Nosljive naprave in večno iskanje najboljšega jaza

Glavna prednost – premik k bolj zdravemu načinu življenja

V prejšnjem prispevku smo ugotavljali, kako je delo od doma v prvi polovici leta dalo dodaten pospešek različnim napravam za »samonadzor« in »samosledenje« (tracking), torej nosiljivim napravam (ang. »wearables«). Naj se najprej posvetimo njihovim prednostim. Nosljive naprave po besedah mag. Simone Rupar, ki se jim posveča v svojem raziskovalnem delu, prispevajo k motivaciji, da uporabniki spreminjajo svoje navade k bolj zdravemu načinu življenja, saj se tistim, ki naprave redno uporabljajo, z vsakim korakom povečuje občutek zadovoljstva zaradi doseganja ciljev in zaupanje vase. »Uporabniki so zadovoljni, če dosegajo uspeh, spremembe, pridobivajo kondicijo, predvsem redni uporabniki so zadovoljni s tem, da kontrolirajo svoje telo, dosegajo cilje kot odgovorni posamezniki, ki izvajajo samokontrolo nad sabo,« opaža Ruparjeva. Nosljive naprave lahko uporabnikom prinesejo občutek nadzora nad številnimi vidiki življenja v svetu, ki se jim sicer zdi kaotičen.  »Naprave jim dajejo občutek, da z uporabo »ravnajo odgovorno« do svojega telesa in zdravja ter življenja na sploh – odvisno, katere aplikacije imajo povezane z nosljivo napravo.«

Koliko ste pa danes napredovali – n-tič

A tovrstna tehnologija ima tudi svoje slabosti. Prejšnjič smo med drugim ugotovili, da aplikacije v pametnih telefonih in drugih napravah »opozarjajo, hvalijo, grajajo in podobno«. Postajamo vzor samonadzora ali gre za novo obliko (nezdrave) tekmovalnosti? Ruparjeva opozarja predvsem na vsiljeno nenehno prisotnost. Naprava nenehno javlja novosti v aplikacijah, ki so povezane z njo, če je naprava na primer povezana s (službeno) e-pošto. Posameznik nenehno dobiva pošto tudi na nosljivo napravo in je prisiljen stalno spremljati delovno okolje tudi če ni v službi; če je povezana s sledilnikom aktivnosti (»activity trackerjem«), ga nenehno opominja, kakšni so njegovi zastavljeni cilji; če na nosljivo napravo prihajajo sveže novice, je prav tako vsakih nekaj minut prekinjena aktivnost, ki se ji v tistem trenutku posveča – in tako spreminja potek posameznikovega vsakdanjega življenja. »Nekatere raziskave kažejo, da nosljive naprave motivirajo uporabnike, da spremenijo svoj način življenja, vendar pa kažejo tudi na to, da ta sprememba velikokrat ni dolgoročna in da naprave prinašajo občutke krivde in sramu, če ne dosegajo ciljev, ki jih postavlja naprava.«

Sogovornica poudarja, da nekatere uporabnike naprave zelo motijo in celo jezijo s stalnim opominjanjem, da morajo biti aktivni in slediti zastavljenim ciljem. Raziskave so tudi pokazale, da so nekateri uporabniki samosledilnih naprav izrazili skrb, da neuporabniki nanje gledajo kot na slabiče, ki niso sposobni samodiscipline in se zato zanašajo na naprave, ki upravljajo z njihovimi telesi in življenjem na sploh.

Posamezniki z merjenjem in samonadzorom kažejo določene identitetne značilnosti

Nosljiva tehnologija je postala »mainstream« oziroma je v modi. Ne vidite je (več) le med vrhunskimi športniki in rekreativci. Ne gre več le za merjenje kilometrov, delovnih serij, pulzov in kokrakov. Med drugim nas opominjajo, naj pijemo vodo in več spimo. Zdravo življenje je dobilo nov pomen in predvsem novo raven. Nekateri strokovnjaki že svarijo, da gre podobno kot pametni telefoni in še bolj družbena omrežja za veliko nevarnost distrakcije ali celo potencial za odvisnost. 

Pri tem nas je zanimalo,  kako imeti »zdrav« odnos s tovrstno tehnologijo. Ruparjeva, ki se kot sociologinja ukvarja predvsem z nosljivimi napravami v kontekstu njihove družbeno kulturne vloge, izpostavlja funkcije, vgrajene v nosljive naprave s strani oblikovalcev in razvijalcev, ki so že vnaprej premišljene za določene vrste uporabnikov in določene tipe uporabe. Te so največkrat oblikovane glede na kulturne norme in predpostavke o uporabi. »Nosljive naprave tako kažejo in reproducirajo ali celo sprožijo določeno prikazovanje sebe, svoje identitete in večno iskanje najboljšega 'jaza', kakor je zaželeno v določenem družbenem prostoru. Posamezniki z merjenjem kažejo določene identitetne značilnosti, ki temeljijo na predpostavki, da je posameznik odgovoren, racionalen, skrbi zase in se izogiba tveganjem, ki jih prinaša vsakdanje življenje,« ugotavlja Ruparjeva. 

