Oštir
Kolumne

Kdo je zdaj tu Čeh?

V Krčmi v Pragi sem naročil drugo pivo. Lokalno. Na krači je še slaba polovica mesa, medtem ko se kislih kumaric nisem še niti dotaknil. Nikamor se mi ne mudi. Sredi tedna je, tako da ni nobene gneče, s sestanki sem za danes že končal.

Tako kot sem bil pred časom navdušen nad optimizmom, vizijo in napredkom, ki ga je mogoče videti na Kitajskem, sem zdaj navdušen nad tem, kaj se dogaja v Vzhodni Evropi. Na Češkem, v Slovaški, Poljski, Romuniji, celo Srbiji. Napredek, ki so ga na vzhodu Evrope dosegli v zadnjih letih, je izjemen. Mesta v resnici niso niti podobna tistim, v katere smo še v času Juge »švercali« vegeto in iz njih domov kristal ali porcelan. Postala so prave metropole, ki živijo, ustvarjajo in – kar je najbolj presenetljivo – ljudi polnijo z ustvarjalno energijo, ki je zamenjala pesimizem, zamorjenost in željo po begu, ki je kraje prevevala še pred manj kot desetimi leti.

Na prvem mestu med kraji, ki so doživeli preporod, je Varšava. Najbrž je predvsem zaradi velikosti trga postala magnet ne zgolj za tuji kapital, ampak tudi za ustvarjalno energijo. Varšava bolj kot na vzhodnoevropsko prestolnico spominja na New York ali London. Ko je Mitja Okorn pred petimi leti v medijih pojasnjeval, zakaj se je preselil tja in zakaj Varšava postaja ustvarjalno središče nove Evrope, sem ga gledal postrani. Poljska je bila v mojih očeh kakšnih pet stopničk za Slovenijo. V vseh pogledih. Danes je povsem drugače. V Varšavi srečaš vrhunske razvijalce programske opreme, izjemne ustvarjalce lokalnih medijskih vsebin, predvsem pa ljudi, ki z izjemnim optimizmom kujejo načrte ne samo za danes ali jutri, temveč za prihodnjih 5 ali 10 let. Varšava je na njihovih plečih zares zrasla v prestolnico nove Evrope in če bi danes iskal sedež za svoje podjetje v Evropi, bi bila med prvimi na mojem seznamu.

Kako je Praga zrasla v metropolo, sem bežno spoznaval že skozi leta na Popu. V češki prestolnici je bil sedež lastnika, zato je bilo treba kar nekajkrat tja. Octavie in Superbi so kot taksiji menjale razsute stare Škode. Letališče je dobivalo ene od boljših vzhodnoevropskih povezav. Mesto je postajalo vedno bolj čisto in urejeno, a ohranjalo vzhodnoevropski šarm. V mesto so se selile multinacionalke in tehnološka podjetja, ki danes tam – nekateri pravijo žal – nadzorujejo dobršen del gospodarstva. In če jo poleti dušijo trume ameriških turistov, ki so se iz Pariza začeli počasi seliti na vzhod, jeseni ostaja prava Praga. Romantična, mirna, a prava prestolnica osrednje Evrope. Mnogo pred zaspalim Dunajem ali žurersko Bratislavo. V Pragi so ustvarili svoje milijonarje (in milijarderje), na katere so ponosni in ki si želijo danes odpreti vrata celo v Slovenijo.

Bukarešte nisem nikoli maral. Umazana je bila. Neurejena. S prometom in cestami, da te kap. Z neurejenimi avenijami, na katerih te prehitevajo po voziščih za tramvaje, celo v napačno smer. A tudi ona doživlja preporod. Promet je še vedno grozljiv, na stebrih javne razsvetljave še vedno visijo koluti neporabljenih telekomunikacijskih kablov in ceste so praviloma še vedno razsute. A obenem so imeli po vsej državi lani v povprečju peti najhitrejši internet na svetu, ki je večini po gigabitni optiki celo na podeželju na voljo za drobiž, ter rastoče gospodarstvo, ki ga – to je treba priznati – še vedno ubija razmeroma visoka stopnja korupcije. A tudi v Romuniji vedo, kam gredo in česa si želijo. So ustvarjalni in delavni. Ker se zavedajo, da je sicer edina možnost zanje izven meja njihove države.

In mi? Še vedno se ukvarjamo predvsem sami s seboj in s svojo preteklostjo, ki nas vleče nazaj. S partizani in domobranci. S kapitalom in socialo. Z Janšo in Kučanom. Z nacionalizacijo in prodajo državne srebrnine. Še naprej se prepričujemo, da smo najbolj pridni in razgledani in se tolažimo, da nas pri uspehu zavira predvsem, da smo tako zelo majhni. Da smo igrišče velikih in da se tako ali tako nič ne da. In dokler se ne bomo znali pogledati v ogledalo in tam videti, kar tam je, in ne, kar tam želimo videti, se bo nova Evropa vedno bolj odmikala od naših vrat. In »biti Čeh« niti pri nas ne bo več zbadljivka.

Kolumna je bila prvotno objavljena v  462. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

Intervju

ŽZZ
25. 03. 2024

Rubrika Življenje z znaMMkami je ena najbolj branih v MM-u, zato jo objavljamo tudi na…

mancakrnel
23. 03. 2024

Umetna vs. človeška inteligenca, to je zdaj (najbolj pereče) vprašanje. Tudi o tem smo se…

Umetna inteligenca ni tako zelo nov pojav. Generične vsebine, generični oglasi, generični ljudje, generično pisanje – to morda najtežje prenašam –,…

Rašula
23. 03. 2024

Z dr. Jeleno Rašula, strokovnjakinjo za digitalni marketing, ki je pred dobrim letom…

»Bati se umetne inteligence je zame tako, kot bi se pred leti bala digitalnega marketinga, ker transparentno pokaže rezultat vseh kampanj in oceni…

Naši avtorji