BereMMo: Pogum, umetna inteligenca in moč žensk

V tokratni knjižni izbor smo uvrstili poziv Ryana Holidaya k pogumnim dejanjem, vpogled Iana McEwana v mogočo prihodnost, kjer se roboti skorajda ne bodo več razlikovali od ljudi, lekcije iz kemije, o katerih nas pouči ameriška oglaševalska kreativka in pisateljica Bonnie Garmus, novo napeto srhljivko Irene Svetek in z modro ptico nagrajeni roman Tine Vrščaj.

Ryan Holiday: Pogum kliče

UMco, 2022

Če vas zanima stoicizem, ste zagotovo že naleteli na Ryana Holidaya. Ta mladi ameriški motivator (star je komaj 34 let) se je nad stoicizmom navdušil že kot 19-letnik, ko je prebiral dnevnik rimskega cesarja Marka Avrelija, ki je verjetno najbolj znan predstavnik te filozofske smeri. V tistem času je Holiday prekinil študij politologije in kreativnega pisanja na kalifornijski univerzi, da bi kot vajenec začel delati pri Robertu Greenu, avtorju vplivnih knjižnih uspešnic. Sicer pa ga je pritegoval tudi marketing, saj je bil direktor marketinga v podjetju American Apparel in tudi njegov svetovalec. Pozneje je sodeloval pri številnih komunikacijskih akcijah in veliko pisal o medijskih manipulacijah; iz tega obdobja izhaja njegova prva knjiga Trust me, I'm Lying (Zaupaj mi, lažem), v kateri razkriva stanje spletnega novinarstva. Sledila je druga knjiga, posvečena marketingu rasti z naslovom Growth Hacker Marketing, nato pa se je posvetil osebni rasti in ozaveščanju ljudi o pomenu stoičnega življenja. Leta 2014 je izšla njegova tretja knjiga Ovira je pot: brezčasna umetnost spreminjanja tegob v zmage, ki jo imamo tudi v slovenščini, sicer pa je izšla v 19-ih jezikih, in v kateri izhaja iz spoznanj že omenjenega Marka Avrelija in drugih stoikov. V knjigi Daily Stoic, ki je izšla leta 2016, je zbral stoične meditacije, poleg tega pa je tudi avtor istoimenskega podkasta. Tudi drugi dve njegovi knjigi, ki ju imamo tudi v slovenščini, Ego je naš sovražnik in Umirjenost je ključ, sta bili prodajni uspešnici, kar priča o tem, da je Holiday očitno našel zmagovalno formulo, kako nagovarjati ljudi v času, ko smo ujeti v nikoli končano podganjo dirko in potrebujemo sprostitev in zagotovilo, da ne bomo ničesar zamudili, če bomo bolj umirjeno, stoično, prenašali življenjske izzive. Memento mori (zavedaj se smrti) je tisti grenko-sladki izrek, v skladu s katerim živijo stoiki in za katerega si tudi Holiday želi, da bi ga vedno imeli v mislih. Holiday tudi sicer svoj navdih v veliki meri črpa iz spoznanj antičnih filozofov, ki jih zajema tudi v svoji novi knjižni seriji o antičnih vrlinah. Prvo iz serije štirih knjig, ki je v prevodu Nikija Neubauerja pravkar izšla pri založbi UMco, je posvetil pogumu. »Ničesar ne cenimo bolj kot pogum, vendar ničesar ne primanjkuje bolj kot poguma,« zapiše v uvodu h knjigi Pogum kliče. Prepričan je, da je pogum v vsakem od nas: »Je nekaj, česar smo sposobni v trenutku odločitve. V velikih in majhnih rečeh. Stvarnih. Moralnih. Priložnosti zanj je neomejeno, celo vsak dan, v službi, doma, povsod. In vendar vseeno ostaja tako redek.« In tudi odgovarja, zakaj je pogum tako redka dobrina: »Ker nas je strah. Ker je lažje, da se ne vključimo. Ker se ukvarjamo z nečim drugim in zdaj ni pravi čas. (...) Raje se držimo tega, kar je varno.« 

