BereMMo: Vsi smo krvavi pod kožo

Rebecca Yaros s fantazijskim roman Četrto krilo podira prodajne rekorde, izraelska pisateljica Hila Blum se v romanu Kako ljubiti hčerko poglobi v (uničujočo) materinsko ljubezen, Vesna Milek se spretno vživi v Kleopatro, zadnjo ptolemajsko vladarico, antropolog Richard Wrangham nam znanstveno dokaže, da smo šele s kuhanjem postali ljudje, Jo Nesbø pa nam tudi z novo kriminalko Krvava luna ne bo privoščil spanca.

Rebecca Yarros: Četrto krilo

Hiša knjig, 2024

Priznam, da nisem ravno privrženka fantazijske literature. Že kultni Tolkien me ni pritegnil v svoje domišljijske pokrajine, zato sem se temu žanru malce upirala, čeprav pridobiva vse več bralcev po vsem svetu, predvsem med mlajšimi. Seveda k temu prispevajo tudi televizijske serije, od Igre prestolov naprej. Ko sem dobila namig predstavnice Hiše knjig, da je Četrto krilo Rebecce Yarros, ki je postalo prava literarna senzacija in je pritegnilo tako mladino kot tudi starejše bralce, resnično vredno (tudi moje) pozornosti, sem se odločila, da ji dam priložnost. Na srečo knjiga, ki obsega kar 700 strani, bralca hitro potegne vase in tudi sama sem jo na trenutke težko odložila. Roman nas popelje v domišljijsko mesto Basgiath, na vojno akademijo, kjer se mladi kadeti v brutalni bitki za preživetje urijo za jezdece zmajev, izjemno inteligentnih bitij, ki se na telepatski ravni povezujejo s svojimi jezdeci. Glavna junakinja Violet Sorrengail, ki jo zaradi telesne šibkosti že odpišejo kot neprimerno za ta nevarni svet, se izkaže za presenetljivo trmasto in iznajdljivo. Njena pot je prežeta z napetostjo, medosebnimi konflikti, spletkami in – kot je to običajno pri sodobnih fantazijskih romanih – s ščepcem (ali kar s pestjo) romance. V razmerah, ko mladi kadeti vsako minuto izgubljajo življenja, se med dvajsetletno Violet in nekaj let starejšim Xadenom Riorsonom, najmočnejšim in najbolj neusmiljenim vodjem jahačev, ki bi Violet sprva najraje videl mrtvo, začne porajati močna (sprva zgolj telesna) privlačnost. Naivnost njunih romantičnih zapletov se zdi mestoma nezdružljiva z brutalnim bojevanjem in neizprosnimi razmerami, a prav to kontrastno razmerje omogoča tudi trenutke oddiha in upanja v sicer temnem svetu.

Četrto krilo ni zgolj knjiga o zmajih in magiji. Je zgodba o tem, kako se tudi najšibkejši posameznik lahko postavi po robu najtežjim izzivom. Čeprav je občasno prežeta z mladostniško naivnostjo, knjiga bralca opomni, da celo v najtemnejših časih upanje nikoli ne umre. Če ste pripravljeni spregledati kakšno klišejsko romantično sceno in se prepustiti domišljijskemu svetu, boste nad knjigo zagotovo navdušeni. Vsekakor pa je na knjigarniških policah ne boste spregledali, saj se odlikuje tudi po izstopajočem oblikovanju.

Hila Blum: Kako ljubiti hčerko

Mladinska knjiga, 2024

Prevajalka Kristina Jurkovič na predstavitvi romana Kako ljubiti hčerko izraelske pisateljice Hile Blum, ki ga je prevedla iz nemščine, ni želela izdati preveč o njegovi vsebini, povedala je le, da je bilo branje tako napeto, da se ni mogla zadržati in je morala preskočiti na zadnje strani, da je izvedela, kaj se zgodi na koncu. To je bil odličen argument, da sem se tudi sama iz novega kupčka odličnih romanov, ki ga je ob koncu leta predstavila Mladinska knjiga, prednost dala prav tej knjigi. Hili Blum, rojeni v Jeruzalemu, kjer je sprva delovala kot novinarka, zdaj pa je knjižna urednica, je resnično uspelo ustvariti mojstrovino, ki bralca prevzame s svojo subtilno napetostjo in prefinjeno psihološko dinamiko. V romanu se poglobi v kompleksno in pogosto zastrto temo materinske ljubezni, ki se razkriva kot hkrati neskončno predana in uničujoče posesivna.

