Ko družinsko potovanje prerase v dobrodelni projekt

Jasna Žaler Culiberg je gonilna sila Minicityja, kreativnega otroškega mesta, ki je leta 2014 zraslo v ljubljanskem BTC Cityju. To pa še zdaleč ni njena edina vloga, saj poleg tega upravlja še dve podznamki, in sicer Okrogli trebuščki, interaktivno šolo za starše v Sloveniji, in njeno srbsko različico Okrugli stomačići, vzpostavila pa je tudi aplikacijo za varuške MyNanny in popotniški blog 2many4granny. Pa tudi to še ni vse – skupaj z možem Miho Culibergom sodelujeta še v nekaj podjetniških podvigih; Miha ima tudi podjetje Lab4Pay, ki uspešno raste in kjer mu Jasna veliko pomaga pri prodaji. Sta pa tudi starša kar petih otrok, dveh še iz prejšnjega Mihovega zakona in treh skupnih.

Jasna Žaler Culiberg se na družinskem blogu opiše kot »organizirana, neustrašna, trmasta in brez dlake na jeziku« in prav takšna se izkaže tudi v najinem pogovoru za MM. Povod zanj tokrat ni bil Minicity in marketinške aktivnosti, ki jih izvajajo, čemur bi se običajno posvetili, temveč najnovejša popotniška avantura, na katero se podaja sedemčlanska družina. Potovanja so namreč še ena velika strast energične sogovornice, saj sta z možem prepotovala že več kot 70 držav in obiskala preko 1000 mest, s popotniško žilico pa okužila tudi svoje otroke, stare od 3 do 14 let. Prav njihove dogodovščine so rdeča nit bloga 2many4granny, na katerem boste kmalu lahko prebirali poročila z njihovega enomesečnega potovanja po Afriki, kamor se podajajo 14. oktobra. V tem času bodo prepotovali celotno Južno Afriko, Namibijo in Bocvano ter naredili krajši postanek v Zimbabveju in Zambiji. Potovanje s tako veliko družino je že samo po sebi velik organizacijski zalogaj, a sogovornica, ki sama sebe vedno znova postavlja pred številne izzive, si je zadala, da bo imelo tudi dobrodelen značaj. Namenila se je namreč, da bo zbrala finančna sredstva za gradnjo zavetišča za družine z otroki v Bocvani, revne afriške družine pa opremila s pripomočki, ki jih nujno potrebujejo. Tako se veliko časa posveča tudi pridobivanju sponzorjev in donatorjev, kar pa ji ni neznanka, saj se s tem ukvarja že ves čas, odkar je ustanovila Minicity. Zato smo se pogovarjali tudi o tem, kakšne taktike ubira pri zbiranju sredstev in kako ji pri tem pridejo prav dolgoletne izkušnje s področja odnosov z javnostmi in marketinga.

Ko je blog 2many4granny začel nastajati, smo bili prepričani, da bo vsaj 90 odstotkov vsebin namenjenih potovanjem. Pred korono smo resnično imeli veliko načrtov, kam vse bomo šli. Toda dejansko nam je covid-19 naredil uslugo. Ker nam je onemogočil potovanja, sem bila prisiljena razmišljati o tem, kaj vse bi še lahko povedala o nas. V pogovorih, ki sem jih imela z našimi sledilci, sem spoznala, da jih vsaj toliko kot potovanja zanimajo tudi naša »sestavljena« družina, usklajevanje podjetništva s tako veliko družino, kako ob vsem tem midva z možem najdeva čas zase, kakšni so najini športni cilji, saj sva oba zavzeta športnika, kako sva gradila hišo, v katero smo se nedavno vselili, in podobno. Tako sem presegla razmišljanje o tem, da moramo imeti »le« popotniški blog, zato smo ga razširili še z našo družinsko dinamiko. Kljub koroni pa smo si v tem času vendarle drznili narediti nekaj pobegov. V zadnjem letu in pol smo bili dvakrat na jadranju, štirinajst dni v Malagi v Španiji, midva pa sva bila še na Malti. Tako smo vseeno imeli na razpolago dovolj potovalnih vsebin.