Avtor se zato najprej posveti prav strahu, ki nas hromi, da si ne upamo delovati, kot bi si želeli. Pri tem se nasloni na znano zgodbo o sloviti bolničarki Florence Nightingale, ki je neustrašno kljubovala vsem obstoječim družbenim standardom svojega časa in začela ustanavljati bolnišnice za ranjence v krimski vojni, s čimer je zagnala dolgotrajno reformo britanskega vojaškega in civilnega zdravstvenega sistema. »Večina strahu je povezana s tem, kaj si bodo o nas mislili drugi ljudje. To nas hromi. Izkrivlja resnico. Izkrivlja samo strukturo naše resničnosti – povzroča, da se obnašamo tako skrajno noro in strahopetno, da je težko sploh opisati,« pravi Holiday. In tudi Nightingaleova se je soočala prav s tem strahom – kako bodo njeno odločitev, da sledi svojemu notranjemu glasu, sprejeli drugi, na prvem mestu njena družina, ki je od nje pričakovala, da se bo omožila svojemu statusu primerno. »Paradoks je v tem, da je bilo skoraj vse, kar je novega, kar je osupljivega, vse, kar je prav, narejeno ob glasnem nasprotovanju zagovornikov obstoječega stanja. Na večino tega, kar je zdaj priljubljeno, so v času nastanka ali sprejetja gledali zviška ravno tisti ljudje, ki se zdaj pretvarjajo, da se to nikoli ni zgodilo,« kritično opaža avtor in opisuje pogubne posledice strahu: »Ljudje so raje sokrivi pri zločinu, kot da bi spregovorili. Ljudje bi raje umrli v epidemiji, kot da bi si edini nadeli masko. Ljudje raje ostanejo v službi, ki jo sovražijo, kot da bi pojasnili, zakaj so jo zapustili in začeli delati nekaj manj zanesljivega.« Bralce spodbuja: »Ne smete dovoliti, da bi vam vladal strah. Kajti še nikoli ni bilo človeka, ki bi naredil nekaj pomembnega, ne da bi razjezil druge. Nikoli ni bilo spremembe, ki ne bi naletela na dvome. Nikoli ni bilo gibanja, iz katerega se ne bi norčevali. Nikoli ni bilo revolucionarnega posla, za katerega ne bi glasno napovedovali, da bo propadel. In nikoli, res nikoli ni bilo časa, ko bi morali povprečno mnenje brezimnih, neodgovornih neznancev ceniti bolj kot svojo premišljeno presojo.«

V takšnem slogu nadaljuje svoje razmišljanje o zgodovinskih junakih, ki so kljubovali strahu in se marsikdaj (na videz) brezglavo podali v tvegane podvige, od podjetniških do vojnih, a so prav zato preobrnili tok zgodovine. »Pogumni niso brez strahu – noben človek ni –, izjemni so zaradi svoje sposobnosti, da se dvignejo nad strah in ga obvladajo. Pravzaprav je treba reči, da brez tega ni mogoče doseči veličine. O strahopetcih ni napisanega ničesar.« Kot zapiše v spremni besedi na koncu knjige, je z zgodbami o pogumnih posameznikih želel pokazati, da je pogum nekaj, za kar si moramo vsi prizadevati, vsak na svoj način, v svojih življenjih – ki so večinoma povsem običajna. »Pogum je tudi, da se ne bojiš svojega šefa ... ali resnice. Je odločitev, da slediš svoji ustvarjalni poti. Da potegneš etično mejo. Da si čudak, če to si. Je odločanje po svoji vesti, ne po željah množice.«

Navdihujoča knjiga z zgodbami, ki vas bodo posrkale vase in vas ohrabrile, da se soočite s svojimi strahovi (saj v sebi veste, da so votli), jih premagate in svetu pokažete svoj pogumnejši obraz, ki ga zagotovo imate. 

