslovneži in novinarji, in iz poglavja v poglavje stopnjuje bralčevo radovednost in vznemirjenje. Knjige kar ne morete odložiti iz rok, vse dokler vas ne poteši sicer precej presenetljiv konec. In to je tudi zmagovalna formula za dobro kriminalko – nič ni tako, kot se zdi, in tudi liki, za katere se zdi, da ste jih že »prebrali«, niso to, za kar se izdajajo.

evidenca

Irena Svetek: Rdeča kapica

Beletrina, 2021

Da smo Slovenci nadarjeni tudi za pisanje kriminalk, v zadnjih letih dokazuje vse več avtorjev, ki navdušujejo bralce, od Tadeja Goloba preko Dušana Čaterja in Marka Radmiloviča do Mojce Širok. Tudi po njihovi zaslugi slovenska knjiga znova pridobiva na veljavi, saj so njihove kriminalne zgodbe prodane tudi v več tisoč izvodih, kar je za slovenski knjižni trg znatna številka. Da se z lahkoto merijo z razvpitejšimi skandinavskimi pisci tega žanra, vas bo prepričala tudi Irena Svetek (1975), ki je pri Beletrini nedavno izdala psihološko kriminalko Rdeča kapica, sicer prvo iz serije. Svetkova, za katero je direktor Beletrine Mitja Čander napovedal, da bo postala »kraljica slovenske kriminalke«, je napisala že več romanov; za prvega Od blizu je leta 2004 dobila nagrado Slovenskega knjižnega sejma za knjižni prvenec in bila nominirana za Delovo nagrado kresnik, sledila sta še Sedmi val (2011) in Zaspi, mala moja (2014). Zadnja leta se ukvarja predvsem s scenaristiko, med drugim je sodelovala pri scenarijih za priljubljene televizijske serije, kot so Mame, Več po oglasih, Ena žlahtna štorija in Česnovi. Z Rdečo kapico se torej podaja na novo žanrsko področje, ki pa se ga loteva na resnično imeniten način, saj odstira različne tematike; v njej, kot so zapisali v založbi, razkriva temne in sprevržene plati človeške narave, obenem pa družbi nastavlja ogledalo, v katerem odsevajo daljnosežne posledice vzgojnega zanemarjanja in zlorabe otrok. Zgodba se namreč začne, ko v parku na Kodeljevem sprehajalec psa naleti na truplo brutalno umorjene trinajstletne deklice, oblečene le v rdeč plašč, zaradi katerega jo poimenujejo po pravljični Rdeči kapici. Kriminalistično preiskavo usmerja okrožni državni tožilec Mio Aurelli, ki se bori z lastnimi demoni, saj je zasvojen z igrami na srečo, poleg tega pa ne more pozabiti nekdanje žene, uspešne arhitektke Viole, ki je sicer po spletu naključij prav tako vpletena v primer. Roman preskakuje med preteklostjo, ko je bila v zakotni srbski vasici pred leti kruto umorjena mlada ženska, in sedanjostjo, v kateri ima eno od ključnih vlog njen takrat štiriletni sin, ki je bil priča njenemu umoru, nato pa ga je posvojila slovenska družina in odpeljala v Slovenijo. Aurelli se večkrat znajde na razpotju; vsak od osumljencev seveda prikriva svoje skrivnosti, od klateškega sprehajalca, ki je našel truplo najstnice Maje, preko njegove psihoterapevtke Leje Breznik, s katero se Aurelli skorajda romantično zaplete, in očeta Majine najboljše prijateljice Lane pa do partnerja Majine mame, ki mladostnikom dobavlja prepovedane droge. Nič ni tako, kot se zdi; za pridne in nedolžne najstnice se izkaže, da to niti najmanj niso, saj so v želji po pripadanju pripravljene storiti marsikaj, odrasli liki pa ne morejo ubežati svoji preteklosti, saj je vedno korak pred njimi. Odlična kriminalka, ki stopnjuje napetost vse do zadnje strani.

