Osebne izpovedi, ki se nas dotaknejo

Miha Mazzini je s prihajajočim romanom Osebno ponovno dokazal, da je mojster besede. Adam Grant vas bo spodbudil k ponovnemu razmisleku, Polona Požgan vam bo razkrila osnovna pravila uspešne komunikacije, Miodrag Majić vas bo osupnil z vrhunsko kriminalko, Žiga Valetič pa bo obudil vaše morda že usihajoče zanimanje za knjige. 

Miha Mazzini: Osebno

Založba Goga, 2022

Novomeška založba Goga se je ob izidu najnovejšega romana Mihe Mazzinija Osebno v sodelovanju z avtorjem domislila zanimive promocijske poteze. Roman bo uradno sicer izšel septembra, a so na začetku poletja natisnili omejeno število izvodov s posebno naslovnico in posebej za to izdajo napisanim pisateljevim nagovorom ter jih poslali izbrancem. Svoj osebni izvod sem prejela tudi sama in spremljal me je na počitnice, kot me je s platnic nagovoril avtor. Vsekakor mi je knjiga popestrila dopust, za katerega si nisem želela, da bi se prehitro končal, tako kot si nisem želela, da bi prekmalu prišla do zadnjih strani Mazzinijevega romana. Ne spomnim se namreč, kdaj bi se ob branju knjige na glas krohotala, že v naslednji sapi pa ob opisovanju pisateljevega otroštva občutila neznosno bridkost. Mazzinijeva nova knjiga je namreč resnično osebna; no, seveda s potrebno dozo ustvarjalne svobode z namenom, kot zapiše, da bi zaščitil identiteto ljudi, ki se pojavijo v romanu, in jih iz konkretnih ljudi spremenil v literarne junake. Mednje pa ne sodijo on sam ter njegovi mama in stara mama.

Mazzini je roman podnaslovil Kako se je skeptik lotil duhovnosti, se soočil s travmatičnimi spomini in izgubil strah pred bližino. Konec leta 2020 se je namreč znašel v čustveni stiski, saj ga je že šestič zapored zapustilo dekle, Slovakinja Lenka, tokrat očitno dokončno. Poleg tega ga mučijo more in spreletavajo nesmiselni prizori, ki izhajajo iz njegovega otroštva. Vsak od pripovedovalčevih prijateljev ima rešitev za njegovo stanje in vse bolj ali manj sodijo med alternativne oziroma »new-ageovske«, saj se med njimi najdejo regresija, hoja po žerjavici, svetovanje pri šamanki, meditacija pri budistih in pot po Caminu. Če ste spremljali njegove kolumne na Siol.netu, potem veste, da je po naravi skeptik, ki mora vsako stvar, ki zbudi njegovo pozornost, skorajda znanstveno preučiti in priti do zanj sprejemljivih spoznanj. Omenjeni predlogi dobromislečih prijateljev se mu tako sprva zdijo bizarni, ko pa zaradi covida-19 zaprejo družbo in je obsojen na bivanje med štirimi stenami, spozna, da mora nekaj storiti, da se mu ne bi zmešalo (verjetno tako kot še marsikomu v tistem času, ki bi ga najraje za vedno izbrisali iz spomina). Predloge zapiše na list in jih sklene prav vse izvesti. Tako se v pandemičnih časih odpravi na svojevrstna potovanja – nekatera opravi samo preko spleta, na primer regresijo in posvet s šamanko, na druga pa se odpravi fizično, med drugim tudi v Camino. Medtem z mislimi potuje tudi v svoje lastno otroštvo, pripoved pa začini tudi z nekaterimi izjemno duhovitimi zgodbicami, povezanimi predvsem z ženskami, ki jih je spoznaval v svojem življenju. Namen romana sicer najbolje opiše prav sam: »To ni ena tistih modernih knjig, ki ti bo lagala, da zmoreš vse sam, da si lahko zaželiš kar koli in vesolje ti bo izpolnilo sanje. Prav tako te ne bo slepila, kako je dovolj, da se le spomniš travm iz otroštva in življenje postane tropska plaža. (...) To je knjiga o odnosih. O razumevanju, poslušanju in pogovarjanju. Knjiga o bližini in o tem, kako jo ustvarjamo. Kako se zbližujemo in oddaljujemo, kako smo ujeti v nevidni ples in se sploh ne zavedamo, da smo mnogokrat le lutke na nitih naših prednikov in okolja.«

