katarina klemenc
Intervju

Naložba v medosebno komunikacijo se vedno povrne

Z mag. Katarino Klemenc, direktorico korporativnega komuniciranja Novartisa v Sloveniji in Sandoza v Jugovzhodni Evropi, smo se pogovarjali o pomenu internega komuniciranja, še posebej v času koronakrize.

Kot pravi, je najpomembnejše ohranjanje medosebnega stika, pri čemer imajo največjo vlogo komunikacijsko usposobljeni vodje.

Skoraj čez noč je tudi 1500 zaposlenih v Novartisu v Sloveniji zaklenilo svoje pisarne in se na delo podalo v svoje domače kotičke. V skrbi za zdravje vseh zaposlenih in nemoteno proizvodnjo zdaj na delo na Verovškovo 57 in druge Novartisove lokacije po Sloveniji (Mengeš, Lendavo in Prevalje) prihajajo sodelavci – več kot 3.500 jih je –, ki delajo v proizvodnji in laboratorijih. Ko v tem času obiščete njihovo poslovno stavbo v Šiški v Ljubljani, vratar še vedno enako vestno zabeleži podatke o obiskovalcu, a pred tem morate poskrbeti še za varnostne ukrepe – da si torej nadenete masko, razkužite roke in izmerite telesno temperaturo. Nova realnost torej, na katero pa smo se očitno v minulega pol leta že kar dobro navadili in v nas ne vzbuja več takšnega nelagodja. Čeprav tudi midve nisva vedeli, ali bova intervju izvedli na daljavo ali pa ga bova vendarle lahko opravili v njeni pisarni, sva se nazadnje odločili, da se vseeno sestaneva kar na sedežu podjetja, ob upoštevanju vseh varnostnih priporočil, seveda. Tudi osem sodelavk oddelka korporativnega komuniciranja, ki ga vodi Katarina Klemenc, zdaj ponovno dela na daljavo.

Katarina Klemenc že več kot dvajset let skrbi za Lekovo korporativno komuniciranje, tudi po Novartisovem prevzemu te slovenske farmacevtske družbe z bogato zgodovino in dediščino. Kako veliko jim pomeni prav zgodovinska zapuščina, dokazuje tudi Lavičkova zbirka, muzej, ki so ga v pritličju poslovne stavbe uredili leta 1986 in je od leta 2002 celo kulturni spomenik državnega pomena. Klemenčeva nama je s fotografom razkazala te za Lek skorajda svete prostore s predmeti, ki jih je predano zbiral lekarnar Bohuslav Lavička, in v enem od njih, v mali lekarni, je nastala tudi naslovna fotografija. Tudi v intervjuju sva se dotaknili zgodovine, a le do te mere, da je pojasnila, od kod izvira njena ljubezen do komuniciranja in stroke odnosov z javnostmi, ki jo je v Sloveniji pomembno sooblikovala. Sprehodili sva se tudi skozi raznolike naloge, ki jih opravlja kot direktorica korporativnega komuniciranja, pri čemer še posebej izpostavlja interno komuniciranje. Skrbeti, da bo več kot 5000 zaposlenih redno dobivalo vse potrebne informacije o podjetju, nenazadnje ni mačji kašelj, še posebej, ko gre za delavce v proizvodnji, ki le redko sedejo za računalnik. Posvetili sva se tudi uporabi sodobnih komunikacijskih orodij in kanalov ter izzivom, ki jih ti postavljajo pred tako regulirane dejavnosti, kot je farmacija. A kljub vsemu, kar nam omogoča tehnologija, je še vedno človeški stik tisti, ki šteje največ. Ko Klemenčeva pripoveduje o tem, kako podjetje, ki mu je predana že 22 let, skrbi za svoje zaposlene in širšo družbeno skupnost, še posebej najranljivejše skupine, postane resnično ganjena. »Veliko bogastvo je delati za podjetje s tako plemenitim poslanstvom,« pravi.

klemenc1

Bili ste ena od prvih strokovnjakinj v Sloveniji, ki ste se poklicno usmerili v odnose z javnostmi in pomembno vplivali na njen razvoj v državi. Kako vas je zaneslo na komunikacijsko pot?

Naj vam najprej odgovorim z anekdoto. Ko sem ob koncu gimnazije razmišljala, na katero fakulteto bi šla, sem vprašala staro mamo, s katero smo skupaj živeli, kaj ona meni, kam naj se usmerim. In mi je odgovorila: 'V družini imamo že veliko pravnikov, zato ne bi imelo smisla, da greš tudi ti to študirat. Tudi zdravnikov imamo v družini že dovolj. Potem ti ostaneta še ekonomija in novinarstvo. Kaj misliš o ekonomiji?' Na to sem ji odvrnila: 'Ne vem, babi, jaz rada pišem.' Njen odgovor je bil jasen: 'No, potem pa že veš, kam boš šla.' In res je bilo tako. Beseda, pisanje, to me je od nekdaj zanimalo, zato sem se vpisala na novinarstvo. Na fakulteti sem ugotovila, da me vse drugo, kar se je v tistih časih že dogajalo v praksi in začelo rasti tudi na akademski ravni, marketing in tržno komuniciranje, še malo bolj zanima kot novinarstvo. Za to področje so nas navduševali profesorji, kot so dr. Sfiligojeva, dr. Jančič, dr. Lah, dr. Škerlep in dr. Kline, in nenazadnje tudi Dejan Verčič, ki je takrat še delal na STA-ju. Izven fakultete pa seveda Jure Apih, ki je zame alfa in omega marketinga in oglaševanja v Sloveniji. To so ljudje, ki so nas navduševali in od katerih smo se učili. Postavili so temelje, na katerih smo mi potem lahko gradili naprej.

Še kot študentka sem začela sodelovati s takrat še sveže ustanovljenim Slovenskim društvom za odnose z javnostmi, poleg tega pa smo soustanovili sekcijo mednarodnega združenja poslovnih komunikatorjev IABC, kjer sem za eno obdobje prevzela vlogo finančnice. Tako sem se že v času študija usmerila v komunikacijski del, čeprav se še nisem odločila, ali bom delala v marketingu ali odnosih z javnostmi. Oboje mi je bilo zanimivo; takrat se je v oglaševanju že veliko dogajalo, v zraku se je čutilo, kot da se nekaj prebuja in pripravlja tudi na področju odnosov z javnostmi. Morda je mene v te vode zaneslo tudi zato, ker je mama producentka in sem jo pogosto spremljala na snemanja filmov in tudi oglasov.  Še dobro se spominjam, ko sem prisostvovala snemanju oglasov z legendarno Bernardo Marovt za ličila Samantha. Že takrat me je zanimalo ozadje tega, kako sporočilo pripeljati do gledalca.

