marjan novak
Kolumne

Medijski mazohizem

Če se ravno ne odločite za sprehod po mestu v času teh ali onih protestov, so Ljubljana pa tudi druga mesta v teh jesenskih dneh prav prijetna.

Ljudje se pozdravljajo, v lokalih vam postrežejo tako, kot se spodobi, lastniki psov pobiramo kakce za hišnimi ljubljenčki in tudi čisto je. Realna, nemedijska podoba življenja je prijetna, malce dolgočasna in urejena. Red in varnost.

Če se namesto za sprehod po parku ali mestu odločite za spremljanje televizijskih poročil, Twitterja ali Facebooka, če na primer sploh ne hodite iz stanovanja ali hiše, pa je vaše dojemanje mesta, Slovenije in sveta popolnoma drugačno: izredne razmere, nasilje, zmerjanje, laganje, zavajanje, pretiravanje, obtoževanje, strah in nestrpnost. Kaos in nepredvidljivost.

Ljudje se tega zavedamo, pa kljub temu kot sestradane hijene sledimo televizijskim novicam, norostim na Facebooku in lažem na Twitterju. Kot mazohisti uživamo v bolečini in trpljenju, nervozi, strahu pred prihodnostjo, strahu pred koncem sveta. 

Od kod ta medijski mazohizem? Zakaj pametni ljudje dnevno izražajo nezadovoljstvo nad različnimi oddajami, dnevniki in objavami na družbenih omrežjih? Dnevno obljubljajo, da ne bodo več nikoli gledali Studia City ali na primer Pričevalcev. Trdijo, da je ta in ta novinar dosegel dno novinarskega poročanja itd. Pa naslednji dan ali teden seveda spet gledajo istega avtorja in isto oddajo ter se razburijo še bolj kot prejšnjič. 

Ne gre samo za »novo normalnost« (torej nikoli več normalnost), povezano z »disrupcijo«, imenovano covid-19, ampak za naše globoke notranje vzgibe, ki se jih ne zavedamo ali se jih nočemo zavedati. V našem načinu sprejemanja medijev in predvsem »slabih« novic je nekaj, čemur bi lahko rekli »zagrenjena pokvarjenost«. Globoko v sebi smo namreč nezadovoljni in nesrečni. Če si boste priznali ali ne, namreč silno uživamo v spremljanju silovitosti in moči narave, ko uničuje mesta nekje tam daleč. Vulkani, potresi, neurja, povodnji, suša. Kako je mogoče, da tako uživamo, ko spremljamo novice o kaosu, ki je razdejal obalno mesto v Indiji, ali snežnem metežu, ki je odrezal švicarsko vas od civilizacije?

Morda zato, ker smo globoko v sebi, kljub na videz popolnoma urejenim življenskim razmeram, povsem nezadovoljni z našimi življenji. Ponosni smo, ker imamo vedno čisto in pospravljeno kuhinjo, plačane vse davke, lepo zlikane srajce in bakterijsko neoporečno kopalnico, vendar kljub temu hrepenimo po nečem več: pravi ljubezni in predanosti, herojstvu, poštenosti do samih sebe, po novem začetku. Možno je, da se nam zdi svet, balonček, v katerem živimo, kot zapor, ki bi ga želeli raztreščiti in potem začeti na novo. Če bi nam voda odnesla bivališče, bi lahko začeli znova, poskusili na drugačen način. Kaos bi nam lahko prinesel novi red. Drugje, morda z novimi ljudmi, v drugačnih okoliščinah.

Kljub drugačnemu prepričanju naravne sile niso tako uničujoče, da ljudje v nekaj mesecih ne bi bili sposobni popraviti škode in si urediti življenja, da je spet takšno kot prej (v čemer je seveda težava). Pa tudi premalo novic o na primer vulkanih je na televiziji, zato nam prav pridejo tudi druge vrste škandali. Seksualni, politični, umori, prevare. Uživamo, ko mediji odkrijejo pikantne podrobnosti o spolnih navadah znanega politika, ko uspešnega menedžerja zjutraj ob šestih zaprejo zaradi finančnih poneverb ali ko se znana in uspešna igralka postara. 

Če ni dovolj naravnih nesreč, nam pride prav tudi vsakodnevno politikanstvo. Politična preigravanja, spotikanja, medijsko navijaštvo in laganje na naša življenja vplivajo veliko manj, kot si mislimo. Ko se zbudimo, se luči še vedno prižgejo, na splošno nas ne zebe, promet deluje, zdravniki sprejemajo naročila na termine, hrane v trgovinah je dovolj. Čeprav imamo ob pretiranem spremljanju medijev ves čas občutek, da smo tik pred zatonom države ali celo civilizacije, gre življenje naprej. Praviloma celo na boljše. Kljub temu zavedanju zvečer vedno znova mazohistično spremljamo poročila, ob katerih se počutimo slabše, kot bi se, če jih ne bi spremljali. 

Kaj je narobe z nami? Smo postali slabi ljudje? Smo postali posamezniki, ki morajo za boljše počutje gledati, kako slabo gre drugim ljudem?

Lahko se začnete samoobtoževati, še bolje pa je, da vsi skupaj postanemo sočutni. Ne, nismo hudobni, le globoko nesrečni smo. V iskanju vzrokov za to ne-srečo in z malo mero ozaveščanja si bomo morda lahko odpustili. Odpustili, da nam v življenju ni uspelo, da nismo zaslužili toliko denarja, kot bi želeli, da drugi niso prepoznali vseh odlik, za katere menimo, da jih imamo, da smo si izbrali napačnega partnerja in podobno. 

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, november 2021, #485. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

493-494

Naroči se na revijo MM in prihrani do 30%!

Intervju

almas
13. 08. 2022

Eden od večjih izzivov, s katerimi se je Svetlana Almaš, direktorica marketinga in…

»Pogosto ljudje na korporacije gledajo kot na dinozavre, okostenele strukture, ki le počasi sledijo spremembam, a realnost je, vsaj pri nas, zelo…

zadravec
12. 08. 2022

Poslovni svetovalec Domen Zadravec nam je v intervjuju za MM zaupal, kako je sodelovati z…

Pri vsakem hitro rastočem, uspešnem podjetju gre za enkratno kombinacijo dejavnikov, kot so znanje, inovativnost, strast, vizionarstvo, podjetnost in…

peter scott
03. 08. 2022

Peter Scott, podpredsednik novih medijev in inovacij v družbi Warner Bros. Discovery,…

Kot medij moraš razumeti, kaj navijači pričakujejo od tebe in jim to tudi ponuditi. Nekateri želijo vsebine gledati na telefonu, drugi na televiziji…

Naši avtorji