Ian McEwan: Stroji kot jaz

Cankarjeva založba, 2022

Angleški pisatelj Ian McEwan se v svojih romanih tankočutno loteva kontroverznih tem, zato ne preseneča, da velja za enega od najbolj priljubljenih sodobnih pisateljev. Njegov neprecenljiv literarni prispevek prepoznava tudi stroka – za svoje romane si je doslej prislužil že šest nominacij za bookerjevo nagrado, leta 1998 pa je to nagrado tudi prejel, in sicer za roman Amsterdam (ta je izšel tudi v slovenščini, v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe). Ni dvoma, da bo tudi s svojim zadnjim romanom Stroji kot jaz, ki ga je v slovenščino izvrstno prevedla Ana Barič Moder, razburkal domišljijo bralcev, saj si v njem zastavlja zelo aktualno, a v marsikaterem pogledu sporno vprašanje: ali imajo roboti zavest in ali lahko čutijo na enak način kot ljudje. To tematiko nam približa z zgodbo 32-letnega Charlieja, ki živi sam v majhnem stanovanju v Londonu, denar pa si služi z delom od doma, in sicer s trgovanjem z delnicami, pri čemer pa ni najbolj uspešen. Pravzaprav je vedno brez denarja in z njim tudi ne ravna najbolj vešče. Mamino dediščino namreč zapravi za nakup humanoidnega robota Adama in še sam svoje dejanje označi za nepremišljeno. » ... a tolažil sem se z vestmi, da si je sir Alan Turing, vojni heroj in največji um digitalne dobe, naročil isti model,« pojasni. V prvi seriji je bilo izdelanih 25 robotov, od tega so jih dvanajst poimenovali Adam, trinajst pa Eva, pri čemer je bil vsak pripadnik druge etnične skupine. Charlie bi si sicer želel Evo, a so bile že v prvem tednu razprodane, zato je pristal na nakup Adama, ki bi bil »na površen pogled lahko Turek ali Grk«. Zaradi njegove teže bi ga sam težko spravil v stanovanje, zato za pomoč prosi zgornjo sosedo Mirando. Adama izvijeta iz embalaže in ga priključita na napajanje, ki traja dolge ure, zaradi česar njuna napetost, česa vse bo zmožen, le še narašča. »Oglaševali so ga kot družabnika, intelektualnega sparing partnerja, prijatelja in dečka za vse, ki bo pomival posodo, postiljal postelje in 'razmišljal'. Zabeležil si je sleherni trenutek svojega obstoja; vse, kar je kdaj videl in slišal, si je lahko znova priklical v spomin,« ga opiše. 

Lastnik lahko robotu določi njegove osebnostne značilnosti in Charlie se domisli, da bi njegovo osebnost oblikovala oba z Mirando, pri čemer bi mu vsak določil lastnosti po svoji presoji. Ustvarjanje Adama ju zbliža in sčasoma postaneta ljubimca. Toda zgodba se začne zapletati, ko se Adam, ki se resnično hitro uči in se tudi znebi sprva okornih gibov, tako da Charliejevi znanci niti posumijo ne, da je dejansko robot in ne človek, zaljubi v Mirando. Miranda, ki je deset let mlajša od Charlieja in željna eksperimentiranja, Adama »preizkusi« tudi v postelji, kar v Charlieju zbudi precejšnje ljubosumje. A Miranda mu zatrjuje, da v Adamu vidi le stroj in ne verjame, da bi bil zmožen človeških čustev. Adam, ki mu njegova »starša« očitno vgradita resnicoljubnost, odkritost in poštenost, Charlieju nekoč navrže, da mu Miranda prikriva resnico in da ji ne more zaupati. Ljubezenski klobčič se začne z razkritjem Mirandine velike skrivnosti odvijati v nepričakovano smer – vse do bridkega konca (vsaj za eno osebo – ali pa stroj) ...  

A v romanu ne gre zgolj za ljubezensko zgodbo, saj pisatelj dogajanje umesti v obdobje falklandske vojne med Argentino in Združenim kraljestvom na začetku 80-ih let prejšnjega stoletja, pri čemer zgodovino precej prikroji po svoje. Po njegovi različici vojno dobi Argentina in Falklandski otoki postanejo Las Malvinas, poražena premierka Margaret Thatcher odstopi, namesto nje pa na oblast pride politik, ki se zavzema za izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Velika Britanija je poleg tega že leta 1982 tehnološko zelo napredna, saj že takrat obstajajo internet, družbena omrežja in samovozeči avtomobili, zato ni neobičajno, da na trg prihajajo tudi napredni humanoidni roboti, kot je Adam. Pisatelj pomembno vlogo nameni tudi Alanu Turingu, Charliejevemu velikemu vzorniku. Turing je bil v resnici preganjan zaradi svoje homoseksualnosti in da bi se izognil zaporu, je pristal na kemično kastracijo, dve leti pozneje (1954) pa (domnevno) naredil samomor. McEwan pa mu nameni dolgo življenje znanstvenika, ki se strastno posveča umetni inteligenci, hkrati pa brez zadržkov živi s svojim možem. Charlie dobi priložnost spoznati Turinga, saj ga ta, ko izve, da je lastnik enega od Adamov, povabi k sebi, da bi izvedel čim več o Adamovem vedenju. Roboti iz prve serije namreč postajajo depresivni in se odločajo, da bodo končali svoje »življenje« ...  

