BereMMo: Protistrup za strah

Kitajski umetnik Aj Vejvej v svoji biografiji ugotavlja, da lahko z umetnostjo premagaš vse ovire, s čimer bi se verjetno strinjal tudi nedavno preminuli igralec Radko Polič – Rac, katerega zgodbo je že pred časom izvrstno zapisala Petra Pogovrec. Knjige so navdihnile tudi Jeffa Bezosa, ki je v njih zavohal predvsem dober posel, iz katerega je razvil mogočen imperij. Prebrali smo še zbirko kratkih zgodb Harukija Murakamija in zbirko duhovitih kolumn pediatra in infektologa Marka Pokorna.

Aj Vejvej: 1000 let radosti in bridkosti

Učila International, 2022

Aj Vejvej (Ai Weiwei) je oster kritik kitajske vlade, zaradi česar je že praktično vse življenje pod drobnogledom oblasti. Umetnik, rojen leta 1957 v Pekingu, je znan po svojih skulpturah, instalacijah in arhitekturnih podvigih, ljudi po vsem svetu pa navdihuje tudi s svojo neomajno držo, ko gre za vprašanje svobode izražanja. Ta mu je bila pogosto kratena, saj so kitajske oblasti vedno znova našle nove načine, kako mu zavezati jezik; ne nazadnje tudi z lažnimi obtožbami, zaradi katerih se je znašel v zaporu. Uporniško držo je v njem zasejal njegov oče Aj Čing, eden od največjih kitajskih pesnikov, ki so mu kitajski politiki prav tako poskušali začepiti usta, a to je v njem spodbujalo le še večje uporništvo – tako kot pozneje tudi Aj Vejveju. Aj Čing je sprva veljal za zaupnika Maa Cetunga, velikega kitajskega vodje, a je polagoma – ne da bi odkril pravi razlog za to – pri njem prišel v nemilost, zato so ga med kitajsko kulturno revolucijo poslali v delovno taborišče, zgovorno poimenovano Mala Sibirija. Družina je precej let preživela v izgnanstvu in s tem se tudi začne Aj Vejvejeva knjiga 1000 let radosti in bridkosti. V prvem delu opisuje, s kakšnimi življenjskimi preizkušnjami se je moral soočati njegov oče v komunistični Kitajski, kjer so vsakršen aktivizem poskušali zatreti že v kali, številni umetniki pa so bili podvrženi stalnemu nadzoru, nadlegovanjem in zasliševanjem. Aj Vejvej, razpet med svojo ljubeznijo do Kitajske in željo po odkrivanju sveta, se že kmalu zave, da bo moral domovino zapustiti, če želi izkoristiti svoje potenciale. Zato se odloči, da zapusti družino in se odpravi na študij v Ameriko. Ne glede na privlačnost zahodne kulture in občutka svobode, ki mu ga nudi, pa se vrne na Kitajsko, kjer se začne njegov vzpon kot umetnika. Kakšen pečat je pustil in še pušča v svetu umetnosti, ne nazadnje dokazuje to, da ga imajo številni za enega od najpomembnejših še živečih umetnikov. Njegovo aktivistično življenje se je razcvetelo s pojavom interneta, ko je začel pisati blog, na katerem je poleg kritik kitajskih oblasti objavljal tudi svoja razmišljanja o umetnosti in arhitekturi. Blog je bil zelo odmeven, kar je šlo oblastem seveda v nos, zato so poskrbeli za njegovo zaprtje. Aj Vejvejev aktivizem se je nato preselil na Twitter, ki ga je prav tako učinkovito uporabljal za komunikacijo s svojimi sledilci, a se je čez nekaj let odločil, da s to dejavnostjo preneha. Zdaj je menda aktiven le še na Instagramu.

»Ves moj navdih izvira iz upora, brez tega bi bila vsa moja prizadevanja bob ob steno. Imel sem srečo, da sem imel dejanskega – in močnega – nasprotnika, ob katerem je postala svoboda še toliko bolj otipljiva. Svoboda se napaja iz vsega, kar moraš žrtvovati zanjo. Omejitve izhajajo samo iz bojazni v srcu, umetnost pa je protistrup za strah. Nisem potreboval sočutja, saj je pogum že sam po sebi estetsko občutje in umetnost ne more usahniti, vse dokler so pristna občutja preobražajo v nekaj, kar je splošno razumljivo,« zapiše proti koncu knjige (za slovenski prevod je poskrbela Manica Baša).

