»Skači visoko in se pri tem zabavaj«

Ker jim veliki agencijski sistemi zaradi več razlogov niso več odgovarjali, so se pred skoraj štirimi leti odločili, da ustanovijo svoj studio. O tem in pomembnih poslovnih in življenjskih spoznanjih smo se pogovarjali s Tinetom Lugaričem, enim od najprepoznavnejših kreativcev v Sloveniji.

Ustanovitelji Studia Trampolin, vsi trije Mariborčani, se poznajo že iz srednješolskih časov, ko so se družili okrog hip-hop glasbe, skejtanja in seveda zabav. Krajše obdobje pred dobrim desetletjem so bili vsi trije hkrati del Pristopove ekipe, kjer so zanetili sanje o tem, da bi nekoč imeli svoj studio. A takrat so vedeli, da čas še ni bil zrel za to in da morajo pridobiti še marsikatero dragoceno izkušnjo. Ko se je Tine Lugarič, ko je bil še kreativni direktor v agenciji Luna TBWA, z družino preselil nazaj v Maribor, je ideja o lastnem studiu med fanti ponovno oživela. In ni manjkalo dolgo, da so jo tudi uresničili. Po zgolj slabih štirih letih delovanja so na slovenski kreativni sceni že pustili močan pečat, (tudi) po njihovi zaslugi pa je Maribor zajel nov val kreativnosti, ki ga mesto ni prav dobro občutilo že od časov legendarnega mednarodnega festivala kreativnih komunikacij Magdalena. Njihov studio domuje v samem središču Maribora, na Glavnem trgu, kjer si je v stari meščanski hiši z visokimi stropovi in čudovitim razgledom zdaj že več kot 10-članska ekipa uredila svoje ustvarjalne prostore. Mimogrede, v pritličju stavbe je bistro Poper, katerega podobo so ustvarili prav v Studiu Trampolin, pri čemer so se domiselno poigrali z zapuščino legendarne restavracije Koper, predhodnice Popra.

Tine Lugarič (1983) diha z mestom – ko nas popelje po prenovljenem Lentu, kjer na osupljivi leseni Splavarski brvi, kjer posnamemo tudi naslovno fotografijo, in nato še po starem delu Maribora, kjer nam med drugim pokaže veliko grafitarsko poslikavo na steni ene od hiše, ki jo je prispeval njihov slavni gost, svetovno znani grafitar Slaven Lunar Kosanović, ga skorajda na vsakem koraku pozdravljajo znanci. Zdi se, kot da ga vsi poznajo – in da tudi on pozna vse. Njegova vpetost v lokalno skupnost ne preseneča, saj rad prispeva svoje znanje in izkušnje, da izboljšuje okolje – tudi s svojimi kreativnimi domislicami. Teh se je v njegovi skoraj 20-letni oglaševalski karieri nabralo obilo, o čemer smo se z izjemno zgovornim, sproščenim in načitanim sogovornikom pogovarjali v Studiu Trampolin, obkroženi z nekaterimi njihovimi stvaritvami; med drugim so nov videz nadeli blagovnim znamkam, kot so vina Verstovšek, pivo Bevog in gin Parson. Tine Lugarič nedvomno uživa v svojem delu, uživa pa tudi v svobodi kreativnega izražanja, ki jim jo omogočajo njihovi vse bolj številčni naročniki, čemur smo se prav tako posvetili v našem pogovoru.

Po srednji šoli sem si neznansko želel študirati arhitekturo, saj sem bil nad velikimi zgodbami velikih arhitektov, kot so bili Frank Lloyd Wright, Norman Foster in Aalvar Alto, izjemno fasciniran. Tudi sam sem si želel postati arhitekt takšnega kova. Ko sem se začel pripravljati na sprejemne izpite na Fakulteti za arhitekturo, sem ugotovil, da mi tehnično risanje ne leži najbolj. Takrat sem še risal grafite, v čemer sem resnično užival. Govoril sem si, da mi bo tudi tehnično risanje sčasoma priraslo k srcu in sem se nekako preslepil do te mere, da sem vseeno šel opravljat sprejemne izpite – in na njih pogrnil. Svet se mi je podrl in bil sem izjemno žalosten. Nekaj mesecev sem imel resnično težko obdobje, saj sem imel pred očmi vse te velike arhitekte, med katerimi me očitno ne bo.