McEwan se tudi s tem romanom izkaže kot izjemen pripovedovalec, ki v bralcu zbudi nasprotujoča si čustva – od sočustovanja z Adamom, ki nikoli ne bo postal del človeške skupnosti, saj bo ta nanj vedno gledala kot zgolj na robota, do nelagodja, ki se porodi ob razmisleku o možni prihodnosti človeštva, v kateri bi utegnili sobivati z novo, robotsko raso. Intrigantno, inteligentno, vznemirljivo in večplastno branje, ki bo v vas prebudilo (če je še ni) radovednost o etičnih vprašanjih, povezanih z umetno inteligenco.

Bonnie Garmus: Lekcije iz kemije

Učila International, 2022

Američanka Bonnie Garmus je svoj prvi roman »Lekcije iz kemije« napisala pri zrelih 64-ih letih in z njim takoj navdušila bralce (verjetno bolj bralke) po vsem svetu. Prislužil si je celo naziv prvenca leta 2022, bil preveden v več kot 35 jezikov, na njegovi podlagi pa nastaja tudi televizijska serija. Kot zanimivost naj dodamo, da ima Garmusova dolgoletne izkušnje v oglaševalski industriji, saj deluje kot tekstopiska in kreativna direktorica, pri čemer v največji meri sodeluje z naročniki s področij tehnologije, medicine in izobraževanja. Je navdušena plavalka in veslačica, ki se je iz rodne Kalifornije preselila v Seattle, trenutno pa mama dveh hčera živi v Londonu s svojim možem in psom, ki mu je ime 99. Nekaj njenih lastnosti in življenjskih izkušenj lahko najdemo tudi v glavni junakinji njenega prvenca, kemičarki in znanstvenici Elizabeth Zott, ki postane glavna zvezdnica kuharske oddaje Večerja ob šestih. Avtorica zgodbo postavi v petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je od žensk pričakovalo, da bodo gospodinje ter predane mame in žene, svoje morebitne želje po izobrazbi in karieri pa postavile na stranski tir. Elizabeth Zott pa se družbenim normam še zdaleč nima namena podrediti, saj ima le eno srčno željo – postati priznana znanstvenica. Njena velika ljubezen je kemija in na svet gleda zgolj skozi oči kemičarke, kar jo marsikdaj spravi v težave, saj preprosto ne more doumeti (ali pa noče), da drugi ljudje razmišljajo drugače kot ona. Kot kemičarka dobi zaposlitev na nekem raziskovalnem inštitutu, kjer pa ji nadrejeni (moški, seveda) ne priznavajo njenih izjemnih znanstvenih dognanj in jo celo ponižujejo, da ni dovolj pametna in da nikoli ne bo postala »prava« znanstvenica. Po drugi strani pa njeni moški kolegi uživajo status pravih zvezdnikov. Eden od njih je tudi Calvin Evans, malce čudaški in introvertirani vrhunski znanstvenik, katerega hibe in nenaklonjenost do drugih ljudi njegovi sodelavci radi spregledajo, saj zaradi njegovih dosežkov – je celo med nominiranci za Nobelovo nagrado – inštitut dobiva prepotrebna finančna sredstva vlagateljev in donatorjev. Čeprav med Elizabeth in Calvin iskrica ne preskoči ravno v prvem trenutku – ob njunem prvem srečanje mu Elizabeth izmakne nekaj pripomočkov, ki jih nujno potrebuje za svoje delo –, pa se med njima sčasoma razvije pravo kemično, eksplozivno razmerje, njuna ljubezen pa postane predmet škodoželjnega opravljanja in zavisti. Saj veste, kaj govorijo o ženskah, ki so v odnosu s slavnim moškim. Elizabeth krivica izjemno boli, še posebej pa spoznanje, da jo zgolj zaradi njenega spola dojemajo kot manjvredno. V pogovoru s Calvinom, ki se zaradi zabubljenosti v svoje delo spolne diskriminacije v znanosti ne zaveda, mu nekoč pove: »Težava je v tem, Calvin, da je polovica prebivalstva potratena. Ne gre le za to, da jaz ne morem dobiti pripomočkov, ki jih potrebujem za zaključek dela, 

