BereMMo: Bi se vrnili v preteklost?

Stephen King: 22. 11. 1963

Beletrina, 2022

O smrti nekdanjega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja še danes krožijo številne bolj ali manj verjetne teorije zarote. 22. novembra 1963 je v Dallasu v ameriški državi Teksas podlegel strelnim ranam po atentatu, za katerega so obtožili Leeja Harveyja Oswalda. Toda Oswalda je le dva dni po tem ustrelil in smrtno ranil ameriški poslovnež in podjetnik Jack Ruby. V preiskavi, kako je prišlo do atentata in ali je bil zanj resnično odgovoren le Oswald ali pa je pri tem imel pomagače, ni prišlo do jasnih odgovorov. Tudi (domišljijski) roman 22. 11. 1963 kultnega ameriškega pisatelja Stephena Kinga vsem, ki se sprašujejo o skrivnostnih okoliščinah Kennedyjeve smrti ne ponuja katarze, čeprav avtor temeljito preuči, kaj se je dogajalo mesece pred atentatom kot tudi na usodni dan.

Glavni junak romana, ki na več kot 900 straneh bralcu ponuja nepozabno bralno izkušnjo (kaj manj od Kinga niti ne bi pričakovali), je gimnazijski učitelj angleščine Jake Epping, ki mu Al, umirajoči lastnik okrepčevalnice »z najbolj mastnimi hamburgerji na svetu« razkrije svojo največjo skrivnost – da je našel prehod, »zajčjo luknjo«, ki ga popelje v preteklost, natančneje v 50- in 60-leta prejšnjega stoletja. A v »včerajšnjem svetu« Al ne kupuje le mesa za svoje hamburgerje po nepredstavljivo nizkih, a za tedanje čase povsem običajnih cenah (zaradi česar sproža govorice, da zanje uporablja meso klateških živali), temveč se podaja tudi na zelo spolzek teren. Odločen je namreč, da bo spremenil tok zgodovine in preprečil atentat na Kennedyja. V preteklosti pripravlja teren za svoj podvig, sledi Oswaldu in skrbno preučuje vsak njegov korak, ki ga bo privedel do umora priljubljenega predsednika. Toda njegova bolezen ga prehiteva in zaveda se, da so mu dnevi šteti, zato »odgovornost« za Kennedyjevo reševanje preloži na Jakeova ramena. Jake v »današnjem svetu«, v letu 2011, ni najbolj zadovoljen s svojim življenjem, sicer rad počuje, a ločitev od žene alkoholičarke mu je pustila grenak priokus. Čeprav nekoliko okleva z odločitvijo, ali bi se podal v »zajčjo luknjo«, pa ga prvih nekaj »potovanj« v »včerajšnji svet«, v katerem imajo najboljše zeliščno pivo in presenetljivo kakovostno hrano, hkrati pa se vsak, ki ga sreča, predaja cigaretni omami, pritegne bolj, kot bi si sam želel. Tako se vrne v leto 1958, kar pomeni, da lahko pet let načrtuje, kako Oswaldu preprečiti peklenski načrt. V svojem novem življenju zaživi kot George Amberson in se zaposli kot učitelj na lokalni srednji šoli. Med učenci je zelo priljubljen in tudi someščani ga cenijo. Čez čas se zbliža z novo knjižničarko Sadie Dunhill in par se zaplete v ljubezensko razmerje. Takrat se začne zgodba zapletati, saj je preteklost trdovratna in ne mara sprememb, zato bralec skorajda do zadnje strani romana trepeta, ali bo Georgeu (no, Jakeu) vendarle uspelo zasukati tok zgodovine in Kennedyja ohraniti pri življenju.

Čeprav si boste morali za najnovejši roman Stephena Kinga (v slovenščino ga je odlično prevedel Marko Košan) vzeti kar precej časa, vam zagotavljamo, da vam ne bo žal. Roman ni le triler, ki bo v vas morda vzbudil tudi nostalgijo po Ameriki, kot je nekdaj bila, temveč tudi nadvse romantična in ganljiva ljubezenska zgodba, ki obuja vero v ljubezen, ki presega tudi omejitve časa. Toplo priporočam, da ta neodložljiva knjiga postane del vašega knjižnega seznama za leto 2023.