Ta odločitev je v nama zorela že kar nekaj časa. Vse celine sva že precej dobro prepotovala, a Afrika se nama je zdela najbolj nedotaknjena in neraziskana. Svet se je v zadnjih desetletjih izjemno hitro razvijal. Tiste pristnosti, ki sem jo v času, ko še skorajda ni bilo interneta, doživljala na potovanjih npr. po Laosu ali Kambodži, ko sem se morala povsem sama znajti, danes ni več. Z globalizacijo in vsepovezanostjo je organizacija potovanj postala precej preprosta in mi ni več v izziv. Afrika pa je še vedno zelo prvinska. Izjemno naju privlači stik s tamkajšnjimi plemeni, na primer s Himbami, ki smo jih lahko spoznali v filmu Bogovi so padli na glavo. Svojim otrokom želiva pokazati, da voda ne teče nujno iz pipe, da elektrika ni samoumevna, da ženske še vedno rojevajo doma, da je pogreb lahko pozitiven obred, saj verjamejo v nadaljevanje življenje – skratka, imajo povsem druge vrednote in niso obremenjeni z materializmom. Kljub veliki revščini, vsaj v naših očeh, so nasmejani tako, kot pri slovenskih otrokih le redko vidiš. Otroci se veselijo tudi odkrivanja tamkajšnjega bogatega živalskega sveta, midva pa jim najbolj želiva približati prav to drugačnost, zaradi katere bodo morda znali tudi bolj ceniti to, kje so se sami rodili.

Želja po dobrodelnih dejanjih se je v meni zanetila že v otroštvu. Moja babica Tončka, ki je odraščala v revni družini z dvanajstimi otroki, je bila izjemno dobrodelna in srčna ženska. Ko sem bila majhna, je veliko pazila name in kadar koli sva srečali nekoga, ki je prosjačil, je vedno odhitela domov, napolnila dve, tri vreče, si od ust dobesedno odtrgala košček kruha, da ga je lahko podarila. Občutek, ko daš nekomu drugemu, je verjetno egoističen, saj se ti potem tako dobro počutiš. Po nekih teorijah so najbolj dobrodelni ljudje tisti, ki so notranje najbolj zlomljeni, saj se tako napajajo z dobrimi občutki. To zame ni nič slabega, na koncu je pomembno le, da po svojih močeh pomagamo ljudem, ki to potrebujejo. Na številnih potovanjih smo tako ljudem že pomagali s finančnimi sredstvi ali z nakupi lokalnih dobrin, od Indije, Indonezije, Šrilanke do Zanzibarja, kjer smo neko šolo opremili s šolskimi potrebščinami. Ko sem se v večji meri začela posvečati Afriki, pa sem spoznala, kako revni so šele tam, kjer dejansko lahko še vedno govorimo o smrti zaradi lakote. Tam bi že majhen vložek veliko pripomogel k izboljšanju življenja številnih družin. Zato sem se odločila, da uporabim svoje veščine s področja ustvarjanja vsebin in svoje stike, ki jih imam res veliko, da podjetja in posameznike nagovorim k donacijam. Pri tem ne gre z velike zneske; gradnja malega zavetišča za 20 ljudi bi tam stala okrog 3000 evrov, zavetišče za skoraj 100 ljudi pa 12.000 evrov. Moj cilj ni zgraditi dvajsetih zavetišč, zadovoljna bom še, če nam bo uspelo zgraditi že enega malega. S tem ciljem v mislih zdaj še bolj zagnano ustvarjam vsebine na blogu, saj več kot bo sledilcev, več ljudi bo slišalo za akcijo in več je možnosti, da kdo odškrne svoj evro za otroke v bocvanskem mestu Serowe. Prav danes je naš »baby« 2many4granny star eno leto in presegli smo 10.000 sledilcev, za kar vriskam od sreče in ponosa. Očitno imamo nekaj za povedati, kar ljudi pritegne in rada bi se zahvalila vsakemu posebej in ekipi, ki mi priskoči na pomoč in me uči novosti na družbenih omrežjih. Odločila sva se tudi, da bo 2many4granny v prihodnje dvojezičen, saj imava toliko znancev, prijateljev in poslovnih partnerjev v Srbiji, da ne vidim razloga, zakaj jih ne bi povabili k sledenju zunaj slovenskih meja. V Srbiji kmalu odpiramo še eno podjetje, ki je še v zametkih, a bo nekaj novega in krasnega, prav na področju družbenih omrežj in blogerstva.

