»Na Kitajskem smo bolj drzni, vas zavirata regulacija in konzervativnost«

»Na Kitajskem je digitalizacija zlati standard, vlada spodbuja inovacije in podpira mlade start-upe, ki jim zakonodajno reže krila šele po implementaciji. V Evropi pa najprej vse uredite regulativno, šele nato dopustite, da sploh pride do uporabniške izkušnje,« opaža Ding Zhonghui, simpatična Kitajka, ki je v Slovenijo prišla kot študentka. Tu si je ustvarila družino in dom ter se zaposlila na Ekonomski fakulteti v Ljubljani kot asistentka na katedri za mednarodno poslovanje. S spoznavanjem evropskega načina življenja je razvila močne sposobnosti razumevanja medkulturnih podobnosti in razlik, zato se je odločila za dodaten študij medkulturnih razlik v poslovanju. Danes med drugim raziskuje različne poslovne in kulturne fenomene v različnih segmentih, od mladih potrošnikov pa vse do vpliva semiotike na poslovanje.

Aplikacija WeChat je na Kitajskem ključnega pomena za življenje – uporabljamo jo za komuniciranje, deljenje misli, fotografij in videoposnetkov, za delitev lokacije ali iskanje na zemljevidu, za naročanje hrane, nakupovanje in plačevanje ne le storitev ali izdelkov v spletni trgovini, saj ga uporabljamo tudi namesto bančne kartice v trgovini, z njo prav tako plačujemo račune za elektriko. Njeno uporabno vrednost cenimo tudi, ko z njo plačujemo javni prevoz ali pa odklenimo avtomobile, kolesa in skiroje na izposojo. Aplikacija ima preko 1,2 milijarde aktivnih uporabnikov na mesec in njena največja prednost je to, da nam lajša življenje vsak dan in na vsakem koraku. Četudi se ti ob prvi uporabi WeChata zdi vse skupaj nekoliko kompleksno, se ga zelo hitro navadiš in pozneje brez njega niti ne moreš več živeti (smeh).

Vpogled v aplikacijo, brez katere na Kitajskem skorajda ne morete normalno delovati.

Res je. Aplikacija je skorajda osnovno sredstvo za bivanje na Kitajskem. Ne koristi pa le njenim uporabnikom, ampak tudi podjetjem. Ta lahko za tržnokomunikacijske akcije uporabljajo več kanalov. Če začnemo s t. i. mikromarketingom, ga lahko primerjam z delom vplivnežev na Instagramu, TikToku ali Facebooku, ki z objavami vplivajo na nakupne odločitve sledilcev. Poslužujejo se ga bolj osebne, manjše znamke ali pa tiste, ki želijo imeti bolj oseben pristop.

Potem pa so tu še kanali, na katere se lahko uporabniki naročijo in spremljajo njihove vsebine. Gre za nekaj podobnega, kot vam je znano z YouTuba, s podkastov ali pri naročnini na časopis. Blagovna znamka pa lahko na WeChatu odpre tudi svojo spletno trgovino, ki obstaja kot aplikacija znotraj aplikacije (WeChat Mini Programms). Seveda je v aplikaciji omogočeno tudi tisto klasično digitalno oglaševanje, kot ga poznamo na primer na Facebooku, ko med brskanjem po aplikaciji preko različnih plačanih oglasov vidimo ponujene izdelke ali izdelke.

Aplikacije znotraj aplikacije WeChat.

Kitajska je visokotehnološka država, za katero že nekaj let velja, da je brezgotovinsko poslovanje tu nekaj povsem običajnega. Ko sva ravno govorili o WeChatu, poudarjam, da imamo že s to aplikacijo njeni uporabniki mnogo prednosti pri plačevanju različnih storitev in izdelkov na vsakem koraku življenja. Na Kitajskem ni nobena težava, če kdo doma pozabi denarnico. Gre za uveljavljen sistem plačevanja, ki je transparenten za oba, tako trgovca kot tudi kupca. Aplikacijo vedno pogosteje uporabljajo tudi starejši, ki nimajo veliko znanja o tehnoloških novostih, pa so se vseeno navadili, naučili in osvojili ta način plačevanja. Opazila sem, da ta trend vedno bolj sunkovito prihaja tudi v Evropo. Tudi tu se spoznavate z vedno večjim številom aplikacij za plačevanje in vsem, kar sodi v spletno trgovanje; priljubljene postajajo na primer e-denarnice, v katerih imajo ljudje shranjenih več kreditnih, bančnih, klubskih, interesnih in drugih kartic.

Opažam, da je po epidemiji covida-19 tudi v Sloveniji močno porasla spletna trgovina. Ker so bile fizične trgovine zaprte, so se ljudje navadili, da na dom naročajo hrano, obleke in različne pripomočke, tudi storitve. Novo realnost so ljudje že osvojili, trgovci pa še ne. Spletna trgovina v Sloveniji je tako po mojem mnenju še v povoju, za kar je kriva predvsem logistika, še posebej hitrost dostave. Tu vidim še precejšen manevrski prostor.