Osrednja pripovedovalka, mati Joela, nas skozi svoje spomine vodi po labirintu ljubezni do hčerke, ki jo obožuje do mere, ko njena ljubezen postane breme. Pisateljica vešče razkriva drobne trenutke in dogodke, ki postopoma ustvarijo napetost, ki jo čutimo v vsakem stavku. Že od prvih strani se bralec sprašuje, ali gre za zgodbo ljubezni ali za zgodbo nadzora in posesivnosti. Ta vprašanja se vijejo skozi celotno delo in dosegajo vrhunec na zadnjih straneh, kjer pa avtorica namerno pusti bralca v stanju nelagodja in neizpolnjenosti.

Knjiga odpira večplastna vprašanja o naravi ljubezni, predvsem o tem, kdaj ljubezen preneha biti čista in se prelevi v nekaj temnejšega. Mati s svojo navidezno brezpogojno ljubeznijo hčerko duši, kar se sprva zdi kot izraz največje naklonjenosti, a postopoma razkrije tudi njene manipulativne motive. Zgodba postane srhljiva v trenutku, ko hčerka pretrga vezi in se odloči, da se ne bo več vrnila domov. To dejanje je očitno posledica dolgoletnega kopičenja napetosti, ki pa jih mati ves čas pripisuje zunanjim dejavnikom in nikoli sebi. Njen notranji monolog razkriva, da na neki globlji ravni pozna resnico, a jo hkrati potiska stran, da bi se zaščitila pred lastno krivdo.

Blumova mojstrsko oriše psihološko kompleksnost matere, ki se ves čas sprašuje, zakaj jo je hčerka zapustila, in hkrati pretkano snuje načrt, kako jo privabiti nazaj. V teh trenutkih se razkrije njena manipulativna moč, ki jo maskira kot skrb in ljubezen. Njena prizadevanja, da bi popravila odnose, se zdijo na površini plemenita, a so v resnici gonjena z željo po nadzoru. Pisateljica bralcu ne ponudi enostavnih odgovorov, temveč ga povabi, da se sam sooči z vprašanji o naravi ljubezni, manipulacije in družinskih vezi. Napetost tako ne mine niti z zadnjo prebrano stranjo.

Vesna Milek: Kleopatra: Naj se zgodi

Beletrina, 2024

Vesna Milek nas v svojem najnovejšem romanu Kleopatra: Naj se zgodi popelje na izjemno literarno potovanje v srce starodavne Aleksandrije, k zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri. Knjiga je mnogo več kot zgolj zgodovinska pripoved – je preplet življenjskih zgodb, političnih intrig, ljubezni, bolečine in odpornosti, vse to skozi poglobljen in doživet literarni pogled, ki ga lahko ponudi le Vesna Milek.

Roman nas postavi v Kleopatrin čas, kjer mlada kraljica, kljub svoji mladosti in neizkušenosti, pluje skozi burne politične vode starega Egipta in Rima. Pisateljica mojstrsko naslika Kleopatrino življenje, od otroških dni, prežetih z nepredvidljivimi spletkami, do njene zveze z rimskim cesarjem Julijem Cezarjem, ki je bila hkrati politični strateški premik in globoko osebna zgodba. Avtorica nas vodi skozi vse vidike Kleopatrinega lika: njen pogum, inteligenco, karizmo, a tudi ranljivost, ki jo še posebej razkrije njen odnos do sina Cezariona, ki ga je imela s Cezarjem. Ta ga sicer prizna kot svojega sina, a kljub temu kot naslednika izbere svojega pranečaka Gaja. Ta odločitev v Kleopatri sproži globoko čustveno stisko, vendar se skozi roman izrisuje njena neuklonljiva volja, da gre naprej in vztraja pri svojih ciljih.