Precej bolj trpki kot pisateljevi ljubezenski doživljaji so njegovi spomini na otroštvo. Prvih pet let je namreč odraščal pri stari mami, v garsonjeri na Jesenicah, prežetih z duhom železarne, ki se je zdela usoda vsakega tamkajšnjega prebivalca. Stara mama dneve preživlja s prebiranjem groteskne knjige Življenje svetnikov, v kateri je za vsak dan v letu opisana grozovita smrt nekega mučenca, kar prenaša na vnuka, v katerem duše, duhovi, svetniki in angeli razvnemajo že tako bujno domišljijo. Tudi mama, ki se sčasoma priseli k njima, je neuravnovešena na svoj način; ves čas čaka, da se ji bo zgodilo življenje, ceno za njeno neizživetost pa plačuje njen sin, ki je lačen njene pozornosti in topline, deležen pa zgolj odklanjanja. »Nona čaka na nebesa, mama čaka na Življenje, jaz kamenim. Bil sem odvečen. V nadlego in višek. Mama se z menoj ni več ukvarjala, v njenem svetu me ni bilo več. Odvečen. Še danes se zdrznem, kadar slišim pesem Nobody Loves Me But My Mother. Kako je blues skladba lahko tako optimistična?« zapiše v svojem grenkohumornem slogu.

Uteho išče v filmih, ki si jih ogleduje v jeseniškem kinu in tam se začne pisati tudi njegova pot scenarista in pisatelja. Na vsak dogodek gleda s pisateljskimi očmi in si že predstavlja, kako bo iz njega nastala zgodba. Tudi vseh duhovnih metod, ki jih je preizkusil, se je lotil z namenom pisanja knjige. Kot pravi proti koncu romana, sicer ni bil prepričan, ali so mu vse te čudežne metode pomagale. »Zagotovo pa mi je pomagalo to, da sem imel načrt in nekaj, kar sem počel,« pravi. S preteklostjo pa vendarle sklene premirje: »Preteklost je neznana dežela in s seboj jo nosimo kot reklamno brošuro, polno vabljivih fotografij. Včasih moramo odpotovati nazaj le zato, da te slike odmaknemo in pogledamo dogodke, kot so se zgodili, in ljudi, kot so bili. Iz oddaljenosti jih lahko gledamo z razumevanjem, potočimo še solze, ki jih takrat nismo, se nasmehnemo, če se nismo dovolj, se sprijaznimo s tem, kar je bilo, in se vrnemo v sedanjost, da odpremo vrata za vse tisto, kar še bo.«

Osebno je prava knjižna poslastica, ki vam jo z veseljem priporočam ne le za poletno, ampak kar vseletno branje.

Adam Grant: Premisli še enkrat

UMco, 2022

Vsi se kdaj najdemo v primežu lastnih prepričanj, stereotipov in predsodkov, ki jih težko presežemo ali pa si tega niti ne želimo, saj smo sveto prepričani v svoj prav. Poleg tega pa se težko upremo tudi težnji, da bi druge prepričevali v to, da so edino naša stališča prava. Zanimivo, da so pametnejši ljudje tisti, ki težje premislijo oziroma spremenijo svoje prepričanje, poleg tega pa prej nasedejo stereotipom. To med drugim v svoji knjižni uspešnici Premisli še enkrat ugotavlja ameriški organizacijski psiholog Adam Grant, ki bralce poziva – kot navaja že naslov knjige –, naj opustimo znanja in prepričanja, ki nam ne služijo več dobro. »Če obvladate umetnost ponovnega razmisleka, sem prepričan, da boste bolje uspevali pri poklicnem delu in boste srečnejši v življenju. S ponovnim razmislekom lahko pridete do novih rešitev starih problemov in stare rešitve uporabite pri novih problemih. Po tej poti se lahko naučite več od ljudi okoli sebe in živite z manj obžalovanji,« je prepričan Grant, ki smo ga že imeli priložnost spoznati tudi slovenski bralci. V slovenščino imamo namreč prevedene vse njegove dosedanje knjižne uspešnice – Daš in dobiš, ki govori o tem, da si lahko z dajanjem povečate možnosti za uspeh, Izvirnost, v kateri se posveti nekonformistom, ki spreminjajo svet, in Možnost B, ki jo je napisal v soavtorstvu s Sheryl Sandberg, nekdanjo dolgoletno operativno direktorico Facebooka, v kateri svetujeta, kako se spoprijeti s stisko in se ne zlomiti pod pritiskom. Tudi v najnovejši knjigi Premisli še enkrat, ki jo je v slovenščino prevedel Samo Kuščer, si prizadeva, da bi posameznike – in organizacije – ozavestil, kako naj razmišljajo drugače, predvsem pa bolje.