V velikih evropskih državah so digitalni trendi praktično že dosegli raven Kitajske, a še vedno jih pestijo določene težave, predvsem z logistiko, kot sem že omenila. Mladi se že navajajo na digitalno prihodnost, starejši pa še vedno živijo v obdobju pred epidemijo, ko si bili ti trendi le nakazani in ne še tako izraziti. Pomembna razlika med Kitajsko in Evropo je tudi v zakonodaji oziroma regulacijah, ki te trende zavirata. Na Kitajskem je digitalizacija zlati standard, vlada spodbuja inovacije in podpira mlade start-upe, ki jim zakonodajno reže krila šele po implementaciji. V Evropi pa najprej vse uredite regulativno, šele nato dopustite, da sploh pride do uporabniške izkušnje. Če se osredotočim na Slovenijo, pa je treba priznati, da je žal korak za vodilnimi evropskimi državami, kot so Francija, Irska, Nizozemska, tudi skandinavske države, kjer so nastanjena mnoga tehnološka podjetja.

Tradicionalni marketinški kanali so po mojem mnenju časopis, televizija, radio in knjige, letaki ... Zdaj pa postajamo brezpapirna družba in za oglaševanje uporabljamo digitalne kanale. To nima pozitivnega vpliva le na okolje, ampak ima mnogo prednosti tudi za oglaševalce. Novice in oglaševalske akcije se širijo hitreje, objave v različnih formatih postajajo viralne, stroški pa – če obvladamo digitalni marketing – postajajo vse nižji. Četrta prednost digitalnega marketinga je, da podjetju močno pomaga pri internacionalizaciji – kupec in trgovec sta si na medmrežju vse bližje, svet je postal globalna vas. Podjetja lahko izdelke prodajajo na drugo stran sveta. Tu pa ne ciljam le na prodajo, sem namreč sodijo še druge aktivnosti, kot so analiza trga, bližnji stiki s kupcem, ne nazadnje tudi interaktivni pogovori s ciljno skupino, preko katerih podjetja spoznajo in ugotovijo, kaj ljude potrebujejo, kaj želijo, kakšne imajo vrednote in potrebe, ter tako zastavijo njihov marketinški načrt. Na ekonomski fakulteti predavam prav o mednarodnem poslovanju in študente želim seznaniti s pomembnostjo poznavanja razlik v kulturi, ki imajo dejanski vpliv na poslovne odnose. Učim jih tudi o drugačnem konceptu poslovanja, inoviranja in drugih ekonomskih dejstev v tujih kulturah.

Na Kitajskem je marketing večplasten, omnichannel – to pomeni, da so vse tržnokomunikacijske akcije zastavljene na vseh možnih kanalih, njegov namen pa je strankam zagotoviti brezhibno nakupno izkušnjo, ne glede na to, ali kupujejo preko računalnika ali mobilnika, ali so našli oglas na spletni strani ali na Instagramovih storyjih, preko klica ali v fizični trgovini. Spletna aktivacija je tako danes na Kitajskem osnova in ne le dodatna možnost, kot se mi zdi, da je v Sloveniji. Seveda pri vas TikTok in Instagram zelo rasteta ne le kot družbeni omrežji, temveč tudi kot prodajna kanala, predvsem mladi obvladajo te novosti, pri starejših pa je to precej drugače. V Ljubljani pogosto videvam na cesti promotorje, ki delijo letake za določene dogodke, storitve, podjetja. Tega na Kitajskem nisem videla že nekaj let. Prav tako sem tu na blagajni trgovin pogosto opazila ljudi, ki nosijo s seboj brošure s popusti in jih pred blagajničarko trgajo ven. V moji rojstni državi je vse to digitalizirano, popuste dobite na aplikaciji, blagajničarka pa jih preprosto poskenira.

Slovenija je majhen trg in zaradi tega se mora po mojem mnenju večji del podjetij odpirati za tujino. Če že imajo poslovne partnerje iz tujine, ti pogosto prihajajo iz sosednjih držav. Dobro bi bilo, če bi ta podjetja delala tudi z bolj severnimi državami, saj imate dobre izdelke in kakovostne storitve. Pri tem ne smem pozabiti omeniti nekaj globalnih podjetij, ki so razprla svoja krila – Outfit7 je med desetimi najboljšimi aplikacijami za igrice, tudi Gorenje in Elan sta pomembna igralca na mednarodnem gospodarskem parketu. Zavedam se, da vstop na tuj trg ni preprosta naloga, a žal opažam, da je glavnina podjetniške mentalitete bolj racionalna in konzervativna, podjetniki neradi tvegajo.

Večina izdelkov, ki jih kupim, je slovenskih, tako da lahko rečem, da so mi že zlezli pod kožo. Všeč sta mi znamki Cedevita in Radenska, moja najljubši sladoled je Leone in z njimi sodelujem tudi poslovno. Pri slovenskih blagovnih znamkah mi je zelo všeč, ker veliko pozornosti namenjajo svojim uporabnikom, kar je prednost majhnga trga, in poudarjajo njihovo vključenost v marketinške akcije. To pomeni, da jih zelo zanima lokalni trg in da ga želijo spoznati dobro ter ga tudi popolnoma osvojiti.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, maj 2022, #491. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.