Posebna odlika romana je Kleopatrina prvoosebna pripoved, ki jo avtorica prekinja s svojimi avtobiografskimi refleksijami. Te dajejo knjigi dodatno dimenzijo, saj bralec skozi njih razume, kako intenzivno je avtorica doživljala pisanje tega dela. Milekova v knjigi razkriva, kako jo je Kleopatra »preganjala« in vztrajno zahtevala, da ji posveti zgodbo. Pripoved o nastajanju romana je skorajda enako fascinantna kot Kleopatrina zgodba sama: desetletno raziskovanje, preštudirana zgodovinska literatura in potopitev v egipčansko kulturo, ki jo avtorica odlično oživi v romaneskni obliki.Poleg tega ji uspe ustvariti čutno in plastično podobo starodavne Aleksandrije. Mesto ni zgolj kulisa dogajanja, temveč lik zase. Bralec skorajda voha vonjave tržnic, sliši hrup ulic in vidi veličastno arhitekturo, kar ga potegne v srce dogajanja. Avtorica z izjemno natančnostjo slika podrobnosti, ki ustvarjajo avtentično vzdušje starodavnega sveta.

A knjiga ni le pripoved o zgodovini, temveč tudi globoko intimna zgodba o tem, kaj pomeni biti ženska v svetu moških. Vesna Milek skozi Kleopatrin lik raziskuje teme moči, ljubezni, materinstva in ženskega boja za preživetje v okolju, ki ji pogosto ni naklonjeno. Bralec se skozi knjigo sprašuje, kje se začne in konča meja med avtorico in njeno protagonistko. Je Kleopatra Vesna ali Vesna Kleopatra? To zlitje obeh osebnosti daje knjigi dodatno globino in kompleksnost. Knjiga, ki vas bo popeljala v drug svet, a hkrati postavila pred vprašanja o našem lastnem času in lastnem življenju. Kleopatra: Naj se zgodi je poklon ženskam, njihovi moči in trdoživosti, ki se, čeprav iz časov stare Aleksandrije, zrcali tudi v današnji svet. Roman sicer ni zaključena celota, saj se konča s Cezarjevo smrtjo, in menda si lahko obetamo njegovo nadaljevanje, kjer bo v ospredju Kleopatrina ljubezenska zgodba z rimskim generalom Markom Antonijem.

Richard Wrangham: Ukročeni ogenj: kako smo s kuhanjem postali ljudje

UMco, 2024

Povsem drugačen zgodovinski vpogled pa nam ponuja knjiga Ukročeni ogenj, v kateri Richard Wrangham, priznani angleški primatolog in antropolog, postreže z izvirnim prispevkom o evoluciji človeštva, pri čemer poudarja ključno vlogo kuhanja hrane pri našem razvoju. Trdi namreč, da sta prav obvladovanje ognja in priprava kuhane hrane omogočila razvoj večjih možganov, manjšega prebavnega trakta ter oblikovanje kompleksnih družbenih struktur. Uvodoma predstavi hipotezo, da je prehod od uživanja surove k kuhani hrani sprožil pomembne fiziološke in družbene spremembe pri naših prednikih. Podrobno razloži, zakaj je prehrana izključno s presno hrano neustrezna za sodobnega človeka. Po njegovem mnenju so človeško telo, prebavni sistem in presnovni procesi skozi evolucijo postali popolnoma prilagojeni kuhanju hrane, zaradi česar je surova prehrana energijsko in prehransko nezadostna za naše potrebe.

Kuhanje je namreč povečalo energijsko vrednost hrane, kar je omogočilo razvoj večjih možganov in zmanjšanje prebavnega sistema. Manj časa, porabljenega za žvečenje in prebavo surove hrane, je omogočilo več časa za druge dejavnosti, kot so lov, skrb za dom in razvoj socialnih vezi. Kuhanje je prav tako vplivalo na delitev dela med spoloma, saj so moški pogosto lovili, ženske pa pripravljale hrano, kar je oblikovalo temelje za družinsko življenje in družbeno organizacijo. In ne le to: Wrangham trdi tudi, da so zaradi kuhanja naši predniki razvili višjo raven kognicije. Kuhanje je zahtevalo načrtovanje, domišljijo in prilagodljivost – lastnosti, ki so spodbudile razvoj abstraktnega mišljenja. Kuhanje je bilo tudi pomemben dejavnik za razvoj jezika, saj je spodbudilo komunikacijo in izmenjavo znanj med člani skupnosti.