V knjigi že uvodoma navede ugotovitev profesorja Phila Tetlocka, da ko razmišljamo in govorimo, pogosto zdrsnemo v miselnost treh različnih poklicev – pridigarja, tožilca ali politika. »V pridigarja preklopimo, ko so naša sveta prepričanja ogrožena: pridigamo, da bi obvarovali svoje ideale in jih širili. V tožilca preklopimo, ko vidimo napake v razmišljanju drugih ljudi: zberemo argumente, s katerimi bi jim dokazali, da nimajo prav. V politika preklopimo, ko bi radi pridobili občinstvo: lobiramo in se potegujemo za odobravanje pri volivcih. Ob tem tvegamo, da se tako zatopimo v prepričevanje, da imamo prav, obtožujemo druge, da se motijo, in se potegujemo za podporo, da se sploh ne potrudimo ponovno razmisliti o lastnih pogledih,« navaja.

Zaradi takšne miselnosti, ki nas omejuje, Grant svetuje, naj raje preklopimo v razmišljanje znanstvenika. Znanstveniki so namreč že po naravi svojega poklica nagnjeni k ponovnemu razmisleku. »Plačani so za to, da se nenehno zavedajo omejitev našega razumevanja. Od njih pričakujemo, da dvomijo o tem, kar vedo, da so radovedni glede tega, česar ne vedo, in da posodabljajo svoje poglede glede na nove podatke,« zapiše. Ko razmišljamo kot znanstveniki, iščemo resnico, delamo poskuse, preverjamo hipoteze in pridobivamo novo znanje. »Pri znanstvenem razmišljanju ima ponižnost prednost pred ponosom, dvom pred gotovostjo, vedoželjnost pred dokončnostjo,« trdi avtor. 

V knjigi zato s pomočjo številnih privlačnih zgodb posameznikov, ki so presegli miselnost pridigarja, tožilca ali politika, ponazarja, kako pomembno je, da si vzamemo čas za ponoven razmislek. Seveda to ni najlažje, saj nas – če se osredotočimo predvsem na svoje poklicno življenje – hromijo tudi prepričanja o nas samih. Pri tem Grant izpostavlja

Dunning-Krugerjev učinek, po katerem prepričanost določene osebe vase presega njene dejanske sposobnosti, in pa njegovo nasprotje, tako imenovani  sindrom prevaranta (ali tudi sindrom vsiljivca), ki pomeni, da naša sposobnost presega prepričanost vase. »Kar pomislite na ljudi, ki so prepričani, da si ne zaslužijo lastnega uspeha. Dejansko se ne zavedajo, kako inteligentni, ustvarjali ali očarljivi so, ne moremo pa jih prepričati o nasprotnem, če se še tako trudimo,« zapiše o slednjih. Oba učinka nam onemogočata ponoven razmislek. »Če smo prepričani, da nekaj vemo, nimamo nikakršnega razloga, da bi iskali vrzeli in pomanjkljivosti v svojem znanju, kaj šele, da bi stanje skušali popraviti,« meni. Po eni strani gre pri tem za občutljivost ega, saj se trudimo zanikati svoje slabosti, ko se želimo videti v pozitivni luči ali ko želimo drugim naslikati lepo podobo sebe. Druga sila, ki zamegljuje, kako vidimo svoje sposobnosti, pa je pomanjkanje metakognitivne sposobnosti, torej sposobnosti, da razmišljamo o svojem razmišljanju. »Zaradi pomanjkanja te sposobnosti smo lahko slepi za svojo nesposobnost,« trdi.