Lahko bi torej rekla, da me je prav kombinacija teh treh dejavnikov – zanimanja za besedo, prisotnost pri maminem delu in udejstvovanje v novonastalih slovenskih komunikacijskih združenjih – pripeljala na komunikacijsko pot.

Svojo poklicno kariero ste sicer začeli v Koda Studiu, agenciji za oglaševanje in odnose z javnostmi. Kakšni so vaši spomini na to obdobje in kakšne komunikacijske aktivnosti ste takrat izvajali za naročnike?

Koda Studio sva soustvarila z mojim takratnim partnerjem, ki je podjetje

registriral kakšen mesec pred tem, ko sva se spoznala. Bila sem v drugem letniku fakultete in moj partner si je Koda Studio sprva zamislil kot oglaševalsko agencijo oziroma agencijo za marketing, potem ko sem se mu pridružila, pa smo prepoznali tudi potencial za storitve odnosov z javnostmi.

Naročniki, ki smo jih imeli takrat, so bili zelo raznoliki. Eden od njih je bila takratna Droga iz Portoroža, za katero smo naredili zelo znano serijo televizijskih oglasov z Andrejem Šifrerjem, Mišo Molk in Juretom Frankom za Barcaffè. Delali smo tudi za Sklad RS za regionalni razvoj in ohranjanje poseljenosti slovenskega podeželja, Semenarno Ljubljana, Slovenijavino, pa za avtomobiliste, kot je Chryslerjeva znamka Jeep.

Takrat sem se učila prav vsega, od tega, kako pripraviti virmane za SDK – ne vem, ali danes sploh še kdo ve, kaj je to (smeh) – do snemanja predstavitvenega filma za Drogo, ko smo morali vedeti, kako sploh rastejo rastline, iz katerih se delajo čaji, kako postaviti luč, scenografijo in pa seveda na prvem mestu – kako spisati dobro zgodbo. Skratka, to je bilo res enkratno pridobivanje izkušenj iz tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi ter bogata šola, ki mi še dandanes pomaga in brez katere zagotovo ne bi mogla priti v Lek. V Koda Studiu sem delala osem let, do mojega 29. leta ...

... potem pa ste se zaposlili v Leku, kjer ste za korporativno komuniciranje odgovorni od leta 1998; že več kot dve desetletji torej. Kaj vas je takrat prepričalo, da z agencijske strani »prestopite« na naročnikovo? Ste morda že v Koda Studiu delali za Lek in je bila to logična odločitev, ki jo sicer sprejme kar precej posameznikov, ki se najprej preizkusijo v agencijskih vodah?

V Lek sem bila povabljena, saj so prepoznali moje dotedanje dosežke, predvsem v eksternem komuniciranju. Takratni predsednik uprave, pokojni mag. Andro Ocvirk, in člani uprave, s katerimi sem imela razgovor, so prepoznali vrednost mojega dela v agenciji, komunikacijske in strateške projekte ter sodelovanje z novinarji, pa tudi nekaj nagrad, ki smo jih takrat dobili na mednarodni ravni, še posebej nagrade IABC.

Na začetku sem bila tako odgovorna za vodenje korporativnega komuniciranja za Lek v Sloveniji, kmalu pa smo prepoznali, da bi tudi na drugih trgih, kjer smo imeli svoja predstavništva, potrebovali načrtno komuniciranje, tako z notranjimi kot tudi zunanjimi javnostmi. Tako sem vzpostavila mednarodno mrežo komunikatorjev in usklajevala korporativno komuniciranje v vseh državah nekdanje Jugoslavije ter v Romuniji, na Poljskem, Češkem, Slovaškem in v Rusiji, ki so bili takrat naši glavni trgi. Tisto, kar so tamkajšnje sodelavke najbolj cenile, je bilo znanje, ki smo jim ga dali.

klemenc2

Potem pa vas je leta 2002 kupil Novartis in Lek je postal del skupine Sandoz. Kako je sprememba lastnika vplivala na vaše delo?

Takrat so kolegi v Nemčiji, kjer je sedež Sandoza, želeli vzpostaviti neposreden stik s trgi. Tako nekaj let zanje nisem bila več neposredno odgovorna, sem pa še vedno sodelovala v mednarodnih timih. Ker sem imela znanje za delo na teh trgih, so mi pred nekaj leti ponudili priložnost, da bi prevzela odgovornost za korporativno komuniciranje najprej za sedem trgov in nato leto pozneje kar za trideset trgov. Takrat sem se morala pogovoriti sama s seboj in si odgovoriti na vprašanje, ali sem resnično pripravljena prevzeti to odgovornost. Sem mama dvema hčerkama in mi zasebno življenje veliko pomeni, zato sem delodajalcu odkrito povedala, da sem v naslednjih petih letih, dokler moji dekleti ne prideta na fakulteto, lahko odgovorna za Slovenijo in še sedem drugih držav. To se mi je zdelo še ravno prav obvladljivo, medtem ko si nisem želela prevzeti odgovornosti za trideset držav. Delodajalec je sicer izrazil obžalovanje, a me je pri moji odločitvi podprl. Prav to je zame pomemben vidik družbene odgovornosti podjetja – da podpreš svoje zaposlene in jim prisluhneš. Usklajevanju zasebnega in poklicnega življenja daje Novartis velik poudarek, kar se izkazuje tudi v tem, da ima veliko sodelavcev globalne ali regionalne vloge, fizično pa so v Sloveniji, kar jim omogoča, da so s svojimi družinami. Po drugi strani pa jih podjetje podpira tudi pri tem, če se želijo z družino preseliti v drugo državo, v kateri prevzamejo mednarodno vlogo.

Zadnjih devet let torej skrbite za komuniciranje družbe Novartis v Sloveniji. Da ne bo zmede, vas prosim, da pojasnite, kakšno je pravzaprav razmerje med Lekom, Sandozom in Novartisom?