Virginie Despentes: Vernon Subutex, prva knjiga

Cankarjeva založba, 2022

Francosko pisateljico Virginie Despentes (1969) opisujejo kot »novo provokativno zvezdo francoske literarne scene«, nekateri jo imajo celo za novega Michela Houllebecqa, kot je na novinarski konferenci ob predstavitvi prvega dela njene trilogije Vernon Subutex povedal urednik Aljoša Harlam. Prevajalka Jedrt Maležič ga je ob tem malce popravila, češ da bi kvečjemu Houllebecqa lahko primerjali z njo, kar je vsekakor kompliment, ki priča o njeni književni veličini.

Roman Vernon Subutex je torej vse, kar bi lahko pričakovali od sodobnega pisatelja oziroma pisateljice s samosvojo literarno govorico (Maležičeva je o Virginie Despentes povedala še, da je prava upornica, pankerica v literarnem svetu, in pronicljiva opazovalka družbe). Do obisti razgalja francosko družbo, ki še zdaleč nima tako romantične podobe, kot jo radi opevajo (predvsem) ameriški filmi in serije, saj neolepšano prikaže njene senčnejše plati, od rasizma, šovinizma, družinskega fizičnega in psihičnega nasilja do pohlepa in elitizma. Ogledalo ji nastavlja skozi lik Vernona Subutexa, 50-letnega rokerja po duši in življenjskem slogu, ki je imel včasih v Parizu priljubljeno prodajalno plošč, a jo je doletela podobna usoda kot večino drugih – povozila sta jo razvoj interneta in digitalizacija glasbe. Subutex je moral priznati poraz in jo zapreti,  s tem pa si je zaprl tudi finančni dotok in tako ostal brez vsega; brez dela in brez »fenic«, ki so v ploščarno prihajale tudi (ali pa predvsem) zaradi njega. Nekaj časa še služi s preprodajanjem plošč preko eBaya, a tudi ta vir prihodkov kmalu usahne. Nato ostane še brez stanovanja, saj skrivnostni rokovski zvezdnik, ki mu je plačeval najemnino zanj, nenadoma umre zaradi predoziranja. Tako se znajde na cesti in se po pomoč zateče k nekdanjim prijateljem, ki ga gostijo na svojih kavčih, in številnim ženskam, ki kljub njegovi očitni podobi brezdomca (ali pa prav zato, saj ga hočejo »rešiti«) v njem še vedno prepoznavajo nekdanjega šarmerja. Za preživetje pazi pse svojih prijateljev, nazadnje pa se zateče k prosjačenju in celo krajam. Njegov pristanek na socialnem dnu spremljajo zgodbe o njegovih znancih, tudi tistih, ki so prezgodaj zapustili ta svet. Eden od njih je poprokovski glasbenik Alex Bleach, ki pravzaprav šele po smrti začne doživljati svojo slavo. In takrat se začne »pitareskno potovanje skozi na videz urejena meščanska predmestja in mračno podzemno drobovje Pariza«, kot zapišejo v založbi, Subutexa pa povleče v središče dogajanja. Nekoč namreč povsem po naključju na Facebooku omeni, da ima videokasete (še pomnite, kaj je to?), ki jih je posnel prav preminuli roker, in za katere se izkaže, da so bili to tudi zadnji posnetki pred njegovo smrtjo. Kmalu se pisana druščina, od novinarke, ki ji založnik naroči, naj napiše knjigo o Bleachu, do oboževalk z družbenih omrežij, od pornozvezdnic do propadlih glasbenikov in drugih slikovitih likov poda na lov za Vernonom, da bi se okoristili z zvezdniškom prahom preminulega glasbenika. A to Vernonu prav nič ne koristi, izgubljeno tava po Parizu, podaja se v enonočne avanture z različnimi ženskami, zaljubi se v transseksualko, obenem pa želi osvojiti mladenko, ki je nekoč s svojim očetom zahajala v njegovo ploščarno. Skratka, seks, droge in rokenrol v najboljši maniri.

Roman vsekakor zbuja pozornost tudi zaradi svojega pouličnega, celo vulgarnega jezika, s katerim se je prevajalka Jedrt Maležič izjemno dobro spopadla, marsikoga pa bo presenetil (in navdušil) tudi zaradi politične nekorektnosti, za katero smo že mislili, da so jo tudi knjižnim ustvarjalcem že uspeli zadušiti.

