BereMMo: Kdo vse nam prodaja meglo?

Slavko Pregl, Prodajalci megle (Litera, 2020)

Vsestranski Slavko Pregl je že ves čas svoje pisateljske poti izjemno plodovit avtor; v njegovem knjižnem opusu najdemo številne knjige za mladino, s katerimi si je utiral pot med najbolj znane mladinske pisatelje v Sloveniji, v zadnjem času pa je več del namenil odraslemu bralstvu. Lansko jesen je pri Beletrini izšla njegova avtobiografija Srajca srečnega človeka, o čemer smo poročali tudi v MM-u. V njej združuje svojo osebno življenjsko in profesionalno zgodbo, v veliki meri pa se posveti tudi založniški panogi, v kateri je kot dolgoletni urednik, direktor založbe in zadnja leta pred upokojitvijo tudi direktor Javne agencije za knjigo RS preživel dobršen del svoje poklicne kariere. Nedavno pa je pri mariborski založbi Litera izšel njegov roman Prodajalci megle, berljiva kriminalka, ki razkriva kriminalni svet ponarejanja in preprodaje umetniških del. Glavni junak Matej Vogrin je dolga leta deloval kot knjižni urednik v veliki založbi, a je zaradi »poslovnih razlogov« izgubil službo. V tem času je sicer sklenil veliko poznanstev, ki pa mu kar precej časa niso prinesla tako zaželene zaposlitve, dokler se ni pridružil prijatelju v umetniški galeriji in se kot poznavalec slikarstva začel ukvarjati s prodajo umetnin. Vse lepo in prav, če ne bi pravkar vzel znatnega posojila za prizidek k hiši, a se bančni pogoji čez noč spremenijo, zaradi česar bi ga moral vrniti veliko hitreje, kot je bilo sprva domenjeno. Zato zgrabi obetavno »poslovno priložnost«. Nekega dne ga namreč pokliče angleški prijatelj, s katerim se poznata še iz časa njegove založniške kariere, in ga povabi k sodelovanju v donosni zgodbi, v središču katere je umetniško delo slovitega španskega baročnega slikarja Diega Velazqueza z naslovom Prodajalec vode. Slika sicer ni zavedena v nobenem uradnem arhivu, a prihaja iz kleti ruskega muzeja Ermitaž, kar bi lahko bil znak, da je vendarle pristna. Če ni pristna, pa se vedno najde nek »poznavalec«, ki za primerno odškodnino poda strokovno mnenje o njeni ceni. V tem primeru bi bila lahko vredna celo 10 milijonov evrov, znesek, pri katerem vsakdo od vpletenih zastriže z ušesi, zato ne čudi, da se v skrivnem omrežju prepletejo posredniki vse od Rusije preko Anglije in Nemčije do Slovenije. Njihove lovke segajo do najvišjih političnih in finančnih vrhov, ki jih seveda druži vse drugo kot ljubezen do umetniških del. Slovenec Vogrin se v zapletenih odnosih dobro izkaže; na dan pridejo njegove prepričevalne pa tudi manipulativne sposobnosti, a poskrbi, da vsak v verigi dobi svoj delež pogače. Tudi sam, seveda.

Pregl v zgodbi spretno dregne v kar nekaj bolečih točk slovenske družbe, tudi v (rumene) medije, ki so pogosto sprožilec afer. Prodajalci (domnevnih) umetnin pač niso edini prodajalci megle v »deželi zmedene demokracije, v kateri razna mnenja veljajo več vsakršno znanje, vsakršno vedenje«, kot proti koncu knjige glavni junak poskuša svojemu angleškemu kolegu pojasniti vlogo banke pri (pre)prodaji umetnine. Banka na dražbi slike namreč potegne kratko (podobnost z resničnimi dogodki je seveda zgolj naključna), a nič hudega, saj bodo (bomo) davkoplačevalci pač pokrili le še eno poslovno izgubo več. Zagotovo gre za enega duhovitejših dialogov v tej kriminalki, ki pa vseeno pusti malce grenak priokus, saj Anglež po obširni razlagi le doume: »Zaboga! Saj vi imate pa socializem. Se pravi, komunizem!«

Samo Javornik, Samooklicani: krvave sledi HŠP-jevcev (Primus, 2020)