Posebno poglavje namenja tudi vzpostavljanju kulture učenja na delovnem mestu. Kot pravi, do ponovnega razmisleka pogosteje pride v okoljih z nenehnim učenjem, kjer je razvoj osrednja vrednota, cikli ponovnega razmišljanja pa so nekaj vsakdanjega. »V takšnih okoljih je normalno, da se ljudje zavedajo, česa ne vedo, imajo pomisleke glede obstoječih pristopov in ostajajo zvedavi glede novih prijemov, ki bi jih lahko preizkusili. Vidimo, da v okoljih z nenehnim učenjem organizacije pogosteje uvajajo novosti in zagrešijo manj napak. Ta okolja uspevajo zaradi posebne kombinacije psihološke varnosti in odgovornosti.« Po njegovih besedah gre pri psihološki varnosti za vzpostavljanje vzdušja spoštovanja, zaupanja in odprtosti, v katerem lahko zaposleni izražajo pomisleke in kaj predlagajo, ne da bi se bali posledic. »V okoljih, v katerih je najpomembnejša uspešnost, psihološka varnost zaradi poudarjanja dobrih rezultatov pogosto nima tolikšne veljave. Ko vidimo, da je kdo kaznovan zaradi neuspešnosti, se trudimo, da dokazujemo svojo sposobnost, in varujemo svojo zaposlitev. Naučimo se brzdati samega sebe in molčanja, čeprav bi bilo morda koristno, ko bi postavljali vprašanja in pomisleke,« opaža.

»Vsi se lahko izboljšamo v tem, da kaj na novo razmislimo. Do kakršnega koli sklepa že pridemo, mislim, da bi bil svet boljši, če bi si vsi malo pogosteje nadeli znanstvena očala,« povzame na koncu, knjigo pa sklene s tridesetimi praktičnimi nasveti, kako kaj na novo razmisliti.

To je knjiga, ki jo preprosto morate prebrati v teh časih, ko individualnost še nikoli ni bila bolj poudarjena. Bralce bo zagotovo spodbudila, da si nastavijo ogledalo in si priznajo, da pa kdaj vendarle nimajo prav ter da bi jim koristilo, če bi o nečem ponovno razmislili.

Polona Požgan: Govori in inspiriraj

Adrema, 2022

Polono Požgan marsikdo še vedno najpogosteje povezuje z radiom, saj je kot radijska voditeljica poslušalce dolgo let navduševala s svojo energičnostjo in pozitivno naravnanostjo. Odkar se je poslovila od radijskega sveta, pa ljudi navdihuje na motivacijskih predavanjih in delavnicah, na katerih jim svetuje, kako komunicirati na način, ki bo vodil tudi k boljšim odnosom. Na osnovi svojega najbolj prodajanega tečaja je podjetnica, ustanoviteljica podjetja Retorik, nedavno izdala tudi knjigo z istoimenskim naslovom Govori in inspiriraj, priročnik, ki bralcem v zgoščeni obliki nudi osnove komuniciranja – in še več. Kot pravi avtorica, bi po branju njene knjige morali komunicirati »neprimerno bolje kot trenutno«. »Pridobili boste namreč osnovno znanje in napotke o tem, kakšna so zlata pravila v komunikaciji, kako se spopademo s tremo, kako pomembna je telesna govorica ter kako pripravimo dober govor in ga suvereno izvedemo,« navaja in dodaja: »Po branju te knjige se boste zavedali resnične moči svojega glasu – ne glede na to, koga nagovarjate, enega človeka ali tisoč ljudi. Spoznali boste, da je vsak od nas govornik. Večina sicer nikoli ne stopi na veliki oder, vendar komuniciramo doma, v službi, na sestankih, spletnih platformah in tako naprej.«

V knjigi tako naniza 16 kratkih, odlično strukturiranih poglavij, ki osvetljujejo različna področja komunikacije. Po mnenju avtorice je namreč komunikacija tista veščina, ki nas poveže – ali pa oddalji; zmanjšuje ali povečuje razdaljo med nami in vsem, kar si želimo. Sama sicer verjame, da je najpomembnejša tista komunikacija, ki jo imamo sami s sabo v svojih glavah, saj na njej temeljijo prav vse druge komunikacije v poslovnem in zasebnem življenju. »Z učenjem o komunikaciji spoznavamo sebe. In to je, če vprašate mene, smisel življenja,« je prepričana. Po njenih besedah je osnovno znanje o komunikaciji prirojeno prav vsem, in to brez izjeme: »Če se odločimo, pa ga lahko pozneje v življenju nadgradimo. V dobrega govornika se razvijemo z vajo in učenjem.«