Naš lastnik je Novartis, farmacevtska družba, ki proizvaja tako inovativna kot tudi generična zdravila. Sandoz je pri tem odgovoren za generični del. Lek je bil v Sloveniji sprva nekoliko bolj vpet v generični, Sandozov del, ker pa imajo naši strokovnjaki toliko znanja in izkušenj, smo vedno bolj vpeti tudi v inovativni, Novartisov del, saj sodelujemo tudi v določenih fazah razvoja in proizvodnje inovativnih zdravil.

Danes ima Novartis v Sloveniji razvoj in proizvodnjo tako generičnih kot tudi inovativnih zdravil pa tudi bolj kompleksnega segmenta, kar so biološka zdravila in podobna biološka zdravila. Klasična zdravila so torej inovativna in generična, kot sta npr. širokospektralni antibiotik in Lekadol, kjer gre za t. i. majhne molekule. Biološka zdravila pa so velike molekule in tudi njihov razvoj traja veliko dlje kot pri malih molekulah, pa tudi vložki vanj so veliko višji. Na tem področju je Lek oral ledino, saj smo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot edina farmacevtska družba v Sloveniji in tudi v širši regiji začeli razvijati biotehnologijo, kar je Novartis pozneje prepoznal kot eno od naših prednosti. Odkar nas je kupil, je Novartis v Slovenijo vložil 2,5 milijarde evrov, razvijal znanje in izkušnje, ki smo jih že imeli, in prinašal nova znanja. Danes torej razvijamo in proizvajamo biološka in podobna biološka zdravila ter zdaj tudi inovativna zdravila, hkrati pa ostajamo v segmentu generičnih zdravil.

Ali so navedene družbe tudi dojemane kot samostojne blagovne znamke? Kako jih pozicionirate na trgu?

Še vedno negujemo vse tri blagovne znamke. Lek ima svojo tradicijo, zgodovino, iz katere črpamo, bogastvo znanja in izkušenj, medtem ko Sandoz in Novartis kot »mama« prinašata globalnost, širino in sodelovanje naših sodelavcev pri mednarodnih projektih. Zdravila, ki jih razvijamo ali proizvedemo v Sloveniji, so tako prisotna na vseh trgih po svetu, kar pomeni, da pomagamo bolnikom po vsem svetu, zaposleni pa lahko svoje kariere razvijamo v globalni družbi.

Kako pa je organiziran oddelek korporativnega komuniciranja? Čemu se posvečate v največji meri?

Naše delo je organizirano tako, da prispevamo k uresničevanju petih Novartisovih poslovnih prioritet, in sicer z graditvijo zaupanja, spodbujanjem razvoja organizacijske kulture ter komunikacijsko podporo ključnim zdravilom. S timom sodelavk svetujemo in snujemo komunikacijske strategije ter nato skrbimo tudi za njihovo vodenje in izvedbo. Vključene smo v vse dele naše družbe in sodelujemo pri ključnih projektih, ki jih družba vodi. Pri tem je potrebno analitično razmišljati ter znati videti tako detajle kot tudi veliko sliko. V največji meri se posvečamo temu, da strategijo in cilje podjetja »prevedemo« v smiselno in razumljivo komunikacijo, ki na pravi način in ob pravem času doseže naše ključne javnosti.

Farmacevtska družba, kot je Lek, ima številne deležnike, od zaposlenih in bolnikov do strokovne javnosti, kot so zdravniki in farmacevti, in delničarjev. Kako nagovarjate tako raznolike ciljne skupine?

Raznolikost naših deležnikov ali javnosti je eden od dejavnikov, zaradi katerih je komuniciranje v farmacevtski industriji tako zanimivo. Nagovarjanje različnih ciljnih javnosti namreč zahteva premišljeno snovanje komunikacijskih strategij ter nato uporabo različnih komunikacijskih orodij in kanalov, ki morajo biti skrbno izbrani in prilagojeni, da lahko z njimi naša sporočila uspešno prenesemo tistim, ki jih v nekem trenutku nagovarjamo. Pri komuniciranju, navsezadnje že pri samem delovanju, nikakor ne smemo pozabiti na odgovornost, ki jo imamo do naših deležnikov. Odgovornost pomeni deliti informacije, biti transparenten, izobraževati, vračati družbi in delovati v skladu z njenimi pričakovanji. Graditi in razvijati dvosmerne, dolgoročne odnose, in sicer z aktivnim, sprotnim in resnicoljubnim načinom komuniciranja.

Pri nas so na prvem mestu prav gotovo zaposleni in bolniki. Proces komuniciranja z notranjo javnostjo poteka v skladu z internimi pravili komuniciranja, ki zaposlene opredeljujejo kot eno izmed naših ključnih javnosti. Odkrita, pravočasna in jasna dvosmerna komunikacija je nedvomno eden pomembnih gradnikov vključujočega in spodbudnega delovnega okolja, v katerem delujejo motivirani zaposleni. Kljub pogostejši uporabi klasičnih in elektronskih komunikacijskih orodij in kanalov pri nas pomembno mesto še vedno najde medosebna komunikacija.

V komunikaciji do bolnika oziroma potrošnika, kar dovoljujejo zdravila brez recepta, in v komunikaciji s strokovno javnostjo, z zdravstvenimi delavci – ki jo snujejo in izvajajo naši sodelavci v Marketingu in prodaji zdravil Slovenija – nas ne zavezuje le slovenska zakonodaja, ampak imamo zelo regulirana tudi naša interna pravila, ki natančno določajo, kakšna je in mora biti ta komunikacija. Pri zdravstvenih delavcih je na prvem mestu informiranje. Če želijo dobro oskrbeti svoje bolnike, potrebujejo najnovejše in natančne informacije. In tu vidimo svojo vlogo.

Za bolnike pa je zelo pomembno  ozaveščanje o boleznih. Pripravljamo ogromno gradiv, brošur, zloženk in drugih publikacij, s katerimi bolnikom pomagamo priti do pomembnih in uporabnih informacij o boleznih in skrbi za zdravje.

Druge zunanje javnosti nagovarjamo na raznolike načine, na primer z redno komunikacijo z mediji, konferencami in drugimi dogodki za novinarje, redno komunikacijo z državnimi organi, z dnevi odprtih vrat za lokalne skupnosti, v katerih delujemo, različnimi dogodki, programi družbene odgovornosti, našo spletno stranjo, korporativnim oglaševanjem in tako naprej. Prav tako moramo biti v naši komunikaciji odgovorni do našega lastnika oziroma delničarjev, saj Novartis kotira na dveh borzah, newyorški in züriški.

