»Delam hiše za uživanje«

Božo Ćeranić Rozman pravi, da je perfekcionist s posebno ljubeznijo do estetike in lepote ter sprejemanja luksuza. Po njegovem mnenju je luksuz včasih le »lepo«, prikazano na drugačen ali poseben način. »Prepričan sem, da je vse to že v tebi, ko se rodiš. Težko verjamem, da se tega priučiš. To je zapisano v tebi, nato pa se skozi izobrazbo naučiš te stvari pravilno kanalizirati v nekaj, kar delaš – v mojem primeru je to arhitektura,« pravi.

Njegovo otroštvo ni bilo klasično, saj je odraščal v Iraku, kjer je obiskoval mednarodno osnovno šolo. »Učil sem se angleško, francosko in arabsko, med počitnicami se nismo vračali domov, v Jugoslavijo, ampak smo ogromno potovali po svetu in verjamem, da so potovanja nekaj, kar me je zaznamovalo oziroma je močno vplivalo na moje sedanje delo. Pravim, da sem že takrat dobil nek 'virus', ki je ostal v meni. Tudi pozneje, v študentskih letih, nisem mogel brez potovanj. Najprej sem nekaj mesecev trdo delal, potem pa z zasluženim denarjem en mesec potoval. Zdi se mi, da ljudje, kot sem jaz, na potovanjih zbiramo podobe, ki jih pozneje podzavestno uporabljamo pri svojem delu,« razmišlja.

Učiti se moraš od najboljših

Študiral je na Fakulteti za arhitekturo in v biroju, kjer je takrat delal, je že proti koncu študija dobil nagrado na natečaju za atrijske in vrstne hiše v Mostecu v Ljubljani. Pravi, da je imel srečo, da ga je med študijem pod okrilje vzel eden boljših arhitektov, Matej Vozlič, ki se je učil pri Borisu Podrecci. »Učiti se moraš od najboljših, da imaš možnost, da boš tudi ti enkrat med najboljšimi. Po diplomi in Plečnikovi nagradi, ki sem jo dobil za diplomo, sem se odločil, da je čas, da poskusim iti na svoje. Sam pri sebi sem si dal dve leti časa. Sklenil sem nekakšen 'dogovor' sam s seboj, in sicer: če bom po prvem letu zaslužil za počitnice, bom nadaljeval še eno leto. In če bom imel po drugem letu še kaj 'za v žep', bom vedel, da sem na dobri poti,« se spominja in doda, da so bili začetki vse prej kot lahki.

Specializirani za individualne hiše

»Portfelj je bil precej prazen in prve naročnike je bilo izjemno težko dobiti. Sprva je bilo res težko, potem pa je počasi šlo na boljše. Še danes sem prepričan, da je arhitektura cehovski poklic, ki se ga moraš izučiti. Nekaj ti da fakulteta, nekaj pa znanje, ki ga pridobivaš skozi leta. Začeli smo z interierji, nato pa smo sčasoma dobili tudi naročnike za bolj zahtevne hiše. Že zelo hitro sem ugotovil, da mi najbolj ustreza oblikovanje individualnih hiš, zato smo se skozi leta v našem biroju specializirali za individualne hiše in njihov interier in mislim, da smo eden redkih birojev v Sloveniji, ki je specializiran prav za to. Redkokdaj smo delali tudi kakšne druge projekte, ker se sam tam nekako nisem našel,« pravi. Ker imajo dvajset let izkušenj na tem področju, lahko strankam učinkovito pomagajo. »Dobro je, da smo specializirani, saj zares lahko svetujemo, kaj se bo obneslo in kaj ne. In to je v mojih očeh za stranko velika prednost. Naše stranke so zelo zahtevne, a imajo svojo vizijo in z našo pomočjo na koncu pridemo do resnično lepega produkta,« pove sogovornik.

Že na začetku so se tako po ceni kot po kakovosti dela uvrstili v nekoliko višji rang in pri tudi vztrajali. Hkrati so vztrajali pri svojih načelih, kako s stranko sodelovati. Razvili so lasten proces, ki jih pripelje do najboljšega rezultata in tega se držijo. Od prvih dni do danes so njihovi standardi (glede tega, kaj pričakujejo od drugih pa tudi glede kakovosti lastnega dela) enako zahtevni »in po dvajsetih letih samostojne poti lahko rečem, da sem zrel arhitekt z dobrim portfeljem, dobrimi izdelki in velikim obsegom znanja,« pove Božo Ćeranić Rozman.