Po njegovih besedah »umetnost razgalja resnico, ki se skriva globoko v srcu, in je sposobna posredovanja veličastnih sporočil. V mojih očeh je zagovarjanje svobode neločljivo povezano s prizadevanji zanjo, svoboda namreč ni cilj, je smer, in zaživi ravno s samim dejanjem upora.« Kot priznava, je najhujše, kar bi se mu lahko zgodilo, odvzem možnosti, da se svobodno izraža, saj bi s tem izgubil željo po prepoznavanju vrednosti življenja in odločanju na podlagi tega. »Zame ne obstaja nobena druga pot,« zatrdi umetnik, ki je leta 2015 dokončno zapustil Kitajsko in nato živel v Berlinu in Cambridgeu, leta 2021 pa se je preselil na Portugalsko.

Aj Vejvej v svoji avtobiografiji nazorno naslika obraz Kitajske, o katerem smo lahko le slutili, saj ni veliko ljudi, ki bi bili zmožni tako odkrito pisati o totalitarnem režimu, v katerem je vsak, kdor ni pripadnik komunistične partije, pač odpadnik. Delo, ki vam bo odkrilo drugo plat Kitajske v času, ko so v središču pozornosti (vsaj marketinške javnosti) predvsem njeni tehnološki dosežki in prebojni komunikacijski kanali, kot sta WeChat in TikTok.

Petra Pogorevc: Rac (biografski roman o življenju Radka Poliča)

Beletrina, 2020

»Na radiu včasih poslušam rubriko Na današnji dan, v kateri po navadi povedo, da je na ta dan in dan umrla ta in ta igralka ali odšel ta in ta igralec. Zraven naštejejo nagrade, ki jih je dobila ali dobil, ter navedejo vsoto njenih ali njegovih vlog. Samo številke ostanejo, vse drugo gre v pozabo, nikogar nič ne briga!« Te pikre in hkrati tudi bridke besede nedavno preminulega igralca Radka Poliča sem imela v mislih, ko sem prebirala, kaj so o njem mediji napisali po njegovi smrti. In res – na prvem mestu sem zasledila, da je odigral v več kot 100 gledaliških predstavah in več kot 100 filmih in radijskih igrah, potem pa so se začele nizati številne nagrade, ki jih je prejel v svoji igralski karieri, od Borštnikovega prstana do Prešernove nagrade za življenjsko delo.

»Ko umrejo umetniki, ki ustvarjajo na drugih področjih, pustijo za seboj umetnine. Kipar kipe, slikar slike, pisatelj knjige, skladatelj simfonije, filmski režiser filme. Naši liki in predstave pa umrejo. Pustijo svoje sledi na trakovih in fotografijah, ampak sami na sebi umrejo, tako kot človek in vsa druga bitja. Pa če je predstava še tako dobro posneta, na posnetku ni več predstava, ampak njen prenos v filmski ali televizijski medij. Sleherna predstava in z njo vred moja kreacija sta zaključeni celoti, ki se ju ne da zares prevesti v drug medij. Svoje življenje živita samo na odru. Zapustita sled v gledalcu, ampak ko odide tudi gledalec, izgineta z njim. Predstava umre, igralec umre, oboje nekako izpuhti. To me včasih navdaja z žalostjo,« Polič še ugotavlja v biografskem romanu, ki ga je po intenzivnih pogovorih z njim napisala dramaturginja, urednica in publicistka Petra Pogorevc. A se z njim ne bi mogli povsem strinjati. Veličastni igralec nam nikakor ne bo izpuhtel iz spomina, saj je njegova zapuščina preveč pomembna za slovensko gledališče (in film). To je prepoznala tudi slovenska vlada, ki je v 81. letu preminulega igralca pokopala z vojaškimi častmi, pri Protokolu RS pa so ob tem zapisali: »Radko Polič – Rac je pustil značilen pečat v slovenskem gledališču s svojimi številnimi vrhunskimi upodobitvami, od Baltasarja v Hiengovem Osvajalcu do Jermana v Cankarjevih Hlapcih, od Sofoklejevega Ojdipa do Georgea v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf. Rac je s svojim življenjem in ustvarjanjem sinonim za slovensko gledališče in film. Je nesporni prvak med prvaki, ki mu prvaštvo priznavata tako strokovna kot najširša javnost.«

