BereMMo: Spomini človeštva – in njegova prihodnost

Kakšna bo prihodnost človeštva, ugotavlja Michio Kaku, o prihodnosti podjetij, ki želijo uspevati, piše Steven Van Belleghem, o svoji preteklosti pripoveduje princ Harry, v romanu o Leonardu Cohenu boste izvedeli vse o njegovi največji ljubezni, v knjigi Brez nagobčnika pa se razgalja skoraj 50-letna zgodovina Radia Študent.

Steven Van Belleghem: A Diamond in the Rough

LamooCampus Publishers, 2023

Steven Van Belleghem, belgijski poslovni svetovalec in serijski podjetnik, je odličen pripovedovalec zgodb. Že odkar sem ga pred desetletjem prvič poslušala na kongresu Interact v organizaciji Urada za interaktivno oglaševanje (IAB) v Bruslju, sem navdušena nad njim, saj zna iz zgodb o blagovnih znamkah izluščiti najzanimivejše, javnosti večinoma neznane informacije; upam, da ni preveč prentenciozno, če zatrdim, da je pravi Bill Bryson na svojem področju. V zadnjih letih je Steven Van Belleghem obseden z vprašanjem, kako naj podjetja poskrbijo za izjemno izkušnjo za svoje stranke, kar rad ponazori s primerom Disneyja. Sam je namreč vedno znova očaran nad brezšivnim doživetjem, ki mu je priča, ko z družino obišče katerega od Disneyjevih zabaviščnih parkov.

V svoji najnovejši knjigi izhaja iz paradoksa, ki trenutno obstaja v svetu uporabniške izkušnje: vsako podjetje ima dober namen osrečiti svoje stranke, vendar je kakovost izvedbe v resnici pogosto zgolj povprečna do nizka. V zadnjih dvanajstih letih se je avtor pogovarjal s tisoči strokovnjakov za zagotavljanje celostne izkušnje strank in ugotovil, da je večina podjetij s tega vidika »neizbrušen diamant«: zelo si je želijo, a jim je ne uspe doseči. V knjigi razlaga, kako naj podjetja, ki jih poimenuje za neizbrušene diamante, spremeniti v takšna, ki bodo zablestela v vsem svojem sijaju. To ponazori s številnimi študijami primerov, na koncu knjige pa bralcem poda še sto zgoščenih nasvetov, kako naj v svojih podjetjih uvedejo kulturo, ki bo 100-odstotno usmerjena na potrošnika.

Kot zvesti bralki njegovih knjig sem sicer dobila občutek, da se že malce ponavlja, kljub temu pa mu vedno uspe najti dovolj dobro metaforo (idejo o neizbrušenem diamantu mu je sicer dal njegov sin, navdušenec nad znanostjo, ki je tudi prispeval uvodno, »znanstveno« poglavje o tem, kako iz neizbrušenega diamanta nastane zloščen dragulj), s katero pojasni svoja razmišljanja o tem, kako lahko podjetja zasijejo v polni luči. Kot meni, imajo namreč vsa ta potencial, toda le redka ga tudi izkoristijo.