Ko daš vse, kar lahko

Ćeranić Rozman se že vsa ta leta drži načela »all in«, kar zanj pomeni, da v svoje delo in projekte daš vse, kar lahko. »V ta posel ne greš zaradi denarja, ampak zato, ker misliš, da lahko nekaj daš. Poleg tega naše delo res ni preprosto. Ves čas moraš vztrajati na poti, ki si si jo začrtal, od sebe in svojih kolegov pa nenehno zahtevati tisto 'nekaj več', sam temu pravim 'extra mile', da dobiš boljšo arhitekturo. To se ne navezuje le na sam projekt in na komuniciranje s stranko, ampak tudi na upravne enote in občine, kjer pridobivaš mnenja in soglasja. Vsakega v tem procesu moraš prepričati, da je to, kar postavljaš v prostor, odgovorno, primerno, funkcionalno, da nikogar ne ogroža. Skozi ves proces moraš nekoga nekaj prepričevati in včasih pri kakšnem kolegu opazim, da v tem procesu izgubi voljo in energijo. Prepričujemo stranke, izvajalce, dobavitelje ... moram pa reči, da nam uspeva in zato sem res zadovoljen. Skozi proces gradnje dobivam veliko dobrih obrtnikov in izvajalcev, ki stojijo za našo idejo, da vedno poskušamo nekaj več in nekaj boljšega za naročnika in v dobro naročnika,« pravi.

Veliko znanja in kilometrine kot arhitekt dobi tudi na gradbiščih, saj so v biroju pri nekaterih projektih prevzeli tudi nadzor nad gradnjo svojih hiš. Pravi, da je eno, da si arhitekt, da imaš dobre ideje in znaš dobro komunicirati s strankami, drugo pa je nabiranje izkušenj z gradbišči, materiali in izvajalci. 

»Pri nas se trudimo, da je vse prilagojeno vsaki stranki posebej. V naš biro pridejo ljudje, ki vedo, da bodo dobili nekaj posebnega. Najamejo nas, da bo njihova hiša drugačna od drugih, da jim bo pisana na kožo in da bosta arhitektura in interier, ki ju bomo ustvarili zanje, dobesedno večna. Morda ne bo tako trendovska, a vseeno bo imela vse elemente sodobnosti, tehnologije, materialov. Večinoma si vsi, ki pridejo k nam, želijo isto, ne glede na to, ali gre za sto ali petsto kvadratnih metrov veliko hišo ali stanovanje. V tem prostoru se želijo počutiti posebno, dobro, prijetno. V njej želijo na primer posebne kotičke za različna počutja ... Mi stranko povabimo k sodelovanju že v prvi fazi. Naročnik za nas ni nek zunanji opazovalec, ampak ga aktivno vključimo v ves proces projektiranja in oblikovanja – v njem sodeluje in prispeva ideje. To je konec koncev hiša, v kateri bo ta človek živel. Verjetno se v tem nekoliko razlikujemo od drugih birojev,« pravi in poudari, da v tem procesu niso zavrgli individualnosti arhitekta in oblikovanja – le naročnika so vključili v proces. In na tej poti vztrajajo, saj so prepričani, da bo tako rezultat na koncu najboljši, stranka pa bo ves čas vedela, kaj točno bo dobila.

Drug drugega bogatijo

Zadovoljni so, da so s svojimi strankami v zelo dobrih odnosih in da se od njih tudi veliko naučijo, saj so to ljudje, ki imajo širok pogled na svet. »Drug drugega bogatimo. Če mi ta vzajemnost in to partnerstvo ne bi toliko pomenilo, bi projektiral bloke s stotimi stanovanji in se ukvarjal z neko anonimno arhitekturo,« je prepričan sogovornik, ki v pogovoru ne more skriti, da je velik perfekcionist. »Res je in to zna biti včasih zelo naporno,« se nasmehne. »Zelo sem strikten glede časa, dogovorov ... Ta etiketa oziroma kultura že pozabljenega časa mi zelo veliko pomeni. Poleg tega pa seveda perfekcionizem v podrobnostih, v estetiki, in stremenje k temu, da 'iz vsake pomaranče iztisneš največ soka'. Tudi, če se iz kakršnih koli razlogov spremeni material na fasadi, poskušamo najti nov material, primeren projektu. Da bo na koncu produkt enako kakovosten in lep. To je včasih kar težko. Imamo pa tudi srečo, da smo v teh dobrih dvajsetih letih dobili neverjetno veliko dobrih strank, ki nas razumejo. In obratno, seveda. To partnerstvo med nami, to zaupanje, mora biti,« je prepričan.

Njegova popolna hiša

Med pogovorom o tem, kakšne so popolne hiše za njegove naročnike, ne morem mimo vprašanja, kakšna je oziroma kakšna bi bila njegova popolna hiša. »Ne boste verjeli, ampak ravno s tem vprašanjem se ukvarjam zadnjega pol leta. Svojo hišo, v kateri stanujem z družino, sem postavil pred slabimi osmimi leti in z mojega vidika je že stara. V mojih očeh je že čas za nekaj drugega. Parcele so trenutno sicer zelo drage, ampak počasi se poigravam s to mislijo. Moja idealna hiša oziroma moj popoln dom bi bil postavljen nekje blizu zelenja ali nekega vodnega elementa ali pa bi imel v svoji notranjosti dosti zelenja. Vsekakor bi bila pritlična, morda tudi zato, ker zdaj živim v hiši z več etažami,« našteje nekaj ključnih podrobnosti doma, ki trenutno nastaja v njegovih mislih, nekoč pa bo v njem zaživel s svojo družino.

Članek je bil objavljen v jesenski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko na svoj računalnik ali telefon prenesete tukaj.