Iz revije SaMMozavestno: »Za uspešnega osebnega trenerja še zdaleč ne zadostuje en vikend tečaj in lepo oblikovano telo«
Anja Robavs je športna navdušenka, nekdanja profesionalna atletinja in inštrukturica fitnes vadbe. Danes se ukvarja z osebnim in spletnim trenerstvom ter mentorstvom, v prostem času pa se pripravlja na teke z ovirami Spartan Race.
Eva Peserl
S čim ste se ukvarjali, preden ste postali osebna trenerka?
Preden sem postala osebna trenerka, sem se ukvarjala z atletiko, natančneje s tekom na srednje proge; tek na 1500 metrov je bil moja najljubša disciplina. Atletiko sem začela trenirati relativno pozno, šele v srednji šoli, saj sem imela pred tem prirojene težave s srcem, ki smo jih na srečo z operativnim posegom odpravili konec prvega letnika srednje šole. Natanko tri tedne po posegu sem se pridružila atletskemu klubu. Tako sem toliko bolj cenila ta šport, ko se mi je dolgoletna želja po treniranju končno uresničila. Tek mi je predstavljal osebno rast in sredstvo za grajenje samozavesti, ki mi je kot otroku primanjkovala.
Kako to, da ste se odločili za priprave in udeležbo na tekih z ovirami Spartan Race?
Po več kot desetih letih atletik sem se v svoji najboljši sezoni, ko so se rezultati trdega dela končno začeli zares kazati, poškodovala. Moja poškodba predolgo časa ni bila ustrezno diagnosticirana, tako da sem zadnjo atletsko sezono ves čas tekla z bolečinami in zgolj ohranjala rezultat prejšnjega leta. Istočasno so se dogajale druge življenjske spremembe, zaključevala sem študij, začela graditi trenersko kariero in se tako počasi sprijaznila z izgubo atletike. Konec športne poti je za predanega športnika vedno travmatičen. Tudi sama sem se dve leti iskala, dokler nisem na družbenih omrežjih spoznala tega športa – OCR oziroma obstacle course racing –, ki je postal moja druga ljubezen. Nekako mi je predstavljal odličen preplet vsega, kar sem imela najraje in s čimer sem se takrat ukvarjala – tek in funkcionalna moč.
Na zadnji majski Spartan race na Bledu je Anja Robavs v kategoriji Super 10k v svoji starostni skupini dosegla 3. mesto.
Kako je videti običajen dan nekoga, ki se ukvarja z osebnim trenerstvom?
Večinoma imamo osebni trenerji precej razgiban urnik. Veliko je prilagajanja in usklajevanja urnika glede na delovne in druge obveznosti strank. Po večini smo zaposleni zgodaj zjutraj in dopoldne ter popoldne, ko se ljudje vračajo iz služb. Moj delovnik se ponavadi začne med 6. in 7. uro zjutraj in traja do 10., včasih 11. ure. Druga polovica delovnika se začne približno ob 16. uri in traja nekje do 21. ure. V času sredi dneva oziroma ko sem prosta, treniram zase, pišem programe treningov in prehrane za spletne stranke, opravim vse obveznosti, kuham in delam na drugih projektih, na primer svoji novi znamki prehranskih dopolnil Nature's Tale. Trenutno smo izdali vrhunski dodatek prehrani – kapsule iz jeter pašne govedi, ki slišijo tudi na ime naravni multivitamin.
Zdi se, da je v Sloveniji osebno trenerstvo čedalje bolj priljubljeno in tudi stranke na to storitev ne gledajo več kot na nekaj elitnega. Kakšna so vaša opažanja?
Osebno trenerstvo je v Sloveniji po mojem mnenju že kar lepo razvito. Res je, da je sodelovanje z osebnim trenerjem nekoliko dražje kot zgolj mesečna karta za fitnes, a pa pomislimo na vse ostale stvari, za katere zapravljamo, pa se nam zdi to samoumevno, čeprav nam ne prinašajo nikakršnega osebnega napredka. Na primer Netflix, kavice, trepalnice, torbice znanih blagovnih znamk in podobno. Vendar pa postati in tudi ostati kakovosten »full time« osebni trener ni najlažja karierna pot, ki jo lahko izbereš. Pogosto se na zunaj zdi to »kul« poklic in mnogi mladi mislijo, da je za uspeh dovolj en vikend tečaj in lepo oblikovano telo. Daleč od tega. Dober trener mora imeti izjemno sposobnost prilagajanja, trpežnost ob neštetih spremembah urnika, mora biti odličen poslušalec in psiholog, mora se stalno izobraževati, predvsem pa najti pravo mešanico sočutja in nepopustljivosti pri delu s stranko.