Druga knjiga trilogije bo pri Mladinski knjigi izšla konec letošnjega leta, tretja pa v letu 2024.

Darja Korez Korenčan: Za obzidjem

Založba Primus, 2022

Darjo Korez Korenčan poznamo predvsem kot televizijsko voditeljico in ustvarjalko oddaj o umetnosti in kulturi na TV Slovenija, malce manj znano pa je, da je tudi avtorica knjig za otroke in odrasle. Poleg petih knjig s področja glasbe in devetih knjig za otroke je napisala še štiri romane. Kot navajajo v založbi Primus, kjer je izšel njen zadnji roman Za obzidjem, v svojih delih nastavlja ogledalo sodobni družbi, motijo jo krivice, ki se godijo tako otrokom kot odraslim, v središču dogajanja pa je pogosto ženska, razpeta med kariero in družino. Njeno novo knjigo Za obzidjem so v založbi opredelili kot kriminalni roman, a bi ji sama raje nadela oznako ljubezenskega romana, saj je v ospredju hrepenenje po ljubezni, ki je glavna protagonistka ne najde v odtujenem možu. Avtorica se v knjigi sicer dotika številnih problematik, razširjenih (tudi) v slovenski družbi, od pretirane želje po moči in vplivu, korupcije, pranja denarja in trgovanja z nedovoljenimi substancami do prepada med revnimi in bogatimi, razkrajanja tradicionalnih vrednot in odtujenosti med ljudmi.

V središču zgodbe je Janja, vzgojiteljica, ki je poročena z Branetom, uspešnim poslovnežem, ki ji na prvi pogled nudi vse, kar si lahko poželi, od razkošne vile z visokim obzidjem do vikenda v Strunjanu, od oblek prestižnih blagovnih znamk do dragocenega nakita, ki ji ga podarja po vsakem poslovnem potovanju v tujini. Njuna hčerka Nuša tako odrašča v razkošju in se razvija v zelo perspektivno violinistko. Toda Janji materialne dobrine ne prinašajo zadovoljstva, vedno bolj se zaveda, da živi v zlati kletki in si želi ljubečega moškega, kar pa njen stalno odsotni mož zagotovo ni. Njemu namreč največ pomeni zunanji videz, to, da se lahko pred drugimi ponaša s svojo »trofejno« ženo, vedno urejeno lepotico, in ustvarja podobo popolne družine. A pod to krinko skriva marsikaj, tudi svojo spolno usmerjenost.

Ko se Janja spozna z Borutom, očkom dečka, ki ga ima v svoji vrtčevski skupini, med njima vzcveti ljubezen. Borut je skromen cvetličar, samohranilec, ki se težko preživlja iz meseca v mesec, a se Janja kljub temu preseli k njemu. Kmalu okusi vso bedo njegovega življenja, vključno s skrbjo za njegova ostarela starša, zato se njena ljubezen znajde na preizkušnji. Hkrati se takrat začne razkrivati zgodba o nečednih poslih njenega nekdanjega moža in vseh njegovih prevarah, poleg tega pa ta šele po ločitvi pokaže svoj pravi obraz in ji poskuša na vse načine otežiti življenje. Njegovo na nelegalne načine pridobljeno bogastvo se začne sesuvati, ko mu zaplenijo nepremičnine, s  čimer pritegne pozornost medijev, sam pa pobegne v tujino. Za njim razpišejo mednarodno tiralico, a se spretno izogiba organom pregona. S svojimi pajdaši zakrivi tudi smrt novinarke, ki poroča o njegovih umazanih poslih. Skratka, dovolj zapletov, da avtorica do malce presenetljivega konca obdrži bralčevo pozornost. Lahkoten roman, ki ga boste hitro prebrali, ko si boste zaželeli sproščujočih trenutkov s knjigo v roki.

