Iz revije SaMMozavestno: Vsak kdaj zaj****

Ideja dogodkov, ki se poleg Ljubljane odvijajo še v več kot 215 mestih po svetu, je nasloviti in razbiti stigmo, kako kot družba dojemamo in se soočamo z napakami in neuspehi, ki se jim v poslu in v življenju ne moremo izogniti. »Predvsem si želimo nasloviti strah pred njimi. Ta je velikokrat naša bergla, ki nas hromi, da ne poskusimo nečesa novega. Želimo ustvariti varno okolje za iskreno deljenje zgodb, ki niso doživele srečnega konca in o katerih ne beremo v poslovnih avtobiografskih uspešnicah. Te niso vedno prijetne. So pa avtentične. In iz njih se lahko ogromno naučimo,« pravi Matjaž Kljajič. Dodaja, da smo na poslovnih konferencah in srečanjih navajeni poslušati dobre prakse podjetništva, marketinga in osebnih zmag, na dogodkih Fuckup Nights Ljubljana pa lahko slišimo drugo stran medalje uspeha. Zgodbe, kako nam nekaj ni uspelo. Kaj smo naredili narobe pri zagonu novega izdelka, ki je pogorel, katera je bila tista napačna odločitev, zaradi katere je kariera zastala za tri leta, kaj je vodilo v bankrot podjetja ...

»Vsem vse samo uspeva. Nikomur več ne spodleti.«

Pri konceptu ga je prepričala predvsem pristnost zgodb, ki jih delijo na dogodkih. »Na Instagramu vidimo storyje uživanja, lepih plaž, večerjic in dragih buteljk. Na LinkedInu beremo zgodbe o napredovanjih in urnih postavkah v višini mesečnih stanovanjskih najemnin. Na Netflixu gledamo dokumentarce o megatalentih, ki so v zgodnjih dvajsetih postavili milijardna podjetja. Vsem vse samo uspeva. Nikomur več ne spodleti. Pa to, da si za zgled postavljamo dobro življenje in uspešne zgodbe, stoodstotno zagovarjam in podpiram. Zgodbe o uspehu so svetilnik, kam si želimo priti in nas ženejo naprej,« meni, a hkrati opozarja, naj bo vse skupaj odmerjeno. »Manjka iskrenosti, avtentičnosti. Ni tako preprosto. Ne gre tako hitro. Velikokrat ti bo spodletelo. Včasih boš v enem valu postavil in uničil svoj projekt ali odnose. In ko je nekdo sredi svojega neurja neuspeha, se mu zdi, da je sam v tem. Da je samo on ali ona nesposoben, vsem drugim okrog pa vse uspeva.«

Ogromno ljudi je pripravljenih zaupati svoje zgodbe

Tovrstne dogodke je prvič poskusil izpeljati na začetku leta 2020, ko se je uspešno dogovoril za licenco, in za marec 2020 že pripravljal prvi dogodek. Potem pa je prišel covid-19. Dogodkov ni želel delati preko spleta in tako je kmalu »obljukal« svoj prvi fuckup in za takrat zaprl to poglavje. »Nisem pa na to pozabil, ampak sem po treh letih zadevo obudil. Veliko sem razmišljal, ali ni morda čas za to tematiko vmes že minil. Zdaj pa vidim, da o tem v družbi zares sploh še nismo govorili,« pravi.  

Slovenci sicer veljamo za bolj zaprte in zadržane, a z iskanjem kandidatov, ki bi delili svoje zgodbe, ni imel težav. Zaveda se, da ni enostavno stopiti v »spovednico« in spustiti zraven še 100 ljudi, med katerimi jih nekaj morda poznaš, večine od njih pa še nisi srečal, in obratno. »In potem se jim prvič predstaviš s tem, ko jim poveš, kako si nekaj naredil narobe. Predstaviš se jim z lastnim neuspehom. Si predstavljate, da na neki konferenci na druženju nekoga spoznaš, si izmenjata vizitki, prva stvar, ki mu jo zaupaš, pa je, kako si v prejšnji službi povzročil za 80 tisoč evrov škode. Imam veliko spoštovanje do vseh, ki so pripravljeni stopiti na oder in se tako razgaliti. Zato tudi razumem tiste, ki o tem še niso pripravljeni govoriti,« pravi.

A ko je naznanil prvi dogodek in iskal prve govorce oz. govorke, se mu je javilo ogromno ljudi: »Klici, sporočila. Z mnogimi se nismo poznali, ampak so mi bili pripravljeni zaupati svoje zgodbe. Nekatere so bile težke; jaz jim rečem dobri fuckupi. Drugi so še sredi njih in niso pripravljeni o tem govoriti javno, ampak potrebujejo to katarzo. In tu sem prvič začutil, kako pomembna tema je to. Kako so ljudje lačni tega. Deliti te zgodbe in jih slišati.«

Vsakič so vse roke dvignjene

Matjaž Kljajič pove, da so sprva razmišljali o tem, da bi koncept nadgradili, morda s podkastom, a za zdaj ostajajo pri formatu dogodkov v živo. »Na dogodku vsakič vprašam, kdo od obiskovalcev je že kdaj doživel neuspeh. In vsakič se dvignejo vse roke. To je resnično pomemben trenutek, do katerega pride na dogodku. Nekje med občinstvom sedi ustanovitelj uspešnega start-upa, na drugi strani prostora direktorica oddelka mednarodne korporacije, v sprednji vrsti mlad, nadobudni marketingar, in se spogledajo. Vsi imajo za seboj izkušnjo neuspeha, ki jih druži. Vidijo, da ni čudežnih ljudi, ki jim vse uspeva. Po vsakem govorcu se odvije še pogovor z občinstvom. Oboji se odprejo in si dovolijo biti poslovno ranljivi. To je poseben intimen trenutek, do katerega pride v živo in ga je zelo težko preslikati v kakšno drugo formo,« izvemo.

Članek lahko v celoti preberete v prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko prelistate tu.