BereMMo: Obljubljena dežela

Walter Isaacson: Elon Musk

Učila International, 2024

Elon Musk je celebrity današnje dobe, o tem ni nobenega dvoma. Sama se tega niti nisem zavedala, dokler se nisem udeležila letošnjih Kanskih levov, kjer je bil piarovsko najbolj izpostavljen govorec. Občinstvo, ki ga je nestrpno pričakovalo, je pustil čakati skoraj dvajset minut, kar je za ta festival neobičajno, saj vse poteka strogo po urniku. In ko je vendarle prišel, ga je pozdravilo z navdušenim ploskanjem – žvižgov ni bilo zaslediti. Težko bi rekla, da je upravičil naša pričakovanja, saj v pogovoru z Markom Readom, direktorjem agencijske mreže WPP, ni povedal nič kaj provokativnega; stalno je ponavljal mantro, da (svoje) družbeno omrežje X (nekdanji Twitter) vidi kot platformo za svobodo govora in branik demokracije. O X-u in vsem zdraham, povezanim z njegovim kupovanjem, je veliko govora tudi v Muskovi biografiji, ki jo je – tako kot odmevno biografijo o Stevu Jobsu – napisal Walter Isaacson. Ta je Elonu Musku kot senca sledil dve leti, se udeleževal njegovih sestankov in se pogovarjal s člani njegove (razširjene) družine, prijatelji (kolikor jih pač ima), znanci ter nekdanjimi in zdajšnjimi sodelavci. Nastala je izjemno obsežna, skoraj 700-stranska knjiga, ki je Musk – kljub temu, da bi bil Isaacson to pripravljen storiti – niti ni avtoriziral. Morda tudi zato deluje objektivno, saj osvetljuje tudi mračnejše plati Muskovega značaja. Znano je, da ima kontroverzni poslovnež aspergerjev sindrom, zaradi katerega mu socialne veščine ne gredo najbolje od rok, empatije ne pozna, čustvena inteligenca mu je prav tako nekaj tujega. Ko se zapiči v neko stvar, je trmast kot otrok in odločno vztraja pri svojem, ne glede na ceno. Isaacson ga prikaže kot človeka, ki ne pozna strahu pred tveganjem, in megalomana, ki hlepi po epskih dosežkih, pri čemer je tako manično intenziven, da marsikdo ne more dolgo ostati v njegovi bližini, saj človeka psihično povsem izčrpa. Vprašanje, ki si ga avtor sicer ne zastavi neposredno, a veje iz njegovega pisanja, pa je, ali bi bil Musk sposoben vseh izjemnih dosežkov in inovacij, če ga ne bi »odlikovale« prav te lastnosti. Knjiga resnično zajema vse vidike njegovega poslovnega in zasebnega življenja, tako da bodo na svoj račun prišli tako tisti bralci, ki jih zanima, kako mu delujejo možgani, ko si prizadeva za tehnološki napredek, bodisi pri razvoju samodejno vozečih vozil ali osvajanju Marsa, kamor bi rad popeljal človeštvo, kot tisti, ki bi raje izvedeli več o njegovi zasebnosti. Ni skrivnost, da ima kar enajst (uradno priznanih) otrok in da je vnet zagovornik povečanja rodnosti, saj je prepričan, da človeštvo polagoma izumira. Vsaka njegova izjava le še priliva olje na žerjavico in medijska pozornost mu je vedno zagotovljena; zadnje tedne lahkotnejši mediji navdušeno poročajo o tem, kako je svojega sina (nekdaj) Xavierja oklical za mrtvega, ker se ne strinja z njegovo (oziroma njeno) spremembo spola; o sporih z Jenno (kot se Xavier imenuje zdaj), ki mu očita tudi njegovo kapitalistično naravnanost in bogastvo, piše tudi Isaacson. Vsekakor privlačno napisana knjiga, ki ji je vredno posvetiti čas, saj era Elona Muska šele prihaja.

