2021: leto, ko se bomo morali navaditi na negotovost

Po kaosu negotovost

Ob pogledu na napovedane trende za leto 2020 (prispevek Kaos kot nova normalnost v 465. številki Marketing magazina) je imela Salzmanova tehnično gledano marsikje prav, čeprav seveda ni mogla napovedati pandemije koronavirusa. Med drugim je napovedala vsesplošno povečanje apokaliptičnih občutij in z njimi povezano miselnost bunkerja. Ta je značilna za »preživetvenike« (ang. survivalists oziroma ljudi, obsedene z mislijo, da je njihovo preživetje ogroženo). Poleg tega pa se je zaradi nezdravega trenda večje onesnaženosti zraka povečala uporaba zaščitnih mask. Oboje se je dejansko uresničilo, le da je pač »zgodil« koronavirus. Ta je tudi v središču napovednika za leto 2021. Salzmanova ga opredeljuje tudi kot leto, ko bomo morali skleniti premirje z negotovostjo. Kot je poudarila na predstavitvenem predavanju, ljudje nimamo radi negotovosti, kar je ponazorila z uspehom filma Titanik. Zakaj je bil film uspešen kljub žalostnemu koncu? Ker so ljudje poznali razplet oziroma usodo Titanika. Kakor koli, za leto 2021 napoveduje 10 glavnih trendov, pri čemer pa jo najbolj skrbi duševno zdravje ljudi. Prej omenjena negotovost, zdravstvena kriza, pomanjkanje človeškega stika, marsikje vprašljivi družinski odnosi oziroma njihova odsotnost ter vedno večja »digitalizacija« bodo terjali svoj davek. Temu bi se morali posvetiti kot družba, več odgovornosti pa bodo morala sprejeti tudi podjetja. Poleg tega je napočil čas, da kot človeštvo začnemo razmišljati dolgoročno, ne le kratkoročno.

Premislek o vseh ravneh našega dela

Salzmanova se pri tem nanaša na frazo »zoom in, zoom out« (v prevodu povečanje in pomanjšanje). S tega stališča pomeni pomanjšanje vklop v širše okolje. Če smo si pod »lokalizem« v preteklosti bolj ali manj predstavljali pobude in dejavnosti lokalne kmečke skupnosti, pa je koronakriza spremenila tudi naš odnos do lokalne skupnosti. Povečanje pa pomeni, da se bomo (oziroma smo se že) bolj zazrli vase ter naše vsakdanje delo in njegov pomen za nas. Zaradi razmer smo prisiljeni resneje razmisliti o življenjskih odločitvah. »Če nekaj ne deluje, se lahko upravičeno vprašamo, zakaj ne,« poudarja. Na delo bomo torej pogledali z več plati, in sicer z vidika našega okolja, kjer si zdaj predvsem doma urejamo domače pisarne, ter z vidika smisla našega dela in njegovega vpliva na širšo skupnost. Smisel je že nekaj let pogosto omenjen pri delovanju blagovnih znamk. Napočil je čas, da tudi na ravni posameznika razmislimo o smislu svojega dela. To pa pomeni predvsem, da se posvetimo tistemu delu, ki ima pač več smisla.

Kateri dan je že danes?

Eden od fenomenov letošnjega leta je t. i. »blursday« oziroma »zamegljeni dan«. Zaradi samoosamitve v zavetju doma in varnostnih ukrepov smo izgubili občutek za čas. Dom je postal pisarna in pisarna je postala dom. Vsak dan je praktično identičen, delavniki so vedno daljši, kar se pozna pri izgorevanju zaposlenih in načetem duševnem zdravju. Salzmanova zato delodajalcem in zaposlenim svetuje razpravo ali vsaj razmislek o razporeditvi delovnega časa, in sicer premik iz »agrarnega« delavnika (od 8. do 16. ure ali od 9. do 17, ure) v delavnik 24/7. Seveda ne v kontekstu suženjstva, ampak dejstva, da bi si – po dogovoru, kakopak – vsak zaposleni uredil urnik na način, ki mu najbolj ustreza (z vidika druženja, domačih obveznosti itd). V tem pogledu se vedno bolj omenja štiridnevni delavnik, kjer se dela časovno manj, a pametneje. Nekatera podjetja so ga že (uspešno) implementirala. Sama to dojema kot največjo možno mero medsebojnega zaupanja med delodajalci in zaposlenimi ter »hekanje« produktivnosti.

Ne smemo pozabiti, da smo del skupnosti

Koronavirus je pod vprašaj postavil miselnost, ki jo zaznamujejo sebki, personalizirano okolje, medijski mehurčki in različni seznami po meri. Tehnologija nam je sicer pomagala nadaljevati življenje v oteženih okoliščinah, a zaradi pomanjkanja človeških stikov vedno bolj stremimo k deljenim izkušnjam. Eden od zanimivejših pojavov v tej smeri so virtualni »rejvi« in družinske večerje na Zoomu. Salzmanova napoveduje, da se bo to nadaljevalo tudi v letu 2021. Torej še vedno komunikacija preko računalnika, a s poudarkom na intimnosti in globljih povezavah (beri: interakciji na štiri oči).

Resnično je neresnično, neresnično pa resnično

V času, ko so »deepfakes«, ponarejeni videoposnetki, del vsakdanjika in se prodaja veganskega mesa povečuje, bodo ljudje zaradi okoliščin začeli še bolj ceniti resničnost in avtentičnost. Je morda napočil čas za vrnitev »zimzelenih« vrednot integritete in samozadostnosti? Za eno je Salzmanova prepričana: posledice dela od doma in neprestane prisotnosti na spletu bodo vodile do vedno večje potrebe po digitalnem razstrupljanju in »odmoru« od družbenih omrežij ter pametnejšem usklajevanju resničnega in virtualnega sveta.

