Naj bo »meta« v metavesolju tista izvorna meta*, ki jo potrebujemo

V predstavitvi potenciala metavesolja v kontekstu dogodkov je namreč izrekel tisto eno trditev, ki jo razvojniki  metavesoljskega okolja tako radi izrečejo: metavesolje bo bistveno prispevalo tudi k trajnostnemu razvoju. Seveda mi ni dalo miru, da vsega skupaj ne bi raziskala podrobneje.

Grajenje digitalnega sveta, če poenostavim to kompleksnost ideje metavesolja, v katerem živimo svoje digitalno življenje preko svojih avatarjev oziroma digitalnih dvojčkov (ja, danes sem čebela, jutri lahko begunec), na prvi pogled seveda izpostavlja trajnostne prednosti. Odsotnost fizičnega pomeni odsotnost proizvodnje izdelkov, ki nastajajo z izkoriščanjem naravnih virov oziroma surovin, odsotnost potovanj, odsotnost obratovanja zgradb, mest itd. Odsotnost fizičnega torej pomeni zmanjševanje produkcije, s tem pa tudi zmanjševanje ogljičnega odtisa, porabe vode in drugih naravnih virov, ki jih med proizvodnjo izkoriščamo, v največji meri vode in fosilnih goriv.

Zato je tudi logično, da se paradni konji metavesolja postavljajo na področjih trajnostno najbolj kočljivih industrij, kot je na primer hitra moda. V tem polju je prednosti lahko prikazati, samo dogajanje v metavesolju pa je privlačno, vabljivo, zanimivo za vse in še zabavno povrh. Virtualna modna revija, v kateri lahko nastopite kot model ali pa vsaj poskusite vse predstavljene izdelke, je nekaj, kar bi svojemu avatarju privoščili, kajne? In ob tem seveda dobili zadovoljstvo, kako dobro ste videti v novi kolekciji poletnih modnih oblačil ene od najbolj zaželenih blagovnih znamk.

Začnemo s preprostimi stvarmi, vabljivimi, s katerimi se lahko poistovetimo vsi. Ki nas navdušujejo, prevzamejo, umeščajo v družbeno sprejemljive koncepte, gradijo pripadnost in nam seveda dajejo (umetno) zadovoljstvo. Če temu pripišemo še podatke, ki jih navajajo prve raziskave, se metavesolje pač mora zgoditi. Na primer po podatkih EY Future Consumer Index že danes, ko metavesolje niti pod razno še nima približno razvite forme, 21 odstotkov potrošnikov potrjuje, da namerava kupovati manj fizičnih oblačil, saj pričakuje več virtualnih. Da ponovim, skoraj četrtina ljudi bo raje plačevala oblačila za svojega avatarja in »bila lepa« v vzporednem virtualnem svetu, kot kupila fizično oblačilo zase osebno. Kaj je s to izjavo, s tem podatkom narobe v luči trajnostnega življenjskega sloga?

Zaskrbljujoča komunikacija predstavljanja metavesolja

Razvijalci metavesoljskega okolja seveda že vrsto let »pripravljajo teren« in gradijo pričakovanja tega obljubljenega sveta, ki ga po eni strani moramo zgraditi (mlade generacije, ki prihajajo, ga vendarle pričakujejo!) in ki ga po drugi potrebujemo (tam bomo preko naših digitalnih dvojčkov rešili vse, tudi Zemljo). Kuhajo nas počasi, gradijo prakse delovanja in obnašanja potrošnikov, da bo žaba na koncu ustrezno skuhana.

Čeprav se iz mojih besed verjetno bere cinizem (in res ga je nekaj), je na ta proces gradnje nečesa z ničle, from scratch, potrebno gledati pozitivno. Če ustvarjamo svet, v katerem je praktično vse možno, v katerem preko konvergence najsodobnejših tehnologij (od AI, AR, VR, IoT in s satelitom zbranih podatkov) ustvarjamo povezave in prepletanje podatkov za dobrobit zemljanov, potem je to izjemna priložnost, da to naredimo, kot je treba. Ustvarimo torej svet, skladen s trajnostnimi standardi, kjer imajo naši avatarji možnost izbirati (zgolj) med trajnostnimi praksami, kjer vladajo enakost, vključevanje, pravičnost in kjer vizualne podobe kažejo okolju in družbi najbolj prijazne oblike delovanja, življenja. Kjer se učimo zmernosti, potrpežljivosti, razumevanja in tega, da se je za pomembne cilje vredno boriti.

Pomislimo – je sedanja komunikacija skladna s tem? Nam tehnološki velikani, ki ta razvoj peljejo, dajo upanje, da jih tokrat vodi želja po spremembi v trajnostno življenje ali jih še vedno vodi zgolj kapital? Po vsem, kar sem slišala in prebrala doslej, se bojim, da slednje.

Svet, ki nas še vedno uči, da moramo imeti vse, da si vse lahko kupimo, da vsako težavo ali željo lahko realiziramo takoj, nima ambicij uvajanja trajnostnih norm in življenjskega sloga.

Kaj je torej narobe z zgoraj omenjenim rezultatom raziskave oziroma izjavo? Ne glede na to, v kakšni obliki bo prišlo do nakupa, nas fizični ali virtualni svet še vedno učita, da je nakup potreben. Za zdaj ni zgodb o spodbujanju ponovne uporabe, tudi ne o predelavi, vračanju starih veščin, ki so jih znale še naše babice in mame, med nami pa je le nekaj takšnih, ki znajo danes same sešiti krilo po (Burdinih) šivalnih krojih.

Prednosti, ki jih priznam

Zato, roko na srce, metavesolje je lahko čudovito okolje za učenje, personalizacijo, poistovetenje, motivacijo in spodbudo za trajnostno delovanje.