ampak za to, da ženske ne morejo dobiti izobrazbe, ki bi jo potrebovale, da bi lahko počele, kar bi morale početi. In tudi če študirajo, nikoli ne pridejo na univerze, kot je Cambridge. Kar pomeni, da nimajo enakih možnosti za kariero in ne dosežejo enakega spoštovanja. Začnejo na dnu in tam tudi ostanejo. Pa da niti ne omenjam plač. In to samo zato, ker niso obiskovale šole, ki jih ni hotela sprejeti.« Čeprav je njuno razmerje sanjsko, pa Elizabeth zavrne Calvinovo snubitev, saj želi, da jo kot znanstvenico priznajo zaradi njenih lastnih dosežkov in ne zaradi njega. Takšna odločitev se ji bo sicer pozneje vrnila kot bumerang. Calvin namreč po spletu nesrečnih okoliščin umre, Elizabeth pa se zave, da je noseča. Kot nosečo in neporočeno žensko jo odpustijo z inštituta in takrat se začne njena bitka za preživetje – nje same in njene hčerke Mad. Po nekaj letih životarjenja, ko med drugim svojim nekdanjim moškim kolegom pomaga pri raziskavah (seveda ti sami sebi pripišejo zasluge zanje), ji oče hčerkine sošolke, ki je izvršni producent na televiziji, ponudi, da bi imela svojo kuharsko oddajo. Elizabeth hčerki namreč vedno pripravlja polnovredne in uravnotežene malice, za katere producent meni, da bi lahko koristile tudi drugim ameriškim ženskam, ki so se že v tistem obdobju posluževale močno predelane prehrane. Njena oddaja, v kateri jedi predstavlja z vidika kemičnih sestavin in jih začinja s poučnimi kemijskimi formulami, postane prava uspešnica, sama pa doseže veliko slavo, česar pa se niti ne zaveda, saj je zanjo to samo služba. A v resnici je veliko več; je tudi sredstvo za opolnomočenje žensk, ki po njeni zaslugi postajajo vse bolj samozavestne in pripravljene slediti sebi in ne zgolj drugim. Ali kot jih nagovori Elizabeth v svoji zadnji oddaji, ko napove svoj odhod: »Bistvo kemije je spreminjanje. Kadar koli boste podvomile o sebi, kadar koli vas bo strah, se spomnite, da je pogum ključ do sprememb in da smo ustvarjeni za to, da se spreminjamo. Ko se boste jutri zbudile, si obljubite, da se ne boste več ničemur odrekle. Ne boste se opirale na mnenje drugih, kaj zmorete in česa ne. In nikomur več ne boste dovolile, da bi vas vtaknil v predalček glede na spol, raso, ekonomski status ali vero. Dame, ne dovolite, da bi vaši talenti ostali neizkoriščeni. Oblikujte lastno prihodnost. Ko se boste nocoj vrnile domov, se vprašajte, kaj boste ve spremenile. In potem se tega lotite.«

Roman je poln šaljivih in sarkastičnih domislic, iskrivih dialogov in simpatičnih likov (nadvse pomembno vlogo imata tudi Elizabethin pes z imenom Pol sedmih in njena soseda Harriet, ki postane varuška njene hčerke in Elizabethina zaupnica), a je hkrati tudi trpek, ko spoznavamo, da se v pol stoletja ni prav veliko spremenilo, ko gre za vlogo žensk v znanosti. Čeprav se o tem vse več govori in znanstvenice dobivajo svoj glas, pa o enakopravnosti med spoloma še vedno težko govorimo. Zato so tudi takšni romani – pa čeprav napisani v lahkotnem slogu – pomemben korak v to smer.

Irena Svetek: Beli volk

Beletrina, 2022

Za Ireno Svetek (1975) je Mitja Čander, direktor Beletrine, ob izidu njene prve psihološke kriminalke Rdeča kepica napovedal, da bo postala »kraljica slovenske kriminalke«. Ko boste prebrali njeno drugo knjigo iz serije psiholoških kriminalk, ki nosi naslov Beli volk, se boste preprosto morali strinjati z njim. Srhljivka izpod rok izkušene scenaristke, ki je med drugim napisala scenarij za celovečerni film Skupaj, scenarije za nadaljevanke in nanizanke Mame, Več po oglasih, Ena žlahtna štorija, Česnovi in druge, in slovensko literarno krajino doslej obogatila s štirimi romani, je namreč še bolj napeta, vznemirljiva, strašljiva in grozljiva kot Rdeča kapica; pravzaprav lahko le pritrdimo mnenju založnika, da gre za njeno nadgradnjo.