Ukročeni ogenj ponuja svež pogled na človeško evolucijo, pri čemer kuhanje postavlja v središče našega fizičnega in družbenega razvoja. Knjiga je obvezno branje za vse, ki jih zanima, kako so preprosta dejanja, kot je kuhanje hrane, vplivala na naš razvoj v inteligentna in družabna bitja, kakršna smo danes. Resnično fascinantno delo, ki združuje znanost, zgodovino in antropologijo, nam bo razkrilo marsikaj, o čemer verjetno še nikoli nismo razmišljali – in nam morda tudi razjasnilo tudi, zakaj je kuhanje v središču pozornosti tudi sodobnega človeka. In ne, za to niso »zaslužni« kuharski resničnostni šovi in priljubljeni chefi, ki iz jedi ustvarjajo prava umetniška dela. Gre pač (še za eno) izjemno zanimivo posledico napredka človeškega rodu.

Jo Nesbø: Krvava luna

Mladinska knjiga, 2024

Naj mesečni izbor knjig končam s kriminalnim romanom, ki so ga ljubitelji Joja Nesbøja, nespornega mojstra nordijskega kriminalnega žanra, verjetno že nestrpno pričakovali. S svojo trinajsto knjigo o inšpektorju Harryju Holeu z naslovom Krvava luna se vrača z zgodbo, ki je (ponovno) krvava, temačna in polna presenečenj. Ljubitelji njegovih romanov boste v njej našli vse, kar ste vzljubili pri njegovem pisanju: izjemno kompleksno zgodbo, moralno ambivalentne like ter presenetljive preobrate, ki bralca do konca držijo v negotovosti.

Harry Hole je v Krvavi luni še bolj razsut kot prej. Alkohol in demoni iz preteklosti, s smrtjo žene Rakel na čelu, ga ne pustijo pri miru. V Los Angelesu, kamor se je preselil iz Osla, spozna postarano igralko Lillian, ki ji s smrtjo grozi mehiški kartel, kateremu dolguje milijon dolarjev. Hole ji želi pomagati, ker ga spominja na njegovo mamo, zato sprejme ponudbe z Norveške – nepremičninski magnat Markus Røed ga želi preko svojega odvetnika najeti, da razišče smrt dveh mladenk, saj je glavni osumljenec. Harry sprejme primer, da bi pridobil dovolj denarja in Lillian odrešil kartela, ki ji je vedno za petami. Zbere ekipo nekdanjih sodelavcev, ki jih je svet vsakega po svoje že odpisal, in se odpravi po sledi motenega, a izjemno premetenega in (znanstveno) podkovanega morilca. Je v ozadju serijski morilec, za katere se je specializiral Hole, ali zgolj posameznik, ki se želi maščevati enemu človeku, pri tem pa so njegove druge žrtve zgolj »kolateralna škoda«? Nesbø spretno in napeto razpleta to vprašanje in bralcu ponuja številne sledi, ki pa se pogosto izkažejo za napačne. Tako, kot je pri Nesbøju v navadi, tudi tokrat Harry večkrat zaide na napačno pot. A prav to je tisto, zaradi česar je zgodba tako privlačna – napetost se nikoli ne zmanjša, bralec pa mora biti ves čas pozoren na najmanjše detajle, saj se odgovor skriva prav tam, kjer ga najmanj pričakuje. V novem  romanu še posebej izstopa Nesbøjevo poznavanje znanstvenih tematik – tokrat se poglobi v zajedalce in njihov vpliv na možgane ljudi in posledično na njihovo vedenje. Tudi na ta način bralca stalno opominja, kako krhka je meja med normalnim in patološkim vedenjem. Konec je, kot vedno pri Nesbøju, presenetljiv, četudi pusti nekaj odprtih vprašanj. Roman je srhljiv in napet vse do zadnje strani ter ponuja vse tisto, kar si želimo od dobre kriminalke: privlačen lik, zapleteno zgodbo in nepričakovan razplet.

Članek je bil izvorno objavljen v Marketing magazinu januar-februar 2025, #523-524. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.