Kako je Slovenija dobila cepilnega vplivneža

Humorist in glasbenik Igor Bračič, ki je slovenski javnosti najbolj znan kot polovica glasbenega dueta Slon in Sadež, je po zabavni izmenjavi besed z nasprotniki cepljenja na čelu z Ladislavom Troho (ti so pozneje vdrli v prostore RTV Slovenija) čez noč postal spletna senzacija. A ni ostalo le pri tem pogovoru in pri 27 minutah in 47 sekundah slave, kolikor traja posnetek. S sopobudniki je namreč nastala akcija »Troha nima jurja«, v okviru katere lahko z nakupom majice prispevate k donacijam za sledilnik Covid-19, podatkovno središče z informacijami o pandemiji v Sloveniji. Akcija je presegla začrtani cilj – jurja, seveda.

Okoliščine so v svojem bistvu izrazito »štajerske«: nekaj dni izzivanja, potem pa je enemu ušel stavek »pridi sem, če si upaš.« Ostalo je zdaj že viralna zgodovina. Tako imenovani protestniki so dnevno motili sodelavce in mene pri delu, stopnjevali so svoje nagajanje in izzivali mimoidoče, obnašali so se kot klasični »bully«, ki bo delal to, dokler se mu nekdo ne postavi po robu. Iskreno nisem pričakoval odziva, v resnici o celotni zadevi sploh nisem razmišljal do naslednjega dne, ko sem nehote postal cepilni vplivnež.

Spopadanje je kar dobra izbira besede, sploh ker si te vloge nisem resnično želel oziroma sam izbral, ampak sem vanjo nekako padel po spletu okoliščin. Z akcijo zbiranja sredstev sem ocenil, da lahko svoj trenutni »vpliv« izkoristim za nekaj dobrega in tako je padla odločitev, da še kakšen teden vztrajam s svojo cepilsko akcijo.

Podobno, kot je bila spontana sama diskusija, se je ideja za akcijo porodila nekako sproti. Razmišljal sem, kako iz nastale situacije, ki se mi nikakor ni zdela »optimalna«, izvleči kar največ dobrega. Čez dva dni, ko je bilo jasno, da se je slogan prijel na družbenih omrežjih, je padla ideja za majice. Jaz sem v dveh intervjujih bleknil, da se jih da kupiti in, evo, nastala je viralna akcija.

V jedrni ekipi smo trije. Koordinira nas Sara Mekinc, pomaga pa nam še nekaj prostovoljcev, ki jih iskreno tudi jaz vseh ne poznam, saj se ljudje spontano priključujejo projektu. Podprli so nas tudi tiskarji majic (hvala, Mumino in  Sekom Grafika) in dramsko društvo Lastniki Humorja, preko katerih poteka prodaja.

Odziv nas je resnično presenetil, saj smo ciljali na »jurja«, ki bi lepo zaokrožil celotno zgodbo – in to dosegli že prvi dan. Nova naročila prihajajo dnevno, tako da bomo do končne številke verjetno prišli šele konec meseca.

Za zdaj ne načrtujemo novih akcij. Tudi tole akcijo bomo verjetno čez čas ustavili in ljudi preusmerili k neposrednemu doniranju Sledilniku. Za razliko od drugih vplivnežev bi rad namreč preusmeril pozornost na ljudi, ki so bolj poklicani, da o tem govorijo, in na stvari, ki so bolj pomembne kot »prepucavanje« po internetu. Večina vplivnežev pač govori to, kar ljudje hočejo slišati ali to, za kar so plačani; škoda, da jim za cepljenje nihče ni plačal.

V razmerah, v katerih smo se znašli, so točni, relevantni in kakovostno obdelani podatki ključni za odločanje in upravljanje države in družbe. Tisti, ki jih zagotavljajo, potrebujejo sredstva za delo. Če jih ne dobijo tam, kjer bi jih morali, je naša naloga, da jih priskrbimo sami. Pa še povabili so me na žur in sem se jim moral nekako oddolžiti.