Rac je živel za igro. Čeprav si nikoli ni predstavljal, da bo nekoč igralec – doma so ga nagovarjali k študiju medicine in tudi njemu samemu ta misel ni bila tuja –, ga je splet naključij pripeljal prav do te karierne poti. Na sprejemnih izpitih na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je tako doživeto odigral drevo, da so ga profesorji sami prepričevali k vpisu, saj so v njem prepoznali redek talent. Njegov odnos do igre je bil resnično nekaj posebnega (»Igra ni to, kar počneš, ampak to, kar si!«), v vsak lik se je v popolnoma vživel in postal eno z njim. »Finta igranja je po mojem v tem, da res postanemo tisto, kar vloga od nas zahteva. Seveda so včasih stvari, ki jih igramo, precej mejne. Predvsem v gledališču. Kot igralec jokaš, tuliš, se jeziš, si besen, sovražiš. Včasih tako krvoločno sovražiš, da bi lahko kar ubijal! Koga drugega ali pa samega sebe! Igralci vstopamo v čustvena in psihična stanja, ki jih je kasneje težko zapustiti. Celo kadar ta stanja niso zares mejna, je v gledališču prisotno neke vrste pretiravanje, ki čustva izostri in podčrta, kjer je vse skupaj zgoščeno v časovno omejen okvir predstave. Čisto vsaka predstava je pravzaprav svojevrsten koncentrat čustev in misli,« je pojasnil in pridal: »Zaradi tega že od nekdaj govorim, da ne razumem igralcev, ki pridejo v gledališče pet minut pred predstavo in takoj po koncu odidejo domov. Tistih, za katere je gledališče le služba!? Gledališče ne prenaša povprečnosti, nezainteresiranosti in brezciljnega tavanja brez aganžmaja.«

Portret igralca, kot ga v prvoosebni pripovedi slika Petra Pogorevc, izpostavlja igralčevo drznost, neuklonljivost, neizprosnost, tudi trmoglavost in vztrajanje pri svojem prav, ko gre za igranje, v zasebnem življenju pa izpostavlja predvsem pristne odnose, ki jih je gojil do svojih najboljših prijateljev – in bolečine ob njihovi izgubi, saj so se številni prerano poslovili –, razmerja s svojimi tremi ženami (druga po vrsti je bila še ena vrhunska igralka Milena Zupančič) in sinovoma kot tudi njegovo ljubezen do morja, od Dubrovnika do Unij, otoka, ki mu je nadvse prirasel k srcu že ob njegovem prvem obisku. Ko pripoveduje o sebi in vsem, kar se mu je dogajalo v življenju, nima zadržkov, njegov jezik je sočen in humoren. Gre za odličen vpogled v življenje mojstrskega igralca, ki je živel za igro in igral, dokler mu je zdravje to dopuščalo. Srce mu je namreč začelo slabeti že več desetletij pred smrtjo in tudi knjigo sklene z razmišljanjem o koncu, ki mu nihče od nas ne ubeži.

