Iz novega MM: Digitalna dostopnost – praksa ali farsa? 2. del

Prvi del serije prispevkov si lahko preberete tukaj.

V Sloveniji še ni izobraževalnih standardov, strokovnjaki so večinoma samouki

V okviru rednega izobraževalnega sistema v Sloveniji trenutno ni mogoče pridobiti ustreznih znanj za različne strokovnjake s področja digitalne dostopnosti, med katerimi bi bili tudi na primer kvalificirani evalvatorji dostopnosti spletnih mest. Pravzaprav je po besedah Darje Ivanuša Kline zelo težko reči, koliko je v Sloveniji trenutno usposobljenih tovrstnih strokovnjakov. »Dodaten problem je, da nimamo opredeljenih ustreznih poklicnih standardov za tovrstne strokovnjake, kar pomeni, da so ti bolj ali manj samouki, njihova dejanska usposobljenost pa je zelo različna. Glede na izkušnje iz tujine, predvsem ZDA, Kanade in Avstralije, kjer so digitalno dostopnost uzakonili že pred več kot desetletjem, pričakujemo, da se bodo tudi pri nas pojavili poklici, povezani izključno z digitalno dostopnostjo, ki jih pred tem nismo poznali.« Eden od takšnih je tako imenovani evalvator oziroma presojevalec digitalne dostopnosti in menedžer digitalne dostopnosti, ki bo v podjetju skrbel za dolgoročno zagotavljanje digitalne dostopnosti spletnih mest. Ivanuša Klinetova poudarja, da dostopnost spletnega mesta ni fiksno stanje, temveč se spreminja glede na dostopnost naloženih novih vsebin. »Za dostopnost spletnega mesta je namreč treba skrbeti ves čas. Pričakujemo tudi porast povpraševanja po razvijalcih in oblikovalcih spletnih mest s specializacijo iz digitalne dostopnosti.«

Z namenom priprave enotnih kvalifikacij različnih strokovnjakov s področja digitalne dostopnosti in priprave certificiranih izobraževanj za posamezne strokovnjake so tako na inštitutu INUK leta 2018 skupaj s partnerji iz več držav EU pridobili evropska sredstva za projekt ERASMUS+ »Certificirano izobraževanje o digitalni dostopnosti«. »V naslednjih mesecih bomo tako v Sloveniji kot tudi v drugih vključenih državah EU pridobili prvo generacijo certificiranih strokovnjakov s področja digitalne dostopnosti na osnovi razvitih enotnih kvalifikacij. Naš cilj pa je, da se t. i. novi poklici na področju digitalne dostopnosti vključijo v nacionalne poklicne kvalifikacije, vsebine o digitalni dostopnosti pa tudi v ustrezne redne poklicne, višje in visokošolske programe,« napoveduje Darja Ivanuša Kline.

Za preverjanje dostopnosti je pomembna analiza z dejanskimi uporabniki

Malovrhova med posameznike z znanjem digitalne dostopnosti uvršča strokovnjake za razvoj orodij avtomatske analize na mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko in Upravi za informacijsko varnost, pod katero zdaj sodita tudi to področje in inšpekcijski nadzor. Sama je marca lani pridobila naziv Certified Professional in Accessibility Core Competencies pri Mednarodnem združenju strokovnjakov za dostopnost, ki ima sedež v ZDA, podružnice pa po celotni Evropi. S spletno dostopnostjo se je prvič srečala leta 2011, podrobneje pa se ji posveča od leta 2015. Vendar pa po njenih izkušnjah ni dovolj, da se dostopnost spletišča preverja le s strokovnjaki oziroma z orodji za avtomatsko analizo dostopnosti. Za preverjanje dostopnosti je po njenem mnenju namreč najbolj pomembno testiranje in analiza z dejanskimi uporabniki z različnimi oblikami invalidnosti ali oviranosti. »Tehnično gledano je lahko stran postavljena kot 'dostopna' in avtomatska analiza bo to tudi pokazala, čeprav je s stališča izkušnje uporabnikov lahko že na prvi pogled jasno, da spletišče ni ustrezno dostopno.« Standardi dostopnosti so, kot pravi, izpolnjeni le, če to potrdijo uporabniki in ne stroji ali pa stroka v teoriji dostopnosti.

»Prav bi bilo, da bi vsaka digitalna agencija v svoji ekipi imela tudi strokovnjaka, specializiranega za uporabniško izkušnjo in ta bi moral biti seznanjen tudi s standardi dostopnosti. Nekatere agencije ga imajo, precej pa tudi ne, kar je posledica tega, da področju uporabniške izkušnje pripisujejo premalo pomena,« je prepričan Uroš Žižek.