Poleg tega ohranjamo stik tudi z našimi nekdanjimi zaposlenimi. Zanje organiziramo različne aktivnosti, prejemajo tudi naše interno glasilo Kolektiv, ki praznuje že več kot 60 let. Naši upokojenci so namreč tisti, ki so zgradili to podjetje, da ga lahko zdaj mi razvijamo naprej. Brez njihovih uspehov ne bi bilo našega uspeha.

klemenc3

Vrniva se k internemu komuniciranju, ki je bilo v času koronakrize še prav posebej poudarjeno, saj so se zaposleni soočali s številnimi dilemami, nasprotujočimi si občutki, potrebo po hitrem odzivanju in tudi prevzemanju dodatnih nalog. Kako ste pri vas še posebej v obdobju pandemije organizirali delovne procese? Katera so bila poglavitna sporočila, ki ste jih posredovali zaposlenim? Je tudi tu prišla na dan kakšna kreativna ideja, kako jih pomiriti, jim vliti zaupanje?

V kriznih razmerah je pogosto težko razumeti, kaj se dogaja, in predvideti, kaj bo prinesla naslednja ura, naslednji dan. Še posebej negotov je čas ob začetku krize. Takrat so na voljo omejene informacije, a je treba prav zato zaposlene nujno obveščati o razvijajoči se situaciji. Lahko sprejmete še tako dobre ukrepe, ki pa ne bodo pomenili prav nič, če zanje nihče ne bo vedel. Zato je odkrita, jasna in redna komunikacija bistven element uspešnega delovanja organizacije in to še toliko bolj v kriznih časih, saj je prav komunikacija tista vez, ki omogoča, da neko nepredvidljivo situacijo naredi malce bolj obvladljivo.

S komuniciranjem smo začeli že preden je večina sodelavcev ostala doma, saj so se stvari v državah okrog nas že pred tem kazale kot krizne in je to dalo slutiti, da se lahko kaj podobnega zgodi tudi pri nas. Že vnaprej smo iskali rešitve, kako najbolje obveščati zaposlene o tem, kaj se dogaja. Hitro in učinkovito smo se organizirali in jasno ter pregledno začeli sporočati ključne informacije. Lahko si predstavljate, kakšen izziv je, ko čez noč skoraj tretjina sodelavcev začne delati na daljavo. Kako jih ažurno obveščati o vseh ključnih stvareh? Pokazalo se je, kako zelo je pomembno, da imamo v Novartisu vzpostavljen sistem upravljanja kriznih situacij, t. i. Novartis Emergency Management – NEM, da smo redno vzdrževali znanje o njegovem delovanju, imeli vsako leto usposabljanja kriznega komuniciranja za vse ključne deležnike v našem sistemu. Prepričana sem, da nam je to zelo pomagalo, da smo – lahko bi rekla v trenutku – začeli učinkovito delovati v kriznih razmerah. Nenazadnje nas je takrat kar čez noč, 11. marca, 1500 začelo delati na daljavo. Ker je bilo delo na daljavo v Novartisu v Sloveniji že prej utečen postopek, smo brez kakršnih koli resnih težav lahko prešli na nov način dela v tako velikem obsegu. Novartis je dal sodelavcem na voljo kup pripomočkov in orodij, pripravili smo vrsto praktičnih nasvetov za čim lažje privajanje na nove delovne okoliščine ter uvedli vrsto priporočil in jim dali na voljo tudi več virtualnih orodij, s katerimi lahko skrbijo za svoje zdravje in boljše počutje. Sodelavcem, ki zaradi svoje narave dela, kot je na primer delo z velikimi Excelovimi tabelami, oziroma zdravstvenih ali drugih pomembnih razlogov pri delu na domu potrebujejo večji zaslon, smo omogočili izposojo službenih zaslonov. Sodelavcem in njihovim družinskim članom ter prijateljem smo omogočili tudi možnost izobraževanja in osebnega razvoja s pomočjo različnih virtualnih orodij, kot so Tignum X, Khan Academy in Coursera, ki vključuje programe certificiranih vodilnih svetovnih univerz, kot so Yale, Stanford ali Duke.

Kaj vse ti delodajalec omogoči v takšni krizni situaciji, je zelo pomembno. Ob vseh ukrepih, ki smo jih predstavili tudi na naši spletni strani www.lek.si, je imelo jasno, odkrito in redno komuniciranje z našimi sodelavci seveda ključno vlogo. Načrtovanje komunikacijskih dejavnosti in priprava vsebin so nastajali v tesnem sodelovanju celotnega tima, vključno z vodstvom podjetja. Na začetku pandemije smo tako sodelavce s sporočili po elektronski pošti – v prvih dveh mesecih smo na primer pripravili več kot 30 e-novičnikov –, z novicami na intranetu in internem družbenem omrežju Yammer, s plakati ter obvestili na LCD-zaslonih obveščali predvsem o ukrepih, potrebnih za zajezitev širjenja virusa, in o prilagojenem načinu dela. Pri tem je seveda izjemno pomembna vloga vodij, ki so v stiku s svojimi sodelavci in se z njimi še posebej pogovarjajo o vseh ukrepih in načinu dela. Želeli smo tudi ohraniti vez s tistimi, ki so doma in nimajo službenih naprav. To smo storili na dva načina: z omogočanjem dostopa do internih Novartisovih virov tudi preko zasebnega mobilnega telefona ter z zbiranjem njihovih osebnih mobilnih številk in elektronskih naslovov skladno z uredbo o varovanju osebnih podatkov, da lahko pomembna sporočila prejemajo tudi po teh kanalih. Tako lahko sodelavci nemoteno dostopajo do Novartisovih informacij, ostanejo na tekočem in povezani.

Ko je nov način dela nekako postal utečen, smo želeli z vsebino komuniciranja predvsem prispevati k ohranjanju motivacije sodelavcev in krepitvi občutka ponosa, da delamo v podjetju, ki je ne samo nadpovprečno odgovorno poskrbelo za svoje zaposlene, ampak je tudi zelo hitro doniralo finančna sredstva in zaščitno opremo organizacijam, ki so »na prvih bojnih linijah«. Tako smo po različnih internih komunikacijskih kanalih delili zgodbe sodelavcev z različnih koncev podjetja, spodbudne videe, ki so jih sami pripravili člani vodstva podjetja, sodelavce smo spodbujali k deljenju idej in dobrih praks ter z virtualnimi srečanji na različnih ravneh skrbeli, da smo ostajali povezani.