Druga možnost, ki sem jo izbral, so bile medijske komunikacije, smer, ki so jo takrat prvo leto odprli na mariborski fakulteti za računalništvo, FERI. Obljubljali so revolucijo v študiju medijev in oglaševanja, ampak se je izkazalo, da je šlo za vse kaj drugega. Danes se je menda ta študij izboljšal, toda takrat je bil na resnično nizki ravni. Kljub temu pa sem se začenjal vse bolj seznanjati z oglaševanjem, ki mi je postajalo tudi vedno bolj zanimivo. Sčasoma sem ugotovil, da mi srce bije za nekaj drugega kot arhitekturo. Pogovoril sem se sam s sabo in se strinjal, da bom še vedno lahko spremljal vse velike arhitekturne zgodbe – in jih še danes, saj prebiram veliko knjig o arhitekturi in sem na tekočem, kaj se dogaja na tem področju. Takrat sem začel samo zase in za zabavo delati nekakšne izmišljene oglase. Kupil sem si fotoaparat in na zabavah fotografiral zanimive momente in na slike dodajal logotipe znanih podjetij. Na primer, ko se je kolega polil z vinom, sem to ujel v fotografski objektiv, na sliko dodal napis United Colors of Benetton in mu oglas poslal po mailu. Kolegom se je zdelo zabavno in pri te, sem prvič začutil učinek oglasnih domislic. Dejansko pa so to že bile moje vaje oglaševanja. V tem času sem ugotovil, da faks ne dosega mojih pričakovanj, saj mi nudi premalo, zato sem se po dveh letih prepisal na ljubljansko Fakulteto za družbene vede, kjer so mi priznali nekaj izpitov. Prihranek časa sem izkoristil, da sem v Mariboru začel delati za agencijo Doberman, ki jo je ustanovil žal že pokojni Igor Kenda. Tam sem ostal štiri leta, vmes pa navdušeno spremljal mednarodni festival kreativne komunikacije Magdalena, ki je mesto za tri dni spremenil v kreativno prestolnico. V Maribor so prihajala največja imena svetovnega oglaševanja in tudi sam sem si želel, da bi postal del te scene. Skupaj z Matijo Kocbekom in Dragom Mlakarjem smo se odločili, da se bomo tudi mi preizkusili v snovanju oglasov. Ampak žal takrat še nismo dosegali evropskih standardov, zato smo poskušali biti vsako leto boljši. Že tretje leto sva z Matijo dobila nagrado zlati modrc in nato smo vsako leto osvajali nagrade. Magdalena je bila naša najboljša šola oglaševanja.

Res je, v tistem obdobju, leta 2008, me je Aljoša Bagola povabil na Pristop, kjer sem ostal šest let. To so bila vrhunska leta, ne glede na to, da se je takrat začenjala svetovna gospodarska kriza. Kot ekipa smo resnično vzleteli in lahko trdim, da smo bili takrat nad vso kreativno sceno v Sloveniji. Včasih sem se zalotil, da sem na sestankih pogledal levo in desno in se zavedel, del kako čudovite ekipe sem; to sta takrat vodila Aljoša in Urša Pučko. Vsi trije ustanovitelji Studia Trampolin – poleg mene sta to še Nenad Cizl in Andrija Šulić – smo tam doživljali izjemno obdobje in ustvarjali zares prebojne kampanje. Nenad je bil takrat umetniški direktor, Andrija digitalni oblikovalec, sam pa sem bil tekstopisec. Skupaj smo delali pri nekaj projektih, potem pa je šel vsak svojo pot. V tem času smo se veliko izobraževali, skupaj smo žurali. To je bilo eno tako »rokenrol« obdobje, ko smo šli po službi takoj na zabavo in včasih z nje tudi takoj na prezentacijo. Ampak zaradi tega naše delo ni nikoli trpelo, prav nasprotno. Vedno je bilo vse narejeno na visokem nivoju, kljub neprespanim nočem. Pravzaprav nas je ta kombinacija dela in zabave poganjala naprej. Za nas je bil to odličen trening. Danes se to pozna pri izjemni hitrosti, ki je zagotovo ena od največjih odlik našega studia. Smo sicer majhna ekipa enajstih ljudi z nekaj dodatnimi zunanjimi sodelavci in delamo velike projekte tudi za tuja podjetja, večinoma pa za slovenska, ki delujejo na mednarodnih trgih.