V Rdeči kapici, po kateri se bo snemala tudi televizijska serija v produkciji medijske hiše Pro Plus, kar si lahko obetamo tudi za Belega volka, smo spoznali tožilca Mia Aurellija, ki se ne spopada le z reševanjem krutih zločinov, temveč tudi z lastnimi demoni. Smrt komaj devetletnega sina in posledična ločitev od žene Viole ga namreč poženeta v objem zasvojenosti od kockanja in alkohola. V Belem volku se njegova osebna zgodba nadaljuje – z Violo ponovno postaneta par in zaživita skupaj, a ju čakajo nove preizkušnje. Aurelli namreč začne reševati primer, ki ga spremlja pridih nadnaravnih sil. V Kočevskem Rogu odkrijejo golo truplo mlade ženske, ki ji je nekdo prerezal vrat in ji na obraz nadel zloveščo masko v obliki volčje glave. Kot ugotovi patolog, je bila žrtev najverjetneje posiljena, poleg tega pa na njeni rami opazi sledi človeškega ugriza. Na njeno truplo v pragozdu naleti žrtvin oče Perun, ki pa je ne prepozna, saj si je hči Mara pred smrtjo prebarvala lase. Z vsakim novim dognanjem kriminalistov in tožilca se začne zgodba še bolj zapletati, njena rdeča nit pa so volkovi in ljudje, ki so na kakršen koli način povezani z njimi. V prvi vrsti je to samotarski predsednik Društva za zaščito kočevskega volka Herman Veles, ki si na vse pretege prizadeva, da bi volkove zaščitil pred njihovim največjim sovražnikom – ljudmi, hkrati pa mora braniti sam sebe, saj je zaradi svoje pripadnosti volkovom večkrat podvržen napadom ljudi, ki ga ne razumejo. Toda volk nima samo »živalskega« pomena; beli volk se namreč imenuje heroinska mešanica, ki nastaja v kočevskem laboratoriju, zaradi česar nas zgodba povede tudi do Afganistana in Carigrada. Sčasoma na površje privrejo družinske skrivnosti, ki jih skrivata Marina starša, Mokoš in že omenjeni Perun, povsem po naključju pa del zagonetnega primera postane tudi Aurellijeva Viola, kar tožilcu oteži preiskavo – hkrati pa skrha njun odnos, za katerega se zdi, da ga ne bosta več mogla obuditi.

Bralec, ki mu je blizu svet mistike, bo navdušen tudi nad malo znanimi dejstvi iz staroslovanske mitologije. »Ko sem začela pisati roman, sem se prvič poglobila v staroslovansko mitologijo, v kateri nastopa božanska trojica Perun, Mokoš, Veles,« ob koncu knjige zapiše avtorica. »Vedno me je zanimalo, kako to, da tako malo vemo o njej, saj gre za izjemne zgodbe, ki so del naše kulturne dediščine in navsezadnje našega geografskega prostora. Porodila se mi je ideja, da jih vpnem v kriminalni okvir, iz slovenskih vegetacijskih bogov naredim junake in jih popeljem v današnji čas.  Za milje romana sem izbrala Belo krajino in Kočevsko, saj se mi ti dve pokrajini zdita izjemno magični, vsaka na svoj način, Bela krajina simbolizira pomlad in poletje, Kočevsko pa jesen in zimo, kar je ključno za pripoved,« je Irena Svetek pojasnila ob izidu romana. Vanj je tako vnesla »večni princip dobrega in zla, teme in svetlobe, ki se ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta, po zimi nastopi pomlad in poletje, po poletju pride jesen in nato zima. Gre za cikličnost, za verovanje naših prednikov v vegetacijska božanstva, za setev in žetev (...)«

Pisateljici je odlično uspelo pričarati srhljivo vzdušje, saj nam gredo kar dlake pokonci, ko si predstavljamo krvoločne volkove v temačnem pragozdu. Toda kot se izkaže, ti niso zmožni takšne krvoločnosti, kot smo je ljudje. Knjiga, ki je ne boste mogli odložiti, dokler ne boste prebrali povsem zadnje strani (in še na njej naleteli na osupljiv dokončni razvoj dogodkov), verjetno pa vam bo kratila tudi spanec. Užitkarsko!

