Iz novega MM: Digitalna dostopnost – praksa ali farsa? 1. del

Po opozorilih Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), krovne invalidske organizacije, so invalidi v trenutnih razmerah marsikdaj odvisni le od digitalnih virov informacij. Toda večina spletnih strani je zanje nedostopnih in neuporabnih, saj ne izpolnjujejo ustreznih standardov o spletni dostopnosti. Tudi v 463. številki MM-a smo ugotavljali, da je v Sloveniji »poznavanje digitalne dostopnosti še vedno zelo nizko«.

Problematika se je med samoosamitvijo le še poglobila

NSIOS je v tednih karantene zaradi preprečevanja širjenja novega koronavirusa od svojih članov prejel več opozoril, da v njihovih lokalnih skupnostih za dostop do spletnih informacij in storitev za invalidne uporabnike ni ustrezno poskrbljeno, čeprav javne organe k temu zavezuje tudi Zakon o dostopnosti spletnih strani in mobilnih aplikacij RS (ZDSMA). 23. septembra 2020 se namreč izteče zadnji zakonski rok za obvezno prilagoditev dostopnosti spletnih mest. Pri NSIOS so v ta namen razvili tudi certifikat spletne dostopnosti, ki ga podelijo le ustrezno dostopnim spletiščem. »Država bi morala nemudoma zagotoviti dostopnost spletnih strani državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in oseb javnega prava ter v ta namen zagotoviti tudi vsa potrebna sredstva,« je prepričan Borut Sever, predsednik NSIOS.

Ob tem je sicer pohvalil dosedanji pristop vlade na področju informiranja ob epidemiji, ko ta dosledno zagotavlja tolmačenje v znakovni jezik; takšne in druge prilagoditve pa je po njegovem treba še bistveno razširiti, tudi na raven lokalnih skupnosti. Ob naštetem je treba upoštevati dejstvo, da je v Sloveniji po podatkih NSIOS 170 tisoč invalidov, prebivalci, starejši od 65 let, predstavljajo 20,2 odstotka prebivalstva (podatek SURS), prišteti pa je treba še ljudi z drugimi oviranostmi. Ob marsikje pomanjkljivem znanju ali celo zavedanju o pomenu uporabniške izkušnje težava digitalne dostopnosti niti ni tako majhna. Kot ugotavljamo v nadaljevanju, je ni mogoče rešiti v slogu »gašenja požarov«, ampak je treba že na samem začetku, torej ob načrtovanju spletišč in z vključevanjem ciljnih občinstev, zagotoviti, da se sploh ne pojavi.

Brez osnove in netradicionalnih dostopov ni dobre uporabniške izkušnje

Začnimo v srži problema(tike). V zadnjih letih ogromno podjetij poudarja pomen uporabniške izkušnje (UX). Ne pretiravamo, če bi jo po množičnosti omemb na blogih, v člankih in predavanjih lahko označili kar za krilatico. Ta naj bi v svojem bistvu – vsaj »na papirju« – vključevala tudi standarde digitalne dostopnosti. Ali to drži tudi v praksi? Gremo najprej (ali pa nazaj) k osnovam. Digitalna dostopnost je po besedah Darje Ivanuša Kline z inštituta INUK osnova za dobro uporabniško izkušnjo oseb, ki se soočajo z določenimi omejitvami; trajnimi, začasnimi ali situacijskimi. Brez zagotavljanja dostopnosti do spletnega mesta ali mobilne aplikacije najširšemu krogu uporabnikov ni moč govoriti o dobri uporabniški izkušnji, saj je ta omejena. »Žal pa se pri načrtovanju in oblikovanju uporabniške izkušnje v praksi velikokrat pozablja na raznolike netradicionalne dostope do spletnih mest in aplikacij, ki se jih v prvi vrsti poslužujejo prav osebe z različnimi invalidnostmi, čeprav zagotavljanje tovrstnih dostopov izboljša uporabniško izkušnjo prav vsem,« pojasnjuje sogovornica.