Na Publicis sem prišel na povabilo Tonija Tomaška (direktorja in glavnega kreativnega direktorja Publicis Groupe Slovenia, op. p.), ki me je vprašal, ali bi prevzel mesto kreativnega direktorja. Če bi se to zgodilo kakšno leto prej, njegove ponudbe zagotovo ne bi sprejel, ker se mi je to vedno zdela zelo odgovorna funkcija, za katero sem želel resnično dozoreti, čeprav so me pred tem že na Pristopu sodelavci nagovarjali, da bi postal kreativni direktor. Ne nazadnje sem bil v zadnjih letih nekakšen motor ekip, toda dokler ta ideja ni dozorela v meni, ni bilo možnosti, da bi naredil ta korak naprej. Do sebe sem vedno zelo iskren. In ravno nekje v času, ko sem dobil Tonijevo vabilo, je ideja, da bi postal kreativni direktor, v meni že dozorela, zato zame ni bilo povratka in težko bi me kar koli zadržalo. Na Publicisu sem med drugim skrbel za največjega naročnika Renault Adriatic in z Davidom Kušanićem, ki je takrat vodil tržno komuniciranje, sva se izjemno dobro ujela in sva še danes prijatelja. Tudi to je bilo čudovito obdobje, ki je sicer trajalo manj kot dve leti. Določene stvari sem morda videl drugače, nato pa je ponovno v pravem trenutku prišlo vabilo Janeza Rakuščka (izvršnega kreativnega direktorja Lune TBWA, op. p), naj se kot kreativni direktor pridružim ekipi Lune. Tam sem ostal dobra štiri leta in tudi tu smo delali fantastične zgodbe. Na Luni mi je bila zelo všeč njihova aktivna vpetost v globalno mrežo, česar na Publicisu ni bilo, čeprav so tudi oni del velike agencijske skupine. Kadar koli sem pisal kateremu od kolegov v mreži TBWA, ali bi se lahko oglasil pri njih, so mi takoj odgovorili in me z veseljem gostili. Še zdaj imam dobre prijatelje med njihovimi kreativnimi direktorji z vseh koncev sveta in vedno smo si pripravljeni vzajemno pomagati. TBWA ima tudi alumni, v okviru katerega smo tudi nekdanji sodelavci vabljeni na določena spletna izobraževanja, ki se jih še vedno udeležujem. Prenos znanja in mentorstva so mi bili na Luni vedno zelo všeč in mislim, da imajo njihovi kadri zares veliko od tega.

To »kroženje« na malem trgu ne velja samo za agencije, pojavlja se tudi pri naročnikih. Ko enkrat prideš v nek rang, tam tudi krožiš. Če je vsak naslednji korak v karieri posledica tvoje kakovosti, je to dobro in smiselno. Če pa je to posledica pomanjkanja kadrov na trgu in zaposliš osebo le zato, ker je pač na voljo, se pogosto zgodi, da njena kakovost ni v skladu s funkcijo, ki jo je prevzela. Ampak to je pojav, ki ni značilen samo za oglaševalsko industrijo. Morda lahko vzporednice potegnem z borilnimi veščinami, s katerimi sem se ukvarjal dvajset let; treniral sem aikido. Da smo z enega pasu napredovali do drugega, smo potrebovali približno eno leto. Pozneje so to znižali na pol leta, ker so dobili več denarja za vsako polaganje. Ko je še veljal naš režim, so bili mojstri s črnim pasom resnični mojstri, tisti, ki so do te titule prišli po skrajšani poti, pa so imeli velike luknje v znanju. Enako je v poslu, saj številni niso dovolj iskreni do sebe, da bi si priznali, kje je njihovo mesto. Če si izjemno dober v tem, kar počneš, sem prepričan, da se bo prej ali slej odprlo primerno mesto zate. Sam vedno pravim, da moraš biti najboljša različica sebe v tisti funkciji, ki jo trenutno opravljaš. Opažam pa, da marsikatero visoko funkcijo zasedajo posamezniki, ki ji niso kos, kar ne prinaša nič kaj dobrega. Na manjšem trgu se hitro ujameš za rep in zato nas ne more presenetiti, ko v agencijah zasledimo tudi večkratne povratnike. Zdi se mi, da tudi ti posamezniki ne doživljajo več inspirativnega vznemirjenja, ko pridejo v novo-staro okolje, saj že vse poznajo.