Tina Vrščaj: Na klancu

Cankarjeva založba, 2022

Tina Vrščaj (1987) na slovenskem literarnem prizorišču ni neznano ime, saj je njen prvi roman Zataknjena v pomladi izšel že leta 2010, dve leti pozneje je Cankarjeva založba izdala njen roman Odradek, leta 2018 pa še zbirko kratke proze Plašč. Piše tudi za otroke – leta 2017 je v zbirki Čebelica izšla njena pravljica Plah, plašen, najplašnejši Tapatapata, leta 2021 pa še knjiga Balabuga!. Pod naslovom Kritičarka na drevesu je izšla tudi njena zbirka literarnih kritik. Na klancu, njen zadnji roman, ki ga je ponovno namenila odraslim bralcem, je prejel književno nagrado modra ptica 2022, s katero v skupini Mladinska knjiga nagrajujejo najboljša še neobjavljena knjižna dela; letos so nagrado podelili že sedmič, od tega četrtič romanu za odrasle. V romanu Na klancu spremljamo štiričlansko družino, za katero bi na prvi pogled lahko trdili, da je povsem običajna slovenska družina. Eva in Gregor imata dve predšolski hčerki, Višnjo in Brino, pri čemer Brina prevzame skrb za gospodinjstvo, Gregor kot podjetnik pa je odgovoren za finančno dobrobit družine. Prebivajo na podeželju, v hiši na klancu, ki jo je Gregorju (domnevno) zapustila njegova mama. Toda kmalu se izkaže, da jo je dejansko zapustila svojemu partnerju, Gregorjevemu očimu, ki Gregorjevo družino postavi pred dejstvo, da morajo hišo zapustiti. Gregor, ki mu v nasprotju z Evo več pomeni materialna plat bivanja, je nad potezo pokojne mame tako ogorčen, da noče nikoli obiskati njenega groba, čeprav ga Eva poziva, naj to stori in zamero pusti za seboj. Tudi za Evo se zdi, da ima nerazščičene odnose z lastno mamo, saj ji v glavi vedno znova odzvanjajo njeni bolj ali dobronamerni nasveti, pa tudi kritike, zaradi česar Eva večkrat kloni pod težo negotovosti in dvomov vase. Njena moč se izkaže šele, ko jo Gregor čez noč zapusti – z dvema malima otrokoma, poleg tega pa ugotovi, da je ponovno noseča. Takrat začne bolj aktivno iskati službo in po več zavrnitvah vendarle dobi svojo skoraj sanjsko službo, saj postane učiteljica biologije. Eva je namreč vneta zagovornica odgovornega ravnanja z okoljem, skrbi jo za naravo in prihodnost planeta, ki se utaplja v plastiki, pri čemer jo močno ganejo zgodbe o poginulih živalih. Gregor je s tega vidika njeno popolno nasprotje, saj je velik navdušenec nad tehnologijo in nima nobenih zadržkov pred tem, da najnovejše tehnološke pripomočke že zgodaja spoznavata tudi njuni hčerki, kar pa Evi seveda ne odgovarja. Roman se odvija v počasnem temu, pisateljica opisuje njihovo vsakodnevno življenje, ki ga zaznamuje predvsem skrb za otroke. Ko jih Gregor zapusti, pa se ritem pripovedi pospeši, saj se mora Eva naglo odločati, da bi kot novopečena mama samohranilka s tretjim otrokom na poti lahko preživela družino. Mamo prosi, če se lahko za nekaj časa preselijo k njej, in takrat se začne obnavljati tudi njun odnos, ki je bil pred tem na bolj krhkih temeljih. Mama, ki ima novega partnerja, ji namreč v nasprostju z Evinimi pričakovanji požrtvovalno priskoči na pomoč tudi pri varstvu hčerk. Roman se konča v optimističnem duhu, saj se tudi Evi posveti nov žarek upanja v ljubezni. 

Pisateljica se v tej medgeneracijski zgodbi posveti številnim aktualnim tematikam, od ekologije do kritike družbenih omrežij, od odnosa med spoloma do materinstva, zato se bo v njej našla marsikatera (predvsem) bralka, ki mora krmariti med čermi napornega vsakodnevnega življenja in iskati ravnotežje med družinskimi in službenimi obveznostmi. »Roman, ki s svojim veščim prepletom tem in motivom zadene v samo bistvo današnjega časa in odnosov,« so ob izidu knjige zapisali v založbi.