rdecakapica

Jeanine Cummins: Ameriška tla

Mladinska knjiga Založba, 2021

Roman Ameriška tla (American Dirt) je v ZDA dvignil toliko prahu kot le malokatera druga knjiga. Njegova urednica pri ameriški založbi Flatiron je bila tako prepričana v njegov uspeh, da ji je uspelo prepričati vodilne, da so v njegovo promocijo že več mesecev pred samim izidom (izšel je konec januarja 2020) vložili »šestmestne številke«, kot so poročali v reviji New York Magazine. Večmilijonske marketinške naložbe so v založništvu precejšnja redkost, zato ni čudno, da so bralci roman težko pričakovali, močno pa je k njegovi razvpitosti prispevalo tudi dejstvo, da ga je Oprah Winfrey, nedvomno največja vplivnica na svetu, uvrstila v svoj knjižni klub. Avtorica, ameriška pisateljica Jeanine Cummins (1974), je zanj dobila sedemmestni predujem, seveda pa se mu obeta tudi filmska priredba. Prihodnost za Ameriška tla se je torej zdela izredno svetla – dokler romana pod drobnogled niso vzeli literarni kritiki, pri čemer so bili še posebej glasni latinskoameriški. Pisateljici so očitali vse mogoče – od tega, da kot privilegirana belka višjega srednjega razreda ne more pisati o tako občutljivi tematiki, kot je begunstvo, da v romanu uporablja plitke besedne zveze brez vsakršne literarne vrednosti, do tega, da se problematike rasizma loteva popolnoma brez občutka in da ZDA slika kot obljubljeno deželo. Cumminsova, ki se je ameriškima staršema rodila v Španiji, naj bi za promocijo knjige celo izjavila, da ni belka, s čimer se je pred tem rada pohvalila, temveč da ima latinskoameriške korenine, saj njena babica izvira iz Portorika, kar budnim kritikom seveda ni ušlo. Toda ne glede na njihove uničujoče zapise je knjiga našla svojo pot med bralce (do zdaj je bilo po svetu menda prodanih že več kot milijon izvodov knjige), ki so v njej videli predvsem pretresljiv zapis, kaj vse je pripravljena storiti mama, da svojega otroka zaščiti pred skoraj gotovo smrtjo. Roman, ki ga lahko v prevodu Danice Križman zdaj prebiramo tudi v slovenščini, že na samem začetku razkrije vso tragiko usode glavne junakinje Lucie in njenega osemletnega sina Luce, ki se skrivata v kopalnici, medtem ko so pripadniki mehiškega narkomanskega kartela pobili šestnajst članov njune družine. Njihova trupla ležijo na vrtu hiše Luciine mame v Acapulcu, kjer se je širša družina zbrala, da bi praznovala petnajsti rojstni dan Luciine nečakinje. To je tudi trenutek, ko Lucia in Luca postaneta begunca. Lucia se namreč zaveda, da vodja kartela ne bo obmiroval, dokler se tudi onadva ne pridružita svojim sorodnikom. Med njunim begom se razkriva Luciina zgodba: ona je lastnica majhne knjigarne, njen mož Sebastian pa je bil novinar, ki je razgaljal zločine mamilarskih tolp – in pri tem s svojim člankom stopil na žulj tudi sicer na prvi videz uglajenemu in načitanemu vodji kartela Jardineri, Javierju. Ta nekega dne – ne da bi Lucia vedela, da gre za šefa lokalnega kartela, katerega lovke pa segajo po vsej Mehiki – vstopi v knjigarno in se z Lucio zastopi v pogovor o knjigah, sčasoma pa se med njima splete prijateljstvo, pri čemer Javier začne do nje celo gojiti romantična čustva. Lucia sprva ne more verjeti, da je ta človek zmožen tako krutih zločinov, toda moževa razkritja jo prepričajo, da gre vendarle za isto osebo. Lucia in Luca sta na begu podvržena nečloveškim preizkušnjam in si pri tem delita usodo mnogih beguncev, ki jih srečujeta na poti. Pot ju vodi od tajnih varnih hiš, begunskih zbirališč in podkupljivih policistov do streh drvečih vlakov, ki so pogubni za marsikaterega begunca, s ciljem, da prispeta v od Acapulca več kot 3200 kilometrov oddaljeni Denver, kjer živi Luciin stric. Najtežja preizkušnja ju čaka le nekaj kilometrov pred ameriško mejo, kamor skupino beguncev povede kojot, tihotapec ljudi, saj se izkaže, da tudi na tej poti nista varna pred Javierjem, ki ima povsod svoje ogleduhe. A da ne izdamo preveč – ne glede na vse kritiške pomisleke je roman zelo napet in berljiv, bralec pa ves čas trepeta, ali bo glavnima junaka vendarle uspelo prebiti se čez še eno oviro na poti. Begunci niso brezoblična množica, temveč jih pisateljica doživeto prikaže kot posameznike, ki se soočajo vsak s svojo kruto usodo, zaradi katere so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in se podati v neznano v želji po preživetju. Tenkočutno, šokantno in pretresljivo.

ameriskatla

 

 

 

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, julij-avgust 2021, #481-482. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

 

 

 

Intervju

ŽZZ
25. 03. 2024

Rubrika Življenje z znaMMkami je ena najbolj branih v MM-u, zato jo objavljamo tudi na…

mancakrnel
23. 03. 2024

Umetna vs. človeška inteligenca, to je zdaj (najbolj pereče) vprašanje. Tudi o tem smo se…

Umetna inteligenca ni tako zelo nov pojav. Generične vsebine, generični oglasi, generični ljudje, generično pisanje – to morda najtežje prenašam –,…

Rašula
23. 03. 2024

Z dr. Jeleno Rašula, strokovnjakinjo za digitalni marketing, ki je pred dobrim letom…

»Bati se umetne inteligence je zame tako, kot bi se pred leti bala digitalnega marketinga, ker transparentno pokaže rezultat vseh kampanj in oceni…

Naši avtorji