Tako uvodoma predstavi deset zlatih pravil komunikacije (spoznajmo, kako nas vidijo drugi; opredelimo cilje; vprašajmo se, koga nagovarjamo; zamislimo si nastop in popravljajmo malenkosti; bodimo prepričani o tem, kar govorimo; časovno in vsebinsko nastop skrbno pripravimo; poslušalcem olajšajmo delo in misli oblikujmo preprosto; ves čas se poslušajmo; osvojim najprej srce, nato razum; »KISS – Keep it simple stupid«, in še: naj nas ljudje poslušajo z veseljem), nato pa se posveti tudi osnovam poslovnega bontona in neverbalni komunikaciji. Ob tem odgovarja tudi na praktična vprašanja, ki ji jih pogosto zastavljajo udeleženci njenih izobraževanj, na primer, kam med govorom dati roke. Njen odgovor je preprost: »Rok ne dajemo nikamor! Pustimo jih, da so tam, kjer so, saj dajejo besedam tempo. Naj tudi one govorijo!« Kot najpomembnejši element neverbalne komunikacije pa sicer izpostavlja še nekaj preprostega, a včasih težko izvedljivega: prijazen, iskren in dobronameren nasmeh (iz srca). »Če bi morala izbrati eno veščino v komunikaciji, ki mi je res ljuba in mi je odpirala številna vrata, je to nasmeh. Znam ga pokloniti sebi in ga zmeraj znova podarjam drugim,« zapiše.

Ogromno ljudi občuti velik strah pred javnim nastopanjem, ne glede na to, ali je to pred sodelavci na sestanku ali na velikem odru, pri čemer jih največkrat skrbi, da jih bodo ljudje pretirano presojali ali obsojali, ko se bodo javno izpostavili. Polona Požgan na takšne pomisleke trezno odvrne: »Ne jaz ne vi ne moreva upravljati tujih misli. Tuje mnenje o nas ni naša stvar. To je tuje mnenje, ki je v tuji glavi, in ne naši. Številni ljudje bodo govorili p nas – ne glede na to, kaj bomo ali česa ne bomo počeli. Dokler mi vemo, kdo smo, se lahko ob misli na to, kaj o nas menijo drugi, samo nasmejemo. (...) Ne razmišljajte toliko o sebi. Razmišljajte raje o ljudeh, ki jih nagovarjate.«

Treme se po njenem mnenju niti nima smisla znebiti, saj jo občuti prav vsak. Bralcem pa ponuja pet tehnik, kako jo vendarle omiliti. Prva je vizualizacija. »Prvi korak, da se bomo pred mikrofonom ali na odru dobro počutili, je, da se postavimo v film s srečnim koncem. Da si predstavljamo, da se bo vse dobro izteklo in da bomo kos izzivu ne glede na to, kaj se bo med nastopom zgodilo. Že večer pred nastopom si začnimo zavestno predstavljati, kako bo nastop potekal in uspel točno tako, kot si želimo. Naš živčni sistem bo sledil in bolje se bomo počutili,« meni. Drugi element je globoko dihanje, pri čemer svetuje metodo 5-5-5: pet sekund globoko vdihujemo, pet sekund držimo dih in pet sekund globoko izdihujemo, kar trikrat ponovimo. Tretja tehnika je »zmehčan« pogled – ko pridemo pred občinstvo, ga prijazno in »mehko« poglejmo in vanj prelijmo nasmeh, vedrino, nežnost in pogum. Četrta tehnika je seveda priprava, saj več ko bomo vadili govor, bolj mirne se bomo počutili, ko bo šlo zares.  »Ko napišemo govor, se postavimo pred ogledalo in si ga pripovedujmo toliko časa, dokler ga ne znamo dovolj dobro, da 80 odstotkov časa govorimo na pamet in samo 20 odstotkov časa gledamo na list z zapisom,« svetuje. Zadnja tehnika pa je skrbno načrtovanje uvoda in zaključka nastopa, saj bosta bistveno vplivala na to, kako bodo poslušalci sprejeli celoten govor.

Bralcem svetuje še, kako postati boljši poslušalci, saj to bistveno vpliva na vse naše odnose, opozarja pa tudi na pet »strupov« v komunikaciji, ki se jim je priporočljivo izogibati (pritoževanje, kritiziranje, obrekovanje, negativizem in nesprejemanje odgovornosti).

Knjiga Polone Požgan bo prav prišla vsem, ki si želite izboljšati svoje komunikacijske veščine tako v poslovnem kot tudi zasebnem življenju, saj vsebuje veliko zdravorazumskih nasvetov, do katerih se je dokopala na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj na področju komuniciranja. Ker so informacije podane na kratek in zgoščen način, vam lahko posamezna poglavja služijo tudi kot hitra osvežitev morda že pozabljenega, a še kako potrebnega znanja za uspešno komuniciranje.