Kot primer navaja možnost nastavitve kontrastov, ki ne olajša dostopa do vsebin samo slabovidnim, temveč tudi vsem drugim, ki želijo dostopati do vsebin na neposrednem soncu. Ali pa možnost enoročnega upravljanja aplikacije, ki omogoča uporabo mobilne aplikacije tudi mamici, ki v drugi roki drži otroka, ali potniku na avtobusu, ki se z drugo roko drži oprijemala. »K temu, da se pri načrtovanju uporabniške izkušnje premalo pozornosti namenja tovrstnim netradicionalnim dostopom do spletnih mest in aplikacij, prispeva tudi zelo širok nabor tovrstnih dostopov oziroma situacij in nepoznavanje raznolikih potreb oseb z različnimi vrstami oviranosti. Prav zato so bili oblikovani standardi digitalne dostopnosti, ki oblikovalcem spletnih mest podajajo smernice, kako zagotavljati digitalno dostopnost za vse uporabnike,« pravi sogovornica.

Digitalna dostopnost kot deficitarno področje

Maša Malovrh, strokovnjakinja za dostopnost pri založbi Beletrina, s tega vidika poudarja, da je uporabniška izkušnja dejanska izkušnja obiskovalca določene spletne strani in njegove uporabe spletišča, njegovih digitalnih storitev in produktov. Ko je govora o uporabniški izkušnji v povezavi s spletno dostopnostjo, pa je osredotočenost na tem, ali lahko potencialni uporabnik sploh dostopa do digitalnih vsebin, produktov ali storitev spletišča, ki jih lahko šele nato uporabi. Se pravi, ali so mu vsebine sploh dostopne, dosegljive in posledično uporabne. Standardi spletne dostopnosti so vsebinsko skladni s Priporočili za dostopne spletne vsebine (Web Content Accessibility Guidelines, op. p.). Ta temeljijo na štirih načelih spletne dostopnosti. To so zaznavanje (uporabnik je vsebino na spletni strani sposoben zaznati, lahko jo vidi, sliši in prebere), razumevanje (uporabnik lahko zaznano vsebino tudi razume), uporabnost ali funkcionalnost (uporabnik lahko deluje na spletni strani in uporablja njene funkcije) in robustnost (spletišče in njegove funkcije so kompatibilni z uporabnikovim vmesnikom, kar je pomembno predvsem zaradi podporne tehnologije, ki jo uporabljajo nekateri uporabniki, na primer bralnik zaslona ali digitalna Braillova vrstica, ki ju uporabljajo slepi).

»Pri izdelavi spletišča je treba najprej razmišljati o dostopnosti načrtovanih digitalnih vsebin za čim širši krog uporabnikov, kamor so vključeni tudi invalidi, starejši, uporabniki, ki niso vešči rabe računalnika, tisti, ki imajo slabo internetno povezavo, in tujci. Nato pa se lahko oblikuje uporabniška izkušnja spletišča, kjer imamo v mislih tudi standarde dostopnosti. Uporabniška izkušnja dostopnosti določenega spletišča pa temelji predvsem na testiranju dejanskih skupin uporabnikov, ki sem jih prej naštela,« pojasnjuje sogovornica. Predvsem pri invalidih in starejših je tako treba upoštevati različne vrste oviranosti ali invalidnosti, torej različne načine dostopanja do vsebin, zato je treba te vsebine ponuditi tudi v alternativnih različicah, na primer tekstovno in v znakovnem jeziku, ki ga uporabljajo gluhi. »Spletna dostopnost, ozaveščenost in njeno poznavanje je v Sloveniji deficitarno področje. Prakse uporabniške izkušnje se med seboj zelo razlikujejo, vsekakor pa bi bilo treba tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju, na primer med raznimi spletnimi podjetji, poudariti nujnost in prednosti, ki jih prinaša digitalna dostopnost.«

Kot primer dobre prakse Malovrhova navaja britanskega trgovca Tesco, ki je leta 2001 uporabnikom svoje spletne trgovine ponudil dostopnejšo različico uporabniškega vmesnika, predvsem za slepe uporabnike. Za izdelavo spletne strani so porabili 35 tisoč funtov (okrog 39 tisoč evrov), kar pa se jim je obrestovalo s povečanjem letnega prihodka za 13 milijonov funtov (okrog 14,6 milijona evrov).