»Nove« merske enote »zdravega« življenja

Po opažanjih sogovornice nosljive naprave »začarajo« uporabnike predvsem s tem, da omogočajo zbiranje podatkov, ki jih človeška čutila ne zaznavajo in jih ne morejo »posneti«, kot so na primer utrip srca, raven stresa,  število korakov v celem dnevu, vzorci spanja in tako naprej. »Ti parametri so postali 'merske enote' za spremljanje 'zdravega' življenja, ki jih vsi razumemo in sprejemamo,« ugotavlja. Čeprav marketing nosljivih naprav poudarja predvsem, kako uporabne so za ljudi, saj merijo, organizirajo in opozarjajo, so neke vrste osebni asistent ali trener, pa sogovornica poudarja, da njihova uporaba večinoma temelji na dveh načinih komunikacije z uporabniki. To sta:

a) pozitivno spodbujanje, kjer imajo uporabniki imajo občutek, da je naprava njihov prijatelj, trener, motivator, saj jim nenehno ponuja značko oziroma »badge«, pokale, pohvale, torej jasne znake »zmage«, ki jih lahko delijo tudi z ostalimi člani skupnosti;

b) negativna sporočila ob nedoseganju ciljev, ki vzbujajo občutke krivde, sramu in celo ponižanja, ki za nekatere uporabnike lahko pomeni motivacijo za spremembe vedenja.

»Z obema načinoma poskušajo 'prikleniti' uporabnike k nenehni uporabi. Poleg vsebinske povezanosti pa naprave temeljijo tudi na fizični povezavi – naprave nenehno brnijo, vibrirajo, sporočajo in tako uporabnika nenehno opozarjajo nase in pozivajo k odzivu,« ugotavlja Ruparjeva.

Vsesplošno pomanjkanje raziskav

Sogovornica v tem kontekstu dodaja, da obstaja zelo malo socioloških raziskav o tej temi. Predvsem v Sloveniji je uporaba teh naprav zelo neraziskana. »Pri omenjenem sem se osredotočila predvsem na nosljive naprave, ki so najbolj priljubljene, torej pametne ure in pametni zapestni trakovi, ki spremljajo delovanje telesa.« Po njenem mnenju bi bilo  nujno raziskovanje vseh drugih funkcij, ki jih prinaša nosljiva tehnologija – od spremljanja vremena, bančništva, novic, onesnaženosti zraka, izogibanja prometnih zamaškov, iskanja najbližjih trgovin in parkirišč do priporočenih restavracij in pošiljanja kuponov za nakup, ko se približamo določeni prodajalni in podobno. »Število meritev in drugih nalog, ki jih izvajajo nosljive naprave, število vključenih opozoril in način opozarjanja je zelo pomemben del 'zdravega' odnosa,« poudarja Ruparjeva.

Etični pomisleki

Nosljivo tehnologijo vedno bolj povezujemo tudi z zdravstvenimi storitvami, kar predstavlja veliko nevarnost za zlorabo podatkov. Poslovni modeli številnih razvijalcev tovrstne strojne in programske opreme namreč temelji ravno na prodaji podatkov. Tudi za Ruparjevo naraščanje komercialnih ponudnikov, platform, naprav v promociji zdravja in uporaba podatkov, ki temeljijo vedenju in biometričnih podatkih posameznikov v komercialne namene pomeni premik skrbi za zdravje v vprašljive etične, politične in ekonomske sfere. »V nekaterih primerih je zbiranje podatkov prostovoljno, v drugih pa je lahko posledica nadzora. Podatki o merjenju so največkrat shranjeni v oblak, posledično dostopnost do teh podatkov ni več omejena samo na uporabnika, ampak so osebni podatki potencialno dostopni tudi drugim.« To so na primer razvijalci in lastniki naprav in programov, ki jih uporabljajo, tretje osebe lahko kupijo baze podatkov, če jih razvijalci prodajajo, podjetja za rudarjenje s podatki in njihovi naročniki, vladne agencije in nenazadnje tudi kibernetski kriminalci, hekerji, ki lahko podatke uporabijo na mnoge načine. Skratka, možnosti spremljanja posameznikov in populacij z zbiranjem zelo natančnih podatkov o njih je nepredstavljivo.

Ko so popusti privlačnejši od osebnih podatkov

Z uporabo določenih programov oziroma aplikacij, ki so povezane z nosljivimi napravami, posamezniki delijo osebne lastnosti in posledično je možno z njimi komunicirati glede na njihove osebne značilnosti, obnašanje in geolokacijo, svari sogovornica. Ko obnašanje in telesne funkcije postanejo kvantificirani podatki, številke postanejo indikatorji in koncepti zdravja. »Začnejo se postavljati etična vprašanja o načinih zbiranja in združevanja podatkov, kdaj spodbuda postane prepričevanje in kdaj prepričevanje postane prisila. Še posebej, če se v zgodbo vključijo zavarovalnice in delodajalci, ki ponujajo ugodnosti za vključitev v programe spremljanja in merjenja. Po navadi za vključitev ponujajo nagrade v smislu popustov pri zavarovanju in druge ugodnosti, ki so za uporabnika privlačnejše od tega, da bi razmišljali, kaj vse se lahko zgodi z njihovimi podatki in kakšne posledice lahko prinese njihovo deljenje in predvsem interpretiranje,« sklene sogovornica.