Pri tem je bila ključna vloga 500 vodij iz celotnega podjetja. Zato smo zanje poleg drugega pripravili dva videoklica s člani vodstva Novartisa v Sloveniji, ki so odgovarjali na njihova vprašanja.

Kakšno moč ima komunikacija, je pokazala tudi naša anketa, v kateri so zaposleni kot enega od ključnih dejavnikov, da se počutijo varno in da so motivirani za delo, navedli prav komunikacijo. In sicer komunikacijo na vseh ravneh: tako osebno komunikacijo vrhnjega vodstva in več kot 500 vodij v podjetju kakor tudi vsa druga orodja internega in eksternega komuniciranja. Vse to krepi zaupanje, da skupaj zmoremo vse. Zato se vsi strinjamo, da bomo iz teh kriznih časov izšli še močnejši.

Ali lahko navedete še katero od vaših zadnjih družbeno odgovornih pobud, ki je naletela na pozitiven odziv javnosti; takšen, ki vas je morda celo presenetil?

Omenila bi prav letošnje »posebno« leto. Poleg nemotene oskrbe bolnikov in zagotavljanja varnosti sodelavcev po vsem svetu smo v Novartisu velik del pozornosti med svetovno pandemijo namenili tudi podpori skupnostim v državah, kjer delujemo. Poleg že omenjene pomoči v denarju, za katero smo tako s strani Rdečega križa kakor Zveze prijateljev mladine prejeli iskreno srčno zahvalo, smo osnovnim šolam v krajih, kjer delujemo, namenili 40 kompletov računalniške opreme. Pandemija namreč ni pomenila samo zdravstvene, ampak predvsem socialno stisko mnogih družin. Prav pri otrocih so se socialne razlike še poglobile in tu smo želeli prispevati en delček k rešitvi problema.

Poleg tega so se naši sodelavci iz Mengša takoj po nastopu situacije povezali s še nekaj enotami v Ljubljani in začeli proizvajati razkužilo za roke. Več kot 27.000 litrov smo ga podarili 106-im zdravstvenim ustanovam, domovom za starejše in lokalnim skupnostim po vsej Sloveniji. Sedem zdravstvenih ustanov smo okrepili še z donacijami osebne varovalne opreme.

Odzivi na vse te naše donacije so bili res ganljivi. Vidim, da smo dejansko naredili nekaj pozitivnega za okolje, v katerem živimo. To je cilj, za katerega si prizadevamo.

Ljudje od farmacevtskih družb pričakujejo, da bodo družbeno odgovorne; nenazadnje jim že s svojimi izdelki lajšajo ali celo rešujejo življenja. Sočasno se pogosto pojavljajo očitki, da si ravno na račun njihovega zdravja kujejo dobičke, kar je zagotovo še eden od izzivov za še tako izkušene komunikatorje. Ali vaš odziv v obliki še več družbeno odgovornih dejanj zadošča ali je pač tako, da vseh ljudi nikoli ne morete zadovoljiti?

Naj ponovno povem, kako zadovoljna sem, da delam v Novartisu, ki družbeno odgovornost razume kot temelj in predpogoj svojega delovanja, zato ima zagotavljanje dostopa do zdravil trdno zasidrano že v svoji strategiji. To ni preprosta naloga, še posebej, če vemo, da razvoj inovativnega zdravila traja tudi deset let in zahteva vložek v znesku milijarde in pol evrov. Pri podobnih bioloških zdravilih govorimo o stotih, dvestotih milijonih evrov in šestih do sedmih letih razvoja, ko gre za generična zdravila, pa recimo o desetih milijonih vloženih sredstev. To je tudi odgovor na to, zakaj farmacevtska industrija toliko vlaga v zdravila in tudi mora vlagati, pa tudi zakaj so cenovni razponi sodobnih terapij takšni, kot so. Novartis se je že v času, ko pri nas pandemija še ni bila razglašena, odločil, da ne bo dvignil cene nobenega od osnovnih zdravil, ki jih proizvaja Sandoz. Zavezali smo se, da ne bomo kovali dobička na račun pandemije. Poleg tega smo se odločili, da bomo državam z nizkim in srednjim dohodkom po proizvodni ceni zagotovili 15 molekul zdravil, ki jih dela Sandoz in so klasične molekule za zdravljenje drugih simptomov covida-19. Sprejeli smo še nekaj zavez in prepričana sem, da smo manj zgolj govorili in dejansko več delali v tej družbeno odgovorni smeri.

Osebno se mi zdi to veliko bolj pomembno, kot prepričevati že prepričane. Če nekdo hoče sprejeti, kar mu sporočamo, bo to pač sprejel, drugih, ki nočejo slišati, pa ne bomo z nobeno komunikacijo prepričali v naš dober namen. V vsakem primeru najbolj govorijo dejstva in kar smo dejansko naredili.

V medijih pogosto odmevajo zgodbe o »podkupovanju« zdravnikov s strokovnimi ekskurzijami na prestižne lokacije, ko jim farmacevtska podjetja krijejo vse stroške. Končni cilj naj bi bil, da zdravniki svojim pacientom predpisujejo zdravila te družbe in ne konkurenčne. Kako lahko komunikator rešuje takšne primere kriznega komuniciranja?

Dejstvo je, da je farmacevtska industrija resnično pomemben del družbe in mora biti kot takšna visoko etična. Delam v družbi, kjer je integriteta del našega načina delovanja in je zelo jasno, kaj so sprejemljive prakse in kaj niso. Farmacevtske družbe – in naša tukaj ni izjema – so se v preteklosti srečevale tudi s kakšno neustrezno prakso, vendar pa je pomembno, kaj s tem pozneje narediš. Pri nas že vrsto let zaposlene obveščamo o pravilnem načinu delovanja; kaj je tisto, kar je prav, in kaj je tisto, kar ni. Kar ni prav, ne sprejmemo in tudi sankcioniramo, kar se mi zdi zelo pomemben signal. Že pred leti, ko je bila to še precejšnja novost, smo v Novartisu sprejeli kodeks ravnanj, ki je bil naša »ustava« na tem področju, in smo z vrsto izobraževanj zaposlene na letni ravni obveščali o pravilnih ravnanjih. Letos septembra smo z novim etičnim kodeksom naredili še en korak naprej. Opredeljuje, kdo smo, v kaj verjamemo, in določa načela, za katera smo odgovorni. Sodelavci ga uporabljamo kot vodilo pri izbiranju pravih odločitev pri vsem, kar delamo, da lahko delujemo z integriteto. V etičnem kodeksu imamo zapisano, za kaj si kot podjetje prizadevamo na zelo različnih področjih, od dostopa do zdravil, obdelave množice podatkov in umetne inteligence do tega, kako vodimo raziskave in razvoj; in za vsako področje je tudi jasno zapisano, kako lahko kot zaposleni temu sledim. Podjetje je pač združba vseh nas posameznikov in če se sam zavedam, kaj je prav, bom tudi lahko pravilno deloval. To je tudi postulat našega delovanja.