Slavoljub Stanković in Slavimir Stojanović: Knjiga vtisov

Mladinska knjiga Založba, 2022

Slavoljub Stanković je beograjski kreativni direktor, ki ga poznamo tudi na slovenski oglaševalski sceni, saj smo mu imeli že marsikdaj priložnost prisluhniti na katerem od oglaševalskih dogodkov. Kot avtor štirih romanov (The Box, Split, Čarobnjak Dandruf i Izgubljena knjiga ter Prvaci sveta) je dodobra uveljavljen tudi na literarni sceni, znan pa je tudi kot filmski in televizijski scenarist. Kot filozof med kreativci velja za posebneža, ki ga odlikuje pronicljiv duh, predvsem pa svojstven smisel za humor. Ta se izkazuje tudi v njegovi Knjigi vtisov (v odličnem prevodu Đurđe Strsoglavec), zbirki kratkih zapisov, besednih premetank in šaljivih zaznamkov o svetu, ki nas obdaja. Piko na i predstavljajo duhovite ilustracije prav tako znanega, večkrat nagrajenega beograjskega oblikovalca in vizualnega umetnika, ki ustvarja tudi v Sloveniji, Slavimirja Stojanovića, ustanovitelja oblikovalskega studia Futro. Nazadnje je, na primer, pozornost vzbudil s svojim grafičnim odtisom v prenovljenem hotelu Bohinj investitorja Damiana Merlaka.

Stanković in Stojanović sta v Knjigi vtisov torej združila svoje pisateljske in ilustratorske veščine in nastala je »zagotovo najbolj neobičajna knjiga«, ki se je leta 2013, ko je izšla v izvirniku, pojavila na srbskem tržišču, kot jo je takrat opisal novinar in publicist Teofil Pančić. Avtor zapisov jo je priporočil vsem, ki »še naprej varujejo otroka v sebi«, Stojanović pa dodal: »Ta knjiga se ne ukvarja z zunanjim svetom, zato se mi je bilo kot oblikovalcu zelo preprosto poistovetiti z besedilom in z ilustracijami pospremiti univerzalne dileme, ki so zajete v njej. Zame je bil to sanjski projekt in veseli me, da sem imel priložnost sporočila, ki jih posreduje, dopolniti s svojimi kreativnimi rešitvami.«

Za pokušino preberite nekaj stihov, ki jih je skoval Stanković, a v resnici zaživijo šele ob spremljavi Stojanovićevih ilustracij, še bolj pa z animacijami, ki jih je ustvaril Branko Citlik in si jih lahko ogledate na YouTubu:

stabilno stanje

sem

stabilno

labilno

kaj vem o sebi

vem česa ne bi

ne(je)volja

želim si da bi mi bilo bolje

vendar nimam volje

neuslišana ljubezen

duša ljubi telo

samospoznanje

sem

mož

beseda

dvojno življenje

živeti v slavi

pomeni

živeti v tuji glavi

glavomet

igram se z glavo

ko se peham za slavo

seizmologija

stres

to je

notranji potres

življenje

šola ki tako uči

da ob tem boli

presenečenje!

življenje niso kinder jajčka v staniol odeta

v katerih se ti vedno darilo obeta

se ve

življenje je kreativnost

iz dneva v dan naivnost

Če nimate ideje, kako bi razveselili svojega najljubšega kreativca, vam zagotavljamo, da bo Knjiga vtisov pravo darilo.

Whitney Goodman: Toksična pozitivnost

Mladinska knjiga, 2023

»Samo bodi pozitiven!« »V življenju boste prejeli natanko to, kar dajete.« »Bodite hvaležni za vse, kar ste se iz tega naučili.« »Nešteto ljudem je huje. Bodi hvaležen za to, kar imaš.« »Vaše misli krojijo vašo resničnost.« »Vse se zgodi z razlogom.« »Življenje ti vselej naloži le toliko, kolikor lahko preneseš.«