V tujini je to verjetno lažje, saj je trg večji.

Ko sem bil še na Pristopu, sem bil povabljen v dve agenciji v tujini. Prva je bila Jandl iz Bratislave, druga pa Young & Rubicam iz Prage, ki sta bili takrat obe v vzponu in sta pobirali nagrade na velikih oglaševalskih festivalih. Obakrat sem šel na razgovor, ampak sem se odločil, da ostanem na Pristopu. Vedel sem, da je pred mano še veliko prostora; nisem si želel vstopiti v novo zgodbo, kjer bi bil po finančni plati sicer na boljšem, saj sem imel občutek, da poglavja na Pristopu še nisem zaključil. In šele potem, ko sem se z glavo dotaknil stropa, sem spoznal, da je čas, da grem naprej. Nikoli v življenju mi ni bilo niti za trenutek žal, da nisem šel v tujino, in se tudi nikoli nisem spraševal, kaj bi bilo, če bi pa šel. Vedno sem uporabljal tudi neko prispodobo, tudi Aljoša jo je poznal, da dokler s ponosom nosim dres ekipe, v kateri sem, sem najboljša različica samega sebe. Ko mi ta dres ni več najbolj v ponos, mi je preozek in me utesnjuje, pa vem, da je napočil čas, da ga slečem. Takrat sem najbolj pošten do sebe in do drugih. Z vsemi nekdanjimi sodelavci imam še vedno fantastične odnose in od vseh sem se poslovil z objemom. Še zdaj se dobivamo in vem, da jih lahko kadar koli pokličem.

Sčasoma sem spoznal, da veliki sistemi pravzaprav niso pripravljeni na spremembe, ki so se meni zdele pomembne in se o njih tudi glasno govori v svetu. Določeni načini dela in razmišljanja ostajajo predolgo časa enaki, medtem ko se je svet skozi leta izjemno spremenil. Sam pa verjamem v nekaj drugega. Vedno sem si želel ustvarjati visokokakovostna dela, kar pa mi je bilo zaradi številnih kompromisov, ki smo jih morali sprejemati, pogosto onemogočeno. Želel sem si biti v tesnem stiku z naročniki, kar sem sicer še vedno bil, kolikor je bilo mogoče, a to žal ni bilo ustaljena praksa. Hotel sem večjo svobodo pri sprejemanju odločitev. Naslednji logičen korak je bil, da začnem ustvarjati svoje okolje, čeprav takrat še nisem vedel, kakšno sploh bo to okolje. V tistem času sem simbolično kupil nekaj domen, ki so bile povezane z besedama trampolin in studio, poleg tega pa smo se z družino vrnili v Maribor. Takrat sem sicer še delal na Luni in se vozil v Ljubljano. V Mariboru sem se spet začel več družiti z Nenadom Cizlom, s katerim sva že prej veliko sodelovala in sva ponovno začela obujati idejo še iz časov Pristopa, da bomo enkrat imeli svoj studio – Nenad, Andrija, jaz in v ideji je bil še Aljoša Bagola. Aljoše žal ni več v oglaševalski industriji, za kar mi je iskreno žal, ker je človek s posebno energijo in čutom za oglaševanje, česar zdaj v industriji resnično primanjkuje. Res si želim, da bi ga oglaševanje spet zamikalo.