Brad Stone: Nebrzdani Amazon

Učila International, 2022

Brad Stone, urednik za globalno tehnologijo v ameriški medijski hiši Bloomberg News, kot novinar že več kot dvajset let pokriva dogajanje v Silicijevi dolini, meki sodobne tehnologije. Amazon, spletna trgovina, ki je sprva usodno posegla zgolj na področje knjižnega založništva, in še posebej njen ustanovitelj Jeff Bezos se nista mogla izogniti njegovi preiskovalni novinarski žilici in proti koncu leta 2013 je izdal knjigo Amazon: nastanek in vzpon tehnološkega giganta, ki je za vedno spremenil naše nakupne in bralne navade (v slovenščini je izšla leta 2014), ki je postala mednarodna uspešnica, prevedena v več kot petintrideset jezikov. V njej je po lastnih besedah poskušal podati zgodbo o prodajalcu knjig na spletu, ki se je komajda izognil propadu, potem pa povzročil popoln prevrat ne le pri maloprodaji, temveč tudi pri digitalnih medijih in poslovnem računalništvu. »Takrat sem bil prepričan, da sem dovolj dobro obdelal vzpon Amazona od skromnih in negotovih začetkov do velikanskega uspeha,« pravi. Toda Amazonov vzpon do danes največjega digitalnega imperija na svetu se je takrat šele dobro začel, zato je naslednje skoraj desetletje podjetje in njegovega vizionarskega ustanovitelja ponovno vzel pod drobnogled in svoja spoznanja na podlagi intervjujev z več sto sedanjimi in nekdanjimi zaposlenimi (z Jeffom Bezosom se mu kljub večkratnim prizadevanjem ni uspelo pogovoriti) objavil v knjigi Nebrzdani Amazon, ki smo jo v prevodu Sama Kuščerja nedavno dobili tudi v slovenščini. Končal jo je sredi pandemije koronavirusa in je vanjo še uspel zajeti to, kar zdaj veste že vsi, ki delujete v poslovnem svetu – da je spletna trgovina prav v tem negotovem obdobju dobila neznanski pospešek, s tem pa se je tudi premoženje že tako najbogatejšega človeka na svetu le še plemenitilo. Toda na Amazonovi poti ni šlo vse povsem gladko. Za njihov največji neuspeh velja telefon fire, ki ga je Bezos prav tako pompozno najavljal kot Steve Jobs vsako naslednjo generacijo iPhona, a uporabnikov ni uspel navdušiti. Bezos je poraz težko prebolel, a ga to ni ustavilo, da ne bi razmišljal o vedno novih izdelkih. Veliki met mu je tako uspel že s pametnim zvočnikom echo, ki ga je bilo mogoče vklopiti z glasovnim ukazom, v njem pa je delovala digitalna pomočnica Alexa. Kot piše Stone, je bil izdelek uspešnica, saj so jih v naslednjih letih prodali več kot sto milijonov in sprožili novi val z glasom povezanega računalništva, hkrati pa popravili slab vtis zaradi telefona fire. Za izjemno donosno poslovno priložnost se je izkazalo tudi računalništvo v oblaku, ki ga je Amazon zajel v podjetju AWS, s storitvijo Prime Video pa so uspešno zajahali tudi val pretočnih videovsebin na zahtevo in s produkcijo lastnih vsebin postali močan tekmec drugim ponudnikom. Malce več preglavic jim je povzročilo osvajanje trga z živili, saj so skoraj desetletje namenili izzivalnemu razvoju fizičnih maloprodajnih trgovin Go, v katerih s kombinacijo umetne inteligence in računalniškega vida omogočajo strankam, da ob odhodu iz prodajalne samodejno poravnajo račun, ne da bi se jim bilo treba zadrževati na blagajni. Za zdaj imajo 29 trgovin Go in od tega so le eno odprli zunaj ZDA, in sicer v Londonu. »Pred leti se je naučil (Jeff Bezos, op.p.), da pri maloprodaji ni anuitet. Kupci so nestanovitni in lahko zvestobo ponudniku v trenutku spremenijo, če dobijo boljšo ponudbo drugje. Amazon je lahko ostal pred tekmeci le tako, da je nenehno izumljal nove tehnologije in izboljševal raven storitev,« piše Stone. Bezos je temu cilju zavzeto sledil in vlagal milijarde v omenjene projekte. Zanimivo je, da si nikoli ni pretirano želel razvijati oglaševalskega dela spletne trgovine, pa čeprav je imel Amazon v primerjavi z drugimi tehnološkimi velikani na voljo veliko več podatkov o svojih kupcih in uporabnikih. Po Stonovih besedah si namreč nikakor ni želel zapraviti njihovega zaupanja, zato teh podatkov ni hotel prodajati oglaševalcem. Toda njegovi sodelavci so oglaševalski posel vendarle razvijali in ko je ugotovil, da gre za razmeroma preprosto zaslužen denar, se temu ni več tako zoperstavljal.