Katere so najpogostejše napake ljudi, ki se odločajo za osebnega trenerja? Kaj si želijo najpogosteje doseči?
Ljudje, ki prihajajo k meni, si večinoma želijo shujšati oziroma zmanjšati odstotek telesne maščobe in pridobiti na mišični masi. Mnogokrat skozi pogovor skupaj pridemo do globljih razlogov za to odločitev. Rdeča nit, ki jo pogosto opažam, je samozavest oziroma njeno pomanjkanje; pomanjkanje energije in fokusa za delo in podobno. Pogosto se človek tudi odloči za večjo spremembo po tem, ko doživi neko težko življenjsko preizkušnjo. Zgodbe so različne, redko pa je motivacija zgolj in samo »ozek pas in okrogla zadnjica«.
Spet drugi pa si želijo izboljšati kondicijsko pripravljenost ali se pripraviti na nek športni podvig, v mojem primeru gre največkrat za tekaški izziv, Spartan Race, kondicijsko pa sem pripravljala tudi druge športnike iz na primer borilnih veščin in nogometa. Poseben izziv mi predstavlja tudi priprava bodočih študentov na sprejemne izpite za Fakulteto za šport, zadnje čase pa se name obračajo tudi ambiciozni novopečeni trenerji, ki si želijo mentorja.
Kaj je najbolj pomembno pri oblikovanju telesa – kardio vadba, vaje za moč, prehrana ali kaj drugega?
Vse našteto. Ravno danes sem prebrala dobro misel, in sicer »cardio adds years to your life, strength training adds quality« (»kardio doda leta vašemu življenju, vaje za moč pa kakovost«, op. ur.). Z vajami za moč pridobimo na mišični masi, na dolgi rok pospešimo metabolizem, s posamezniku prilagojenim kardio programom poskrbimo za zdrav kardiovaskularni sistem in še dodatno oblikovanje postave, hrana pa je gorivo in brez pravega goriva telo ne more optimalno funkcionirati.
Če se osredotočim na hujšanje oziroma izgubo telesne maščobe. Stradanje ni prava, nikakor pa ne dolgoročna pot do rezultatov. Mnoge osebne trenerje zanima zgolj »calories in, calories out«, torej jim je ob doseganju ciljev pomembno zgolj število zaužitih kalorij. Res je, da če želiš na primer shujšati, moraš biti v kalorijskem deficitu, ne glede na to, katero hrano zaužiješ. Vendar pa je zame ta pristop premalo celosten. Če bomo v kalorijskem deficitu, a bomo uživali na primer pohan sir, na dolgi rok ne delamo usluge svojemu zdravju. Tvegamo slabše počutje, slabo krvno in hormonsko sliko itd. In le zdravo telo je sposobno dosegati kakršne koli rezultate na fizičnem in mentalnem področju.
Kaj je torej pomembnejše pri doseganju želenih rezultatov – hrana ali trening? Ali drži pravilo, da k zdravemu telesu v 80 odstotkih prispeva prehrana in le v 20 odstotkih gibanje? Pogosto namreč lahko naletimo na rek, da se »mišice naredijo v kuhinji« (»abs are made in the kitchen«).
To bo kar držalo. Realno več časa na dan jemo, kot treniramo (smeh). Pogosto ljudje 30 let zlorabljajo svoje telo s prazno, nehranilno hrano, alkoholom, drogami, sladkorjem, stresom, nespanjem in negativnim samogovorom, nato pa pričakujejo magično spremembo v dveh mesecih. Pri čemer bi dve uri na teden trenirali z osebnim trenerjem, vse ostale spremembe pa se jim ne zdijo smiselne. Osebni trenerji nismo čarovniki. Moje telo je na primer rezultat dvajsetih let takšnih in drugačnih treningov, zdrave prehrane in tehnik osebne rasti. Zato se je nesmiselno primerjati ali želeti v mesecu dni doseči telo svoje najljubše »fitness influencerke«.
Ljudje se morajo zavedati, da je ena ura treninga na dan približno 4,17 odstotka dneva. Kar narediš z ostalimi 95,83 odstotka dneva, je še kako važno. Ne pozabimo na hrano kot gorivo (več beljakovin zaužiješ, več goriva imaš za izgradnjo mišične mase, več mišične mase pa na dolgi rok pomeni več porabe kalorij čez dan), na celoten čas gibanja čez dan (več se gibaš, več pokuriš), kakovosten spanec in uravnavanje stresa (pripomoreta k uravnoteženi hormonski sliki, ki je bistvena za doseganje rezultatov v fitnesu) in tako naprej.
Članek lahko v celoti preberete v prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko prelistate tu.