Kako pripraviti dostopne spletne vsebine?

Z Zakonom o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij (ZDSMA) se tudi v Slovenijo prenaša evropska zakonodaja o digitalni dostopnosti (Direktiva (EU) 2016/2102). Ta k digitalni dostopnosti za zdaj zavezuje samo spletne strani in aplikacije javnih inštitucij, njeno uresničevanje pa je pomembno za vsa podjetja, saj vsem omogoča enak dostop do informacij. Zakon določa, da morajo biti vse spletne strani javnih inštitucij, objavljene pred 23. septembrom 2018, najpozneje do 23. septembra 2020 prilagojene tako, da bodo dostopne za vse, mobilne aplikacije leto pozneje (torej septembra 2021), za vsa ostala spletišča pa zakon velja že od septembra letos.

Kljub temu pa je v Sloveniji in na splošno po Evropi poznavanje digitalne dostopnosti, predvsem pri strokovnjakih, ki niso neposredno povezani z razvijanjem spletnih strani, še vedno zelo nizko. Rezultati raziskave projekta Erasmus+ »Certificirano izobraževanje o digitalni dostopnosti« so pokazali, da so deležniki (razvijalci in oblikovalci spletnih strani, pisci spletnih vsebin, strokovnjaki s področja za odnose z javnostmi, marketinga ipd.) v splošnem seznanjeni s pojmom digitalne dostopnosti. Po drugi strani pa ne vedo, komu je pravzaprav namenjena in kaj vse to področje zajema. To kaže, da je poznavanje področja še vedno v povojih.

Digitalna dostopnost

Digitalna dostopnost je zmožnost spletne strani, mobilne aplikacije ali elektronskega dokumenta, da jo lahko preprosto upravlja in razume širok krog uporabnikov, vključno z uporabniki, ki imajo začasne ali trajne vidne, zvočne, motorične ali kognitivne težave. Ti za dostop do spleta uporabljajo različne pripomočke in orodja (npr. bralniki, povečevala), za njihovo polno funkcionalnost pa so potrebne digitalno dostopne vsebine. Ljudje o digitalni dostopnosti pogosto govorijo kot o nečem, kar je namenjeno le manjšini. Statistični podatki pa kažejo, da ni tako. Po poročanjih Evropske komisije (2015) ima v Evropski uniji namreč kar okrog 80 milijonov ljudi neko obliko oviranosti. Če upoštevamo še staranje prebivalstva in ljudi, ki dnevno zaradi različnih okoliščin ne morejo dostopati do spleta, pa je število samo še večje.

Boljša uporabniška izkušnja za vse

Z ustvarjanjem digitalno dostopnih spletnih vsebin in dokumentov ne omogočimo boljšega dostopa samo osebam z omejitvami, temveč izboljšamo uporabniško izkušnjo za vse uporabnike. Vsakdo se je gotovo že kdaj srečal z okoliščinami, ki so mu otežile dostop do vsebin. Morda ste si kdaj poškodovali roko in vam je to otežilo upravljanje z miško in tipkovnico; morda ste bili v situaciji, ko ste želeli pogledati video, pa niste mogli uporabiti zvoka; morda ste se soočili s slabim internetnim dostopom, ko ni bilo možno dostopati do fotografij ali pa je bilo zaznavanje vsebin oteženo zaradi močne sončne svetlobe na zaslonu. S takšnimi in podobni situacijami se srečujemo vsi. Če so vsebine digitalno dostopne, so te ovire veliko lažje premostljive, vsebine pa lažje dostopne.

Kako zagotoviti dostopne vsebine na spletu?

Struktura dokumentov ali spletnih strani

Zelo pomembno je, da dokument dobro in smiselno strukturiramo. Razdelimo ga na smiselne odstavke. Besedila, ki so dolga in nerazčlenjena, so naporna za vse, hkrati pa otežujejo berljivost ljudem z ovirami. Pod to sodi tudi dodajanje različnih ravni naslovov in podnaslovov odstavkom ali delom besedila. Na ta način vsi lažje dobimo vtis o vsebini dokumenta, za ljudi s kognitivnimi težavami pa je razumevanje besedila tako zelo olajšano. Pomembno je, da naslovov in podnaslovov ne označimo samo vizualno, npr. z večjo pisavo, s poševnim ali odebeljenim besedilom. Takšnih naslovov bralnik ne bo prepoznal kot naslov odstavka; strukturiranje strani z naslovi namreč olajša tudi navigiranje skozi stran. Slepi ljudje lahko v tem primeru z bralniki preskakujejo od podnaslova do podnaslova in jim ni treba prebrati celotnega besedila.