Poklicala sem na slovenski Karitas in jim predstavila našo zgodbo. Zavedala sem se namreč, da mora vse potekati transparentno, saj nam bodo ljudje le tako lahko zaupali, da bodo njihovi prispevki prišli v prave roke. Gospa Jana iz Karitasa je že večkrat obiskala te kraje in nas je povezala s tamkajšnjo misijonarko, sestro Fani Žnidaršič, ki že leta kroži po Afriki, zdaj pa prebiva v mestu Serowe v Bocvani, ki ima 60.000 prebivalcev. Namen misijonarjev je ljudi naučiti loviti ribe, ne pa jim jih dati, zato si želijo ljudi predvsem opremiti s pripomočki, s katerimi bi izkazali svojo koristnost. Tako nam je sestra Fani svetovala, naj zbiramo na primer volno, garn, da bodo ženske lahko kaj spletle svojim otrokom, prvo pomoč, torej povoje, obliže in gaze, ženske higienske vložke, plenice za otroke, šolske potrebščine, kot so različna pisala, kalkulatorji, šestila in geotrikotniki, in otroška poletna obuvala. Poleg teh dobrin zbiramo tudi finančna sredstva in Karitas je pri vseh mobilnih operaterjih že vzpostavil telefonsko številko 1919, tako da lahko s poslanim sporočilom clovek1 ali clovek5 vsakdo daruje enega ali pet evrov.

Organizacija tega potovanja je iz prvotne ene avtoceste zdaj dobila še dodatni dve avtocesti. Prva avtocesta je sama pot, torej načrt poti, vize, letalske vozovnice, najem avtomobila, nastanitve v kampih, cepljenja in tako naprej, kar mi je v zadnjih osmih mesecih vzelo približno mesec dni, mojemu možu, ki se je podrobno poglobil v prevožene kilometre po dnevih, pa še kakšnih štirinajst dni. Toda to je bil še najlažji del. Drugi, prav tako pomemben del, se nanaša na pripravo blogerskih vsebin. Ker vsega ne zmoreva sama, sva najela snemalca in fotografa, ki bo šel z nami in imel s seboj dva drona. Pri tem si želimo pripravljati kakovostne vsebine z izključno naravnimi partnerji. Na primer, mizar ali cvetličar bi se zelo težko naravno vklopila v to zgodbo, zato nagovarjamo ponudnike pohodniških oblačil in čevljev, šotorov, spalnih vreč, sončnih krem in zaščitnih UV-majic, torej tistih, ki imajo pripomočke ali storitve, ki jih bomo dejansko tudi potrebovali in uporabljali na naši poti.

Tretja avtocesta, ki se je izkazala za celo najbolj zahtevno tako s časovnega kot tudi finančnega vidika, pa je dobrodelni značaj projekta. Zelo veliko dela je že s tem, da v podjetju nagovoriš pravega človeka, ki bo pripravljen dati materialno donacijo, da o logističnih zahtevah niti ne govorim. Cena enega zabojnika, ki ga bo odpremilo logistično podjetje, z vsemi popusti znaša nekaj tisoč evrov. Izdelke bomo še lahko nekako zbrali, težje pa bo zbiranje sredstev za njihovo pošiljanje. Toda to sva vzela v zakup, tudi če bomo vsak dan jedli le konzerve, spali v najcenejših kampih in kaj manj doživeli. Najbolj srečna bom, če bomo s pomočjo podjetij in posameznikov olajšali življenje vsaj nekaj ljudem.

Verjamem, da nam sledijo tisti, ki se poistovetijo z našo družinsko dinamiko in načinom življenja. Danes smo blogerji, ne glede na to, koliko sledilcev imamo, neke vrste medij, ki ima glas in moč vplivati, zato so blog in družbena omrežja eden od glavnih kanalov, v katere polagam največ upanja. Sama namreč nimam sredstev, da bi naš projekt oglaševala na televiziji ali v drugih plačljivih medijih, zato se zanašam tudi na pomoč blogerskih kolegov pri širjenju glasu. V njih ne vidim konkurence, saj menim, da lahko z združenimi močmi največ dosežemo.

Vsebine ustvarjam pretežno sama, ko uspe, mi pomaga tudi Miha. V tem času, odkar imam blog, sem se tudi veliko naučila v zvezi s fotografiranjem in videoposnetki. Kadar sem resnično v časovni stiski, pa se k pomoč zatečem k sodelavcem iz Minicityja, ki mi pomagajo pri drobnejših opravilih, na primer pri obdelavi fotografij ali lekturi prispevkov, montaži filmov in njim se morem še posebej zahvaliti. Pohvaliti pa moram tudi blogerje, ki velikokrat delijo objave in tako opozorijo na naš blog svoje sledilce, kar vodi do hitrejše rasti in večjega dosega.