Miodrag Majić: Otroci zla

Mladinska knjiga, 2022

Srbska literatura ni najbolj znana po kriminalnih delih, a prvenec Otroci zla Miodraga Majića odlično zapolnjuje to nišo. Majić (1969 ) je sicer sodnik na prizivnem sodišču v Beogradu, predavatelj ter avtor številnih strokovnih člankov in publikacij, srbska javnost pa ga najbolj pozna po odmevnem blogu »Blog sudije Majića«, kjer piše o srbskem sodstvu, političnih pritiskih in korupciji, temah, ki jih je vključil tudi v svoj prvenec. Slovenski bralci so ga imeli priložnost spoznati tudi v živo, saj je na povabilo založbe Mladinska knjiga, kjer je v prevodu Tanje Bulajić izšel njegov kriminalni roman, gostoval v Ljubljani in Kopru. Na predstavitvi knjige je med drugim povedal, da jo je napisal tudi zato, ker kot sodnik ne more javno povedati vsega, kar bi hotel. »Pisanje mi je pomagalo pri občutku, da nimam manevrskega prostora – z leposlovjem lahko poveš vse, kar veš, da drži, pa za to nimaš nujno dokazov,« so njegove besede povzeli na spletnem portalu MMC.

Nalogo zbiranja dokazov v romanu Otroci zla v nasprotju s številnimi drugimi detektivskimi zgodbami prevzame odvetnik Nikola Bobić, ki se sicer značajsko ne razlikuje dosti od detektivskih kolegov, ki jih v največji meri srečujemo pri skandinavskih avtorjih – rad pregloboko pogleda v kozarec, ni neobčutljiv na lepši spol, njegovo razpoloženje je večkrat melanholično in depresivno kot ne, poleg tega pa se rad spušča v tvegane igre. Seveda ga žene tudi težnja po tem, da vsaki stvari pride do dna, podkrepljena z izrazito radovednostjo in sposobnostjo natančnega opazovanja ljudi, kar izkoristi tudi njegovo nekdanje dekle, pomočnica tožilke Ana Basta. Ko v njegovi hiši najdejo razmesarjenega desničarskega poslanca Radovana Kovača, ki je tudi favorit za premierski stolček na bližajočih se parlamentarnih volitvah, Ana prosi Bobića, naj prevzame obrambo osumljenca Dragana, sicer varnostnika umorjenega. Ana namreč meni, da je primer kristalno jasen in da bo zlahka dokazala, da je osumljenec prav Dragan, saj v njegovem stanovanju najdejo okrvavljene športne copate, ki naj bi bili njegovi, na njih pa naj bi bila Kovačeva kri. In prav copati postanejo predmet spotike, saj Bobić z Draganovo pomočjo dokaže, da niso njegovi in da mu jih je nekdo podtaknil, najverjetneje sam policijski inšpektor Aleksa Drobnjak, ki ima sicer v celotni kriminalni zgodbi pomembno vlogo. Bobić tako uspešno zaključi primer in se niti ne namerava več ukvarjati z njim, dokler ne ugotovi, da mu celotna zadeva nekako smrdi. V zgodbo je namreč vpletenih veliko ljudi, od vplivnih politikov in cerkvenih dostojanstvenikov do uglednih tožilcev in varuhov reda, pri čemer pa okoliščine umora nakazujejo, da bi lahko šlo za obredno maščevanje in ne »zgolj« politični obračun. Globlje ko se Bobić podaja v raziskovanje primera, bolj se mu razkriva, kako nizko lahko padejo vplivni ljudi v želji po oblasti, moči in denarju. Korupcija je na dnevnem redu, vsak vplivnež spletkari po svoje, kar mu sistem tudi omogoča in ga celo spodbuja. Ker pa noben človek ni otok, tudi Bobić kmalu ugotovi, da ne bo mogel sam razrešiti primera, zato se po pomoč zateče tudi k prijatelju, zasebnemu detektivu, novinarki Bojani, ki ima nenavadno dobre informatorje, pa tudi h kontroverznemu zdravniku, ki mu s pomočjo meskalina in posledično pshidelično izkušnjo približa rešitev. Bobić sicer ni nedovzeten za alternativne metode iskanja storilca, saj ima redko spodobnost videti avro ljudi.