Michio Kaku: Prihodnost človeštva

Mladinska knjiga, 2023

V zadnjih mesecih, odkar pri MM-u pripravljamo program novega DIGGIT-a, ki smo ga že pred nekaj leti repozicionirali v konferenco o trendih prihodnosti, se večkrat zalotim, da razmišljam o prihodnosti, predvsem seveda o tem, kaj se bo v naslednjih letih dogajalo z mediji in posledično tudi marketingom. Pri tem vedno poskušam razmišljati pozitivno in se ne vdati skrbem, katerim ljudje pogosto podležemo, ko se soočamo s spremembami. Spremembe so pač neizbežne in ne preostane nam drugega, kot da se jim prilagodimo oz. poskušamo iz njih izvleči kar največ v lastno korist (ali pa v korist podjetja, za katerega delujemo v našem poklicnem življenju). Žal pa ne premorem dovolj domišljije, da bi si lahko zamislila, kaj človeštvo čaka čez več desetletij ali celo stoletij, ko mene in mojih sodobnikov že dolgo ne bo več na tem svetu. Zato pa to nalogo namesto mene (in drugih bralcev) odlično opravi Michio Kaku (1947), ameriški teoretski fizik, futurolog in popularizator znanosti, ki ga imajo številni za naslednika slovitega Carla Sagana, preučevalca možnosti življenja na drugih planetih. Kaku resnično zlahka vstopi v njegove čevlje, saj nas tudi v svoji knjigi Prihodnost človeštva z nalezljivim navdušenjem popelje na popotovanje po vesolju in možnostih, da ljudje zaživimo še kje drugje kot na Zemlji. Najprej nam postreže z dobrodošlo kratko zgodovino odkrivanja vesolja, nato pa razkriva, kakšne so možnosti življenja na drugih planetih. Med njimi je tudi Mars, predmet preučevanja vnetega zagovornika življenja na tem planetu, kontroverznega Elona Muska, ki je menda želel obogateti predvsem zato, da bi človeštvu omogočil bivanje na Marsu. Kaku opiše tudi večni boj med svetovnimi silami, seveda predvsem ZDA in Rusijo, pri osvajanju vesolja, nato pa se poda v malce bolj ezoterične, znanstveno-fantastične vode, ko analizira, kaj vse bi bilo potrebno, da bi tudi lastna telesa spremenili tako, »da bomo končno zmožni prebivati v novem domovanju med zvezdami. Medzvezdno potovanje lahko traja desetletja ali stoletja, zato bomo prav mogoče prisiljeni v genske spremembe svojih teles, da bi v vesolju živeli daljše obdobje, morda s podaljševanjem trajanja človeškega življenja.« Ob tem se loti tudi vprašanja nesmrtnosti in našega trenutnega odnosa do nje, pri čemur se posveti tudi t. i. digitalni nesmrtnosti in digitalizaciji uma, tematikama, ki počasi že postajata nova realnost.

Skratka, izjemno intrigantno branje, ki bralcu daje občutek, da se je era človeštva šele dobro začela, ali kot pravi Kaku: »Človeštvo je na pragu svoje največje pustolovščine.«

Princ Harry: Rezerva

Beletrina, 2023

Ko je pred letom dni na Otoku izšla avtobiografija princa Harryja z naslovom Rezerva (v izvirniku Spare), je povzročila pravi vihar, mediji pa so se »obesili« na nekatera »šokantna« prinčeva razkritja, od tega, koliko ljudi je kot vojak ubil na misiji v Afrganistanu (menda 25), da je redno užival droge do rivalstva z bratom Williamom in nesoglasij med njunima izvoljenkama Kate in Meghan. Harryjev »eksplozivni memoar«, ki mu ga je pomagal napisati znani pisatelj v senci J. R. Moehringer (knjiga je zagotovo po njegovi zaslugi tako berljiva), so v le tednu dni po izidu prodali v več kot 3,2 milijona izvodih po vsem svetu in celo velja za najhitreje prodajano knjigo na področju stvarne literature. Novembra lani smo jo dobili tudi v slovenščini, in sicer v novi zbirki Žametna Beletrina, ki so jo odmevno predstavili pri založbi Beletrina. Čeprav si je veliko Slovencev knjigo prebralo že v izvirniku, pa so pri založbi zatrdili, da se tudi slovenska različica odlično prodaja – sicer ne tako zelo kot prvenec Boruta Pahorja, prav tako iz omenjene zbirke, ki je Beletrinina tretja najbolje prodajana knjiga v lanskem letu.