Ob razvoju Amazona se je Bezos posvečal tudi svojima bolj ali manj ljubiteljskima projektoma – časopisu Washington Post, ki ga je odkupil z lastnim in ne Amazonovim denarjem, in podjetju Blue Origin za vesoljske polete in razvoj tehnologij, potrebnih za osvajanje vesolja. Eno od zanimivejših poglavij v knjigi je prav rivalstvo med Bezosom in še enim izjemno bogatim in vplivom navdušencem nad vesoljem, Teslinim ustanoviteljem Elonom Muskom. Kot piše avtor, sta si Musk in Bezos precej podobna – neizprosna, tekmovalna in zazrta v svojo samopodobo. »Vendar si Musk v svojih podjetjih in med svojimi oboževalci goreče prizadeva za pozornost, goji nekakšno kultno pripadnost, se redno pojavlja na odru na Teslinih prireditvah ter spontano (in pogosto nepremišljeno) razglablja na Twitterju. Prav tako je videti, da z veseljem deli celo pikantne podrobnosti iz svojega zasebnega življenja,« zapiše. Po drugi strani je Bezos bolj zadržan: »V javnosti se vedno drži natančnega in dobro pripravljenega scenarija ter si prizadeva, da bi pri Blue Originu izpostavil sisteme in vrednote, ne pa lastnega časa in ugleda.« Bezosa se je sicer vsaka kritika v medijih, ki jo je zasledil na svoj ali Amazonov račun, skorajda pretirano dotaknila, zato je s svojimi piarovci, ki jih je bilo skozi leta vse več, vztrajno loščil svojo podobo v javnosti. Vse bolj agresivno je zagovarjal svoje argumente in ni imel večjih pomislekov podati se v besedni boj (seveda na Twitterju) tudi z nekdanjim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, ki naj bi Bezosa prav sovražil (no, veliko je bilo prisotnih tudi ugibanj, ali je šlo za preprosto nevoščljivost in merjenje moči, saj Bezosovo premoženje znatno presega Trumpovo). Stone pa v knjigi ne izriše le podobe Amazona in njegovega postopnega osvajanja celotnega sveta, temveč tudi Bezosov portret, vključno s podrobnostmi iz zasebnega življenja. Ko je na dan prišla njegova afera z Lauren Sanchez, nekdanjo televizijsko voditeljico, čemur je sledila tudi najdražja ločitev vseh časov – nekdanji ženi MacKenzie, s katero ima štiri otroke, je moral izplačati 38 milijard dolarjev –, se je spremenil tudi njegov odnos do pojavljanja v javnosti, saj se je kar naenkrat brez večjih zadržkov začel predajati soju žarometov. »Iz suhljatega, tehnološko nadarjenega čudaka iz Seattla z glasnim, skoraj bevskajočim smehom, se je prelevil v modno oblečenega moža s postavo športnika ter s pretiranim bogastvom in slavo, ki so ju občudovali celo v višjih slojih kozmopolitske elite,« je zaznal Stone. Bezos si je sicer zgolj v letu dni povrnil vse premoženje, ki ga je izgubil ob ločitvi. »Njegovo osebno premoženje je večje od bruto domačega proizvoda Madžarske in celo večje od tržne kapitalizacije podjetja General Motors,« je izračunal Stone.

Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki si želi razumeti, kako današnji svet oblikujejo in obvladujejo tehnološki velikani, predvsem pa, kaj žene njihove voditelje, da dosegajo ali raje presegajo svoje že tako izjemno visokoleteče cilje. Ne nazadnje gre tudi za odličen marketinško-komunikacijski priročnik, ki nazorno prikaže, kako se gradi resnično globalna blagovna znamka.

Haruki Murakami: Vsi božji otroci plešejo

Cankarjeva založba, 2022

Cankarjeva založba je tudi z novim paketom zbirke Moderni klasiki poskrbela za literarne sladokusce. Nova tri književna dela se med seboj tudi tokrat precej razlikujejo. Moonraker angleškega pisatelja Iana Fleminga je njegov tretji, ki je posvečen tajnemu agentu z licenco za ubijanje Jamesu Bondu. Objavljen je bil leta 1955 in velja za njegovo najboljše delo, v slovenščino pa ga je prevedla Maja Novak. Roman se, netipično za Flemingovo pisanje, dogaja v Angliji in odslikava strahove strahove blokovskih spopadov v času hladne vojne. V romanu Moje je maščevanje se Marie NDiaye, ena od najpomembnejših sodobnih francoskih pisateljic, osredotoči na negotov spomin odvetnice, ki v moškem nejasno prepoznava osebo iz osrednjega, tesnobnega, a skoraj popolnoma potlačenega dogodka iz svojega otroštva.