Manjka strateški pristop

Uporabniško izkušnjo se po besedah Uroša Žižka, partnerja in vodje raziskav v družbi E-laborat, najpogosteje razume v zelo ozkem smislu, kot »gašenje požarov« na spletnem mestu in v mobilni aplikaciji. »To pomeni, da podjetja uporabniško izkušnjo razumejo bolj kot enkratni strošek optimizacije in je pogosto ne prepuščajo strokovnjakom. Manjka načrtovan strateški pristop do uporabniške izkušnje. Zavedanja za konstantno skrb za dobro uporabniško izkušnjo pa med slovenskimi podjetji še ni dovolj.«

V E-laboratu so letos raziskovali vlogo uporabniške izkušnje v Sloveniji. Ugotovitve kažejo, da 90 odstotkov podjetij in predstavnikov javnega sektorja dojema uporabniško izkušnjo kot konkurenčno prednost. Le 58 odstotkov sodelujočih pa je navedlo, da je skrb za dobro uporabniško izkušnjo del poslovne strategije podjetja. »Uporabniška izkušnja seveda vključuje tudi digitalno dostopnost, a je ta vidik za zdaj še precej zapostavljen. V podjetju E-laboratu že 14 let izvajamo analize bančne in zavarovalniške panoge na internetu. Lanskoletna analiza je na primer pokazala, da zgolj ena banka na svojem spletnem mestu nudi možnosti spremembe kontrasta in velikosti besedila. Podobno stanje je tudi v zavarovalniški panogi,« opozarja Žižek.

Dostopne vsebine niso namenjene le manjšini

Ob naštetem se lahko upravičeno vprašamo, zakaj je digitalna dostopnost deležna tako malo pozornosti, čeprav jo potrebuje toliko ljudi. Po Žižkovih besedah je krivo prepričanje, da se pojem digitalne dostopnosti osredotoča samo na ozko definirane, t. i. ranljive skupine. »Standardi, ki sodijo k dostopnosti, pa sicer olajšajo interakcijo različnim vrstam uporabnikov in ne samo ranljivim skupinam, saj posledično izboljšujejo izkušnjo oseb, ki se ne soočajo z oviranostmi. Tako na primer sprememba neustreznega kontrasta med besedilom in ozadjem povzroča, da vsi uporabniki lažje berejo predstavljeno vsebino,« podobno kot že prej omenjena Darja Ivanuša Kline ugotavlja tudi Uroš Žižek. Tudi sogovornica namreč poudarja, da je ne glede na to, da digitalna dostopnost koristi vsem, v prvi vrsti namenjena osebam, ki se soočajo z začasnimi ali trajnimi vidnimi, zvočnimi, motoričnimi ali kognitivnimi oviranostmi. Ti pa so žal velikokrat tudi v naši družbi prezrti oziroma nevidni. »Tako je tudi v tem primeru. Nepoznavalci si tako hitro ustvarijo vtis, da je digitalna dostopnost nekaj, kar je namenjeno manjšini, čeprav podatki kažejo drugače,« pravi Darja Ivanuša Kline. Po ocenah Evropske komisije se v Evropski uniji okrog 15 odstotkov prebivalcev sooča s kakšno vrsto oviranosti. Ta podatek pa ne vključuje starejših, ki se prav tako pogosto soočajo z določenimi oviranostmi, in vseh preostalih, ki zaradi različnih okoliščin ne morejo dnevno dostopati do spleta. »Bo pa očitno moralo preteči še kar nekaj časa, da se bo izboljšalo tako zavedanje kot tudi razumevanje digitalne dostopnosti,« opaža sogovornica.