»Moderni marketing, seveda višjega nivoja, je poosebljen v treh besedah: vase – nase – podse!« To je marketinška filozofija Azre, ene od glavnih protagonistk kriminalnega romana Sama Javornika, ki se je – tako kot njena poslovna partnerka Lea – že zelo zgodaj naučila, kako si podjarmiti moške, nemočne ubežati njenim čarom. Podjetnici, sicer mojstrici sadomazohizma, se znajdeta pred nalogo ustanoviti duhovni center, ki bo združeval premožne ter moči, vpliva in oblasti željne predstavnike slovenske družbe oziroma t. i. HŠP-jevce, happy shiny people, kot jim sarkastično pravi avtor.  Njuno poslanstvo je torej zadovoljiti ne le telesne, temveč tudi duhovne potrebe ljudi. Duhovnost je pač v svetu izpraznjenih in zdolgočasenih ljudi, ki jih po materialni plati ne more skorajda nič več zadovoljiti (no, občasnih nekaj milijončkov evrov, skrbno parkiranih v kateri od davčnih oaz, se nihče ne brani), velik posel. In tudi Azrin in Lein posel lepo raste, tudi po zaslugi njunih botrov, veščih finančnih malverzacij in »kreativnega računovodstva«. »Ljudem moraš samo ponuditi upanje, da bodo v prihodnosti lepši, izgledali mlajši, da bodo bogatejši, srečnejši in bolj suhi, bližje svojemu notranjemu jazu in bolj zdravi. In vse to bodo po možnosti dosegli v treh korakih. Prodaja bo stekla kot po maslu. Nihče te ne bo spraševal za ceno. To je sedem jezdecev apokalipse modernega marketinga,« je Azrin recept za uspeh.

Zgodba o duhovnem centru in njegovih ambicioznih vodjah je sicer le ena od treh, ki se prepletajo v tej kriminalki, gordijskem vozlu številnih »junakov«, ki jih druži pohlep po denarju, oblasti, moči in obladovanju sveta. Seveda so za to pripravljeni »iti preko trupel«, in to dobesedno. Samo Javornik (na fotografiji) finančno kot tudi duhovno sceno zelo dobro pozna. Doktor ekonomskih znanosti, strokovnjak za poslovno in finančno prestrukturiranje podjetij, je sicer direktor družbe Regia Group, ki jo – ne prav subtilno – omeni tudi v romanu. Ko je preučeval vedenjske finance, ga je pritegnila psihološka astrologija, področje, s katerega je tudi diplomiral in napisal knjigo v dveh delih Karma v horoskopu. Kot pravi, je njegov prvi roman Samooklicani »refleksija finančnemu in duhovnemu predatorstvu, ki se je v zadnjih desetletjih razbohotilo po Sloveniji«. Končni cilj HŠP-jevcev je prevlada nad slovenskim telekomunikacijskim operaterjem (v tem primeru poimenovanem Telko, ampak saj ni težko ugotoviti, za katerega gre v resnici, kajne?), skozi katerega se pretaka »virtualna reka pomembnih obveščevalnih informacij«; ta vključuje celo izraelsko obveščevalno službo Mosad. »V knjigi so nakazane finančne mahinacije in sheme, s katerimi so se – in se še – okoriščali dobro povezani slovenski tajkuni.« Ti so z vsako menjavo oblasti bogatejši, močnejši in notranje bolj prazni – ampak tudi za to je poskrbljeno z »ekskluzivnim članstvom« v omenjenem duhovnem centru. Avtor knjigo namenja vsem, ki jih vsaj malo zanima, »kaj se dogaja za Potemkinovo fasado bleščečih nasmehov in gala sprejemov gurujev slovenske finančne in duhovne scene«. V njej je menda kar precej avtobiografskih elementov, čemur ni težko verjeti, saj lahko v marsikaterem nastopajočem prepoznamo precej podobnosti z resničnimi osebami iz poslovnega in političnega življenja v Sloveniji. Knjiga ima zajetnih 530 strani in marsikatero poglavje ne bi utrpelo nobene pripovedne škode, če bi bilo bolj zgoščeno. Še posebej odvečno se zdi opisovanje vsakodnevnega »trpljenje« vojaka Srečka, ki svojo vojaško obveznost služi v Nišu in o tem izčrpno poroča v pismih družini; ves čas pričakujemo, za kako pomembno se bo izkazala njegova vloga v mreži mednarodnih kolobocij, a bralca razplet ne poteši. Zdi se, da je avtor želel povedati preveč hkrati; če bi ostal zgolj pri zgodbi o »srečnih in sijočih ljudeh«, ki jih razsvetljujejo (samooklicani) guruji, in jo prepletel z dvomljivo (raz)prodajo slovenske »družinske srebrnine«, bi to povsem zadoščalo.

