»V podkast kot medij sem se zaljubil, ker je zelo avtentičen in oseben« 

Klemna Selakoviča, enega od najvidnejših glasov slovenskega podkastovskega prostora, mnogi vidijo kot pionirja mlade generacije, ki deluje na presečišču trga, filozofije in umetne inteligence. Kot voditelj priljubljenega podkasta AIDEA, s katerim v več kot 200 epizodah raziskuje vprašanja zavesti, prihodnosti in etike, Selakovič širi meje sprejemljivega in oblikuje vpogled na svet, v katerem tehnologija postaja ključna za naš razvoj. Avtor knjige AIDEA je z edinstvenim delom, pri katerem je sodeloval stoen avtor, vplival tudi bralne navade (mladih) Slovencev. Knjiga je bila zaradi zelo berljivega in dinamičnega formata nekaj mesecev celo najbolj brana knjiga pri nas; od prve izdaje lanskega novembra, ko je izšla pri Mladinski knjigi, pa je bila tudi večkrat ponatisnjena. 

Klemen Selakovič je kot dvakratni zmagovalec na natečaju za mlade kreativce v okviru Slovenskega oglaševalskega festivala svojo karierno pot na področju oglaševanja in medijev začel pred več kot desetimi leti. Pot ga je najprej vodila v digitalni marketing, pozneje v oblikovanje uporabniške izkušnje in vmesnikov (UX/UI), danes pa svojo strast do tehnologije prenaša v novo poglavje – delo z umetno inteligenco. Njegov zadnji projekt, Astra AI, je zasnovan z vizijo, da s pomočjo umetne inteligence širši javnosti omogoči dostop do vrhunskega izobraževanja, s poudarkom na razvijanju potencialov posameznika. Selakovičevo prepričanje, da lahko tehnologija služi kot orodje za izenačevanje priložnosti in preobrazbo družbe, je globoko zasidrano v njegovem delu. To odražajo tudi njegova druga prizadevanja za ustvarjanje vključujočega in bolj pravičnega sveta – dobrodelnost, donacije, brezplačni dostopi do vsebin, poučni pogovori o življenju, mentorstvo in predavanja. 

Intervju sva izpeljala v njegovem studiu, kjer nastaja podkast AIDEA, ob spremstvu njegovega zvestega ljubljenčka, španskega hrta Zena. Kljub napornemu urniku – dva televizijska intervjuja in snemanje večurnega podkasta v enem dopoldnevu – je njegova energija ostala pozitivna, njegova vizija za prihodnost pa neomajna. V pogovoru je večkrat poudaril, da je ponosen, da ga je karierna pot, od kreativnih kampanj do umetne inteligence, pripeljala do točke, ko si lahko prizadeva za pomembnejši cilj – snovanje družbe, v kateri mladi ne bodo več imeli občutka manjvrednosti in bodo lahko v celoti razvili svoje potenciale. 

Ne hodim več na Tajsko, hodim pa v tople kraje. Letos sem se odločil, da ves september preživim v Indiji, celoten hladen februar pa sem preživel v Maroku. Potoval sem sam in tudi zaradi tega imam to potovanje za enega od najlepših.  

Tajska je po drugi strani postala preveč priljubljena in obljudena destinacija, zato tam ni več istega vzdušja kot včasih. Poleg tega pa sem zadnja leta na Tajsko hodil s prijatelji in smo skupaj preživeli tam tudi po dva meseca. Ne želim reči, da se nismo imeli krasno, ampak bolj mi je všeč, da se vračam na stare tirnice in potujem sam.  

S potovanji v tople kraje sredi zime sem začel pred desetimi leti, in sicer iz povsem preprostega razloga – da pobegnem nizkim temperaturam (smeh). Rad imam palme, morje in tropsko klimo. Ker tovrstna potovanja vedno izkoristim tudi za delo, je izbira destinacije pogojena z dobro internetno povezavo, da sem lahko stoodstotno operativen. 

Seveda pa ni to edini razlog; hitro sem ugotovil, da je človek v tujem okolju v drugačnem duševnem stanju in se tako na novo odkrije oziroma redefinira. Z daljših potovanj sem se domov vedno vrnil nekoliko spremenjen.  