Z Nenadom sva resno razmišljala, ali bi dejansko odprli svoj studio in potem sem na kavo povabil Andrijo Šulića. On je takrat vodil oddelek za uporabniško izkušnjo na Poviu in je bil takoj za to, da se nama z Nenadom pridruži. In smo se začeli pripravljati. Ime smo že imeli, za njiju sem celo pripravil prezentacijo – imel sem precej veliko tremo pred njima, a sem ju navdušil. Ime Studio Trampolin sicer izhaja iz dveh razlogov, ki sem si ju napisal, zakaj si želim oditi iz velikih sistemov. Prvi je bil »jump high« (skači visoko, op. p.), drugi pa »have fun – again« (zabavaj se – ponovno, op. p.). In oboje ime Trampolin odlično povzema. Nenad je poskrbel za podobo studia – in tudi on je imel prezentacijo za naju, tudi on s tremo, ampak sva takoj videla, da je naredil nekaj vrhunskega, z urbanim vajbom, Andrija pa je naredil spletno stran. Toda vmes nas je presenetil covid-19, a smo se odločili, da vseeno vztrajamo pri našem načrtu in si dali približno tri četrt leta časa, da bi novembra 2020 odprli studio. Ker smo bili doma, smo to videli tudi kot priložnost, da si naredimo finančno zalogo, saj nismo vedeli, kako hitro bomo dobili prvi posel. Imeli smo tudi piarovski načrt – v MM-u ste nam zelo pomagali z objavo članka takrat, pojaviti pa smo se nameravali tudi v nekaterih drugih izbranih medijih. Naredili smo tudi plakate z napisom »jump higher, have fun«, ki smo jih nameravali razposlati potencialnim naročnikom, da bi razširili glas o nas. 2. novembra 2020 smo dali na naše profile na družbenih omrežjih, da smo začeli s Studiom Trampolin, imeli smo izdelane tudi profesionalne fotografije in spletno stran, nato pa smo šli odpret podjetje k notarju in račun na banki. Potem smo šli na kosilo, odprli penino in se pogovarjali do večera. V tem času smo telefone pustili ob strani in nismo brali e-pošte. Ko pa sem zvečer pogledal na telefon, mi je dobesedno gorel. Posamezniki so mi pisali, da moramo nujno na sestanek ali kosilo, saj da lahko končno delajo z nami. Tri dni sem odgovarjal na maile in delal razporede za sestanke. Od prvega dneva smo dejansko že delali. Ustavili smo piar plan in plakate razposlali šele naslednje leto februrarja kot zapoznela novoletna darila. Prvega pol leta smo se utapljali v delu in mi trije nismo več zmogli sami. Takrat se nam je pridružila Tamara Korat, zdaj moja žena, s katero sva se sicer spoznala na Publicisu, kjer sva bila sodelavca. Trenutno je sicer na porodniškem dopustu, saj imava poleg petletnika še nekajmesečnega dojenčka. Ona je prevzela organizacijo in vodenje projektov v studiu, da smo se mi trije lahko posvetili našim ekspertizam pri delu. Pred tem sem večino vodenja projektov opravljal jaz in imel tudi po 85 klicev na dan – do petih popoldne sem organiziral kampanje, šele popoldne sem imel čas za kreativo in to je postalo resnično nevzdržno. Takrat je bil čas za naslednji korak in začeli smo zaposlovati ljudi. V ključni ekipi nas je zdaj enajst, imamo pa še pet do deset stalnih zunanjih sodelavcev, ki so strokovnjaki za različna področja, od razvijalcev do animatorjev in tekstopiscev, in jih vključujemo po potrebi.