Majić skrbno tke razpredeno mrežo tako ljudi kot tudi presenetljivih dogodkov – vmes pride še do enega umora – in ves ta čas drži bralca v napetosti, saj se klobčič razplete šele povsem na koncu. Ob tem se razkriva še ena izjemno občutljiva tematika, in sicer vojna v nekdanji Jugoslaviji, ko je prihajalo do množičnih posiljevanj, s tem pa do vrste nezaželenih otrok. Ženske, ki niso uspele splaviti in so otroke donosile, so se jim takoj po rojstvu odpovedale, saj se niso hotele spominjati grozljivih dogodkov, »otroci zla« pa so, kot pretresljivo spoznavamo v Majićevem romanu, na tak ali drugačen način vse življenje zaznamovani.

Gre za odlično srhljivko s kančkom balkanske mistike, za katero je težko verjeti, da je šele prvo avtorjevo leposlovno delo. V njegovi domovini je naletela na odličen sprejem, prodanih je bilo že več kot 60 tisoč izvodov, po njeni predlogi pa so posneli tudi televizijsko serijo, ki jo bodo v Srbiji začeli predvajati to jesen. Takšen uspeh je Miodraga Majića očitno spodbudil, da s pisateljevanjem nadaljuje, saj je v Srbiji izdal še zbirko zgodb V imenu naroda in roman Otok pelikanov.

Žiga Valetič: Nomadi med platnicami

Cankarjeva založba, 2022

Žiga Valetič (1973) je grafični oblikovalec, ki se je tega poklica sam priučil, pri čemer se je še posebej specializiral za oblikovanje knjig. Pravzaprav bi zanj lahko rekli, da je multipraktik, kar omeni tudi v svojevrstni avtobiografiji Nomadi med platnicami, saj deluje tudi kot publicist, prevajalec in scenarist, pa tudi kot mali založnik in urednik. Kot zapiše uvodoma, osnovni namen njegove knjige ni govoriti o sebi, temveč da bi »specifično ozkemu bralstvu reflektiral in tematiziral redko predstavljen pogled na knjižno založništvo – skozi oči grafičnega oblikovalca. Edini način, na katerega znam to predstaviti, pa je anekdotičen, izkustven«. Njegova knjiga, ki je izšla v zbirki Bralna znamenja Cankarjeve založbe, ki jo opredeljujejo kot »obvezno branje za vse, ki se s knjigami ukvarjajo ljubiteljsko ali strokovno«, tako ponuja osebni pogled na knjižno založništvo, v katerem se je znašel po dolgih letih iskanja ustreznega poklica zase. »Grafične oblikovalke in oblikovalci – izšolani ali samouki – jadramo med industrijo in umetnostjo. En del v nas estetsko ustvarja, medtem ko je drugi del običajno tlačan v grafični industriji. Rečejo nam kreativci,« zapiše o vlogi grafičnega oblikovalca.

Sam je bil sicer že od malih nog obkrožen s knjigami – njegov oče je bil namreč stavec v tiskarni, mama pa je bila strastna bralka s pisateljskimi ambicijami, ki pa jih nikoli ni dokončno uresničila. Kot pravi, knjige v domovih tiskarjev sicer niso nikoli pravi odraz zanimanja. »Bile bi, če bi tiskarji knjige kupovali, pa jih, vsaj večina, niti ne. Tiskarji imajo doma ogromno zanimivih knjig, toda nabrali so si jih v službi in kakšno tudi prelistajo in preberejo ali – še verjetneje – jo prebere kdo od bližnjih, ki mu/ji je do knjig celo več kot tiskarskemu partnerju, sorodniku, prijatelju. Nekateri tiskarji so dobri bralci in dobri amaterski fotografi, večinoma pa v tem poslu niso zaradi izrecne ljubezni do branja,« ugotavlja. Tudi za njegovega očeta je veljalo podobno, medtem ko je sam do knjig razvil globlji odnos, saj po njegovih besedah knjiga zanj postane tudi fetiš, objekt želje, artefakt posedovanja. »Če knjige ustvarjaš, jih tudi bereš, in če jih bereš, jih tudi kupuješ, druge poti praktično ni. In če si poleg tega navdahnjen tudi za pisanje, boš neizogibno začel o knjigah tudi pisati,« zapiše. In prav to se je zgodilo njemu.