Pravzaprav bi jih lahko razdelila na pol. Prvo polovico predstavljajo posamezniki iz poslovnega sveta, ki sva jih z Miho spoznala v letih podjetništva; tudi veliko najinih nekdanjih sošolcev je zdaj podjetnikov. Te tudi najbolj zanima podjetniški vidik naše družinske zgodbe. Druga polovica pa so družine s podobno starimi otroki, kot jih imava midva. Po anketi, ki sem jo objavila na blogu, je med obiskovalci 41 odstotkov staršev z otroki, mlajšimi od pet let, kar nekaj pa je tudi takšnih, ki otrok sploh nimajo, pa ne zato, ker so premladi zanje, ampak so se za to zavestno odločili.

V pogovorih največkrat izpostavim tri ključne prednosti. Prva je že sama destinacija, ki je zelo unikatna. Seveda ljudje veliko potujejo v Afriko, ampak v tako divje predele se z džipom in petimi otroki poda le malo posameznikov, saj to zahteva posebne spretnosti. Druga prednost je naša povezava s spletnim mestom Nepremagljiva.si, ki mesečno doseže več kot 80.000 unikatnih uporabnikov. Dogovorili smo se, da zanje pripravljamo ekskluzivne vsebine, oni pa jih v zameno za to delijo po vseh svojih kanalih. Doseg bo na ta način zagotovo vsaj trikraten, kot bi ga dosegli le s svojim blogom in družbenimi omrežji. Kot tretjo prednost pa navajam svojo sposobnost pripovedovanja zgodb. Mislim, da sem dovolj nadarjena, spretna in pristna, da lahko ustvarim resnično privlačno zgodbo. Seveda pa mi vse to nič ne pomaga, če teh zgodb ne ujamem tudi v objektiv, zato smo tudi najeli že omenjenega snemalca in fotografa.

Žal pri nas še ni tako. Večji del ljudi, ki jih nagovarjam, se obrne stran. Zdi se jim, da je Afrika predaleč in se jih njihovi problemi ne dotikajo. Je pa tudi manjši delež posameznikov, fizičnih oseb, ki se takoj odzovejo. Pri podjetjih je to težje, saj se preveč držijo začrtanih strategij. Čeprav predstavniki teh podjetij osebno menijo, da je projekt odličen, zaradi tega ne bodo spreminjali svojih strategij, ampak se jih držijo kot pijanec plota. Podjetja, ki jih uspešno nagovorimo, pa so veliko bolj naklonjena temu, da podarijo materialne dobrine, medtem ko težje dajo nekaj sto evrov in pokrijejo tudi njihov transport.

Naj pri tem dodam, da sem se iz nadvse odmevne zgodbe z dečkom Krisom, ki je tudi mene izjemno ganila in sem družini tudi darovala, naučila, kako pomembno je vzbuditi čustva pri ljudeh. Če bi to zgodbo prebirali le na papirju, se nas ne bi pol tako dotaknila, kot se nas je takrat, ko smo Krisa in njegova starša videli na televiziji. Zato sem se tudi sama odločila za podoben pristop. Na Googlu sem našla nek mali snemalni studio v Gaboroneju, glavnem mestu Bocvane, in njegovega lastnika prosila, naj posname otroke na tamkajšnjih ulicah, da bi pri nas dobili boljšo predstavo, kako resnično skromno živijo tam. Morda pa bo to pobožalo več ljudi.

Zelo pa sem presenečena nad odzivom šol, vrtcev, knjižnic in društev, ki so vsi pozdravili našo akcijo, pozvali k letakom in plakatom, ki jih bodo izpostavili na vidno mesto in so že na poti k njim.

