»Ker pišem o sebi, je osebni stik z bralci zelo pomemben«

Kako razumeti ženske, je vprašanje, za katerega bi nekateri moški odšteli tudi pregovornih milijon dolarjev. Da je to izjemno izzivalna naloga, je na lastni koži spoznal tudi Kamenko Kesar, lastnik in direktor marketinške agencije Adrema. Lani je slovenske bralce (no, predvsem bralke) v smeh spravljal s knjigo z zgovornim naslovom Žena ima vedno prav, pred tem je izšla zbirka njegovih blogovskih prispevkov Mene ne bo noben jebo, zdaj pa se jima je pridružil še njegov tretji pisateljski podvig Če bi moški vedeli. Ob tej priložnosti smo mu zastavili nekaj vprašanj, povezanih predvsem s pridobljeni izkušnjami na področju marketinga knjig.

Dve prednosti samozaložništva sta v ospredju: finance in kreativna svoboda. In vsaka ima svoje pasti. Finančno si v prednosti, če prodaš dovolj knjig. Kreativna svoboda je čudovita, če prodaš dovolj knjig. Meni torej samozaložništvo prinaša prednosti, ker imamo dober izdelek in marketing v hiši in v krvi, zato prodamo dovolj knjig. Slabost samozaložništva je distribucija. Splet je dostopen vsakomur, zahteva pa veliko dela, znanja in promocije, medtem ko fizični dostop do polic terja svoj finančni davek, kar nas vrne k bistvu – če prodaš dovolj knjig, se vse splača.

Tržni pristopi pri knjigi so isti kot za kateri koli drugi izdelek; osnove še zmeraj stojijo, tako online kot offline. So pa seveda posebnosti. Ena je ta, da gre trend branja knjig navzdol, zato veliko energije usmerjamo v to, da vedno več ljudi sliši zame, da moje ime in zgodbe povežemo s sprostitvijo, glasnim smehom in zabavo, da pozicioniramo izdelek kot obvezno branje na dopustu, torej gradimo blagovno znamko, za katero si upam staviti, da bo glavno gonilo prihodnje prodaje. Bralka, ki se je lanski dopust med branjem na plaži na glas smejala, bo kupila mojo tretjo, četrto, peto knjigo. Zelo malo izdelkov na trgu vas iskreno nasmeji. In smo pri pozicioniranju, kar so spet osnove trženja.

Digitalni mediji so se pri meni pokazali kot najboljši kanal v prvi go-to-market fazi. Hiter doseg, hiter prvi val prodaje, hiter odziv, hitra uporaba odzivov za nadaljnjo promocijo. Ampak slej ko prej svojo bazo utrudiš in takrat moraš ven iz svojih kanalov. Ker digitalni kanal ni dovolj za cilje, ki jih imam, sem te dni podpisal dogovor o fizični distribuciji knjige po vseh boljših prodajnih mestih za knjigo v Sloveniji. Najpomembnejši razlog pri meni je seveda moja ciljna skupina – to so v veliki večini ženske nad 30 let in med njimi je dobršen del žensk nad 50 let, za katere je knjigarna še zmeraj kraljica knjižnih prodajnih kanalov.

Pri knjigi je lepo, če te ljudje spoznajo, vidijo, se s tabo pogovarjajo, pozdravijo na ulici, ker so te videli v medijih ali na promociji v lokalni knjižnici. Na teh odnosih se gradi dolgoročno zvesto bralno občinstvo in s tem se veča vrednost košarice. Posebnost pri meni je seveda ta, da pišem o sebi in ženi, se norčujem iz sebe, iz žene se ne upam. Ker pišem o sebi, je osebni stik pomemben. Pri tem stiku je prvo vprašanje zmeraj »Je vse, kar pišete, res?« in drugo »Pa vam žena pusti, da to pišete?« Osebni stik jim da neko novo informacijo; ocenijo me, ali sem zares tako »odbit«, da bi zgodbe v knjigi lahko bile resnične. Iz teh razlogov bom za tretjo knjigo organiziral predstavitve. Pri drugi knjigi je, razen dveh izjem, nisem, ker sem želel videti, kako daleč nese samo digitalna komunikacija. Nese, a omejeno.

Sprememba v pisanju od prve knjige je očitna, navzven in navznoter. Veliko naredijo pogovori z lektorji, uredniki in kolegi avtorji; učenje na lastnih napakah je boleče, a najbolj zapomnljivo. Danes, ko pišem, vnaprej vem, kje bom povlekel po mariborsko, kaj lahko pričakujem, če z zgodbo krenem v določeno smer, dosti prej znam oceniti, ali ima zgodba potencial, kje lahko bralce presenetim. Slog pilim vsak dan, z vsakim e-sporočilom in blogom. To je prednost izdelka, kot je knjiga – izdelek lahko piliš kjer koli, kadar koli. 

Oh, za pisatelja v meni je to živa rana. Izboril sem si dve uri vsako nedeljo za nedeljske bloge, ki jih v tej obliki pišem že osem let. Pisanje knjige je pa zmeraj na prepihu. Letos sem se prvič odločil upoštevati holivudski pisateljski kliše – februarja sva z ženo za en teden najela luksuzni penthouse v Opatiji, s čudovitim pogledom na morje in oba osem do deset ur na dan pisala vsak svojo knjigo. Ven sva šla samo jest in na kratek sprehod. Če ne bi bilo tega tedna, moje knjige še ne bi bilo. In ženina knjiga izide septembra prav tako le zato, ker sva si vzela ta teden za pisanje.