»Največja napaka pri komuniciranju je, da nismo avtentični«

Danes je predavateljica komunikacije in retorike, ki svoje znanje predaja na predavanjih na spletu in v živo. Njena »paradna konja« sta tečaj o komunikaciji Govori & Inspiriraj in tečaj o komunikaciji vodij Vodi & Inspiriraj. Po podjetjih največkrat izvaja motivacijsko predavanje Prijazno je biti prijazen, ki prav tako govori o komunikaciji in odnosih ter hkrati ponuja takojšnje ideje in rešitve za njihovo izboljšanje.

Komunikacijo sem začela predavati in učiti kmalu po tem, ko sem začela delati na radiu. Je pa res, da sta radio in televizija izjemno »močna« medija in da si z delom v teh medijih precej bolj izpostavljen kot pa s predavanji komunikacije. Zakaj sem se podala na to področje? Ker so me od nekdaj zanimale besede, misli in stavki. In z njimi se na nek način ukvarjaš tako na radiu in na televiziji kot tudi med samim poučevanjem komunikacije.

Res je, po eni strani je najbolj spregledana, ker nas, vsaj večine, nikoli nihče ni učil, kako naj komuniciramo. Hkrati pa komuniciramo štiriindvajset ur dnevno. Od trenutka, ko odpremo oči, do trenutka, ko jih zapremo. Še ko spimo, v sanjah, na podzavedni ravni, komuniciramo sami s sabo. Po drugi strani pa je komunikacija najbolj pomembna veščina, ker z njo ustvarjamo medosebne odnose. In od slednjih je odvisna kakovost našega življenja.

Seveda, tako kot večine drugih veščin v življenju se da tudi govorništva naučiti.

Predvsem ne more ničesar izgubiti (smeh). V slovenskih podjetjih načeloma nimamo izzivov s stroko. Povečini smo strokovnjaki vsak na svojem področju. Imamo pa precej izzivov z odnosi. V vsakem podjetju se razvije organizacijska kultura, ne glede na to, ali v podjetju delajo na tem, ali vlagajo vanjo, ali jo gradijo ali ne. Če se temu področju ne posvečajo, se pač razvije slaba organizacijska kultura. Pogosto smo v organizacijah tako zelo usmerjeni na rezultate, proračune, projekte, strategije in številke, da na odnose pri delu preprosto pozabimo. Ključne sestavine dobrih odnosov so prav zaupanje, vzajemno spoštovanje in odprto pozitivno komuniciranje. Včasih ni toliko pomembno, kaj delaš, temveč bolj to, s kom delaš. 42 odstotkom zaposlenih je pri delu najpomembnejši prav odnos s sodelavci.

Na predavanju Prijazno je biti prijazen želim zaposlene spomniti predvsem na osnove: na prijazen pozdrav, nasmeh, na hvaležnost za vse tisto, kar imamo, in ne zgolj na osredotočenost na to, česar nimamo. Pogovarjamo se o medosebojni pomoči, pritoževanju, kritiziranju, obrekovanju, širjenju negativizma in sprejemanju odgovornosti. Predvsem pa zaposlene spomnim na to, da ne moremo biti prijazni z drugimi, če nismo najprej prijazni sami s sabo. In da ne moremo na lep način komunicirati z drugimi, če najprej na lep način ne komuniciramo sami s sabo. In pri tem imamo Slovenke in Slovenci še kar nekaj rezerv.

Menim, da je tako. Sploh po težkem obdobju, ki smo ga preživeli. V tem obdobju se je v večini nas naselil strah. In ta se v komunikaciji ponavadi izraža preko jeze. Zato imamo danes več jeznih, nestrpnih in neprijaznih ljudi.

Znamka delodajalca danes komunicira in se oblikuje na bistveno več načinov, kot se je nekoč. Če se je nekoč oblikovala zgolj s prenosom od ust do ust, se danes s svetlobno hitrostjo oblikuje tudi s komentarji o izdelkih na Googlovih iskalnikih in družbenih omrežjih in vse to seveda v končni fazi vpliva tudi na končno prodajo.

Žal se še vedno pogosto dogaja, da je delodajalec na zunaj »uj«, na znotraj pa bolj »fuj«. Kar je posledica preživetih organizacijskih kultur, še kako povezanih s komunikacijo. Po navadi je v teh primerih še vedno na prvo mesto postavljen dobiček in ne zaposleni oz. dobrobit družbe. Verjamem, da se mora strateški fokus prenesti na ljudi kot najpomembnejši kapital podjetja in na vzpostavitev pozitivne kulture, za kar je seveda v prvi vrsti odgovorno vodstvo. Zame je strategija zelo jasna: srečni zaposleni ustvarjajo odlično storitev, rezultat te storitve so srečne in zadovoljne stranke, kar posledično pomeni dobiček in rast za podjetje.

Res je, komuniciranje se je bistveno spremenilo. Predvsem zaradi uporabe telefonov in druge tehnologije, ki s svetlobno hitrostjo spreminja načine našega komuniciranja. Ne samo fizično, temveč tudi vsebinsko. Prihajajo generacije, ki več gledajo dol, v telefon, kot gor, v oči sočloveka, in ki več pišejo, kot govorijo. Povprečen najstnik naj bi v času pred korono poslal okoli 100 pisnih sporočil dnevno. Verjamem, da jih po obdobju, ki smo ga preživeli, pošlje še bistveno več.