Kot sem že omenil, veliko potujem sam. »Nekdo« mi je moral delati družbo in tako sem začel poslušati tuje podkaste. V ta medij sem se globoko zaljubil, ker je zelo avtentičen in oseben. Poslušalcem podkastov se zdi, da imajo z ustvarjalcem osebni odnos, njihovi možgani sploh ne razumejo, da poslušalec in podkaster nista zares prijatelja, kar je logično, saj to osebo poslušaš več ur dnevno. Tudi sami pogovori v podkastu se dogajajo na globlji ravni kot v drugih formatih. Naš svet je kompleksen in v nekaj sekundah se ga ne da razložiti (sogovornik se pri tem sklicuje na format TikToka, op. p.), podkast kot medij pa nudi možnost, da se o tematiki poglobljeno razpravlja. Od nekdaj rad debatiram, zato sem hitro prišel do ideje, da bi tudi sam ustvaril podkast. Pred petimi leti sem se odločil, da to želje tudi uresničim in tako sem zagnal projekt AIDEA. 

Zagotovo je to Joe Rogan, ker pusti sogovorniku in toku pogovora prosto pot in je resnično mojster prostega toka. Všeč sta mi tudi Sam Harris, gostitelj podkasta Making Sense, ker pokriva filozofske in znanstvene teme, in Tim Ferris, ker je diametralno nasprotje mene, saj se na vse goste 100-odstotno pripravi in resnično dobro spozna človeka, še preden ta sploh stopi v njegov studio. 

V resnici nisem nikoli zasnoval poslovnega načrta ali ustanovnega dokumenta. Ta projekt se je rodil kot eksperiment. Začel sem z vprašanjem: ali lahko ustvarim nekaj zgolj zaradi ustvarjanja samega, brez pričakovanja o rezultatih? To me spominja na citat iz starodavnega zapisa v Bhagavad-giti: »Imaš pravico do opravljanja dela, nisi pa upravičen do sadov tega dela.« Ta misel je postala vodilo pri ustvarjanju podkasta. Osredotočil sem se na proces, na radost ustvarjanja, ne na rezultate ali priznanja. Hitro sem ugotovil, da mi pogovori pomenijo tako veliko, da bi nadaljeval s tem, četudi jih ne bi objavil.  

Danes projekt živi in raste po svoje, nikoli ga nisem načrtno usmerjal. Vse se je dogajalo spontano; tudi to, da za tem podkastom danes stoji povečana ekipa ljudi. Tega načina razmišljanja se držim tudi na drugih področjih življenja – ne usmerjam toka, ne »rinem«, ampak se prepuščam dogajanju in intuiciji. Z govorjenjem o tem načinu dela ne želim dajati vtisa, da delim poslovne nasvete – vem, da so nekateri ljudje bolj analitični, drugi bolj intuitivni. Lahko le promoviram idejo, da obstaja alternativa brez pričakovanj, napora, ciljev in KPI-jev, ki ne vodi nujno v neuspeh. Zahodnjaški um temu težko verjame. A meni osebno je ta pristop prinesel več lahkotnosti in energije. Uporabljam več intuicije, bolj jasno vidim nove priložnosti in jih tudi bolj cenim. Neprestano se sprašujem, ali želim na silo usmeriti projekt v neko smer ali pa naj se prepustim. Zanosu življenja vedno bolj zaupam in tega me najbolj uči projekt AIDEA. Vsak dan prejemam metaforična darila, ki jih ne bi mogel kupiti z denarjem. Ne vem, kako bi bilo, če bi se tega lotil poslovno in analitično, a vem, da bi izgubil velik del spontanosti in odkrivanja. Ta pristop me uči, da je vrednost v delu samem in ne v njegovih sadovih. In paradoksalno, ko se osredotočim na delo samo in ne na rezultate, se zdi, da rezultati pridejo sami od sebe – a takrat niso več tako pomembni. Pomembno postane potovanje samo, tako da ponavljam – poslovni načrt za podkast ne obstaja. 

Za primer lahko postavim današnji dan (pogovarjala sva se na začetku septembra, op. p.), ko sem v studiu gostil Marcela Štefančiča. Tri ure sva se pogovarjala o filmih in lahko bi se še dodatne tri, a pred tem nisem imel zapisane niti ene oporne točke. Debata je tekla v svojo smer in prav je tako. Ne menim, da sem dober novinar, ampak samo posameznik, ki ga zanimajo ljudje in njihovo življenje. V epizode vabim ljudi, ki me zanimajo, zato gre pogovor povsem gladko tudi brez opornih točk. 

