40 dni skupaj, film, posnet »po karantensko«

Borij Levski pravi, da sta se z zaročenko (samo)osamila že kakšen teden pred uradno karanteno, idejo, da bi posnela film, pa sta »na glas« prvič izrekla 20. marca. »Film, posnet 'po karantensko' je nastal iz želje, da bi predstavili umetnost, kulturo in kreativnost v filmski stroki tudi v času omejitev. Vsak od nas, torej igralci, režiser, vizažistka Lea Bole, kamerman Maks Bernard, ki je skrbel za barvno korekcijo, Karyn in Tim Žibrat, ki sta poskrbela za glasbo, in Anei Levski, ki je skrbel za zvok, je preko konferenčnega videoklica od doma sodeloval pri izdelavi kratkega filma, ki smo ga napisali skupaj z igralci. Ne glede na to, da smo bili vsi v samoosamitvi, pa smo s scenografijo, kostumografijo in pomočjo partnerjev igralcev – kot dvojnikov, uspeli zgodbo posneti na način, kot da so igralci skupaj v prostoru,« je povedal Levski, ki dodaja, da ni imel nobenih dvomov, da snemanja ne bi uspešno izpeljali. »Na začetku se mi je zadeva zdela tehnično popolnoma izvedljiva, nisem pa znal predvideti, koliko časa bo potrebno za pripravo na kader, snemanje katerega koli kadra in ali bo internetna povezava med nami, igralci in tehnično ekipo vse to zmogla. Na srečo smo tudi tu imeli zelo strokovno ekipo, ki nam je pomagala pri načrtovanju, pripravi in sami izvedbi. Nikoli ni bilo vprašanje, ali nam bo uspelo priti do cilja. Ni pa bilo mogoče oceniti, kdaj, za koliko in kaj bo prispevalo k temu. A na koncu smo se vsi naučili veliko ter dobili kakovostne in bogate izkušnje, ki nam bodo vsekakor pomagale pri nadaljnji, običajni poti ustvarjanja.«

V filmu 40 dni skupaj igrajo Ana Urbanc, Barbara Ribnikar, Blaž Setnikar, Iva Krajnc Bagola, Miha Rodman in Tadej Pišek. Tokrat njihovo delo ni bila le igra, ampak so s pomočjo tehnične ekipe postavili tudi scenografijo, si naredili masko, postavili kader in poleg slike posneli tudi zvok.

Razlika je v produkciji

Glavna razlika med običajnim snemanjem filma in snemanjem v samoosamitvi je seveda v sami produkciji, se pravi med snemanjem. »Bili smo vsak na svojem koncu in si s tehnologijo pomagali, da smo lahko opravljali svoje delo, kot da bi bili prizorišču snemanja. Seveda to zelo spremeni predprodukcijo. Veliko je neznank, ki jih nisi vajen; podajaš se na popolnoma neznano področje. Obnašali smo se sicer, kot da gre za običajen projekt, in čakali, kaj vse nas lahko preseneti,« je sogovornik povedal za MM.

»Dogajanje v filmu je postavljeno v preteklo situacijo aktivnih dogodkov, ko smo bili vsi zaprti doma in v samoosamitvi. Po nekaj dneh karantene se nam postavljajo vprašanja, kot so, kako do naslednje plače, ali bo kaj dela, kdaj bo tega konec, kako biti varen in kako pomagati drugim. V času negotovosti in neznane prihodnosti smo vsi potisnjeni v kot. Nekateri iz njega izstopijo kreativno, spet drugi pa ne najdejo prave poti,« vsebino filma opisuje režiser.

V filmu bomo spremljali par, ki se zjutraj zbudi v isti postelji, čeprav sta igralca posnela prizor vsak v svoji postelji, doma, brez možnosti videti reakcije soigralca. To pomeni, da so tudi scenografijo morali prilagoditi tako, da je videti, kot da sta v istem prostoru.

V filmu igrajo Ana Urbanc, Barbara Ribnikar, Blaž Setnikar, Iva Krajnc Bagola, Miha Rodman in Tadej Pišek. Režiser je želel vključiti še enega, ki je sodelovanje zaradi »višje sile« (dokončanja magistrske naloge) odklonil, s preostalimi šestimi pa so začeli graditi zgodbo. Kljub temu, da so bili nekoliko skeptični, to ni ustavilo nobenega od njih. »Vsi smo bili željni delati, imeli smo voljo in ljubezen do filma, predvsem pa smo imeli veliko časa,« pravi Levski, ki ima o igralcih samo pohvalne besede. Morali so se veliko bolj angažirati tudi v drugih sektorjih panoge, v katerih sicer nimajo toliko vpliva na snemanju. S pomočjo tehnične ekipe so postavili scenografijo, si naredili masko, postavili kader in poleg slike posneli tudi zvok. Sama režija je bila videti tako rekoč enako kot v običajnem času, a je na koncu ugotovil, da pride do kar velikih odstopanj, ko spremljaš nekaj skozi dva zaporedna objektiva (igralec – kamera – tablica – ekran).