Omenjeni zakon, ZDSMA, je po njenem prepričanju pozitivno prispeval k povečanju zavedanja o potrebi po digitalni dostopnosti, žal pa je še vedno veliko nerazumevanja med nepoznavalci, ki ga imajo zgolj za nepotrebno breme. A ni bilo vedno tako. Maša Malovrh opozarja, da je v 90-ih letih prejšnjega stoletja svetovni splet predstavljal orodje, s katerim je bilo mogoče premagovati fizične in časovne ter komunikacijske razdalje in razlike med uporabniki. Spletne strani so bile na začetku preprostejše, oblikovno in strukturno manj kompleksne in zato tudi bolj dostopne. »Verjetno pa ni nihče pričakoval, da se bo digitalizacija v naslednjih treh desetletjih zgodila tako bliskovito, da se nas danes večina niti ne spomni več, kako je bilo brez družbenih omrežij, kopice mobilnih in spletnih aplikacij, pametnih telefonov ali tabličnih računalnikov, saj je k digitalizaciji prispeval pospešen tehnološki razvoj, ki pa ga seveda narekuje tudi dobičkonosnost. Po drugi plati je postal splet platforma za oglaševanje, kar je z vizualnega stališča vsebinsko in oblikovno nasičilo spletne strani in njihov prvotni namen,« dodaja Malovrhova. Ob tako hitrem tehnološkem razvoju pa ni bilo prostora za določene uporabnike, saj so bile prioritete digitalizacije drugje, pravi.

Danes je internet vpet v vsa področja družbenega življenja posameznika, od izobraževanja, zaposlovanja, nakupovanja in zdravstvenih storitev do rekreacije in prostega časa. »Zato je nujno, da je splet dostopen, saj je s tem omogočen enak dostop do vsebin in enake možnosti za različne uporabnike, glede na njihove sposobnosti. Dostop do informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT), vključno s spletom, je v Konvenciji ZN o pravicah invalidov opredeljen kot osnovna človekova pravica. Izzivi (ne)dostopnosti pri vključevanju invalidov v družbo so bili večkrat naslovljeni v številnih dokumentih na nacionalni in evropski ravni,« opozarja Malovrhova.

Tako se je zavest o nujnosti omogočanja spletne dostopnosti za vse začela širiti v okviru Evropske unije, v ZDA pa področje dostopnosti od leta 1998 ureja 508. člen Zakona o vključevanju invalidov (ang. Rehabilitation Act), kjer je poudarjeno omogočanje enakega dostopa do IKT za invalide. Evropska strategija invalidnosti 2010-2020 in Listina EU o temeljnih pravicah v 26. členu priznava in spoštuje pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter aktivnega sodelovanja v skupnosti. Družbeno vključenost in enake možnosti za dostop do vsebin in informacij za invalide v Sloveniji poudarjata Zakon o izenačevanju možnosti invalidov in Zakon o invalidskih organizacijah. Akcijski program za invalide 2014-2021 invalidom zagotavlja dostopnost na vseh družbenih ravneh in neovirano rabo IKT, temu se pridružujejo tudi Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide. Med najbolj aktualne sodi seveda ZDSMA, ki je bil aprila 2018 sprejet na podlagi direktive EU o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja. Malovrhova verjame, da se bo z aktualno zakonodajo začelo področje spletne dostopnosti uveljavljati tudi v Sloveniji, predvsem s primeri dobrih praks in vključevanjem dejanskih uporabnikov – invalidov z različnimi oblikami oviranosti, pa seveda tudi preko zakonskih obveznosti za javni sektor. »Sčasoma se bo dvignila zavest in posledično standard dostopnih spletišč tudi v zasebnem sektorju. Cilj je, da se o spletni dostopnosti sploh ne bi bilo več treba pogovarjati, saj bi bila ta v družbi nekaj povsem samoumevnega,« je optimistična sogovornica

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, julij/avgust 2020, #469-470. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.