Kazni za neupoštevanje zakona med 200 in 2000 evri, a le za javne institucije

ZDSMA določa, da morajo biti vse spletne strani javnih institucij, objavljene pred 23. septembrom 2018, najpozneje do 23. septembra 2020 prilagojene tako, da bodo dostopne za vse, mobilne aplikacije leto pozneje (torej septembra 2021), za vsa preostala spletišča pa zakon velja že od septembra 2019. Javne institucije so dolžne na spletnem mestu objaviti tudi Izjavo o dostopnosti spletnega mesta, ki jo morajo redno oziroma vsaj enkrat letno tudi posodabljati. »Poleg tega morajo na spletnem mestu zagotoviti tudi možnost povratne informacije, kjer lahko uporabniki podjetje obvestijo o nedostopnih delih oziroma zaprosijo za dostopne informacije,« opozarja Darja Ivanuša Kline. Po zakonu nadzor nad izvajanjem omenjenega zakona izvajajo inšpektorji za informacijsko družbo. Predvidena kazen za neupoštevanje določil zakona je med 200 in 2000 evri, lahko pa se določi tudi višji znesek. Za redno poročanje o izvajanju zakona Evropski komisiji je v Sloveniji odgovorna Uprava RS za informacijsko varnost, ki deluje v okviru Ministrstva za javno upravo RS. Prvo poročilo o izvajanju zakona je Uprava RS za informacijsko varnost dolžna pripraviti do 23. decembra 2021.

Glede na približevanje roka in prej omenjena opozorila NSIOS nas je seveda zanimalo, kolikšen delež spletnih strani v Sloveniji je že ustvarjenih v skladu z direktivo. Sodeč po ugotovitvah sogovornikov točnih podatkov o tem za zdaj še ni. »Na inštitutu INUK ne razpolagamo z informacijami o dejanskem deležu spletnih strani v Sloveniji, ki so bile že prilagojene aktualnim standardom, opažamo pa velik napredek na področju digitalne dostopnosti v zadnjem letu, tako med spletnimi stranmi javnih inštitucij kot tudi med spletnimi stranmi nekaterih večjih zasebnih podjetij,« je optimistična Darja Ivanuša Kline. Po besedah sogovornice je še vedno zaskrbljujoča digitalna dostopnost spletnih mest izobraževalnih inštitucij, čeprav jih dosedanji zakon zavezuje k zagotavljanju dostopnosti v minimalnem obsegu (samo za splošne informacije za uporabnike).

Tudi Malovrhova ne razpolaga s konkretnimi podatki, kot spodbuden primer dostopnega spletišča pa izpostavlja novo spletišče državne uprave gov.si, kjer si prizadevajo, da bodo vzpostavili ustrezno dostopno spletišče in ga kot takšnega tudi vzdrževali. »Zakon velja za javni sektor, torej ne za zasebna podjetja. Ta nimajo roka niti sankcij in se za družbeno odgovorno dejanje, kot je dostopna spletna stran, odločijo samostojno,« opozarja Malovrhova.

V E-Laboratu na podlagi svojih analiz sklepajo, da slovenska spletna mesta zagotavljajo dostopnost na precej osnovni ravni. »Upoštevanje standardov pomeni zagotavljanje lažjega sprehajanja po spletnem mestu in njegove uporabe ter enostavnejše interakcije z dostopnimi elementi. Tega ni mogoče doseči samo v fazi končnega oblikovanja. O dostopnosti je treba razmišljati že pri načrtovanju spletnega mesta in implementaciji, torej pisanju kode,« ugotavlja Žižek.

Koronakriza ni prinesla bistvenih premikov

V času samoosamitve je spletna dostopnost postala pomembnejša kot kadar koli prej. Ob pomanjkanju fizične komunikacije in socialnih storitev je digitalizacija v obdobju epidemije dobila še večjo družbeno vlogo, problematika spletne dostopnosti za osebe z različnimi invalidnostmi in starejše, ki potrebujejo določene prilagoditve, pa se je pri nas v aktualni krizi po mnenju NSIOS še poglobila. Darja Ivanuša Kline ugotavlja, da je koronakriza vplivala predvsem na naše zavedanje o pomembnosti digitalnih informacij, na samo digitalno dostopnost spletnih mest pa za zdaj ne. Sogovornica sicer verjame, da bo dolgoročno vplivala tudi na samo dostopnost spletnih mest. Trenutno so se podjetja s pomanjkljivimi spletnimi stranmi po njenih opažanjih večinoma ukvarjala z zagotavljanjem minimalnih standardov za uporabnost svojih spletnih strani, na osebe z različnimi oviranostmi pa spet pozabila. »Po drugi strani pa je koronakriza vseeno imela tudi pozitivne učinke za osebe z različnimi oviranostmi, saj so ti s selitvijo najrazličnejših vsebin in storitev na splet tako prvič imeli možnost obiskati muzeje, poslušati koncerte svojih najljubših skupin, se družiti s prijatelji, biti del spletnih predavanj, nekateri pa so dobili celo nove zaposlitvene priložnosti. Svet jim je zaradi koronakrize postal bolj dostopen in vključujoč.,« opaža Ivanuša Klinetova.