Spletni mediji in družbena omrežja so dodobra pretresli svet komunikacije. Podjetja zdaj neposredno komunicirajo s svojimi deležniki in pri tem »klasične« medije kot posrednike pogosto spregledajo. Kako bi pojasnili, v čem je prednost komuniciranja preko uveljavljenih, kredibilnih medijev, in po drugi strani preko družbenih omrežij? Verjetno si kot farmacevtska družba, katere delnice kotirajo na borzi, niti ne morete privoščiti bolj sproščenega komuniciranja, ki naj bi ga spodbujala prav družbena omrežja ...

Spletni in družbeni mediji so v sodobnem komuniciranju zelo pomembni, predvsem zaradi svoje hitrosti in neposrednega dostopa do ciljne skupine. Imajo tako prednosti kakor tudi šibkejše plati. Pri njih se ne moreš poglobiti v vsebino, saj gre za kratke in hitre objave. To je eden od razlogov, da še vedno ohranjamo naš interni časopis Kolektiv, ki ga izdajamo že več kot 60 let. Kot kažejo ankete, zanimanje za tiskano izdajo ne popušča, čeprav ga imamo seveda tudi v digitalni obliki.

Kot komunikatorka zato vidim smisel v ustreznem prepletu tradicionalnih in sodobnih komunikacijskih orodij. Predvsem pa je najbolj pomembno to, da veš, katero ciljno javnost nagovarjaš. Vsaka ciljna javnost ima svoje želje in preference tako glede vsebine kot tudi glede orodja, prek katerega želijo dobiti informacije. In šele ko to ugotoviš, lahko dejansko dobro komuniciraš.

Kot enega najbolj svežih primerov odlične uporabe sodobnih medijev bi omenila Lekovo mobilno aplikacijo, ki so jo zasnovali in izvedli naši sodelavci v Marketingu in prodaji zdravil Slovenija. To je MedLex, ki je namenjen slovenskim zdravnikom in farmacevtom. V MedLexu so strokovni javnosti na voljo priporočila, smernice, algoritmi in odmerne sheme, ki jih pogosto potrebujejo pri svojem delu. Mobilna aplikacija jim bo pomagala, da bodo imeli ključne informacije za obravnavo in zdravljenje bolnikov vedno pri roki. V strokovni javnosti smo bili že zdaj prepoznani kot vodilno podjetje v digitalni komunikaciji in trdno verjamemo, da bomo z MedLexom ta ugled še okrepili.

klemenc4

Kako pa kot komunikatorka gledate na lažne novice in dezinformacije, teorije zarot, povezane tudi s covidom-19, ki sicer seveda niso nov pojav, so jih pa družbena omrežja le še spodbudila? Ali obstaja kakšen dober in učinkovit način, kako se boriti proti njim – ali pa je to že vnaprej izgubljena bitka?

Sama sem optimistka in verjamem, da takšen način komunikacije ni vzdržen in da to dolgoročno ne bo prevladujoč način komunikacije. Je pa to odvisno od nas samih. Vsak posameznik je kot del širšega okolja odgovoren za to, kateremu mediju bo prisluhnil, katero novico bo prebral in kateri verjel ter kako se bo odzval, ko bo slišal lažno novico – ali jo bo sprejel za resnico ali pa se bo zamislil in ugotovil, da to, kar je prebral, morda ni vse čisto res. Če želimo pozitivno spremembo na tem področju, bodimo del te spremembe, kot je rekel že Gandhi. Ne smemo se zanašati na to, da bo regulator uredil to področje ali pa celo mediji sami. Če bom kliknila na lažno novico in če bom temu mediju namenila svoj čas, bo medij to lahko tržil in se razvijal še naprej. Če pa tega ne bom storila in se odločila podpirati le resne medije ter biti sposobna kritično presojati novice, potem sem prepričana, da lahko lažnim novicam in dezinformacijam vzamemo moč. Po eni strani tako nosimo odgovornost mi kot posamezniki, po drugi strani pa seveda tudi tisti, ki takšne novice ustvarjajo.

Vrniva se še malce k stroki odnosov z javnostmi v Sloveniji. Po začetnem zagonu, še posebej v prvem desetletju po osamosvojitvi, vas je bilo veliko predanih in zagnanih komunikatorjev, ki ste postavili njene temelje pri nas. Sami ste med drugim prejeli tudi mednarodno nagrado PRO.PR za svoj prispevek k stroki. Zdi se, da nove generacije komunikatorjev ne delijo več vašega navdušenja, celo strasti k nadaljnjemu razvoju tega področja v Sloveniji. Ali tudi vi to zaznavate? Ali mlade ta poklic še zanima in v kolikšni meri so še aktivni pri udejstvovanju v stroki?

Prav o tem sem razmišljala, ko sem pisala prispevek za novo knjigo Odnosi z javnostmi dr. Ane Tkalac Verčič, ki je nedavno izšla v slovenščini. Prednost odnosov z javnostmi v Sloveniji vidim v tem, da smo v prvih letih te stroke pri nas postavili resnično dobre temelje, kakovostne in strokovne. Šlo je za skupino strokovnjakov, ki zelo veliko damo na kakovost in odgovornost. Veliko prednost danes vidim tudi v tem, da imamo študijsko smer, katedro za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede, ki mladim omogoča poglobljene teoretske temelje družbenih ved kot tudi profesionalna znanja in veščine, ki so najboljša popotnica za uspešno kariero in tudi uspešno delo.