Takšno virtualno okolje namreč omogoča uporabniku vsaj tri vrste izkustva:

• prisotnost, ki jo gre enačiti z realnim svetom. Uporabniki namreč pozabijo, da so v umetni, posredovani izkušnji;
• poglobljeno doživetje, ki je seveda odvisno od tehnološke prisotnosti medija;
• utelešenje, pri čemer ima uporabnik možnost spreminjanja perspektiv in celotnega značaja v določenem okolju.

Preprosto povedano, ko smo enkrat v zgodbi, imamo zavest, kot da smo resnično tam, meja med realnim in virtualnim se v naši percepciji zabriše, lahko preskakujemo med vlogami, skačemo med časovnimi dimenzijami, na primer potujemo v prihodnost, jo doživimo in razumemo ter dobimo hitro zadoščenje – tiste male nagrade, ki nas že danes psihološko pritegnejo in našo pozornost prevzemajo od velikih, pomembnih nagrad, ki bi se zgodile v prihodnosti. Tako v trgovini raje izberemo ugoden, poceni (netrajnosten) izdelek, kot pa da se z nakupom trajnostnega borimo za zdrav planet in njegovo preživetje čez dve desetletji in več. V virtualnem svetu pa bi lahko v to temačno prihodnost skočili, jo doživeli, se je ustrašili in razumeli, zakaj potrebujemo spremembo sedanjih navad in praks v realnem svetu.

Virtualna izkušnja nam zagotavlja čustveno vključenost, pozornost in pripravljenost za učenje ter osebno vključenost v reševanje takojšnjih izzivov, s tem pa zadovoljstvo in samozavest. Če temu dodamo še učinek igrifikacije, vemo, da je prednosti lahko veliko.

In če zmagujemo v trajnostnih virtualnih zgodbah, bomo potem to delovanje lažje in bolj zavzeto prenesli tudi v realni svet? Raziskave, ki so beležile odziv ljudi, ki so v virtualnem svetu prevzeli vlogo begunca ali klošarja, pravijo, da so ti posamezniki po tej izkušnji izkazovali večje razumevanje in empatijo, bili pripravljeni pomagati tem skupinam.

Nevarnosti, o katerih ni govora

V kontekstu vpliva metavesolja na okolje so že same številke zelo zgovorne. Pričakuje se dramatično povečanje porabe energije, ki jo za svoje delovanje zahtevajo podatkovni centri v oblakih. Kolikšno bo to povečanje, je težko natančno določiti, saj precedensov na tem področju ni. Upoštevati je treba tudi porabe energije, ki jih ustvarijo posamezne transakcije v virtualnem svetu: ena povprečna transakcija z ethereumom porabi 60 % več energije kot 100.000 transakcij s kreditno kartico, ena povprečna transakcija z bitcoinom pa kar 14-krat več! Tudi ena NTF-transakcija ni od muh; proizvede približno 48 kilogramov ogljikovega dioksida, kar je enako emisijam, ki jih ustvarimo z izgorevanjem 18 litrov dizelskega goriva.

Drugo vprašanje: ni sicer še jasno, kakšne naprave točno bodo potrebne za dostop do metavesoljskega okolja (bodo to res samo očala?), a nek razvojni premik gre logično pričakovati. Kaj se bo potem godilo z vso dosedanjo, pozneje odpadno tehnologijo in napravami, ki jih ni mogoče reciklirati – in to so praktično vse? Jih čaka odpad, pokopališče?

Tretji sklop, ki je zame osebno še posebej zaskrbljujoč, je prihodnost lokalnih avtentičnih ponudnikov storitev, kot je na primer catering. Res lahko v virtualnem svetu najdejo svoj nov poslovni model? Res lahko ohranijo svojo avtentičnost?

Še bi lahko naštevala, a se bom zaustavila pri tistem, kar me žuli že vse od trenutka, ko sem prvič slišala besedo metavesolje: kakovost življenja posameznika. Za ta sklop bi potrebovala celoten članek (morda v naslednji številki), ker je precej kompleksen. Tokrat naj se ustavim samo pri vrednotah. S trajnostnim življenjskim slogom morajo priti v našo realnost tudi vrednote potrpežljivosti in zmernosti. Z njimi pa tudi pričakovanja. Težko si predstavljam, da lahko v svetu, kjer vladajo takojšnjost, instantne rešitve in preskakovanje med lokacijami, zgodbami in liki, vpelješ te vrednote. Kako boš potemtakem gradil tudi razumno nakupovanje, prizadevanje za ustvarjanje določenih napredkov ipd.?

Priložnosti, ki jih je treba izkoristiti

Metavesolje je danes bolj buzzword kot realnost. In zdi se, da je z vso to odprto komunikacijo na prelomni točki. Na točki, ko lahko škarje in platno izkoristi tako, da oblikuje virtualni svet, v katerem bodo vladale trajnostne prakse. V katerem bodo vse podobe, vse zgodbe ustvarjale percepcijo sveta, ki ga potrebujemo, da planet preživi. V katerem se bomo učili, kako ravnati, da svet regeneriramo. V katerem bodo vladali družbena enakost, spoštovanje in vključevanje ter v katerem bo posel gonilo dobrega. Kako bo ta svet ustvarjen je torej vloga nas, pripovedovalcev zgodb, kreativne industrije, kajne?

* Predpona meta prihaja iz latinskega ali grškega predloga »meta« in pomeni po, onkraj, čez. V kombinaciji angleških besed (kot je npr. metavesolje) pomeni spremembo, transformacijo ali nekaj nad, več, preseganje osnovnega pomena besede.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, oktober 2022, #496. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.