Po mnenju Maše Malovrh gre v tem primeru za vprašanje, na katerega lahko najbolje odgovorijo uporabniki. Sama ni opazila bistvenih premikov, saj so bile prioritete v času krize seveda drugje. Kot dobro izpostavlja posredovanje informacij gluhim v slovenskem znakovnem jeziku, torej njihovega maternega jezika. Krizo vidi predvsem kot priložnost za naprej. »Zdaj se zavedamo ključne vloge digitalizacije v sodobni družbi za vsakega posameznika, predvsem za ljudi, ki ne morejo kar na hitro skočiti v avto, poklicati po telefonu in preveriti odpiralni čas ali kakšno drugo informacijo. Zato je treba poskrbeti, da lahko to vsi storimo enako – na spletu.«

Po drugi strani so po opažanjih Uroša Žižka izbruh koronakrize tako posamezniki kot podjetja zaznali kot obdobje akutnega stresa. Podjetja na nižji ravni digitalizacije so se trudila, kako prenesti svoje poslovanje v digitalno okolje. »Predstavljamo si, da so bile v tem precej kratkem času sprejete zlasti nujne odločitve. Podjetja so si takrat postavila prednostne naloge z namenom zagotovitve možnosti poslovanja v digitalnem okolju oziroma uvedbe novih načinov tovrstnega poslovanja. Skoraj polovica anketiranih v raziskavi o vlogi uporabniške izkušnje je priznalo, da ne poznajo dobro uporabniških poti svojih strank,« ugotavlja Žižek. Pomanjkanje znanja o vedenju strank preko različnih naprav in distribucijskih kanalov po njegovih besedah onemogoča hitro in ustrezno reakcijo v kriznem obdobju. »Razumemo, da na hitro sprejetim odločitvam manjka strateškega pristopa in raziskovanja uporabnikovih potreb. Verjamemo pa, da refleksija pride kmalu, ko se razmere začenjajo umirjati.«

Slovenije (še) ni med digitalno najdostopnejšimi

Za konec smo sogovornike povprašali še, kako bi »razvitost« Slovenije na tem področju primerjali s tujino. Darja Ivanuša Kline opozarja, da je stopnja zavedanja in uresničevanja digitalne dostopnosti v posamezni državi odvisna predvsem od trajanja zakonodajne ureditve tega področja. »Številne države, tako v svetu kot v EU, so imele že pred uvedbo evropske direktive, ki so jo v slovensko zakonodajo prenesli z ZDSMA, v ta namen sprejete različne druge zakone.« Posledično so države, ki imajo na tem področju že daljšo tradicijo, tudi precej bolj razvite in posledično se s tem po ugotovitvah sogovornice kaže razkorak med severozahodom in jugovzhodom. Med razvitejše države na področju digitalne dostopnosti v EU sodi Velika Britanija, pa tudi Švica, medtem pa je Slovenija primerljiva z drugimi državami jugovzhoda EU.

Po drugi strani pa Maša Malovrh pravi, da primerjave s tujino niso smiselne. »Pomembno je mednarodno sodelovanje, povezovanje z organizacijami iz različnih držav, ki se ukvarjajo z omogočanjem in vzdrževanjem spletne dostopnosti, razvijajo metodologije in delajo z različnimi uporabniki,« opozarja. Prepričana je, da bi te priložnosti lahko izkoristili za prenos dobrih praks v omogočanju, vzdrževanju in poročanju o spletni dostopnosti Evropski komisiji. »Cilj so učinkovite, preverjene prakse spletne dostopnosti, poenotene za celotni prostor EU. Menim, da so skandinavske države, torej Švedska, Finska in Norveška, kot marsikje, tudi tu v prednosti. Posamezne dobre prakse se razvijajo v Španiji in Veliki Britaniji. Organizacije, ki se ukvarjajo s spletno dostopnostjo, se vedno bolj povezujejo s fakultetami in državnimi organi, na primer v Belgiji in na Nizozemskem. Treba se je zgledovati in delovati predvsem po navodilih in primerih Iniciative spletne dostopnosti (Web Accessibility Initiative, WAI, op. p.), ki jo upravlja Konzorcij za svetovni splet (World Wide Web Consortium, W3C, op. p.).«

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, julij/avgust 2020, #469-470. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.