Sago britanske kraljeve družine očitno radi spremljamo tudi pri nas – in resnično gre tudi v Harryjevem primeru za pretresljivo in ganljivo zgodbo. Pri tem se je seveda treba zavedati, da ima vsakdo svojo resnico in da bo marsikdo težko sočuten do človeka, ki so mu bili bogastvo, vpliv in moč položeni v zbirko, pa čeprav se Harry sam pri sebi ne more znebiti občutka, da je zgolj »rezerva« in da je bil rojen le zato, da bi nadomestil brata Williama, prestolonaslednika, če bi se temu kaj zgodilo. Bralec ima občutek, da je Harry povsem izgubljen v svetu, polnem spletk, tudi na kraljevem dvoru – menda je zarote proti njemu sklepal celo lastni oče, zdaj kralj Charles –, kjer so mu paparaci stalno za petami, kot tudi za vsemi, s katerimi kdaj koli stopi v stik; še posebej je to naporno za njegove spremljevalke, ki se jim življenje v trenutku postavi na glavo, ko jih oslepi blišč (navidezne) slave. Predvsem pa Harry nikoli ni prebolel smrti svoje ljubljene mame, princese Diane, pa čeprav za njo na pogrebu in tudi pozneje ni potočil niti solze.

Sama sem njegove spomine prebrala predvsem kot poučno lekcijo o pretkanih »spin doktorjih« in krvi željnih medijih, za katere se sicer zdi, da prebivajo »le« na Otoku in v ZDA, kar pa je žal zgolj naivno tiščanje glave v pesek.

Sylvia Frank: Leonard Cohen in njegova velika ljubezen

Učila International, 2024

O Leonardu Cohenu (1934-2016), kanadskem pevcu z globokim žametnim glasom, pesniku in pisatelju, je izšlo že precej knjig, verjetno pa se nobena v tolikšni meri ni osredotočila na njegovo ljubezensko razmerje z Norvežanko Marianne Ihlen kot biografija izpod peresa Sylvie Frank (pravzaprav pod tem psevdonimom pišeta nemška zakonca Sylvia Vandermeer in Frank Meierewert). Če ste se kdaj spraševali, kdo je Marianne iz Cohenove pesmi So Long, Marianne, boste v tem delno fikcionaliziranem romanu, izvedeli, kdo je ženska, ki je pevcu pravzaprav vse življenje stala ob strani, pa čeprav so se njune poti ločile. Dogajanje romana je v največji meri postavljeno na grški otok Hidra, kjer mlada Marianne doživlja boleč razpad zakona s pisateljem Axlom Jensenom, ki mu slava stopi v glavo in več časa namenja svojim oboževalkam kot pa mladi ženi in dojenčku, ki nosi njegovo ime. V tem času se Marianne spoprijatelji z mladim Leonardom, ki ga je na otok, znan po svobodomiselnih, hipijevskih priseljencih, ki se otepajo okovov družbe, privedla želja po uresničitvi svojih pisateljskih ambicij. Marianne in Leonard sčasoma postaneta ljubimca in Marianne ima občutek, da je v njem našla idealnega življenjskega sopotnika, saj je – vsaj tako ga prikazujeta avtorja – pozoren in ljubeč moški, ki tudi v življenju malega Axla prevzame očetovsko vlogo. Čeprav jo ima za svojo muzo, pa se Marianne hkrati zaveda, da ga kot umetnika nikoli ne bo mogla povsem navezati nase. Na Hidri sicer preživljata najlepša leta svojega življenja, čeprav Leonard v nekem obdobju doživi globoko depresijo, ker kritiki raztrgajo njegov romaneskni prvenec Lepi zgubljenci (priznam, da ga tudi sama nisem mogla »prebaviti« in sem resnično bolj naklonjena njegovi liriki). Toda Marianne ga s simbolično gesto – nakupom kitare – spodbudi k njegovi novi poti, glasbi. In prav pisanje pesmi in petje se izkaže za njegovo resnično poslanstvo, saj kmalu začne nastopati po Ameriki in Evropi. S tem pa se tudi njune poti ločita, čeprav njuna medsebojna naklonjenost nikoli ne mine, ne glede na to, da Marianne najde srečo v drugem zakonu, Leonard pa se v nekem obdobju celo prelevi v budističnega meniha, o čemer pa ta roman sicer ne pripoveduje. Ta vam bo torej odkril le en delček njegove osebnosti, medtem ko boste morali za boljši vpogled v njegovo življenje prebrati katero drugo njegovo biografijo.