Naši otroci gledajo zelo pogosto dol, pri čemer se seveda pojavi velik problem. Če gledaš dol, ne moreš ustvarjati odnosa. Odnos lahko ustvarjaš samo in zgolj v primeru, ko gledaš v oči človeka, s katerim se pogovarjaš, in če se le da, ta pogled tudi vzdržiš. Ko delam s šolniki po vsej Sloveniji, ti pogosto komentirajo, da otroci ne znajo ali ne zmorejo več vzdržati tega pogleda iz oči v oči. Velikokrat napačno presodimo, da gre za izzive na področju vzgoje. Najbrž je dejstvo, da je kakšen posameznik tudi nevzgojen, vendar sama menim, da se tudi ta del neverbalne komunikacije spreminja zaradi pretirane uporabe telefonov, tablic in drugih naprav.

Zame je največja napaka gotovo ta, da nismo avtentični. Da se zavoljo tega, ker predvidevamo, da bomo nekomu drugemu bolj všeč, če bomo drugačni, kot smo v resnici, nekoliko ali v celoti  spremenimo. Nekateri ljudje spremenijo celo barvo glasu. Marsikdo predvideva, da bom na predavanju podala recimo »7 metod, kako izboljšati javni nastop« ali »5 idej, kako se znebiti treme«. Vendar to ne deluje po tem principu. Na področju komunikacije ni instantnih rešitev, vsaj ne dolgoročnih. Gre za vsakodnevno delo na sebi, za majhne korake, ki pa vodijo do velikih izboljšav na področju odnosov. In prav zavoljo slednjih tudi komuniciramo. Menim tudi, da se ljudje med javnimi nastopi preveč ukvarjamo s sabo in premalo s poslušalci. Primarna naloga govorca je, da prenese svoje sporočilo. Na jasen, artikuliran, dovolj glasen in razumljiv način, zelo pomembno je tudi, da to sporočilo podpre z neverbalno komunikacijo. Zgodbo moraš namreč tudi pokazati, ne samo povedati.

Vzrok, zakaj je tako, leži v naši vzgoji, pa tudi v šolskem sistemu. Če so nas starši kot otroke spodbujali k temu, da govorimo, da vselej povemo svoje mnenje, če so naše mnenje spoštovali in če so nas bili pripravljeni poslušati, potem danes najbrž brez večjih težav izražamo svoje mnenje. Pa vendar obstaja precej velika možnost, da smo bili vzgojeni drugače. »Daj, bodi bolj tiho! «, »Ne bodi tako pametna, no!«, »A ti res moraš imeti o čisto vsaki stvari na tem svetu svoje mnenje!?«, »Kdo te je kaj vprašal?« Za večino je bila to vzgoja, ki smo je bili deležni. Pa to ne pomeni, da s tem krivim naše starše za to, da še danes ne znamo govoriti. Oni so nam dali to, kar so sami znali in zmogli, kar so sami dobili od svojih staršev.

Poleg tega niso le starši tisti, ki so nam v obdobju odraščanja vlivali ali jemali voljo do komunikacije. Zelo pomembno vlogo so imeli tudi naši učitelji. Kakšne izkušnje imamo z učitelji, ki so nas učili predvsem v nižjih razrednih osnovne šole? Koliko so nas spodbujali h govorjenju? V prvem ali drugem razredu osnovne šole smo namreč dobili prvo izkušnjo z javnim nastopom. Tam okoli sedmega leta starosti se v naših glavah iz takšnega ali drugačnega razloga vselej pojavi vprašanje, s katerim se ubadamo vse do smrti: kaj bodo rekli drugi? In najpogosteje imamo tremo in se javnim nastopom izogibamo prav iz strahu pred tem vprašanjem.

Ko odrastemo, se marsikdaj srečamo tudi s tako imenovanim sindromom visokega maka. Maku, ki zraste preko drugih, običajno odrežejo glavo. Pojem namiguje na to, da so posamezniki, ki jim uspe, ki se vzpnejo nad druge, pogosto tarča posmeha in kritike. To je tudi razlog, da se številni ljudje na smrt bojijo javnega nastopanja. Če želimo postati dobri govorci, se moramo znebiti lastnega prepričanja, ki ga nosimo s sabo od malih nog naprej. Dopovedati si moramo, da smo vredni in da imamo pravico povedati svoje mnenje.

Pri samem zmanjševanju treme sicer pomagajo tudi vizualizacija, dihanje, dobra predpriprava in vaja. Vendar tudi s tem ne bomo uspeli, če se ne bomo najprej lotili reševanja omenjenih prepričanj, ki imajo pogosto opraviti tudi z lastno samopodobo. Slabša je ta, nižja je samozavest, večja je trema.

Samozaupanje. Samosprejemanje. Samozavest. In pogum, da si drznemo biti avtentični.

Članek je bil objavljen v spomladanski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko prelistate tu.