Esther Perel, Eros v ujetništvu (Mladinska knjiga, 2020)

Esther Perel (1958) je belgijsko-ameriška psihoterapevtka, ki je na pozornost svetovne javnosti naletela s predavanjema na dogodkih TED, Ključ do poželenja v dolgotrajnem razmerju in Ponoven razmislek o nezvestobi; dosegla sta že več kot 30 milijonov ogledov. Sledili so članki v uglednih psiholoških revijah, kjer je pisala o erotični inteligenci z vidika usklajevanja čutnega in družinskega življenja. Prav ta tematika je služila kot podlaga za njen knjižni prvenec Eros v ujetništvu (Mating in Captivity), ki je v prevodu Polone Mertelj nedavno izšel pri založbi Mladinska knjiga. Verjamemo, da je že naletela na pozornost tudi slovenskega bralstva, ki se je v času prisilne osamitve, ko smo več časa preživljali tudi s svojimi partnerji, morda še v večji meri soočalo s številnimi vprašanji, ki jih obravnava v knjigi. V njej se odkrito, brez zavor, a hkrati izjemno spoštljivo in brez moraliziranja loteva tudi največjih tabujev, povezanih z našim spolnim življenjem. Nič ji ni tuje in ničemur se ne izogiba, kar odlično prikaže s prepletom dejstev, svojih razmišljanj in resničnih zgodb o reševanju zagat svojih strank. Kot Evropejka, ki se je poklicno dolga leta udejstvovala tudi v ZDA, opozarja na razlike med celinama tudi, ko gre za medosebne odnose in erotično življenje. ZDA so polne nasprotij; po eni strani puritanske in obsojajoče, ko gre za spolne »spodrsljaje« znanih osebnosti, po drugi pa hedonistične, kar ne nazadnje ponazarjajo površni odnosi, posebej med mladimi. Ti si želijo nezavezujočih odnosov in jim še najbolj ustreza »prijatelj s koristmi«, ki ga preprosto nadomestijo, ko jim pot prekriža nekdo drug primernejši in s še manjšimi (ljubezenskimi) pričakovanji.

Tudi v medosebne odnose se je zajedla politična korektnost kot »nenačrtovane posledice« feminističnih prizadevanj (»Nočem omalovaževati teh zgodovinsko pomembnih dosežkov, vendar menim, da poudarjanje enakopravne in spoštljive spolnosti, očiščene vseh izrazov moči, agresije in pregreh, uničuje erotično slo pri obojih, moških in ženskah,« zapiše Perelova). Prijaznost in spoštovanje (do žensk), sicer zelo pomembni vrednoti, vodita do pretirane slabe vesti, ko gre za spolne želje – in vsi vemo, do česa lahko privede zanikanje kakršnih koli potreb in želja. Oglaševalci še vedno prisegajo na mantro »seks prodaja«, mediji so polni nasvetov, kako izboljšati spolne življenje, in tekmujejo v tem, kdo bo »proizvedel« več zgodb tipa »mama spi s fantom svoje hčerke«, zato ni čudno, da smo ljudje zmedeni. »Pari, ki pridejo k meni, živijo na križišču teh nasprotij in morajo krmariti med konkurenčnimi sistemi vrednot (...) Spolna kultura nam govori, kaj je privlačno in kaj bi si morali želeti,« navaja avtorica. In še: »Sodobne zveze so kotel nasprotujočih si hrepenenj – varnosti in vznemirljivosti, treznosti in transcendence, udobja ljubezni in vročice strasti. Vse to hočemo imeti in vse to hočemo imeti z enim človekom. Usklajevanje domačnega in erotičnega življenja zahteva skoraj vrvohodske spretnosti in v najboljšem primeru nam to uspeva le občasno.« V družbi, ki je »odvisna od iluzije stabilnosti«, kot pravi, se moramo otresti protislovnega odnosa do užitka in se spoprijeti z nelagodjem glede seksualnosti, ki nas prežema, zlasti v kontekstu družine. A, kot dokazuje s številnimi konkretnimi primeri, to ni nemogoče, le nekaj truda in načrtovanja zahteva – kot pač vse drugo, kar šteje v življenju,

Ko boste prebrali knjigo, se boste počutili bolje, ne glede na to, v kakšni partnerski zvezi ste. Vsak (dolgoletni) odnos prej ali slej naleti na določeno oviro, ki pa nikoli ni nepremostljiva. Kjer je volja, je tudi pot, nedvoumno dokazuje tudi njena avtorica.