Igor Bašin, Marko Doles, Tomaž Zaniuk: Brez nagobčnika (Radio Študent – že od 1969)

Mladinska knjiga, 2023

Že skoraj pol stoletja je od takrat, ko je iz kleti osmega bloka v ljubljanskem študentskem naselju začel oddajati Radio Študent, ki je bil konec šestdesetih let prejšnjega stoletja prvi in edini študentski radio v Jugoslaviji, verjetno pa tudi v Evropi. Ustanovila ga je Skupnost študentov s pomočjo Zavoda ŠOLT, kjer so poskrbeli za tehnično opremo. Radio Študent je kmalu postal osrednji alternativni medij pri posredovanju informacij in rock kulture, znan po svoji politični nekorektnosti, ki jo ohranja še danes.

Pred bližajočo se petdesetletnico Radia Študent je pri Mladinski knjigi izšla knjiga Brez nebotičnika, ki z bogatim slikovnim gradivom dokumentira njegovo zgodovino in ugotavlja, kako se je spreminjal skozi čas, v čem so njegove posebnosti ter kakšen vpliv je imel in ima na kulturno, medijsko in politično krajino Slovenije. Knjigo sta uredili Nela Malečkar in Alenka Veler, ki sta bili sicer v različnih obdobjih tudi sami sodelavki RŠ. »Poznava različne generacije sodelavcev radia, zaradi česar sva zagotovo lažje skupaj sestavili knjigo,« je na njeni predstavitvi povedala Malečkarjeva.

V prvem delu knjige Igor Bašin, Marko Doles in Tomaž Zaniuk ponudijo vpogled v zgodovino RŠ, osrednji del knjige z naslovom Ozvočeni glasovi pa prinaša zgodbe 33 sodelavcev RŠ od njegovega začetka do danes. V zadnjem delu so zbrana besedila treh aktualnih sodelavcev radia, in sicer Gala Krizmaniča, Tine Tomšič in Jake Viranta. Kot je povedala Nela Malečkar, knjigo bogati 370 fotografij, vključeni so tudi številni dokumenti iz arhiva Slovenije, posebnost pa so QR-kode, ki vodijo do več kot 50 džinglov RŠ, ki so še prispevali k njegovi legendarnosti. Tudi naslov knjige Brez nagobčnika – že od leta 1969 je del enega od džinglov, napisal pa ga je vsestranski kreativec in dolgoletni sodelavec RŠ Boštjan Napotnik – Napo. In seveda je v knjigi večkrat omenjen tudi Marjan Novak, glasbeni in pozneje odgovorni urednik (1989-1991). 

Knjigo, vključno z naslovnico, je oblikovala Jerneja Rodica, ki je po besedah Malečkarjeve pri tem porušila vse kalupe.

Kot je na predstavitvi knjige slikovito povedal Igor Bašin, katerega prispevek ima naslov Posebno psihično stanje, je Radio Študent »najbolj zaj..... familija na Slovenskem«, ki dovoljuje politično nekorektnost, tudi ko jih zasuvajo z omejitvami in tabuji. »Radio Študent ohranja tisto, kar je bil leta 1968 punt študentske populacije,« so prepričani njegovi sodelavci, ki dodajajo še, da je RŠ v »permanentni krizi«, a kljub temu še vedno živi. Knjiga je zagotovo dragoceno pričevanje, ki dokazuje, da je neodvisnost medija vendarle mogoča – tudi v Sloveniji.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, marec 2024, #513. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.