Po drugi strani pa že kar nekaj časa opažam in zaznavam kot težavo dejstvo, da mladi, ki se želijo ukvarjati s komuniciranjem, skoraj nič časa med študijem ne namenjajo pridobivanju izkušenj v praksi. Tako fakulteta kot študenti bi morali težiti k temu, da bi izkušnje obvezno pridobivali že v času študija. Izkušnje te bogatijo, z njimi lažje razumeš in drugače dojemaš marsikatero učno snov ter hitreje napreduješ. Pogosto se dogaja, da so mladi po zaključka študija neopremljeni za delo v realnem sektorju. Seveda razumem, da po zaključku fakultete še ne moreš imeti vsega potrebnega znanja, toda neke osnove, pridobljene s praktičnim delom, bi vendarle morali imeti. V naših časih je bilo skorajda samoumevno, da si delal v agenciji, mediju ali podjetju, kjer si se spoznal z vsemi segmenti komuniciranja. Pri tem naj omenim še to, da ni toliko pomembno, s katere fakultete prihajaš, ali je to ekonomija, FDV ali biokemija, pomembno je, da imaš celosten pogled na organizacijo, za katero komuniciraš, in svet okrog sebe. Moraš biti zvedav in moraš si želeti učiti se vse življenje, poleg tega pa je treba biti sposoben analitično razmišljati. V teh hitrih časih se mi zdi, da mladi niso pripravljeni vložiti vsega tega v svoje delo in da si želijo le hitrih uspehov. Hitrih uspehov pa ni nikjer, v nobeni industriji, v nobeni stroki.

Glede na to, da ste svoje prve izkušnje pridobivali v agenciji za oglaševanje in odnose z javnostmi, naj vas povprašam tudi o vašem zdajšnjem sodelovanju z agencijami. S katerimi sodelujete v Sloveniji? Katere naloge jim predvsem zaupate?

Pri izbiri poslovnih partnerjev, s katerimi sodelujemo, in tu gre tudi za agencije za odnose z javnostmi in oglaševanje, uporabljamo kriterije skrbne ocene poslovanja naših partnerjev. Ti zagotavljajo, da sodelujemo le s takšnimi partnerji, ki delijo naše vrednote, vključno s tistimi glede visoke kakovosti, učinkovitosti in rezultatov.

Ali so po vaših opažanjih slovenske agencije za odnose z javnostmi dovolj strokovno podkovane, da lahko kakovostno zastopajo vaše interese pri različnih ciljnih skupinah? Agencije, od oglaševalskih do piarovskih, namreč v vse večji meri poudarjajo svojo svetovalno vlogo in ne toliko izvedbeno; njhove naloge naj bi torej segale veliko onkraj »zgolj« pisanja sporočil za javnost.

Mislim, da je zmaga v partnerstvu. Moraš imeti dober partnerski odnos, saj vsaka stran vlaga v projekt. Na strani naročnika moramo biti zelo jasni in sami pri sebi natančno vedeti, kakšna je naša komunikacijska strategija, kaj želimo doseči z njo in pri kateri ciljni skupini, ter z osnovno idejo priti do agencije. Agencija pa mora po drugi strani imeti toliko znanja in poguma, da mi pove, kaj sem morda spregledala, in mi svetuje, kako lahko širše pogledam na zadevo. Po mojem mnenju morajo biti agencije tako strateški svetovalci kot tudi dobri izvajalci. Naletela sem že na agencije, ki so prišle na pitch izjemno dobro pripravljene, z glavnimi kreativnimi direktorji, ki že desetletje ali več pobirajo nagrade, in so predstavili odličen projekt, nad katerim smo bili vsi navdušeni, potem pa se je zataknilo pri izvedbi. Projekt je namreč prevzel mlajši pomočnik kreativnega direktorja, vmes se je zamenjalo pet vodij projektov in glavnega kreativnega direktorja nismo videli skoraj nikoli več. To se mi ne zdi dobro delo, a na žalost se v nekaterih agencijah še dandanes srečujemo s tem. Mi ne delamo razlik med manjšo in večjo agencijo, ampak iščemo znanje, pravi odnos do projekta in nas, saj smo prepričani, da bi morali z obeh strani vzpostaviti partnerski in spoštljiv odnos. Takšen odnos smo ustvarili z agencijami, s katerimi delamo; ko jih pokličem , se bom z njimi lahko takoj pogovorila in verjamem, da mi bodo pomagali rešiti težavo. Ampak tega si niti jaz ne bi mogla privoščiti, če ne bi imela z njimi odgovornega odnosa – pa pri tem ne mislim le na redno plačevanje računov, ker je to higienski minimum, ampak da jih vključujem v naše projekte in jim dam vedeti, kako veliko lahko prispevajo s svojim bogatim znanjem in izkušnjami.

klemenc5

Marketing in odnosi z javnostmi postajajo vse bolj prepleteni. Sami ste odgovorni tudi za upravljanje korporativne blagovne znamke – kako se v tem primeru povezujete z vašim marketinškim oddelkom?

Korporativno komuniciranje pri nas skrbi za korporativno blagovno znamko, se pravi Lek, Sandoz in Novartis, ter ustvarja ključna sporočila v skupnem komunikacijskem tonu. To pomeni, da tudi sodelavci v marketingu in prodaji zdravil na recept in brez njega pri snovanju svojih tržnokomunikacijskih aktivnosti upoštevajo ta komunikacijski ton kot tudi vizualni look and feel. Pri tem delamo z roko v roki, kar smo vzpostavili že več kot pred desetletjem, saj se nam je dogajalo, da je bil nek oglas za zdravilo, na primer, v barvah, ki sploh ne sodijo v naš kontekst, ali pa da brošura, ki so jo strokovni sodelavci pripravili za strokovno javnost, ni bila usklajena z našimi ključnimi sporočili. Spoznali samo, da bomo vsi pridobili, če bomo delovali kot usklajena ekipa in določili, na primer, katera so naša letošnja ključna sporočila, ki jih potem tako sodelavci marketinga in prodaje kot tudi v odnosih z javnostmi usklajeno predajamo našim deležnikom. Da bo uporabnik, ki prejme naše trajnostno poročilo, ali bolnik, ki gre v lekarno, takoj vedel, da gre za Lek oziroma Novartis v Sloveniji. V Sloveniji je Lekova blagovna znamka namreč še vedno vidna na večini vizualnih komunikacij, smo pa začeli v zadnjem času vpeljevati tudi Novartisovo vizualno in celostno grafično podobo kot tudi sam logotip. Zdi se nam namreč pomembno, da tudi v slovenski javnosti povemo, da delujemo pod krovno korporativno blagovno znamko.