Moje zanimanje pa je (vsaj za zdaj) najbolj vzbudila zbirka kratkih zgodb japonskega pisatelja Harukija Murakamija, mojega priljubljenega pisca, ki me vedno znova osuplja s svojo literarno virtuoznostjo, predvsem pa brezmejno domišljijo, ki jo ubesedi tako prepričljivo, da mu zlahka verjameš, da so vsi nadnaravni zgodbe in liki, ki se znajdejo v njih, povsem verjetni. Za razliko od drugih književnih del tega nadvse plodnega in temu ustrezno discipliniranega avtorja, ki so v slovenščini izšla v zadnjem času, je najnovejše precej tanjše (njegov zadnji roman, ki sem ga prebrala, Uboj komturja, v dveh knjigah obsega več kot 700 strani). Pod naslovom ene od zgodb, Vsi božji otroci plešejo, obsega šest kratkih pripovedi, ki jih je navdihnil uničujoči potres, ki je leta 1995 prizadel japonsko mesto Kobe, v njem pa je življenje izgubilo 6400 ljudi. Nihče od likov, ki jih Murakami upodobi v njih, s potresom sicer ni neposredno povezan, a za vse pomeni točko preobrata v njihovih življenjih. V prvi zgodbi NLP nad Kuširom protagonista Komura z danes na jutri zapusti žena, ki je ves dan preždela pred televizorjem in spremljala novice, povezane s potresom. Komuro, ki ločitev sprejme precej stoično, si po prigovarjanju sodelavca vzame dopust in gre na drug konec Japonske, kjer se sestane s sodelavčevo sestrično in njeno prijateljico, da bi prvi predal skrivnostni paket, za kar ga je prosil sodelavec. V Krajini z likalnikom govori o neobičajnem prijateljstvu, ki se splete med mladenko Džunko in moškim srednjih let po imenu Mijake. Potres je tu zgolj omenjen, saj Džunkin fant Keisuke vpraša Mijakeja, ali je morda iz Kobeja, saj ima podoben naglas kot prebivalci tega mesta. Glavni protagonist naslovne zgodbe Vsi božji otroci je Jošija, ki živi s svojo še zelo mlado in privlačno mamo (in ima o njej pogosto grešne misli), vneto pripadnico verske skupnosti, ki pomaga žrtvam potresa. V zgodbi Tajska nastopi Sacuki, zdravnica v menopavzi, ki jo oblivajo neznosni vročinski valovi, ko potuje v Bangkok na konferenco o ščitnici. Po nasvetu prijatelja najame voznika, ki ji odkriva mesto, medtem pa Sacuki razmišlja o njem, moškem iz Kobeja, ki ji je očitno strl srce in za katerega si želi, da bi umrl v potresu. Žabec, ki je rešil Tokio je zgodba, ki v zbirki najbolj izstopa, saj je edina, ki je tipično »murakamijevska«, z vsemi prvinami nadnaravnega vred. Protagonista Katagirija ob vrnitvi domov pričaka orjaški žabec, ki mu predlaga, naj skupaj premagata prav tako orjaškega deževnika, ki naj bi sprožil velik potres v Tokiu, še bolj usodnega kot tistega v Kobeju. V Medeni piti spremljamo ljubezenski trikotnik, ki se splete med sošolci, Džunpeiem, Sajoko in Kanom. Džunpei svojih čustev nikoli ne zaupa Džunpei, Sajoko in Kan postaneta par in rodi se jima hčerka Sara. Sara je zelo navezana na njunega prijatelja Džunpeia, katerega starši so iz Kobeja, a je odnose z njimi pretrgal, zato se jim ne javi niti po novici o potresu, da bi se prepričal, kako je z njima.

Nobena od šestih zgodb (v slovenščino jih je iz japonščine prevedel Domen Kavčič) nima jasnega konca in bi bralca lahko pustile nepotešenega, a je vsaka po sebi hkrati tako posebna, da posebnega zaključka niti ne potrebuje oziroma ga prepušča bralčevi interpretaciji. Murakamijevi protagonisti so tudi v tem njegovem delu pogosto malodušni, hladni, osamljeni – osamljenost je velikokrat tudi njihova odločitev in jih niti ne obremenjuje – in odtujeni od sveta, ki njihovega obstoja niti ne zazna. Če vas privlači nekonvencionalna literatura, je branje Murakamija vedno dobra odločitev.

Marko Pokorn: Smešno, ma non troppo

Mladinska knjiga, 2022

Marko Pokorn (1966) je priznan pediater in infektolog, ki poleg zdravstva goji veliko ljubezen tudi do glasbe in kulture na splošno. To verjetno ni presenetljivo, saj ima to že v genih – njegov oče je bil muzikolog, mati pa prav tako pediatrinja. Tudi s pisanjem ima veliko izkušenj, saj že skoraj tri desetletja ustvarja za gledališče in televizijo. Napisal je scenarije za uspešne humoristične predstave in nanizanke, ki so v Sloveniji prav ponarodele, na primer Naša mala klinika in Teater Paradižnik. Kako izrazit je njegov smisel za humor, so se lahko prepričali tudi redni bralci časopisa Delo, saj je zanj kar štiri leta, od januarja 2018 do decembra 2021, pisal kolumne. Zdaj so te izšle tudi v knjigi z naslovom Smešno, ma non troppo s podnaslovom Zapisi o telesu, duhu, glasbi in vrtanju po nosu, za katero je duhovite ilustracije prispeval akademski slikar, stripar in ilustrator Izar Lunaček.

