Kateri letošnji oglasi so »sezuli« Aljošo Bagolo

Hvala. Obdobja ob lansiranju knjige so vedno pestra in polna intervjujev, predavanj in srečanj s publiko. Vse našteto malo ublaži spoznanje, da knjiga, s katero si se ukvarjal kakšno leto in pol, naenkrat ni več v varnem zavetju tvojega intimnega ustvarjanja in maloštevilnih sogovornikov, ampak je postala izdelek. Od nje se moraš posloviti, ji zaželeti lepo pot in skovati nove načrte.

Pravzaprav sem kot gostilniški otrok veliko znanja o neposrednem trženju prinesel že v oglaševanje (smeh). Edino oglaševalsko delo, ki si ga zdaj dovolim opravljati, je pa res zgolj samopromocijske narave. Založba Mladinska knjiga, kjer imam tudi sodelavce, ki skrbijo za odnose z javnostmi, povezane s knjigo, je v preteklih letih okrepila marketinško ekipo, zato je moj prispevek zgolj pika na i. Ker pa sem se v svoji oglaševalski karieri podkoval na marsikaterem področju, pa te veščine seveda uporabljam.

Uh, upam, da mi kolegi iz oglaševanja ne zamerijo, a nazadnje sem površno spremljal tekmo na 30. festivalu SOF. Tam so mi bili všeč nagrajeni projekti, ki so poistovetljivi, relevantni, zabavni in so me s svojo preprostostjo in sporočilom »sezuli« že, ko sem jih prvič zagledal. To so »Snežak« za Plaktivat, »To ni Planica«, televizijski oglasi za Lesnino, zmagovalna ideja Lucije in Klemna v Cannesu in še eno koristno nadaljevanje »Lahkonočnic«.

Kaj še torej čakam, mar ne? (smeh) Knjiga je že prevedena v angleščino, a sem zaradi drugih obveznosti šele nekje na polovici avtorizacije prevoda. Ker je prvenec »Kako izgoreti«, ki bo te dni natisnjen že v 15 tisoč izvodih, postal najbolje prodajana knjiga leta 2020 v Sloveniji in ena od najbolj prodajanih slovenskih knjig na Hrvaškem, je to zagotovo dobro izhodišče za tujino, a so pravila globalnega nastopa podvržena mnogim dejavnikom. Zato ne hitim in se sproti učim. Ugotovil sem, da mi je pomembno, da je izdelek nekaj, s čimer sem docela zadovoljen, vse ostalo pa je v nenehni beta fazi. Torej je moj recept takšen: 60 odstotkov časa biti v alfa stanju, kar predstavlja moje ustvarjanje, preostalo pa posvetiti poizkusom in učenju na zame novem področju delovanja.

Preprosto – v družbi knjige »Srečo, prosim« (smeh). Med drugim je spoznanje, ki ga prinaša tudi to, da lahko, kar se na prvi pogled zdi osamljenost, izkoristimo kot čas zase – za povezovanje, pobotanje in zavezništvo s samimi sabo. In to je pravzaprav prvi korak k sreči.