Živimo v času velike negotovosti, ko je težko načrtovati prihodnje aktivnosti – že organizacija dogodkov je poseben izziv –, saj ne vemo, kako nam bo covid-19 krojil prihodnost. Pa vendarle: kateri večji projekti so še pred vami v letošnjem letu? Na katera področja se boste še posebej usmerjali?

Pravkar smo izpeljali že deseti, tokrat virtualni, BioCamp, trenutno smo v »rožnatem« oktobru in vodimo kampanjo za ozaveščanje o raku dojk, nato pripravljamo srečanje z bolnikom za naše zaposlene. Že nekaj let zapovrstjo smo prejemniki zlatih nagrad GZS za inovativnost in tudi letos smo jo že prejeli na regionalni ravni, pred nami je še naš interni Dan inovativnosti, tokrat tudi virtualen, in še mnogo drugih tem je, ki jih želimo do konca leta komunicirati z našimi javnostmi. Med pomembnejšimi so še Novartisove naložbe in utrjevanje podobe najuglednejšega delodajalca. In pa seveda nadaljnja komunikacija z zaposlenimi. Ta se je v veliki meri že preselila na splet; tudi naši sestanki z vodstvom so postali virtualni. S predsednikom uprave imamo t. i. virtualne caffeje; devet nas je, ki mu poročamo neposredno, vključno z mano, in ob skodelici kave se ne pogovarjamo le o tekočih delovnih nalogah, temveč tudi o svojih izkušnjah z delom na daljavo in vodenju; zanima ga, kje imamo ovire, ki nam jih lahko pomaga odstranjevati. Naši sodelavci so imeli zadnjič virtualni team building, s katerim so bili menda zelo zadovoljni. Mislim, da se bomo veliko posvečali vprašanju, kako vzdrževati motivacijo in zavzetost tako sodelavcev, ki do nadaljnjega delajo na daljavo, kot tudi sodelavcev, ki prihajajo na delo v proizvodnjo in laboratorije in skrbijo za nemoteno oskrbo zdravil bolnikom doma in po svetu.

V obdobju korone smo pri MM-u že številne predstavnike oglaševalcev, medijev in agencij vprašali po ključnih spoznanjih, do katerih so prišli v tem času, pa naj tudi vas. Kako je vas koronakriza »obogatila« s tega vidika?

Vsaka kriza prinaša nove uvide ter razkrije vse dobre lastnosti in tudi priložnosti za nadaljnji razvoj podjetja. Področje komuniciranja ni izjema, zato delimo tudi spoznanje, ki ga je prinesla pandemija: absolutno potrebujemo intenziven razvoj digitalnih komunikacijskih orodij, da lahko z zaposlenimi komuniciramo ne glede na kraj, čas in prostor, v katerem so. To je poseben izziv za proizvodna podjetja, kjer večina zaposlenih ne dela za računalnikom. Pri tem je bilo naše podjetje v veliki prednosti pred drugimi slovenskimi podjetji, saj smo že pred leti začeli uvajati marsikatero orodje, ki se je zdaj pokazalo za ključno. Tudi sodelavcem, ki sicer ne delajo za računalnikom, smo omogočili, da prinesejo svojo elektronsko napravo in se povežejo v naš skupni sistem, kar je še dodatno povečalo možnost ostati v stiku, biti povezan, se čutiti, da nekdo v podjetju skrbi za to, da boš imel na voljo vse informacije.

Poleg tega ima ta situacija zame še eno (p)osebno izkušnjo. V času koronakrize sem bila na operaciji, po kateri sem s cmokom v grlu čakala na rezultate. Zgolj izvrstni ekipi sodelavk s Špelo Jurak na čelu se lahko zahvalim, da sem se lahko v miru posvetila pooperativnemu okrevanju. Ta čas so namreč vse komunikacijske dejavnosti v družbi tekle nemoteno. To je veliko priznanje skupnemu delu našega tima in graditvi naše zavzetosti. Lahko bi rekla, da v nesreči spoznaš prijatelje, v krizni situaciji pa, kako dober in zavzet tim imaš. Hvaležna sem, da lahko že več kot dvajset let vodim tim korporativnega komuniciranja v Novartisu v Sloveniji. Skupaj rastemo in se učimo. To je veliko bogastvo.

Naj pogovor skleneva s spodbudno mislijo za vse, ki delujejo na področju korporativnega komuniciranja. Zakaj vas to delo po toliko letih še vedno privlači?

Mislim, da lahko teh 22 let, odkar sem že v podjetju, strnem v tri razloge, zakaj še vedno uživam pri svojem delu. Prvi je v zavedanju, da lahko zelo veliko prispevam in pozitivno sooblikujem odtis našega podjetja. To dejstvo me zelo bogati. Drugi razlog je v moji vedoželjnosti. Vsak dan se mi odpirajo nova obzorja, s čimer regeneriram svoje možgane. Tu lahko potegnem zanimivo vzporednico – moja stara mama, moja mama, jaz in moji hčerki smo bile rojene skorajda v isti sobi, v isti porodnišnici, a vsaka v novi državi. Podobno je tudi z mojim delovnim mestom – že 22 let sem v skoraj isti pisarni na skorajda istem stolu, ampak najprej sem delala v Leku, potem nas je kupil Novartis, delala sem za različne države, tako da se je skoraj vsak dan zgodilo kaj novega.

In tretjič zato, ker sem del podjetja s tako plemenitim poslanstvom. Žene me naprej, ko vidim, kako lahko bolnikom izboljšamo življenje. To je resnično neprecenljivo.  

klemenc6

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, november 2020, #473. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

486

Naroči se na revijo MM in prihrani do 30%!

Intervju

mija
20. 11. 2021

Futura DDB je letos že trinajstič stala na zmagovalnem odru Slovenskega oglaševalskega…

Sebe najlažje opredelim kot vodjo, ki deluje z zgledom, ki ima visoko postavljene osebne cilje in mu je pomembno, da pri svojem delu uživa. Osebno me…

bla
17. 11. 2021

Big Bangov naziv spletnega trgovca leta v regiji je zagon za nove izboljšave, pravi Peter…

bla
15. 11. 2021

Nika Kristina Butina, direktorica startupa Epidemic, je z bralci MM-a delila izkušnjo…

Naši avtorji