»As ti tud hatespeechka?« 

Na letošnjem odru SOF-a sva se s kolegom predstavila nekoliko drugače. Uporabila sva besede, ki so navzoče presenetile. Drug za drugega sva izpostavila telesne lastnosti, ki bi jih lahko dojeli kot negativne; kolega se je celo dotaknil mojega porekla z besedo, ki še danes buri duhove. Neprimerno za oder SOF-a? Vsekakor. Neprimerno za to kolumno? Prav tako. Zato konkretnih besed v tem daljšem uvodu ne izpostavljam. 

 Vse skupaj sva predstavila kot »šalo«, a to, kar sva počela, je bil uvod v temo, o kateri vsi tako zelo radi govorimo, a premalo storimo – sovražni govor. Ta se morda res začne s šalo, a v najbolj ekstremnih primerih prevesi v genocid. Še ena beseda, ki se v našem medijskem prostoru žal ponovno prepogosto omenja. Zato se sprašujem: kje je meja med sovražnim govorom in svobodo govora?  

 Mejo iščejo in »testirajo« stand-up komiki, o njej razpredajo politiki in njeno bistvo spoznamo tudi turisti – vsakič, ko prečkamo na poti k našim južnim sosedom. A moje mnenje je, da bi se s postavljanjem meja morali ukvarjati prav mi – komunikologi. 

Zakaj? 

Zato, ker (tako kot na SOF-u) tudi to revijo beremo in pišemo »zavezniki« komunikologije. Mi smo tisti, ki krojimo zgodbe, ustvarjamo podobe in rišemo debatna obzorja. Moč je v naših rokah. Tako v mojih, ki to pišem, kot v tvojih, ki to zdaj bereš. In kjer je moč, je tudi odgovornost. 

Vprašal sem se, kako se izražamo?   

V poplavi nestrpnih komentarjev uporabnikov družbenih omrežij naletim na tiktokerje, ki v svojih posnetkih promovirajo nasilje nad ženskami, podkasterje, ki gostijo nestrpne in omejene moške (tudi estradnike), in študentski klub, ki na največjem študentskem »festivalu« zabave promovira nevarne vrednote, vezane na spolno kulturo žensk pod pretvezo šale. Tu so tudi nestrpni velikani slovenske kulture, ki ne sprejemajo ravno najlažje LGBT-skupnosti in še bi lahko našteval. 

Žal tudi na strani blagovnih znamk najdemo izjemno zaskrbljujoče primere. Od tistih, ki vrtove primerjajo s poraščenostjo ženskih spolovil, do tistih, ki razpredajo o tem, kakšne so popolne snahe in tašče. Da ne omenjam radijskih biserov o tem, da je elektrika edina kur..., no, prijateljica noči, ki se ne pusti šlatati. Tudi tu je seznam neskončen. 

Kaj ugotavljam? 

Pod krinko humorja in geslom svobode govora smo si za primarne tarče vzeli ženske. Zakotne gostilniške debate in primitivne slačiniške kaprice smo združili v mutacijo in jih obesili na oglaševalske medije. Jasno, ženske so le »najlažja« tarča ob vseh drugih marginaliziranih skupinah, ki jih je preveč na tapeti, da bi jih vse naštel. Morda ni odveč dodati, da vsa ta sporočila niso ne zabavna ne kreativna. 

A si se danes že pogledal_a v ogledalo? 

Sprašujem se, za koliko nestrpnih situacij sva kriva midva. Jaz, ki to pišem, in ti, ki to bereš. Zakaj kreativci ustvarjajo takšna sporočila? Zakaj mediji objavljajo takšna sporočila? In zakaj blagovne znamke potrjujejo to nestrpnost. Čas je, da konsenz laži zamenjamo z grdo resnico in si zazremo v oči. Mi smo del problema. 

Lepota je v tem, da nihče drug ni bolj pristojen za reševanje tega problema kakor mi. Najprej moramo prenehati s targetiranjem ciljne publike. Tarče so danes ljudje na tragičnih žariščih, ne uporabljajmo podobne mentalitete tudi v oglaševalskih sporočilih. Začnimo uporabljati kakovosten dialog v vseh, ne le v CSR/ESG-kampanjah. 

In če se še vedno sprašujemo, kje je magična meja med sovražnim govorom in svobodo govora, je odgovor zelo preprost. Društva in institucije na čelu z Društvom za nenasilno komunikacijo imajo vsa »orodja«, ki jih potrebujemo takrat, ko se znajdemo na razpotju oz. v dilemi, ali je nekaj primerno ali ne. 

Si tudi ti »hatespeechka«? 

Vračam se k uvodnemu vprašanju o identiteti. Prepričan sem, da se nihče ne bo predstavil kot nestrpnež. Ta zapis ne spodbuja k lovu na vse »trumpe« tega sveta in še manj k žaru »cancel« prebujene kulture. Naj vaši pozitivni identiteti sledi tudi pozitivno vedenje. Saj vedenje je tisto, ki ga lahko spreminjamo. O tem in vsem drugem bomo komunikologi govorili na neprofitnem profilu Hatespeechke, ki ga najdete na TikToku. 

Tokrat sem si zamislil zaključek bolj proaktivne narave. Spodaj dodajam vedenjske spremembe, ki se jih vsi lahko držimo in tako poskrbimo za bolj strpno prihodnost. Ob koncu mojih alinej pa ti prepuščam, da dodaš še svoje in se podpišeš. Naj bo to tvoja zaveza k lepšemu jutri. 

Hvala ti! 

KOMUNIKACIJSKI MANIFEST  

Ne bom podpiral_a vplivnežev, ki so toksični. 

Ne bom vabil_a nestrpnežev na podkaste. 

Ne bom obračal_a glave stran, ko bom videl_a sporna sporočila. 

Odstranil_a si bom tumor na humorju. 

Ustvarjal_a bom kreativne zgodbe. 

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, julij 2024, #517-518. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.