Pri devetnajstih letih je bil udeležen v hudi prometni nesreči in zaradi motnje pozornosti ni bil več zmožen študirati, zato je opustil študij na Ekonomski fakulteti. Pozneje se je sicer vpisal še na študij grafične tehnike na Naravoslovno-tehniški fakulteti, a je tudi tu že v prvem letniku ugotovil, da ga ne more nadaljevati. Vmes sta starša kar v domači hiši zagnala podjetje, računovodski servis in mini tiskarsko delavnico. Pri očetu se izuči sitotiska, tri leta tiska in se spoznava z grafičnim svetom in obiskuje delavnice za tiskarsko dodelavo. To je tudi čas, ko začne ljubiteljsko slikati in se pozneje udeleži tudi tečaja znanega slikarja Zmaga Modica. Prva knjiga, ki jo postavi in zanjo naredi tudi ovitek, poleg tega pa poskrbi tudi za njen prevod, je zbirka kratkih zgodb Nori mož/Zemeljski bogovi libanonskega pisatelja in pesnika Kahlila Gabrana, ki ga zelo občuduje. Tudi sicer ga zelo vleče k mistični poeziji. V grafičnem oblikovanju se kali tudi v podjetju UMco, ki ga vodita Samo in Renate Rugelj, kjer so izdajali odmevno filmsko revijo Premiera in vrsto filmskih knjig. Ko začneta založnika izdajati revijo o knjigah Bukla, začne pisati tudi kratke predstavitve knjig. O knjigah piše tudi za reviji Delo Mag in Jana, v takratnem štirinajstdnevniku Pogledi pa se začne preizkušati tudi v publicistiki. Loti se tudi pisanja knjige o slovenski popularni glasbi in leta 2018 izda knjigo 80ta: desetletje mladih, ki sicer po njegovih besedah postane »majhna uspešnica« in je na slovenskem knjižnem sejmu tudi nominirana za knjigo leto, a ta iz njega posrka vso ustvarjalno energijo in ustvari blokado, zaradi katere ne more nič več napisati. Ko ugotovi, da si je preprosto nakopal preveč stvari, se odloči, da bo odslej le še oblikoval knjige in pisal scenarije. V svoji karieri je tako sodeloval pri nastanku približno tisoč knjig različnih založb in dodobra spoznal proces njihovega ustvarjanja, zato se dobro zaveda, da je (dobra) knjiga plod skupnega dela, v katerem je oblikovalec člen v verigi, ki jo sestavljajo avtorji, uredniki, založniki, ilustratorji, lektorji, prevajalci, tiskarji, prodajalci in drugi. Kot priznava, je oblikovanje knjig sicer samotno delo. »Zanj potrebuješ dovolj mentalnega prostora, miru, umika in distance tudi takrat, ko delaš med ljudmi,« pravi in meni, da je k temu, da se je lahko razvil v oblikovalca s toliko kilometrine, prispevalo tudi to, da je edinec, saj si ti najraje sami razporejajo čas in delajo v tišini, poleg tega pa želijo biti sami svoji gospodarji.

Zanimivi so tudi njegovi zapisi, kako močno se je tehnologija grafičnega oblikovanja spreminjala v zadnjih 25 letih, odkar se je sam začel ukvarjati z njim. Zaradi tehnološkega napredka je današnjim oblikovalcem marsikaj prihranjeno. S časovne distance pogleda tudi na (zunanje) oglaševanje, ki se je s pojavom digitalnega tiska prav tako močno spremenilo. »V prvih petnajstih letih po osamosvojitvi je kakovost oglaševanja sicer visoka, pogosto jo najdemo v prepletu estetskega, informativnega in duhovitega, medtem ko z razmahom mobilne telefonije ni več prostora za vso to sofisticiranost, tako da oglasi komaj še sporočajo kaj zanimivega. Kolikor se v tem novem času oglaševanje navzven širi, pa se navznoter tudi drobi, saj digitalne platforme z internetom in končno tudi z družbenimi omrežji povzročijo vseprisotnost oglasov, v branži pa zato pride do radikalnega zatona kreativnosti,« opaža.

Avtobiografsko pisanje Žige Valetiča, v katerem ne manjka iskrenih osebnih izpovedi, je hvalnica knjigi in procesu njenega ustvarjanja. Morda boste na naslednjo knjigo, ki se bo znašla v vaših rokah, tudi zato gledali drugače, saj se boste zavedali, koliko truda je bilo vloženega v njen nastanek.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, september 2022, #495. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.