Že na začetku srednje šole sem bila željna potovanj, za kar pa sem seveda potrebovala denar. Zato sem bratranca Marka Žalerja iz Maribora, ki je bil didžej na Radiu Center, vprašala, ali imajo kakšno delo zame, in prosila, da me priporoči. Imela sem srečo, da so me vzeli za novinarko, a ker sem imela izrazit štajerski naglas, me je v roke vzela Katja Finec Kos, zame najbolj seksi radijski glas. Ona me je tako natrenirala, da sem že čez nekaj mesecev samostojno pisala in brala novice. Na Radiu Center, kjer sem ostala štiri leta in pol, sem se pozneje tudi prvič redno zaposlila, nato pa zajadrala v svet medijskega načrtovanja, pa tudi oglaševanja in prodaje. Vzporedno sem začela voditi Slovensko društvo za odnose z javnostmi za štajersko regijo in nekaj let skrbela za organizacijo dogodkov in pisanje vsebin. Poleg tega sem študirala na Fakulteti za družbene vede, tako da sem uspešno združevala teorijo in prakso. Nato sem se zaposlila na Pošti Slovenije, kjer sem bila vodja službe za odnose z javnostmi in se od blizu spoznala s kriznim komuniciranjem, upravljanjem ugleda, organizacijo novinarskih srečanj, javnim nastopanjem in internem komuniciranjem. To je bila zelo dobra šola zame, saj sem spoznala, kako mora medij kot prinašalec informacije nastopiti, da bo uspešno nagovoril končnega uporabnika, in obratno – kako kot komunikator nagovoriti medij, da bo vašo vsebino prenesel naprej. Potem pa sem stopila v prave marketinške vode, sicer v zelo specifično panogo, ki je lahko precej zahtevna. Postala sem vodja marketinga v Halcomu, ki se ukvarja z elektronskim bančništvom in je bilo 90 odstotkov komunikacije B2B z zelo specifično skupino strank, kot so banke, procesni centri in klirinške hiše. Tu sem se naučila bolj strateškega, dolgoročnega marketinga, in dobila celosten pogled nanj.

V vseh teh letih pa sem prišla do spoznanja, kako pomembno je, da morajo biti stvari zapisane črno na belem. Če tega ni, bo zagotovo na neki točki prišlo do šuma v komunikaciji. Obe strani morata natanko vedeti, kaj lahko pričakujeta druga od druge. Morda bom koga užalila, čeprav to ni moj namen, a meni se družbeni kanali in blogerstvo zdijo lahek posel. Izhajam namreč iz zelo skromne družine, kjer sem bila navajena, da so imeli starši hude žulje na rokah. Zato se mi zdi, da ne smeš biti prepožrešen in da moraš dati veliko, da nekaj dobiš v zameno. Ne zdi se mi prav, da nekateri blogerji postavljajo vrtoglave cene. Sama raje obljubim manj, a naredim več, kar je po mojem mnenju tudi zanesljiva pot do dolgoročnejšega sodelovanja.  

Ne glede na to, kakšen kanal uporabite – klic, e-pošto ali dopis po navadni pošti –, je daleč najpomembnejša priprava. Sama vedno raziščem, kakšna je strategija podjetja, opazujem, kakšna je njihova pojavnost na spletu in v klasičnih medijih, spremljam njihove marketinške in izobraževalne projekte, in gledam, kakšne ljudi zaposlujejo. Vsi ljudje smo enako krvavi pod kožo in vsak od nas ima v podjetju najprej osebne cilje in šele nato sledi ciljem podjetja. Zato poskušam spoznati tudi njihove osebne cilje. Vedno pa poskušam priti tudi do odločevalca, saj so koraki, sem jih opisala, šele ogrevanje. Na koncu moraš namreč razumeti filozofijo odločevalca. Poleg tega nikoli ne nagovarjam le na primer treh podjetij, ampak trideset. Če je bazen dovolj velik, boš vedno ujel vsaj eno ribo.

Udeležujem se tudi različnih dogodkov, kjer pa nisem v ospredju, ampak raje opazujem in poslušam ljudi, ko govorijo o svojih načrtih in strategijah ali celo o njihovem nezadovoljstvu v službi. Tudi nezadovoljstvo zaposlenih je lahko ključ do tega, da se bo podjetje morda pojavilo v Minicityju, kjer jim bomo ponudili varstvo otrok njihovih zaposlenih in brezplačne božičke, kar bo povečalo ugled podjetja v njihovih očeh.

Seveda pa pri nagovarjanju podpornikov ne gre brez osebnega stika. Jaz moram človeku pogledati v oči in mu zatrditi, da stoodstotno stojim za tem, kar sem mu pred tem napisala. Če kdaj naletim na kritiko, se borim kot lev, da bi napako, pa če sem jo resnično naredila ali ne, tudi popravim. Poleg tega pa si nikoli ne zapiram vrat, vedno poskušam imeti odkrite in korektne odnose z ljudmi.