Roboti, na pomoč!

Se še spomnimo večnih razprav in člankov na temo vzpona strojev in njihovem nadomeščanju ljudi? Ne bi se zlagali, da bi bilo zdaj zelo priročno robota poslati v trgovino po tedenske zaloge. Potrebe po avtomatizaciji so vedno večje. V pandemiji so se ljudje izkazali za šibkost, stroji pa za prednost. Spletni velikan Alibaba je že na začetku prvega vala v Vuhanu vzpostavil trgovino brez zaposlenih ljudi ter na domačem Kitajskem, v Španiji in Indoneziji teste za covid-19 razvažal z droni. Salzmanova opozarja, da so na obzorju robotski kuharji in varuške. Čeprav nastaja tako imenovani »nekoristni razred« (ang. useless class oziroma tisti zaposleni, ki jim bo delovno mesto vzela avtomatizacija), pa še ne pomeni, da je to konec za ljudi. Sobivanje ljudi in robotov (Salzmanova je trdno prepričana, da je sobivanje možno) ter človeška trajnost bosta postali še pomembnejša tema.

Pripravljeni na vse

Vsesplošno pripravljenost preživetvenikov oziroma njihove miselnosti bunkerja so še pred časom pripisovali posebnežem, ki so napovedovali skorajšnji konec sveta. Ti so si – ob lastnih napovedih katastrofe – polnili zaloge z najnujnejšimi potebščinami, v ZDA pa še omare z orožjem. V času pandemije je tovrstna miselnost (kopičenja zalog, ne orožja) postala pomembna vrednota tudi za podjetja. Po napovedih Salzmanove bodo začela ta med seboj tekmovati tudi z zalogami in medicinskimi pripomočki. Pojavila se bo prepreka med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. Samozadostnost bo pomembna tako na nacionalni kot tudi regijski ravni.

Kaj danes resnično šteje?

Grožnja preživetja na krilih koronavirusa je Maslowovo teorijo potreb postavila pod vprašaj. V času, ko vedno več ljudi dela in se šola od doma, kaj v letu 2021 pravzaprav pomeni »imeti« in »želeti«? Je dostop do spleta »luksuz« ali nujnost? Kakšna so naša pričakovanja glede javnega zdravstva, ko pa razsaja pandemija? »Dogodki v letu 2020 so pod drobnogled postavili nesorazmerno porazdeljenost bogastva in dostopnosti, kar je bilo dolgo sekundarnega pomena,« ugotavlja Salzmanova. V letu 2021 pričakuje večjo podporo rasni, spolni in gospodarski enakopravnosti, deljenju virov in resnim razpravam o konceptih, ki so bili nekoč obravnavani kot radikalni. Primer je univerzalni temeljni prihodek.

Internet nas rešuje, a za kakšno ceno?

Naše življenja vedno bolj zaznamujejo uporaba aplikacij in naročnine na različne storitve. Uporabljamo jih tudi za naše najbolj osnovne potrebe. Zaradi pestre ponudbe dostave hrane na primer vedno manj kuhamo sami. Bodoči partnerji se v vedno večji meri spoznavajo preko aplikacij za zmenkarije (Salzmanova jim sicer pripisuje to dobro lastnost, da oba partnerja na prvi zmenek prideta precej bolj informirana kot sicer). Ker vse več ključnega znanja in modrosti prepuščamo spletu, se nam lahko v prihodnosti obetajo »tečaji odraščanja«. Vas zanimata program in vsebina? Življenjske modrosti, ki so jih običajno starši prenašali na otroke. Več spletnega in manj resničnega življenja pod vprašaj postavlja tudi razvoj možganov pri najmlajših, na splošno pa sposobnost empatije in stalnega odvračanja pozornosti.

Korporacije kot nosilci sprememb

Predpostavki tega dejstva sta po navedbah Salzmanove dve. Prvič, podjetja smisel vedno tesneje uvrščajo dobičku ob bok. To sicer ni nobena novost, vsaj na papirju ne. Korporacijam in podjetjem gre na roko tudi dejstvo, da jim ljudje zaupajo bolj kot vladam. In drugič, trenutni izzivi po svetu so preveč kompleksni in preobsežni, da bi jih lahko vlade reševale same zase. Že na začetku koronakrize so podjetja proizvajala ventilatorje in zaščitno opremo ter še na druge načine pomagala državam in skupnostim. Salzmanova v letu 2021 zato pričakuje več javno-zasebno partnerstev, kot je na primer partnerstvo med družbo General Electric in ameriško vladno agencijo za raziskovanje vesolja NASA.

Urbanizacija na odmoru in kolonizacija podeželja

Dolga leta smo bili priča migracijam v urbana okolja in z njimi nastanku velikih mest. V koronakrizi se dogaja obratno – meščani so pobegnili na podeželje. Salzmanova verjame, da bi to lahko vodilo do pravcatih kolonij meščanov na podeželju. Državljane sveta k sebi vabijo tudi nekatere redkeje poseljene (in večinoma manj razvite) države. Salzmanova poudarja, da še vedno ne gre odpisati mest, vendar pa se tudi ruralna okolja vedno uspešneje »potegujejo« za nove prebivalce. Sploh, če imajo zagotovljen dostop do spleta. Ta bo poleg z dostopom do zdravstvene oskrbe in sistemom javnega prevoza ključnega pomena za njihovo zadržanje. Po drugi strani bodo morala tudi mesta, polna poslovnih središč in gneče, prebivalce »vabiti« z več zelenimi površinami, pametnejše zastavljeno infrastrukturo in ugodnejšimi nepremičninami. Skratka, manj statusa in več eskapizma, pravi Salzmanova.

Prispevek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, št. 475-476/januar-februar 2021. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.