Gary Keller in Jay Papasan, Ena stvar: presenetljivo preprosta resnica o doseganju izjemnih rezultatov (Primus, 2020)

Italijanski ekonomist in sociolog Vilfredo Pareto je že pred več kot stotimi leti ugotovil, da je 80 % lastnine v lasti 20 % ljudi, iz česar je nastalo slavno Paretovo načelo 80/20. To je tudi temeljna zakonitost, na kateri Gery Keller, sicer soustanovitelj enega od največjih nepremičninskih podjetij v ZDA, gradi svoj nauk o »eni stvari«, saj trdi, da boste velik del tistega, kar želite, dobili iz majhnega dela tistega, kar počnete. »Če uporabite to načelo, vam bo v vsem, kar je za vas pomembno, odprlo pot do uspeha,« trdi avtor knjige Ena stvar. Bralca poziva, naj se vpraša: »Kaj je ena stvar, ki jo lahko naredim takoj, da v svojem življenju začnem uporabljati eno stvar, tako da bo ob njej vse drugo postalo lažje ali nepotrebno?«

Od uspeha nas po njegovem mnenju odvrača šest laži, prepričanj, ki »se naselijo v naše glave in postanejo načela delovanja, ki nas vodijo v napačno smer«. Med njimi je tudi tako opevana večopravilnost, zmožnost opravljanja več nalog hkrati, na katero smo v večini primerov tako ponosni (še posebej ženske se rade pohvalimo s tem, kako hkrati držimo pokonci več vogalov in manevriramo med njimi). »Če mislite, da je večopravilnost učinkovit način, kako narediti več, se pošteno motite. Večopravilnost je učinkovita pot, kako narediti manj,« trdi. To je po njegovem tudi recept za kopičenje nedokončanih stvari: »Čim več časa posvečate drugemu opravilu, tem manj verjetno je, da se boste vrnili k prvotnemu.« Poleg tega ljudje, ki preklapljajo med opravili, naredijo več napak kot tisti, ki tega ne počnejo, in zaradi raztresenosti doživljajo večji stres, za katerega smo do zdaj že vsi spoznali, kako negativno lahko vpliva na vse vidike našega življenja.

Med lažmi, ki nam jih prišepetava naš um, je tudi mit o uravnoteženem življenju. »Ker o ravnovesju poslušamo na vsakem koraku, se nam zdi samoumevno, da je prav to tisto, kar bi morali iskati. Pa ni. Namen, smisel, pomen – vse to pripomore k uspešnemu življenju (...) Živeti polno življenje, tako da svoj čas namenjamo tistemu, kar je najpomembnejše, je dejanje uravnoteženja. Za izjemne dosežke sta potrebna usmerjena pozornost in čas. Čas, ki ga namenimo eni stvari, vzamemo drugi. Ravnovesje je tako nemogoče,« pojasnjuje Keller.

Njegov nasvet je torej jasen: v vsakem trenutku se zavedajte, čemu morate v skladu z lastnimi cilji, torej pri sledenju svoji »eni stvari«, dati prednost. Postavljanje prioritet je namreč tisto, kar po njegovem prepričanju ločuje uspešne ljudi od vseh drugih, pa čeprav boste pri tem naleteli na nerazumevanje okolice (»Vseh ljudi ne ne morete zadovoljiti, zato tega niti ne poskušajte.«)

Če se vam zdi, da ste preveč »raztreščeni« in se borite s pomanjkanjem osredotočenosti (na eno stvar, seveda), potem vam nekaj zdravorazumskih nasvetov zagotovo ne bo škodilo – pa čeprav po ameriško motivacijskih v slogu »razmišljaj na veliko« (kot je denimo »Mislite velike misli, merite visoko in delujte drzno.«)

Malcolm Gladwell, Pogovarjanje z neznanci (UMco, 2020)