»Pisanje kolumne je svojevrsten proces – najprej potrebujem temo, o kateri bom pisal. Idealne teme so takšne, ki me bodisi zmotijo, navdušijo ali pa so pogosto prezrt del mojega vsakdana. Zgradba kolumne je postala v teh štirih letih že kar ustaljena: utrinek iz lastnega otroštva, kanček nostalgije po osemdesetih, nato ovinek v medicinske vode, navezava na glasbo, morda z oznako za tempo, in kakšen južnoslovanski frazem. Če se ob tem utrne kakšna šala, še toliko bolje,« uvodoma zapiše svoj recept za kolumno s približno 5500 znaki, ki se ga je posluževal. Tako je nastal mozaik petdesetih zapisov, v katerem se loteva raznolikih tem, ki pa so vse povezane z zdravstvom, predvsem pa z zdravjem – telesnim in duševnim. Ob tem veliko razmišlja o sodobni družbi in njenih pogosto čudaških »dosežkih«, na primer o selfijih. »Vsako leto več ljudi umre ob snemanju selfijev, kot jih raztrgajo morski psi. Večinoma gre za padce z višine in ob tem najpogosteje umirajo mladi ljudje. Še nisem slišal, da bi zaradi selfija pobralo kakšnega upokojenca. Ne, oni kot zrele hruške padajo z dreves med obiranjem sadja. Potreba po snemanju selfijev je lahko tako velika, da preraste v obsedenost, imenovano selfitis,« duhovito zapiše in doda: »Selfitis je bolezen novega tisočletja, tako kot kiberhondrija, katere simptomov se nalezeš z brskanjem po spletu.«

Slikovito ponazori tudi nezavidljivo nizko raven komunikacije na Twitterju: »Tako kot v ptičjem svetu so tudi na Twitterju petelini, ki se petelinijo, kokoši, ki kokodakajo, in srake, ki se derejo. Zanje je čivkanje posledica neobvladljive potrebe po sporočanju. Tudi če nimaš nič pametnega povedati. Tako kot osebam z inkontinenco uhajata blato ali urin, tovrstnim čivkačem uhajajo besede. Preprosto jih ne morejo obdržati zase (...) Včasih je dobro čivk, preden ga objaviš, še enkrat prebrati. In malce premleti. In morda zbrisati in sploh ne objaviti.« Nasvet, ki je vsekakor vreden razmisleka.

Knjiga se konča s kolumno o dobroti, hvalnico vsem požrtovalnim zdravnikom in medicinskemu osebju v času covida-9. Tudi sam se jim je namreč prostovoljno pridružil in spoznal, kako izjemno predani so svojemu delu. »Čeprav vse dni v tednu, 24 ur na dan, že skoraj dve leti opravljajo težaško delo, pri katerem se srečujejo s hudo bolnimi ljudmi vseh starosti in z njimi delajo, oblečeni v nepredušno plastiko, so medicinske sestre in zdravstveniki do bolnikov nežni, ljubeči, pozorni in spoštljivi. In ta dobrota, ki preveva vse, ki delajo v covidni intenzivni enoti, je v radikalnem nasprotju s sovraštvom, ki ga v zvezi z epidemijo srečujemo zunaj bolnišničnih zidov,« zapiše.

Kratkočasno branje, ki vam bo morda tudi spremenilo pogled na slovensko zdravstvo. V njem vendarle ni vse slabo, kot nas poskušajo prepričati »čivkači« in drugi dežurni nergači.

Odlomek iz knjige

»In zakaj cepljenje, saj covid ni nič, ena taka gripa. Še mask ni treba nositi, ker ni prepričljivih dokazov, da pomagajo. Kaj pomagajo, škodljive so: kar kirurge poglejte, kakšni bedaki postanejo, ko jih desetletja vsak dan nosijo pri svojem delu.« (Odlomek)

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, november 2022, #497. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.