Kako ustvarjati za nekoga? Mar ne pomeni ustvarjati »za nekoga« ustvarjati z namenom ugajanja? Če ustvarjalec ustvarja za urednika, šefa ali ciljno skupino, potem ne ustvarja za nikogar. Če pa ustvarja zase, bo sčasoma ustvarjal za ljudi, za katere si želi ustvarjati. Ko sem se spraševal, kdo bo poslušal podkast, sem si zamislil stadion, poln Klemnov. Ali znam ustvarjati vsebino zase? Znam. To je moja ciljna skupina. Na začetku je bilo teh ljudi malo, sčasoma pa so začeli podkast poslušati ljudje, ki so mi podobni, in to je najboljša ciljna skupina, za katero se mi ni treba pretvarjati. Kakšna svoboda!

Na filozofijo lahko gledamo kot praktično razmišljanje. Filozofijo smo z vprašanjem, kaj je dobro in kaj je slabo, odkrili že pred znanostjo. Potem pa se lahko debata razvije, zakaj je to dobro, sledijo teze, dvomi, razlogi … in kar naenkrat filozofiramo (smeh). 

Nimamo sponzorjev. Štiri leta sem ta projekt financiral sam. Vanj sem vložil verjetno več kot 50 tisoč evrov, saj sem vse delovne aktivnosti, ki mi niso bile všeč, preložil na druge. Sem sodijo montaža, upravljanje družbenih omrežij ter naložbe v studio in opremo. Zadnjih nekaj mesecev se projekt že pokriva. Ponavljam, AIDEA je projekt, ki me uči, a nima »bilance«. Odpira mi veliko vrat, ne nazadnje brez njega midva danes ne bi imela tega intervjuja.  

Že prvi dan sem se odločil, da ne želim imeti sponzorjev podkasta, saj so tematike včasih kontroverzne, kot so droge, psihedeliki in skrajne miselnosti. Nisem želel cenzurirati ne sebe ne gostov zaradi strahu, da bi izgubil nekega sponzorja. Všeč mi je, da lahko v tem prostoru rečem kar koli in cena, ki jo plačujem za to, je, da pač nimam sponzorjev. Nič nimam proti sponzorjem, to je dober poslovni model, a za ta tip vsebine se mi to ni zdela dobra izbira. Imam pa individualne donatorje, torej ljudi, ki me poslušajo, in lahko donirajo pet evrov na mesec. To je kot nekakšna naročnina, ampak v resnici ne dobijo dodatnih »bonbončkov«, saj plačljivih vsebin nimam; vse bodo za vedno ostale brezplačne. Zdaj, ko razmišljam o tem, ugotavljam, da je to ena od vrednot projekta, ki jih nikoli nisem zapisal, a v moji glavi živijo in jim sledim. 

Verjamem v skoraj absolutno svobodo govora in odprt dialog. Če imamo slabe ideje v družbi, je najboljša rešitev, da jih damo na sonce in ne skrivamo. Ko vse ideje postavimo na mizo in se te borijo med seboj, se hitro pokaže, katera ideja ali ideologija je sama po sebi dobra in katera slaba. Vem in razumem pa, da je ta proces lahko kontroverzen in neprijeten. Zgodovina je dober pokazatelj, da v primeru potlačevanja idej sledi vprašanje, kdo bo določal, kaj je dobro in kaj je slabo. Samo skozi dialog lahko bolj demokratično ugotovimo, katera ideja je boljša. Vem, da se v Sloveniji ne strinjajo vsi z menoj, saj dobim veliko mnenj in kritik po oddajah z obrobnimi tematikami, a s tem le sporočajo, da se jim zdi, da so oni tisti, ki bodo pravilno odločili, kaj je dobro in kaj je slabo; kaj sme iti na sonce in kaj ne. Kot primer lahko navedem Hitlerjevo delo Moj boj, ki je bilo v nekem obdobju prepovedana, danes pa je to prva knjiga, ki jo opaziš, ko stopiš v knjigarno Mladinske knjige. To se mi zdi veliko bolj primerno za boljše razumevanje zgodovinskega konteksta in ideologije, učenje in preprečevanje delanja podobnih napak v prihodnosti. 