Arnold Schwarzenegger: Bodite koristni: sedem pravil za življenje

Primus, 2024

Čeprav je Arnold Schwarzenegger kar sedem let preživel na položaju guvernerja ameriške zvezne države Kalifornija in je bil tako šef šestega največjega gospodarstva na svetu, pa ga svet še vedno najbolj pozna po njegovih slovitih besedah, izrečenih z močnim nemškim (no, avstrijskim) naglasom iz filma Terminator: »I'll be back.« Schwarzenegger, še danes najbolj sloviti mišičnjak na svetu, se resnično vrača, tokrat v vlogi navdihovalca. Potem ko je Netflix o njem posnel mini dokumentarno serijo s preprostim naslovom Arnold, se je Schwarzenegger preizkusil še v pisanju. Rezultat je knjiga, ki jo je naslovil Bodi koristen – kar naj bi bil tudi najboljši nasvet, ki ga je mladi Arnold kdaj koli dobil od svojega odtujenega očeta, ki naj bi se tudi fizično znašal nad njim. Tudi zaradi svojega težavnega odraščanja v zakotni avstrijski vasici si je vedno želel oditi v svet. Ta priložnost se mu je ponudila, ko je začel trenirati bodibilding, šport, ki je bil takrat šele v povojih, a so mu ga bleščeče ameriške revije prikazale kot nadvse privlačnega. Zato se je odločil, da bo na vsak način poskušal uresničiti svoje ameriške sanje in si svoje novo življenje ustvariti v obljubljeni deželi Ameriki. Pri tem sta ga vodili neomajna vztrajnost in trma, predvsem pa vedoželjnost in pripravljenost na stalno učenje, kot piše v svoji knjigi. Bodite koristni na srečo ni še ena osladna (ameriška) knjiga za samopomoč, ki jih je na slovenskem trgu vedno več, saj Schwarzeneggerja pri podajanju »pravil za življenje« vodi dobršna mera zdrave kmečke pameti. Mimogrede okrca tudi novodobne poslovne guruje, ki svoje vajence učijo manifestacije, s pomočjo katere naj bi dobili vse, kar si zamislijo. Schwarzenneger ne okoliši, ko pravi, da je uspeh v življenju posledica garanja (»garajte kot vol«, je eno od njegovih pravil), saj se nič ne zgodi brez vloženega truda, napora in odrekanja. Ne moremo sicer reči, da je ravno skromen pri navajanju svojih uspehov, ampak mu bralec tega ne zameri, saj zgolj vedno znova poudarja, kako se je za uresničenje svojih sanj treba boriti. Čeprav mu večinoma pripisujejo, da je »self-made man«, torej, da se je do svojih uspehov prikopal z ničle in brez pomoči, pa se sam noče opredeljevati kot takšnega, saj je prepričan, da brez številnih mentorjev, ki so mu stali ob strani, v življenju ne bi dosegel toliko, kot je. Med pomembnejšimi lekcijami, ki jih izpostavlja, je zagotovo sposobnost »prodajanja« samega sebe. Te veščine, ki jo Slovenci tako težko posvajamo, se je sam zavestno in predano učil – in se tako uspešno »prodal« tudi kot igralec, česar mu v njegovih najzgodnejših dneh bodibilderstva ne bi pripisal nihče.

Če bi tudi vi radi trmasto in zagrizeno sledili zastavljenim ciljem, pa vam kdaj zmanjka motivacije, vam bo Schwarzeneggerjeva knjiga lahko v navdih.

Boštjan Tadel: Četrta generacija

Morfem, 2024

Če ste že dlje časa zvesti bralec Marketing magazina, potem se verjetno spomnite, da je bil  njegov odgovorni urednik tudi Boštjan Tadel. Tadel (1966), ki je diplomiral iz primerjalne književnosti in filozofije, se je sicer na začetku svoje dolgoletne kariere kalil tudi kot tekstopisec in kreativni direktor v oglaševalskih agencijah, nato pa prešel v medije; bil je novinar in urednik Delove priloge Polet, med letoma 2007 in 2009 pa tudi odgovorni urednik Marketing magazina. Nekaj let je bil tudi član kabinetov dveh ministrov za kulturo, kjer se je imel priložnost dodobro spoznati tudi s slovenskim političnim ustrojem, nato pa se je odločil za samostojno pot. Po njej zadnjih osem let stopa kot (so)scenarist nadvse priljubljenih televizijskih serij, med katere sodita tudi Najini mostovi in Skrito v raju, ki jo lahko še vedno spremljate na Pop TV. Trenutno piše scenarij že za novo telenovelo. Že ves čas  je kot dramatik aktiven tudi na gledališkem prizorišču, zato ne preseneča, da so njegove pisateljske veščine svoj vrhunec dosegle v knjižnem prvencu Četrta generacija, ki je nedavno izšel pri založbi Morfem.