Verjetno se je tudi vam že zgodilo, da vam je prijatelj (ali pa nekdo drug, ki vam je blizu) v dobri veri, da vam je odlično svetoval, postregel s katero od zgoraj navedenih misli, ko ste doživeli kaj hudega. V sodobnem svetu je t. i. »pozitivna psihologija« odločno prevzela primat, kar samo po sebi sicer ne bi bilo nič slabega, če to v nas hkrati ne bi ustvarjalo pritiska, da moramo biti vedno pozitivni, nasmejani in srečni, zaradi česar svoja resnična (negativna) čustva utišamo. Nikomur ne smemo priznati, da smo slabe volje, da nas je nekaj užalostilo ali da nam naša služba že preseda, saj posledično naletimo na »dobronamerne« nasvete v slogu, da je »vse za nekaj dobro« in da moramo na vse, kar se nam dogaja v življenju, gledati kot na izziv in ne kot na preizkušnjo, zaradi katere smo se znašli v slabi koži. Sama vedno »občudujem« na primer Američane, ki so (vsaj na videz) vedno optimistični, pozitivni, navdihujoči in tako vzbujajo občutek, da so zadovoljni in srečni. Toda ob tem se sprašujem tudi, ali so dejansko pristni ali pa povsem ponarejeni. No, odgovor na to lahko vsak dan znova najdemo na družbenih omrežjih, preplavljenih z motivacijskimi izreki, ki naj bi nas potolažili, ko smo v stiski, v resnici pa lahko zaradi tega tonemo še globlje, saj pozitivne naravnanosti v vsakem trenutku svojega življenja pač ne moremo ponotranjiti.

Prav to je vzbudilo pozornost Whitney Goodman, ameriške terapevtke mlajše generacije, ki je nekoč, ko je brskala po Pinterestu, opazila na na tisoče »navdihujočih« citatov, kar jo je močno vznejevoljilo. Zato je na tem družbenem omrežju ustvarila svojo steno (»board«), kjer je začela zbirati vse leporečje, ki jo je spravljalo v slabo voljo, saj je menila, da v ljudeh vzbuja neupravičena pričakovanja v smislu »če bom le pozitivno razmišljal, se bodo vsi moji problemi rešili«. Še isti dan je na Instagramu objavila prvo lestvico citatov s Pinteresta, ki so se ji zdeli primer »toksične pozitivnosti« in ponudila nekaj alternativnih izjav, ki so bile po njeni presoji bolj opogumljajoče. Njen profil na Instagramu @sitwithwhit je nemudoma vzbudil pozornost, kar jo je navedlo na misel, da so ljudje naveličani prisilne pozitivnosti in da si končno želijo priznati svoja resnična čustva. To jo je tudi vodilo k pisanju knjige Toksična pozitivnost, v kateri poglavje za poglavjem razkriva pasti stremenja k stanju stalnega zadovoljstva, pri tem pa pomete tudi z novodobnimi guruji, ki ljudje prepričujejo, da bodo osebnostno zrasli le, če bodo pozitivno razmišljali. »Svet nas želi prepričati, da je pozitivno razmišljanje rešitev za vse naše težave. Vse od avtomobilskih nalepk s sloganom Samo dobre vibracije do neskončne vrste okrancljanih instagramovskih afirmacij, majic s sloganom Življenje je lepo in gurujev, ki nas prepričujejo, da nas od sreče loči samo ena pozitivna misel – prav vse nas neumorno prepričuje, da se bomo z osredotočanjem na 'svetlo plat' izognili bolečim izkušnjam in neprijetnim občutkom,« zapiše avtorica.

Uvodoma pojasni, kaj sploh je »toksična pozitivnost« (npr. ko je oseba, ki išče podporo, potrditev ali sočutje, od sogovornika deležna zgolj puhlic; ko v drugih vzbujamo občutek, da ne storijo dovolj, se ne trudijo dovolj ali si samo domišljajo, da jim je hudo; ko ljudem prigovarjamo, da so si za vse slabo v življenju krivi sami ...), nato pa na preprost način, tudi s pomočjo zgodbic iz svoje terapevtske prakse, razloži, zakaj pozitivnost ni vedno učinkovita, zakaj tako opevane afirmacije in manifestacija redko delujejo, kako predelovati čustva in kako dejansko biti v oporo ljudem v stiski.

Med prebiranjem knjige sem se večkrat zalotila pri razmišljanju, da si je končno nekdo upal reči »bobu bob« in nam dal dovoljenje, da smo lahko tudi nesrečni, ne pa nenehno vzhičeni nad življenjem, tudi če smo pravkar dobili odpoved, izvedeli, da imamo neozdravljivo bolezen, ali nam je umrl kdo od bližnjih. Odlična knjiga, ki vam bo po mojem mnenju koristila veliko bolj kot še en priročnik za samopomoč katerega od priljubljenih gurujev za osebnostno rast, ki še vedno rastejo kot gobe po dežju.