Oba podkasta, AIDEA in Dialog, imata skupaj čez dvesto epizod. Poslušanj je bilo med 10 in 12 milijonov, mesečno je trenutno od 300 do 500 tisoč prenosov. Epizode se po novem predvajajo tudi na dveh televizijskih programih in mislim, da bom s tem dosegel množico ljudi, ki je do zdaj še nisem. Gre za nekakšen eksperiment, v katerem bomo ugotavljali, ali je ciljno občinstvo tudi med tistimi, ki spremljajo televizijske vsebine. 

Pet nas je; asistentka Mojca, ki dela v organizaciji, Kristina skrbi za družbena omrežja, Mark skrbi za videe kratega formata za TikTok in Instragram ter montažer Luka. Ker pogosto organiziramo dogodke in podkaste v živo, mi projektno pomaga še zunanja sodelavka Iza. Najbolj zanimivo pri naši ekipi je to, da so skoraj vsi našteti prišli v stik z mano preko projekta AIDEA. Spet se vračam k prejšnji trditvi – projekt sam skrbi zase (smeh).

Ljudje in podjetja me pogosto sprašujejo, ali je že prepozno, da bi začeli s podkastom. Z mojega vidika je zdaj šele začetek, pravzaprav začetek začetka. To trditev lahko podkrepim z namigom, da preverite oglaševalske naložbe v ta medij. Skorajda še ne obstajajo. Medij ima še zelo veliko potenciala za rast, saj bodo oglaševalci slej ali prej videli, da je pozornost, ki jo imajo ljudje med poslušanjem podkasta, na popolnoma drugi ravni kot pozornost, ki jo dosežejo z videoposnetkom na TikToku. Podkast na primer traja dve uri in ustvarjalec kot medij osvoji več zaupanja pri poslušalcih. Ko se bodo začeli oglaševalci zavedati, da ne gre le za statistiko, temveč tudi kakovost pozornosti, bo medij doživel razcvet. 

Če grem še dlje v prihodnost, pa menim, da bo postal vsak od nas medij, pravzaprav to že je s svojimi družbenimi omrežji, in bo tako vedno več pozornosti na individualnih ustvarjalcih, vedno manj pa na velikih medijskih hišah. Internet nam daje ogromno priložnosti, da se kot posamezniki izražamo na najrazličnejše načine; avdio oblika je le eden od načinov. Zdi se mi, da se medijske hiše že danes zavedajo, da izgubljajo moč, ki so jo imele v časih, ko je bil vir informacij centraliziran. To jim gre malce v nos, a meni je decentraliziran način bolj všeč, saj imamo na voljo morje podkastov in posameznikov, od katerih pridobivamo informacije na najrazličnejše načine na najrazličnejših kanalih. 

Ko sem pripravljen, atmosfera ni najboljša, saj najbolje delujem, ko sem spontan in v duhu negotovosti. Zelo zanimivo je, ker v resnici tudi z vnaprej pripravljenim scenarijem ne vem, kam bo šel pogovor, kdaj bo sogovornik spremenil smer, ali pa bo morda prenehal govoriti, in jaz moram biti stoodstotno zbran in pripravljen. Moje stanje v glavi lahko opišem nekako tako: med pogovorom držim v roki balonček naslednje možne tematike, ki se sklada z nitjo govora. Takoj ko sogovornik zavije pogovor v drugo smer, ta balon spustim in v roko primem nov tematski balonček. Prejšnjega spustim in ga nikoli več ne primem. Ta nit pogovora se je za vedno izgubila nekam izven studia.

Dolgo časa sem si želel doseči ljudi, ki ne poslušajo podkastov, a berejo knjige, zato sem se odločil za projekt, ki v navzkrižni promociji poveže oba medija – v smislu »knjiga prodaja podkast in podkast prodaja knjigo« in to nam je uspelo. Še sam ne dojemam, kako uspešna je postala knjiga v zelo kratkem času. Prvi dotis knjige smo naredili tik po izidom knjige, saj smo videli, da je povpraševanje že pred izidom res visoko, drugi dotis pa dva tedna po izidu knjige. Tudi samo založbo je takšna prodaja presenetila. Zdi se mi, da individualni ustvarjalci očitno res postajamo sodobni mediji.

Članek lahko v celoti preberete v Marketing magazinu oktober 2024, #520. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.