Pomembno je paziti tudi na velikost in vrsto pisave. Priporočljivo je, da je pisava vsaj velikosti 12 in da se uporabljajo oblike pisave, kot so Verdana, Arial, Tahoma, Calibri ali Helvetica. Obstajajo tudi pisave, ki olajšajo branje ljudem z disleksijo. Če je možno, na spletno stran implementirajte nastavitev, kjer lahko vsak posameznik prilagodi obliko pisave svojim potrebam in preferencam. Previdni bodite tudi pri uporabi barve in kontrasta. Zaradi barv je besedilo privlačnejše za večino ljudi. Po drugi strani pa te otežijo sprejemanje informacij ljudem z različnimi okvarami vida. Uporabljajte dovolj velike kontraste (kontraste je mogoče preveriti tudi na različnih spletnih straneh) in informacij ne sporočajte samo preko barve (npr. ne označujte pravilnih odgovorov v vprašalnikih samo z zeleno, temveč jih tudi napišite z besedo – Pravilno).

Najbolje je, če so na strani implementirane možnosti spreminjanja velikosti pisave, oblike pisave, različnih kontrastov in različnih barvnih shem (primer na sliki 1), kar nam omogoča, da si spletno stran prilagodimo svojim potrebam in oviram.

Slika 1: Primer nastavitev dostopnosti

Razumljivost besedila

Namen spletnih besedil je podajanje bralcem in obiskovalcem želene vsebine. Če želimo, da vsebino tudi razumejo, jo moramo napisati na zanimiv in hkrati berljiv način. Priporočljivo je, da je besedilo napisano na način, da ga lahko razumejo učenci v osnovni šoli. Smernice WCAG o digitalni dostopnosti (ang. Web Content Accessibility Guidelines) poudarjajo pomembnost prikazovanja besedila na različne načine, kar pomeni, da vsebino prikažemo tudi s pomočjo videoposnetkov, grafov, slik in diagramov. Vse težje in strokovne besede tudi podrobno opišemo in razložimo (npr. v besednjaku na koncu besedila). Prvič, ko uporabimo kratico, jo tudi napišemo v celoti, z besedami. Uporabljamo preprost jezik in jasna navodila (če je možno, naj bodo vsebine podane na različne načine – slika, zvok, besedilo). Te prilagoditve so posebej pomembne za ljudi z nižjimi kognitivnimi sposobnostmi. Ne smemo pa pozabiti niti na vse tujce, ki prebivajo v Sloveniji in imajo lahko težave z razumevanjem, saj slovenščina ni njihov materni jezik. Slovenščina pa ni materni jezik niti za gluhe in naglušne, saj se od rojstva učijo uporabljati predvsem znakovni jezik.

Multimedija

Različne grafike, slike, video in zvočni posnetki spletnim stranem dodajo pestrost, naslovijo ljudi z različnimi zaznavnimi slogi in pogosto povečajo motivacijo za pregled vsebine. Do teh vsebin pa ne morejo dostopati ljudje z različnimi oblikami oviranosti (predvsem slepi, slabovidni, barvno slepi, gluhi in naglušni), če te niso v dostopni obliki.

Pri slikah in grafičnih prikazih je dostopnost mogoče doseči z alternativnimi besedili in opisi slik, katerih vsebina tako postane dostopna tudi osebam z okvarami vida. To pomeni, da vsakemu grafičnemu elementu dodamo besedilo, ki opisuje, kaj ta slika, diagram ali graf predstavlja. Če v besedilo uporabimo grafični prikaz, mi pa v opisu le tega napišemo samo »graf«, bodo ljudje, ki grafa ne morejo videti, izgubili pomemben del vsebine. To pomeni, da smo pri opisu kar se da natančni, hkrati pa ne pišemo predolgih opisov. Opisati je treba vse grafične elemente, razen tistih, ki so samo v okrasne namene.

Dostopnost video in zvočnih posnetkov omogočamo z zagotavljanjem podnapisov in transkriptov vsebine. To pomeni, da vse zvočne informacije predstavimo tudi v pisni obliki. To se ne nanaša izključno na govor, ampak vključuje vse zvoke, ki se pojavijo (na primer: »škripanje vrat«, »šumenje valov«). Na takšen način omogočimo gluhim in naglušnim dostop do vsebine, ki je bila posredovana zgolj preko zvoka. Pri videih je priporočljivo tudi, da transkripti in podnapisi vsebujejo tudi opis dogajanja (npr. navedba, kdo govori, opis nebesedne komunikacije). Na ta način bo vsebina, ki je v video posredovana samo preko slike, dosegljiva tudi slepim in slabovidnim osebam.

