Naj »koronaoglasi« (5. del): Dober oglas gledalca opolnomoči

»Vsi smo že morali nekaj reči o njej, koroni. Vsak od nas osebno in vsaka solidna znamka zase. Ko razmišljam, kaj me prepriča ... To ni kreativa. Niti produkcija. Velika družba z močno znamko si vedno lahko privošči vrhunsko kreativno rešitev in produkcijo. Znak kakovosti se mi zdi to, kar je pri komuniciranju najtežje – ujeti identiteto, značaj, odgovoriti v svojem slogu, ujeti ton, ki ga gojiš. Biti to, kar ves čas si, samo še bolj to, kar si. To me navduši,« pravi Zarja Vintar.

Dobri oglasi zanjo niso tisti, pri katerih ji privrejo solze na lica ali pri katerih si želi nekoga prijeti za roko, pa ga ne bo, ker se to ne sme. »Dober oglas me kot gledalca opolnomoči, spoštuje me, postavi me na prvo mesto. Nikakor ni tipa 'Hvala, ker ste', razmišljamo pa itak mi namesto vas. Tudi ne prodaja konkretnih izdelkov. Izrazi stališče, okrepi obljubo znamke in to tako zelo v svojem slogu, da je znamka na koncu za nas še bolj prepoznavna, še bolj prav, kot je bila prej,« je prepričana.

Kateri pa so njeni najljubši oglasi?

»Televizijo gledam malo. A vseeno: NLB. Strinjam se s kolegi. Družba se je odlično odzvala. Zakaj? Ker so bili bliskoviti. Povsem v svojem slogu. Niso prodajali nobene nove storitve, samo uporabniku prijazen in brezstičen dostop do vseh obstoječih. Ali hočemo, da je banka hitra, prilagodljiva in relevantna? Hočemo. Sledili so jim številni, pogosto enako dobro, zmotilo pa me je, kadar so po obljubah in zavezah dodali še znižan zašink in piščančje krače,« pove.

Izpostavila je tudi radio. »Poslušam dve radijski postaji. Te dni največ nemški egoFM, 'das Radio für Musikentdecker', se pravi za ljubitelje nove glasbe. Takoj po pojavu virusa so rekli, da njihovi voditelji odslej delajo od doma. Vsak od njih torej ob pozdravu pove, ali oddaja iz kuhinje ali iz spalnice. Poslušalcem ne težijo, naj ostanejo doma, temveč povedo, da so oni sami ostali doma. Dela ves nabor najboljših špikerjev, ves čas. Glasbeni del je še obsežnejši. Enako duhoviti, sproščeni in neformalni so kot zmeraj. Nepričakovano novo občinstvo – mularijo, ki ni v šoli – so nagovorili s himno 'Nie mehr Schule!' Skratka, nobenih solz, nobenega obrata v osebnosti, samo še malo več zabave od njih, ki so doma, za nas, doma. Naš Val 202 ima kompleksnejšo programsko shemo z aktualno glasbo, avtorsko vodeni govorni program, relevantne novice in poljuden strokovni ali izobraževalni program – njim je po mojem mnenju uspelo delno. Že v prvih tednih so se odzvali z odličnimi strokovnimi prispevki, dolgima pogovoroma z Renato Salecl in Slavojem Žižkom, recimo, poglobljenimi intervjuji z biologi in virologi, kar so vse odlične vsebine, objavljene tudi na spletni strani za poznejše poslušanje. V govornem programu pa se je včasih čutila avtorska šibkost, ki se je kazala recimo ob vključevanju 'glasu ljudstva', štiriletnikov, ki so ob pomoči babic reševali uganke, in kot nekakšna predapokaliptična nemoč ob neskončnem tarnanju športnih komentatorjev, trenerjev in igralcev zaradi odpovedi športnih dogodkov. Ali ne bi bila boljša odločna poteza uredništva, da bi zasnovo koronasheme in vse produkcijsko zaledje prepustili vodilnima programskima voditeljema, dokler ju imajo?« se sprašuje.

Med tiskanimi mediji Zarja Vintar prav tako izpostavi dva. »Wired. Samo njihov novičnik spremljam. So pameten, vključujoč, tehno, duhovit, hiter, to the point medij. V enem od prvih novičnikov po izbruhu pandemije so objavili izjavo uredništva, da sicer delajo od doma, vendar z enakim žarom in da bodo aktualno temo pokrivali brezkompromisno. Odtlej je s korono povezanih 100 % vsebin. Njihov glas je še vedno glas pametnega, vključujočega, tehno, duhovitega, hitrega, to the point globalnega informatorja, s povezavami na toliko zunanjih virov, da bi človek skorajda pomislil, da so objektivni,« meni Vintarjeva.

Drugi pa je tednik New Yorker, na kateri so v studiu »iz nekega niti nam nerazložljivega razloga« že »od nekdaj« naročeni. »Ta prav tako že od nekdaj slovi po svojem neprilagajanju na spremembe, ki so že zdavnaj spremenile preostalo natisnjeno vesolje. Korona ali ne, poštar s svojo orokavičeno roko New Yorker vsak teden vloži v nabiralnik. Pri njihovi pojavnosti se ni spremenilo nič. Nobenega apela, nagovora, sporočila bralcem v prvi osebi. Ničesar, razen vse od začetka pandemije – naslovnic. Postopoma pa so članki – še vedno poglobljene desetstranske analize – povzeli edino trenutno tematiko. Naj si recimo ogledam izdajo 13. aprila 2020: dobra polovica vsebin je na temo korone, a niti eden od oglasov. Izdaja 20. aprila 2020 prinaša dve tretjini vsebin na temo, še vedno pa se ni z oglasom prilagodil niti eden od njihovih oglaševalcev. Načrt? Ali okorelost? Možgani, ki ustvarijo dober priložnostni oglas za posebne okoliščine, po mojem mnenju niso možgani kreativnega direktorja, tekstopisca ali režiserja. Možgane je moral napeti strateg znamke. Ali odgovorni urednik medija.«