Gre za napet politični triler, v katerem boste izvedeli marsikaj iz zakulisja slovenske politike kot tudi o pretresljivi zgodovini naše države, katere družbeni razkol sega že vsaj v čas druge svetovne vojne, torej že štiri generacije nazaj.  Zgodba se začne 18. maja 2018, nekaj dni pred volitvami, ko skupina nacionalistično-fundamentalističnih radikalcev ugrabi pet mladih levičarskih aktivistov in zagrozi z njihovo usmrtitvijo, če se vse politične stranke ne bodo poenotile in privolile v njihove skrajne zahteve. Sledi bitka s časom, v kateri avtor spretno prepleta različna zgodovinska obdobja in življenjske zgodbe protagonistov, v katerih ne manjka političnih ambicij in želje po oblasti, začini pa jih tudi z njihovimi ljubezenskimi doživljaji. Kot nam je avtor povedal v pogovoru za MM (intervju si lahko preberete na spletni strani MM-a), je bila prvotna ideja, ki sega v leto 2019, da bi naredili mini televizijsko serijo, po vzoru južnoameriških serij z elementi nadnaravnega, ki so bile takrat priljubljene na Netflixu. Ker pa do uresničitve ideje (še) ni prišlo, se je lotil pisanja posameznih poglavij in se po spodbudnem mnenju prvih bralcev odločil, da bo ustvaril roman. Med branjem si zlahka predstavljamo, da bi iz knjige lahko povsem zlahka nastala tudi televizijska serija, pa tudi njen konec kar kliče po nadaljevanju. Roman je namreč napet do povsem zadnje strani, ko se šele razkrije usoda mladih ugrabljencev, do takrat pa bralec hlastno obrača stran za stranjo in se čudi avtorjevi zmožnosti vživljanja v raznolike like iz različnih generacij, kar še podkrepi z menjavo sloga pisanja, kot ustreza različnim časovnih obdobjem in govorici takratnih generacij. Vznemirljivo branje – in to ne le za poletne dni, saj vam bodo sporočila iz knjige odzvanjala vsakič, ko boste spremljali aktualne politične zdrahe  v Sloveniji.

Anja Mugerli: Pričakovanja

Cankarjeva založba, 2023

Anja Mugerli je že pred letom dni, ko je izšel njen drugi roman Pričakovanja (prvi z naslovom Spovin je izšel leta 2017), navdušila slovenske bralce z boleče odkrito in presunljivo zgodbo o paru, ki se trudi zanositi, pa se mu sanje z vsakim mesecem znova podirajo. Letošnjega junija pa so romanu njegovo literarno vrednost priznali tudi kritiki, ki so mu podelili prestižno nagrado kresnik za najboljši slovenski roman. Petčlanska žirija, ki jo je vodil Igor Bratož, v njej pa so bili še Igor Divjak, Robert Kuret, Tanja Petrič in Igor Žunkovič, je v utemeljitvi med drugim zapisala, da Anja Mugerli na literarno dovršen in reflektiran način odpira tabuje, kot so neplodnost in dileme ob postopkih umetne oploditve. »Neposredno spregovori o nadzoru nad razmnoževalno vlogo ženske, ki je kljub emancipaciji v sodobni družbi še vedno zreducirana na maternico, in podvomi o idealizaciji materinstva, ki ga okolica spodbuja za vsako ceno in vzbuja občutek krivde, kadar ženska ni pripravljena za to žrtvovati lastnega zdravja ali načina življenja,« dodajajo.

V romanu spremljamo zgodbo prvoosebne pripovedovalke Jane in njenega razumevajočega partnerja Primoža, ki si želita otroka, in ker se njuna pričakovanja po določenem času ne izpolnijo, se odločita za umetno oploditev. Toda šele to

ju posrka v vrtinec nasprotujočih si čustev; od neusahljivega upanja do žalosti, razočaranja in tudi krivde. V svetu, ko nas družba prepričuje, da je vsak sam odgovoren za svojo usodo, se namreč posamezniki, ki se soočajo z neplodnostjo, pogosto sprašujejo, kaj so naredili narobe, da jim nikakor ne uspe spočeti otroka. Poleg tega na njihovo čustveno stanje vplivajo tudi pričakovanja okolice, ki jih, ko pridejo v »primerna leta«, (domnevno) dobronamerno sprašujejo, kdaj bodo vendarle poskrbeli za naraščaj. Čeprav se zdi, da smo kot družba že dosegli prag, ko bi lahko odkrito spregovorili o neplodnosti, pa je očitno ta tematika še vedno tabu, saj pari svojo stisko težko zaupajo celo svojim bližnjim. Anja se s svojima najboljšima prijateljicama sicer lahko pogovarja o tem, a imata sami povsem nasproten pogled na materinstvo; prva je mamica živahni hčerki in je povsem predana starševstvu, medtem ko je druga odločno proti temu, da bi morale biti ženske »stroji za rojevanje« in si otroka niti najmanj ne želi.

