V spomin Ivici Vidoviću

Po tednu dni popolne odklopljenosti prižgem računalnik in »vanredna vijest« me udari v glavo. Umrl je Ivica. Seveda se staramo in počasi odhajamo, vendar je Ivica kot kamnit obelisk stal med vsemi nami in se za vetrove in nevere, ki vihrajo čez nas, ni zmenil. Vsaj zdelo se je tako. Nisva se pogosto srečevala, vsak po svojem morju sva veslala, tekmovala, zmagovala in izgubljala in mnogim se je zdelo neverjetno, da sva se vedno razumela. Spominjam se, s kakšnim žarom je razložil beograjskim stanovskim kolegom, da jugokomunizma ni več in da se moramo odslej pogovarjati in spoštovati drugače. Ivica Vidović je bil Hrvaška v najboljšem pomenu besede. Presegel je naplavine stare slave in odpiral in osvajal nova zmagovita polja. Projekti in akcije, ki jih je vodil, so predstavljali novo, presenetljivo ambiciozno, moderno, duhovito in uspešno državo, ki jo je neizmerno ljubil, a je bil državljan sveta.

Razumel je duh časa, na oglaševalskem festivalu Nove Evrope je z nacionalnim promocijskim nastopom zasenčil prav vse kolege od Trsta do Vladivostoka. Svet pa se vrti naprej. Prehojena pot je za nami in le malokdo se bo jutri še oziral nazaj. Morda niti ni pomembno; zidaki, ki so utemeljili naš čas in na katere pogumno stopajo novi zmagovalci, ostajajo, če se jih kdo spomni ali če se jih ne. Pogrešam te, Ivica.