V osnovi imamo v studiu tri stebre – prvi je komunikacijsko-strateški, ki ga vodim jaz, drugi je oblikovalski, ki ga vodi Nenad, tretji pa je digitalni in ga vodi Andrija. Ko prihaja do prepletanja teh znanj in ekspertiz, dejansko pride do izraza naša kompatibilnost na številnih drugih področjih. Lotimo se tudi drugih področij, kot je denimo industrijski dizajn, pri čemer industrijskega oblikovalca samo najamemo, mi pa ustvarimo krovno zgodbo, idejne zasnove in vodimo dizajn. Imamo sicer zaposleno še eno oblikovalko, na digitalnem področju je ekipa več ljudi, med katerimi ob Andriji vodilne vloge prevzemata Dragan Petoš, eden od najboljših razvijalcev v Sloveniji, in Rok Radobuljac. Oba sta bila tako kot Andrija včasih na Renderspaceu. To so fantje z izredno kilometrino, imajo med 15 in 20 let izkušenj. Poleg tega imamo še eno vodjo projektov, ki je bila prej Tamarina asistentka, a je izjemno napredovala. Celotna ekipa je zelo kakovostna, hitra in zmožna voditi zelo velike projekte.

Mi smo multidisciplinarni kreativni studio. Največ projektov pri nas je celostnih. Dostikrat naročnika, ki si denimo želi novo spletno stran, vprašamo tudi, ali ima urejene osnovne temelje blagovne znamke – in ko vidimo, da jih nimajo, da ne funkcionira podoba in komunikacija, jih poskušamo premakniti na začetek in začnemo z opredelitvijo identitete blagovne znamke, se pravi z zelo strateškimi poglobljenimi fazami, v katerih se postavijo temelji, torej, kakšna je razlikovalna vrednost, namen, osebnost, pozicija, kultura in ostalo. Delamo ogromno znamčnih identitet; gre za zelo strateške procese, ki se običajno začnejo s fazami raziskovanja, poglobljenimi intervjuji, delavnicami, netnografijo, raziskavo trga, pa tudi analizo tujih trgov. Sodelovali smo pri uvedbi neke blagovne znamke v Ameriki in izvajali poglobljene intervjuje z Američani, netnografijo globalnih forumov, Amazona ipd., da smo ugotovili, ali se njihov izdelek ujema s trgom ali ne. Njihovo zgodbo smo na podlagi ugotovitev preusmerili iz prvotno zastavljenega B2C-fokusa na B2B-področje, ker so podatki tako narekovali. Veliko projektov se nam tako začne v samem strateškem temelju nastajanja identitet blagovnih znamk. Običajno temu sledijo nove podobe znamke ali celo nove znamke, repozicioniranja in nove komunikacijske strategije, kampanje, nova visokokakovostna spletna mesta z lastno strateško funkcijo v celotnem sistemu podjetja in vse, kar še sodi zraven. V večini primerov smo tudi sokreatorji ali celo kreatorji briefa. Če presodimo, da brief ni dovolj kakovosten ali ne odpira dovolj močnih potencialov, se ga skupaj s predstavniki znamk lotimo še enkrat. Pogovarjamo se z njihovimi prodajniki, vodstvom in drugimi deležniki, saj je pomembno, da razumemo širok kontekst in najdemo tiste dragocenosti, ki se v večini skrivajo v podtonih in so redko zapisane v prvotnem briefu. V preteklih agencijskih zgodbah smo pogosto takoj začeli delati po prejetem briefu, četudi smo vedeli, da je slab. Posledično smo po številnih dnevih pripravljanja prezentacij naleteli na odziv, da si naročnik zadeve ni tako predstavljal. Mene je to ubijalo, ker nisem mogel sprejeti, da se kot komunikacijski strokovnjaki ne moremo bolje zmeniti na začetku in potem samo poskrbeti, da skupaj z naročnikom pridemo do presežka. Ne pa, da nekje na sredini procesa začnemo delati »Frankensteina« in na koncu naredimo zgolj povprečno stvar.

Na Trampolinu smo to zahtevno fazo poglabljanja, številnih pogovorov in klicev postavili povsem na začetek. Dokler se dobro ne zmenimo in smo vsi na isti valovni dolžini, ne začnemo s projektom, saj poglabljanje nekje na sredini projekta ne vodi v pravo smer in je potrata časa in denarja. Že na začetku se moramo dobro pogovoriti in se še bolje poslušati. Potem pa se dobro opremljeni odpravimo na pot kreiranja projekta in drug drugega navdušimo. Če že ustvarjalci projekta in naročnik nismo navdušeni nad delom, kako bodo potem množice, ki jim v osnovi ni mar za nas. Seveda smo mi odgovorni, da jim postane mar.