Malcolm Gladwell je po mojem mnenju eden največjih svetovnih mojstrov pripovedovanja zgodb (poleg Billa Brysona, seveda). Pa ne le njihovega pripovedovanja, temveč tudi odkrivanja, predvsem pa spretnega vpletanja zanimivih, pogosto manj znanih (zgodovinskih) dejstev v tekočo in nadvse berljivo, na trenutke celo napeto pripoved. Vsi, ki ste z navdušenjem prebirali njegove prejšnje knjižne uspešnice Prelomna točka, Preblisk, Prebojniki ter David in Goljat, se boste razveselili tudi najnovejše (Talking to Strangers), ki je pri založbi UMco nedavno izšla tudi v slovenščini (prevedel jo je Samo Kuščer). Gre za še eno izjemno delo, ki je v luči nedavnih protestov zaradi nasilne smrti temnopoltega Georgea Floyda v ZDA in tudi drugod po svetu, še posebej aktualno. Zakaj se nam zdi, da že na prvi pogled lahko ocenimo, ali je neznanec, ki je pred nami, sposoben grozovitih zločinov, ali pa to spregledamo, ker je na videz povsem neškodljiv? Zakaj si starši zatiskamo oči pred dejstvom, da nekdo, ki smo mu v skrb zaupali lastne otroke, tega zaupanja še zdaleč ni vreden? Zakaj ljudje v želji po čim hitrejših zaslužkih sodelujemo v finančnih piramidah, čeprav dobro vemo, da prinašajo dobiček le tistim na vrhu verige, vsi drugi pa najpogosteje »izvisijo« in celo ostanejo brez svojega trdo prisluženega denarja? Zakaj smo tako presenečeni, ko bližnja oseba stori samomor, pa čeprav je svojo namero večkrat javno izrazila, a ji nismo verjeli in jo niti poskušali odvrniti od tega? Zakaj lahko pri igralcih, na primer iz serije Prijatelji, že iz obrazne mimike razberemo njihovo čustveno razpoloženje, pri »resničnih« ljudeh pa nam to spodleti? Zakaj je tako težko izslediti dvojne tajne agente, ljudi, ki jih zaposluje obveščevalna služba ene države, vohunijo pa za drugo, čeprav se jih večina kljub nasprotnim pričakovanjem ne ponaša z največjim inteligenčnim količnikom in delajo včasih že prav očitne napake? Zakaj sodnik želi obtoženega vedno videti »v živo«, z željo, da si sam ustvari mnenje o njem, pa čeprav raziskave kažejo, da lahko poda ustreznejšo obsodbo, če o njem presoja zgolj na podlagi zbranih dokazov in dokumentacije?

Vse to so vprašanja, ki si jih zastavlja Gladwell, pri čemer pa ne podaja dokončnih odgovorov. Njegov namen je namreč predvsem opozoriti, da v medosebni komunikaciji že od nekdaj prihaja do napačnih interpretacij in da se temu ne bomo mogli nikoli prav dobro izogniti, smo pa lahko vsaj bolj pozorni, ko si ustvarjamo mnenje o neznancih, torej ljudeh, ki jih prvič (in morda tudi edinkrat) srečamo. Če bi se tega zavedal tudi nekdanji britanski premier Neville Chamberlain, ki je po nekaj sestankih z Adolfom Hitlerjem menil, da mu lahko zaupa, da bo držal svojo besedo in ne napadel Poljske, kar je vodilo do druge svetovne vojne, bi se tok zgodovine morda obrnil drugače. Če bi bili vodilni možje borznih hiš bolj pozorni na ravnanje Bernieja Madoffa, sicer povsem nevpadljivega možaka, ne bi prišlo do ene od največjih finančnih prevar v zgodovini človeštva. Če bi se policist, ki je ob povsem rutinskem preverjanju voznikov na cesti naletel na temnopolto Sandro Bland in se z njo zapletel v besedni spopad, odzval bolj spravljivo in razumevajoče, bi lahko preprečil njen samomor v priporu, kamor so jo poslali, ko ji je napisal kazen. Na podlagi nekaterih indicev je namreč sklepal, da bi lahko ogrožala njegovo življenje. Je drugačna barva polti neznanca že sama po sebi dovoljšen razlog za sumničavost? Očitno se ljudje (žal so to večinoma belopolti možje srednjih let) skozi različna zgodovinska obdobja nismo prav dosti naučili. Zdaj, ko se zgodovina piše pred našimi očmi, smo (ponovno) dobili priložnost, da iz vsega tega kaosa vendarle kaj odnesemo.