Dva tedna priprav, en teden snemanja

Od ideje do začetka realizacije ni dolgo minilo; za priprave in pisanje so potrebovali dva tedna. Na vprašanje, kako sploh poteka pisanje scenarija na daljavo, pri katerem sodeluje večja ekipa, odgovori, da takšno sodelovanje pri nastajanju scenarija ni prav nič neobičajnega, tudi na daljavo ne. »Je bilo pa to mogoče neobičajno za igralce. Povabil sem jih namreč, da skupaj sestavimo zgodbo in prilagodimo njihove like njim; prilagodili smo tudi način dela. Zgodba se je vmes dvakrat spremenila. Moja glavna naloga je bila sinhronizirati vse ideje v njihov prostor. Gledali bomo namreč par, ki se zjutraj zbudi v isti postelji, čeprav sta igralca posnela prizor vsak v svoji postelji, doma, brez možnosti videti reakcije soigralca. To pomeni, da smo tudi scenografijo morali prilagoditi tako, da je videti, kot da sta v istem prostoru. Imeli smo srečo, da so bili tudi vsi partnerji igralske zasedbe pripravljeni priskočiti na pomoč. Najprej tako, da so postavljali kamero in snemali zvok po navodilih režiserja in snemalne ekipe, nato tudi tako, da so v filmu statirali ali bolje rečeno bili 'dvojniki' soigralcev njihovih partnerjev. Vse to je bila nekakšna omejitev za popoln razvoj zgodbe, ki smo jo obrnili sebi v prid, izkoristili vse v tej situaciji in prilagodili zgodbo ter delo,« pripoveduje Borij Levski.

»V času karantene se moraš odločiti, ali se boš prepustil toku vsakdana osamitve ali pa svoje življenje vzel v svoje roke in iz svojega doma spremenil usodo,« film z enim stavkom opisuje Borij Levski, režiser kratkometražnega filma 40 dni skupaj. (Foto: Lea Bole)

Ko je bilo vse pripravljeno, so se lotili snemanja, sledili pa sta montaža in postprodukcija. S filmom so ustvarjalci na nek način dokazali, da je filme možno snemati tudi »na daljavo« oziroma na malo drugačen način. »Vesel sem, da smo kot kolektiv dovolj kreativni in sposobni delovati in ustvarjati tudi v takšnih razmerah. Mislim, da imamo zvezane roke tudi v vsakdanjem življenju. Produkcija in ustvarjanje filma, tako korporativnega kot umetniškega, nam v vsaki situaciji omogočata, da se izkažemo in prilagodimo situaciji. Včasih ni dovolj denarja, včasih ni dovolj časa. Mogoče ne najdemo pravih igralcev ali pa naročnik želi nekaj, česar še nismo delali. Zdi se mi, da bi bili vsi sposobni pod takšnim pritiskom, z zvezanimi rokami in v situaciji, kjer je potrebno polno prilagajanja ter iskanja rešitev, izpeljati takšen projekt,« je prepričan.

Ustvarjalnosti se ne da zatreti

»Že takoj, ko me je režiser poklical, mi je bila ideja zelo všeč, nisem pa si povsem predstavljal, kako bo vse to potekalo in ali bo sploh izvedljivo v končni montaži. A sem bil takoj za. Takrat smo bili v karanteni že približno dva, tri tedne in sem že pogrešal nekaj kreativne sprostitve,« pravi igralec Miha Rodman. Prepričan je, da so s filmom dokazali, da se lahko tudi »na daljavo« oziroma na različne načine posname nekaj kreativnega. »Seveda je to daleč od običajnih pogojev dela, upam pa, da bo to tudi spodbuda vsem, da še naprej ustvarjajo. Ustvarjalnosti se ne da zatreti, lahko se ji le omeji pogoje. Žal smo se kulturniki skozi leta morali navaditi na različne omejitve, a se vedno znamo nekako prilagoditi.«

Pravi, da je bilo snemanje na takšen način včasih kar nekoliko nerodno, predvsem zato, ker nasproti ni bilo soigralca oziroma soigralke, s katero bi imel dialog, ampak je režiser bral replike preko videoklica. »Vseeno se moraš odzvati, kot da je soigralec tam, hkrati pa imeti dovolj dolge premore med replikami, da se besede ne prekrivajo z režiserjevimi, sicer bi bile težave v montaži,« je povedal Rodman, ki pravi, da je imel veliko dela tudi z usklajevanjem vseh podrobnosti. »S punco Paolo sva tako stanovanje postavila na glavo, da smo dobili različne prostore, ki se pojavijo v filmu. Najtežje pa je bilo umiriti najinega labradorca Marlona, ki je ves čas hotel gledati, kaj se dogaja. Seveda je z repom zamajal kamero ali mikrofon, včasih zalajal ali pa mirno prikorakal do mene, da so se slišale njegove tačke. Tako smo bili prisiljeni narediti nekaj več odmorov, da sem ga lahko peljal na sprehod. No, Marlon je bil vesel, mi pa smo lahko nadaljevali s snemanjem,« je nasmejano povedal igralec.

Foto: Peter Giordani

Ideje, iznajdljivost in tehnika ne poznajo meja

Igralka Iva Krajnc Bagola pravi, da se ji je ideja takoj zdela zanimiva in ji je celo predstavljala izziv. »Borij je bil zelo pripravljen in ko mi je predstavil še ostale kolege in ekipo, me je hitro prepričal. Ideje, iznajdljivost in tehnika ne poznajo meja. Situacija je bila ekstremna in Borij jo je pozitivno izkoristil. Dobil je zamisel in  jo izpeljal do konca,« je povedala za MM. Izkušnjo je opisala kot »navdihujočo«. »Ponovno opravljanje mojega poklica po mesecu dni nedejavnosti je spet dobilo smisel. Občutek, da si koristen, pa je bil neprecenljiv. Bila je lepa dogodivščina, običajnega snemanja pa seveda to ne more nadomestiti,« je prepričana igralka. Kot dodaja, je bilo snemanje precej zabavno – že samo zaradi dejstva, da je bil njen mož Aljoša hkrati snemalec, lučni in zvočni mojster, njuna 6-letna hči Sofia pa »maskerka«.