Pregled dokumentov in spletnih strani

Pomembno je, da vse na spletni strani naložene dokumente in spletne vsebine tudi preverite za dostopnost. Obstaja veliko spletnih strani in programov, s katerimi lahko preverite dostopnost spletne strani. Pri tem je pomembno poudariti, da samodejni pregledi žal ne morejo preveriti vsebinske ustreznosti. Zelo pomembno je, da se v presojo dostopnosti vključi strokovnjak s področja dostopnosti. Hkrati pa se priporoča, da spletno stran pregledajo tudi uporabniki z različnimi oblikami oviranosti.

Preverjanje digitalne dostopnosti posameznih dokumentov nam omogočajo tudi različni urejevalniki besedil, kot je Microsoft Word. V Wordu je možno besedilo preveriti s klikom na »Preveri dostopnost«, ki je glede na različico programa lahko na različnem mestu. Program sam preveri dostopnost in vam poda predloge za izboljšanje, kot je razvidno s slike 2. Hkrati vam poda tudi navodila, kako lahko napako popravite. Preverjanje dostopnosti z Wordom vam je lahko v veliko pomoč pri preverjanju dostopnosti dokumentov, vendar je tudi tukaj potreben razmislek o vsebinski uporabnosti posameznih prilagoditev (npr. vsebina alternativnega besedila je pomembnejša kot samo to, ali je alternativno besedilo ali ga ni).

Slika 2: Preverjanje digitalne dostopnosti s pomočjo Microsoft Worda

Kako zagotoviti dostopna družbena omrežja?

Pri zagotavljanju digitalne dostopnosti pa se pogosto pozablja tudi na družbena omrežja, ki jih vse več podjetij uporablja za marketing in prodajo. Družbena omrežja postajajo vedno pomembnejši del naših življenj na vseh področjih našega delovanja, 24 ur na dan. Kadar čakamo na sestanek, v čakalnici pri zdravniku, ko se zbudimo, preden gremo spat, med malico … jih neprestano uporabljamo. Le z nekaj kliki na telefonu dostopamo do najrazličnejših informacij, ki nas zanimajo. Vendar pa to ni tako preprosto za vse.

Kako torej objave na družbenih omrežjih prilagoditi za vse?

Podobno kot pri dostopnih spletnih vsebinah je tudi tu pomembno, da slikam dodajamo opise vsebine. Razen na Twitterju (ki ima dodano posebno funkcijo alternativnih besedil) moramo to storiti v samem osrednjem besedilu objave. S slike 3 je razviden primer takšnega opisa. To najlažje naredimo tako, da v oglatih oklepajih dodamo napis »Opis slike« in nato napišemo vsebino slike. Hkrati pa poskušamo uporabljati čim manj nepotrebnih znakov, kot so emotikoni. Pri uporabi slednjih se je treba vprašati, koliko in kateri so res potrebni, da popestrijo vsebino. Zelo pogosto se na družbenih omrežjih uporabljajo tudi ključniki. Uporaba ni problematična, pomembno je le, da vsako novo besedo začnemo z veliko začetnico in tako olajšamo berljivost (npr. #VelikaZacetnicaVsakeCrke).

Slika 3: Primer dostopne objave na Instagramu

Izobraževanja o digitalni dostopnosti v Sloveniji

Področje digitalne dostopnosti je veliko širše od predstavljenega, načinov njene implementacije pa ogromno. Treba je poudariti, da je poznavanje digitalne dostopnosti in njenih komponent šele prvi korak. Naučiti se je treba tudi, kako to spraviti v prakso. S tem namenomna INUK inštitutu v sodelovanju z drugimi partnerji Erasmus+ projekta »Certificirano izobraževanje o digitalni dostopnosti«razvijamo in ponujamo več certificiranih izobraževanj s področja digitalne dostopnosti in njene implementacije.   Namenjena so tako razvijalcem in oblikovalcem spletnih strani kot tudi netehničnim kadrom, kot so skrbniki spletnih strani in avtorji spletnih vsebin, zaposlenim na področju marketinga, odnosov z javnostmi, in vsem preostalim, ki sodelujejo pri nastajanju spletišč. Prva izobraževanja bodo brezplačna, organizirana pa bodo na začetku leta 2020. Med drugim boste lahko pridobili certifikat za Menedžerja digitalne dostopnosti, kjer bo poudarek na izobraževanju o pripravi dostopnih spletnih vsebin in kako digitalno dostopnost implementirati v podjetje. Za več informacij in prijavo se obrnite na elektronski naslov: valentina.cufar@inuk.si. Več informacij o izobraževanjih in digitalni dostopnosti pa lahko pridobite tudi na spletni strani projekta (http://digital-accessibility.eu/) oziroma na projektnih družbenih omrežjih (Certified Digital Accessibility Training).

Članek je bil prvotno objavljen v  461. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na info@marketingmagazin.si.