Ob tej spremembi v procesu dela, ki ustvarja boljše pogoje za preboj, smo na Trampolinu v osnovi uvedli še dve; prva je ta, da kakovost dejansko postavljamo na prvo mesto, in druga, da se vprašamo, ali to, čemur namenjamo svoj čas, resnično dodaja vrednost. Ne udeležujemo se neplačanih natečajev s sedmimi agencijami, kjer nihče ne ve, kdo pije in kdo plača, ker ta čas, ki bi ga namenili temu, raje porabimo za to, da naše naročnike, ki nam že zaupajo, popeljemo na bistveno višjo raven. In to se mi zdi edino pošteno in zato tudi pogosto dobimo vprašanja od kolegov, kako lahko stalno držimo tako visoko raven kakovosti.

Zelo. Vedno sem se spraševal, kaj bi lahko s tem časom, ki ga vlagamo v pogoste neplačane natečaje, naredili za naročnike, ki nam že zaupajo. Dogaja se celo, da se drobci idej neizbranih agencij na natečajih pojavijo v dejanskih kampanjah, ki jih izvede nekdo drug, in težko je dokazovati dejanski izvor idej. Ali pa vodstva agencij ne želijo iti v to, pa bi morala. Še ena negativna plat stalnega pitchiranja je tudi ta, da najboljše ekipe agencij delajo na pitchih z neznanim rezultatom, na projektih za obstoječe naročnike pa delajo manj izkušeni posamezniki ali ekipe, ker so najboljši že na naslednjem pitchu. Tega na Trampolinu ne počnemo in nikoli ne bomo, saj je zaupanje, ki ti ga nekdo nameni, izjemno dragoceno. Upravičiti ga moraš s spoštovanjem in skrbnostjo. Ne glede na velikost posla, ki ga sprejmeš. Če si sprejel posel, je edino profesionalno in fer, da ga izvedeš na kakovostnem nivoju. Od sebe ne damo stvari, na katero ne bi bili ponosni in pri nas so najbolj izkušeni člani ekipe na projektih od začetka do konca, ne samo na prvem sestanku in na fakturi. To je naša dodana vrednost in z naročniki smo neprestano v stikih. Zelo pogosto nas prav oni priporočijo naprej in to je največja pohvala, ki jo sprejmemo z veliko mero odgovornosti in hvaležnosti.

Tine Lugarič na kratko

Srednja šola: Druga gimnazija Maribor.

Fakulteta: Fakulteta za družbene vede/komunikologija TTK

Posameznik, ki je najbolj vplival name: Težko bi izpostavil eno osebo, zagotovo pa sem skupek različnih vplivov in navdihov od povsod ter predvsem lastnih pogledov in občutkov, ki me še najbolj intenzivno in stabilno vodijo skozi življenje.

Menedžer, ki ga občudujem: Še najbolj me s svojimi potezami, ki puščajo velik pečat v globalni popularni kulturi in segajo na najrazličnejše poslovne ravni, skozi dolgo obdobje navdušuje Jay-Z.

Najbolj priljubljena blagovna znamka: Samo ene favoritke nimam, so mi pa v širšem pogledu njihovega delovanja ali zgolj zaradi posebnega naboja zagotovo najbližje Nike, NBA, Alfa Romeo in druge.

Priljubljena knjiga, serija, film: 

Knjiga: The Tanning of America: How Hip-Hop Created a Culture That Rewrote the Rules of the New Economy (avtor Steve Stoute)

Serija: Peaky Blinders (obvezno s kozarčkom dobrega viskija)

Film: Sideways in Toscana (ne vem, zakaj mi prva padeta na pamet, morda zato, ker rad raziskujem dobra vina).

Domači ljubljenček: Ga nimam.

Članek lahko v celoti preberete v Marketing magazinu julij-avgust 2024, #517-518. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.