Se bojite generativne UI? Pripravite se na splošno UI.

Daniel Fazlić je novinar in strokovnjak za digitalne medije ter direktor digitalnega razvoja pri Bloomberg Adrii. V svoji karieri se je vzpostavil kot pionir v združevanju digitalnega znanja z medijsko analitiko. Navdušuje ga umetna inteligenca (UI) in verjame, da bodo morali igralci v medijski krajini z razvojem tehnologije ta orodja začeti uporabljati kot mojstri, zato da bi izstopali v konkurenčnem medijskem okolju. Z njim smo se pogovarjali o možnih razvojnih smereh UI.

Kaj pomeni skupno razumevanje resničnosti? Če nanj gledaš kot na zbirko dejstev, potem mislim, da ne obstaja. Personalizacija vsebin ni nič novega – že zdaj jo imamo s pomočjo algoritmov na vseh mogočih platformah. Če pa skupno razumevanje resničnosti obravnavamo kot zaznavanje in interpretacijo okolja, potem to obstaja že od začetka človeštva. Vsi smo del skupnosti, ki je na mikro- ali makroravni medsebojno povezana.

Sam na primer nimam pojma, kaj se dogaja v Prekmurju ali v svetu šahovskih novic, vem pa, kaj se dogaja v moji bližini in v vsebinah, ki me zanimajo. Ko pa pride do prelivanja vsebin med skupnostmi – ko ena vpliva na drugo –, nastane novica, ki zaokroži. Umetna inteligenca bo pri tem verjetno še uspešnejša kot mediji, saj bo znala bolje identificirati informacije, ki so pomembne zame, za mojo družino ali za državo. Preobremenjenost z informacijami bi lahko postala stvar preteklosti – ljudje bi bili lahko celo bolje informirani kot zdaj, ko o pomembnosti vsebin odločajo zgolj uredniki. UI bo delala tisto, kar bomo od nje zahtevali, zato bodo mediji vzpostavili hibridne sisteme ponujanja novic, a kljub temu to ne bo edini vir informacij.

Ha! Ta teorem predvideva, da je bilo poročanje vedno nepristransko. A realnost je drugačna – zgodovina novinarstva je polna primerov, ko so se informacije prirejale, interpretirale ali filtrirale skozi različne ideološke in politične prizme. UI se uči od nas in prevzema naše navade, zato bo manipulacija, če (ko) se bo zgodila, le odsev družbene resničnosti. »Ethical AI« sicer predvideva, da bo to urejeno drugače in da bodo razvijalci iskali kompromis ter od sistemov zahtevali resničnost – kar je že problem, saj tako levi kot desni težko sprejmejo realnosti, ki jih ponujajo UI-chatboti. Vedno pravim, da nas UI ne bo postavila v svet, kjer bomo vsi Winston Smithi (George Orwell: 1984), podrejeni novi resničnosti. Poglejva samo Grokove razlage objav na X, kjer pojasnjuje kontekst, in sistem Community Notes, ki označuje lažne novice in prikaže nasprotna dejstva – in ta so vidna vsem. Prav zato bo še toliko pomembneje, da bo dostop do informacij neomejen, ne pa voden iz partikularnih interesov.

A kljub temu ostaja vprašanje: kdo bo skrbel za nepristranskost? Algoritmi so vedno odsev tistih, ki jih ustvarjajo, zato je iluzorno pričakovati, da bo UI popolnoma objektivna. Lahko bo hitrejša pri preverjanju dejstev, lahko bo bolj dosledna pri iskanju virov, a še vedno bo lahko imela vgrajene pristranskosti, ki jih nosimo ljudje. Poleg tega je tveganje, da se UI-sistem prilagodi prevladujočim pogledom ali pa da bo podvržen interesom tistih, ki ga financirajo.

V tej luči je morda najboljše vprašanje, kako ustvariti sistem, ki bo preverljiv, transparenten in odporen na zlorabe. Komu torej bolj zaupaš pri zagotavljanju nepristranskosti – človeku, ki ima lastne interese in poglede, ali računalniku, ki je programiran po človeških kriterijih?

Mislim, da se bo to zgodilo, ker bo takšna virtualna medijska osebnost cenejša, vedno na voljo in bo opravila enako delo kot človek. Povprečen televizijski voditelj bere z bobna, ne kaže čustev, je resen, nosi kravato – vse to lahko UI počne brez težav.

Če gre le za branje vnaprej pripravljenega besedila, bi lahko to nalogo opravil že malo bolj natreniran jadranski ligenj (smeh).

A stvar postane zanimiva pri dinamičnih formatih. Dueli, pogovorne oddaje in soočenja bodo še nekaj časa ostali domena ljudi, saj bo UI potrebovala daljše obdobje, da bo sposobna interpretirati govorico telesa, mimiko obraza, ton glasu in vse tiste drobne detajle, ki nas delajo – človeške. Sposobnost razumevanja konteksta in čustvenega ozadja ter pravočasnega odzivanja v realnem času so še vedno izzivi za umetno inteligenco.

UI ima še vedno težavo z ustvarjanjem nečesa, kar še ni bilo ustvarjeno. Ljudje imamo sposobnost sanjarenja, eksperimentiratirana in skozi umetnost izzivati meje. Umetniki to vizijo prevajajo na platno, v pesem, v literaturo, v arhitekturo – in s tem ustvarjajo nekaj, kar presega zgolj kombinacijo preteklih idej. To je tisto, kar nas ločuje od strojev: sposobnost domišljije in preseganja lastnih omejitev. UI je odlična pri generiranju vsebin na podlagi obstoječih vzorcev, a ustvarjalnost v pravem pomenu besede – tisto, kar resnično izzove, preseneti in premakne meje – je za zdaj rezervirana za človeka. Algoritmi lahko pišejo poezijo, ustvarjajo glasbo in celo slikajo v slogu velikih mojstrov, vendar njihovo delo temelji na podatkih, ki so jim na voljo. Nimajo notranje potrebe po izražanju ali raziskovanju neznanega, kot jo imamo ljudje, nimajo »duše«, če se smem tako izraziti.

Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, ko bomo dosegli splošno umetno inteligenco (AGI). Bo to sistem, ki bo zmožen ne le analizirati in poustvarjati, temveč tudi sanjati, čutiti in imeti lastne ambicije? Ali pa bo še vedno zgolj napreden kalkulator, ki izvršuje ukaze in posnema ustvarjalne procese brez prave notranje motivacije? Od kod izhaja ta motivacija? Osebno se ne upam napovedati, kam bo to vodilo. Morda bo AGI le še en pripomoček, ki nam bo pomagal premagovati omejitve, ali pa bo trenutek, ko stroji dejansko presežejo človeka v vseh pogledih.