Kot je zapisala žirija kresnika, »Anja Mugerli ne moralizira in ne zapade v sentimentalnost, pač pa psihološke dileme svoje protagonistke predstavi stvarno, brez ovinkarjenja, celo s kančkom humorja in literarno prepričljivo. Prav zato gre tudi za delo, ki na podlagi intimne izkušnje, kot umetnost, odpira in premika meje diskurza o družbeni vlogi ženske v 21. stoletju.« Roman je kljub bridki tematiki izjemno berljiv in tudi z njegovo pomočjo se boste lažje vživeli v doživljanje posameznikov, ki se jim njihova največja želja vedno znova izmika.

Alenka Arko: Bi to povedali tudi pred kamero?

Mladinska knjiga Založba, 2024

Marsikomu ni najbolj udobno stopiti pred kamero in novinarju zaupati svojo zgodbo. Novinarji, še posebej raziskovalni, morajo zato biti tudi izjemni poslušalci z veliko mero empatije in uvidevnosti. V oddaji Preverjeno, ki se je na POP TV predvajala kar dvaindvajset let, so novinarske veščine še posebej prišle do izraza, saj so se nekatere zgodbe, ki so jih tedensko prinašali gledalcem, zagotovo zapisale v televizijsko zgodovino. Izmed na tisoče zgodb je Alenka Arko, ki je oddajo urejala in vodila ves čas njenega predvajanja, torej od leta 2001 do leta 2023, je v knjigi Bi to povedali tudi pred kamero? zbrala in komentirala najodmevnejše, tiste, ki so se najbolj dotaknile ljudi in se še danes govori o njih, saj so bile nekatere od njih prav vizionarske in »srhljivo preroške«, kot meni Alenka Arko. Recimo, ko so pred več kot desetletjem vprašali znanstvenike z različnih področij, katere so po njihovem mnenju največje grožnje človeštvu in so ti na prvem mestu izpostavili nevaren virus. Razkrivali so tudi grozljive zgodbe o zlorabah otrok, ki so se dogajale v krogu družine ali širše; niso se bali niti posledic razkritja zlorab s strani cerkvenih dostojanstvenikov. Poglabljali so se v zgodbe, ki pričajo o tem, kako lahkoverni smo še vedno ljudje kljub poplavi informacij, od denarnih verig, v katere so se pustili prepričati sogovorniki, do pripadnosti kultom; verjetno se še spomnite skupine Hepi Hepi, ki je »uspešno novačila ljudi, jim prala možgane in jim pobirala denar«. Srhljiva je bila tudi zgodba o serijskem morilcu Silvu Plutu, ki je novinarki Sari Volčič, znani po razkrivanju kriminalnih ozadij, prostodušno priznal, s kakšnimi zlorabami se je soočal v otroštvu. V oddaji so med prvimi poročali tudi o pojavih, kot je izgorelost, o kateri se pred petnajstimi leti še ni govorilo, izpostavljali bogate posameznike in nizali zgodbe o pasteh revščine.

»Umetnost televizijske zgodbe je posebna, ker je v njej toliko elementov. Dramaturgija, liki, pozoren moraš biti na podrobnosti, ki bodo zapeljale gledalca,« v uvodu h knjigi zapiše avtorica, ki je televizijske izkušnje pridobivala na RTV Slovenija, kjer je bila novinarka v zunanjepolitični redakciji in voditeljica takratnega tretjega Dnevnika, POP TV pa se je pridružila leta 1995, sprva kot novinarka in urednica. Ko je takratni urednik informativnega programa Tomaž Perovič prišel do ideje o informativni oddaji »drugačnega formata, z daljšimi in drugače zastavljenimi zgodbami«, je postala njena urednica in voditeljica. »Od  vsega začetka sem imela zelo jasno vizijo, kaj hočem narediti, želela sem celovit nadzor, zato se mi je zdelo najbolje, da prevzamem tudi vodenje,« pravi. Kot zapiše ob koncu knjige, je bilo eno od najpogostejših vprašanj, ki so ji jih zastavljali vsa ta leta, ali se boji, da jim bo zmanjkalo zgodb. »Moj odgovor je, da zgodb ne bo, ko tudi sveta in ljudi ne bo,« zatrdi. Če potrebujete (še en) dokaz, kako daljnosežne in odmevne so dobre zgodbe, vsekakor posezite po tej knjigi.

Članek je bil izvorno objavljen v Marketing magazinu oktober 2024, #520. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.