»Svoje težave pustim pred vrati pisarne«

Z odkritosrčno podjetnico smo se pogovarjali o njeni dosedanji podjetniški poti, za katero priznava, da je precej stresna, a ji hkrati nudi nenadomestljiv občutek svobode. V vseh teh letih se je naučila poslušati samo sebe, zato nima več slabe vesti, če ne dela 24 ur na dan, ampak za delo izkoristi čas, ko je najbolj produktivna – in zanjo je to v jutranjih urah.

O, se že kar nekaj časa poznava, vseeno pa se zdijo ta tri leta in pol, kot bi bilo včeraj (smeh). Vmesni čas smo izkoristili za rast, tako posla kot tudi ekipe.

Podjetništvo mi je bilo položeno v zibelko in zato se mi je že, ko sem kot mala Manja pomagala očetu v njegovi čevljarski delavnici, zdela samostojna pot edina prava izbira zame. Zelo kmalu sem tudi spoznala tako pozitivne kot negativne plati podjetništva. Na eni strani svoboda, na drugi strani stres. Je pa stres žal večji od svobode (smeh).

V bistvu je zgodba potekala v obratni smeri. Najprej smo nudili različne storitve; produkcijo televizijskih in radijskih oglasov, produktne videofilme, tutoriale itd. Bili smo le ena od produkcijskih hiš na že tako prenasičenem trgu. Nato sem našla priložnost za specializacijo, nišo. Obožujem strokovnjake določenih ozko usmerjenih področij. Tako so naše področje postali razlagalni oziroma explainer videi. V zadnjih letih komuniciramo pretežno le to obliko videa. Na področju explainer videov smo tržni voditelji. Ker pa sem v preteklosti, tudi v prejšnjih službah, sproducirala ogromno televizijskih in radijskih oglasov, dokumentarnih filmov, televizijskih oddaj, sinhronizacij risank, korporativnih predstavitvenih videov, za naše dolgoročne naročnike še vedno delamo tudi to. Tako dobijo celostne marketinške rešitve na enem mestu. Nudimo recimo tudi oblikovanje, tisk in spletne strani, pa tega ne oglašujemo, saj ne želimo dajati občutka, da smo strokovnjaki za sto stvari. Nekaj omenjenih storitev izvajamo s pomočjo naših partnerjev. Sama stremim k povezovanju. Slovenija je že tako majhen trg, zakaj ne bi sodelovali? Vsak naj dela tisto, v čemer je dober in hiter, za vse drugo pa je bolje najeti zunanje sodelavce, vsaj po mojem mnenju.

Ekipa danes šteje petnajst članov, potem je tu še naša Olga, pasja mešanka, ki ima naziv »chief happiness officerke« (smeh). V ekipi imamo kreativnega producenta, vodje projektov, oblikovalce, tonske mojstre, scenariste in zdaj že pet vrhunskih animatorjev.

Večino prihodkov še vedno ustvarimo v Sloveniji. Veliko naših partnerjev je slovenskih podjetij, katerim lahko ponudimo videe za trge, na katerih so prisotni. Počasi prodiramo tudi na tuje trge, to pa drži. Ampak je težko, priznam. Tako da vedno z veseljem prisluhnem vsakemu, ki ima kakšen konstruktiven nasvet ali stik. Naša trenutna strategija je povezovanje s poslovnimi partnerji, torej marketinškimi agencijami v tujini. Kar zadeva iskanje končnih naročnikov in tudi partnerjev, pa to počnemo preko poslovnih povezav, raznih podjetniških združenj, del katerih smo, LinkedIna in platform, kjer podjetja iščejo ponudnike videoprodukcijskih storitev. V Sloveniji torej večino posla dobimo preko priporočil, v tujini pa preko outbound marketinga.

Če pogledamo, kje na spletu so besedno zvezo »explainer video« največ iskali v zadnjih dvanajstih mesecih, so morda za koga presenetljivo to Pakistan, Vietnam in Tajska. Na 9. mestu najdemo Združene arabske emirate, trg, na katerega smo tudi mi v preteklosti ciljali in ugotovili, da je tam bolj pomembna cena kot kakovost in da Arabci zelo težko vzpostavijo zaupanje za sodelovanje z nekom z drugega konca sveta. Pomembno je torej analizirati trg in kulturo, ne le, kje je potreba največja. Zdaj se osredotočamo na Nizozemsko, Dansko, Švedsko in ZDA. Ni sicer toliko potrebe na trgu, je pa večje razumevanje za kakovost, poleg tega smo malo cenejši od njih in je to zmagovalna situacija za obe strani. Cenijo tudi, da naredimo vse po meri, nič ni narejeno vnaprej, kar pomeni, da si lahko naročnik izmisli, kar si želi, in mu lahko ugodimo.

O tem se pomenimo že na uvodnem sestanku, veliko se pogovarjamo z naročnikom oziroma partnerjem in ga poslušamo. Ampak moj nasvet je vedno enak; vsi imamo radi enostavne zadeve. V že tako z informacijami prenasičenem vsakdanu radi vidimo in slišimo nekaj preprosto razumljivega. Pa četudi gre za B2B, gre v resnici za H2H; človek sporoča človeku. Naročniku, ki je strokovnjak na svojem področju, je žargon kristalno jasen, komu drugemu pa morda ni in posledično lahko hitro izgubi zanimanje. Vedno ko pišemo scenarij, upoštevamo ciljno občinstvo, kar pomeni, da gremo v toliko kompleksnosti, kot presodimo, da bo za možgane prejemnika sporočila še sprejemljivo. Ampak naš največji izziv je razložiti naročniku, da bolj kot bomo zadeve poenostavili, bolje bo. Lažje bomo obdržali pozornost gledalca od začetka do konca videa.

Uf, ja, korona je bila za nas najboljše obdobje. Po eni strani smo se umirili, premaknili domov, sestankovali v trenirkah, jedli domačo hrano, hkrati pa imeli največ dela (smeh). Podjetja so izvajala tiste aktivnosti, ki so jih lahko. Razlagalni video je komunikacijsko orodje, brez katerega podjetje ne bo propadlo, če ga ne bo imelo, zato ga prevečkrat postavijo nižje na prednostni seznam. Bo pa znatno pomagal pri prodaji, saj če nekdo dejansko razume, zakaj bi se odločil za vaš izdelek ali storitev in ne za konkurenčnega, bo lažje naredil naslednji korak. Ko so bili naročniki torej doma, so prihranili čas, ki bi ga sicer namenili za vožnjo, dogodke, dolge sestanke v živo in podobno. Razmišljali so, kaj pa vseeno lahko naredijo. In glede na to, da mi naše videe naredimo povsem preko spleta – razen, če gremo snemat –, je bila to odlična priložnost za nova sodelovanja. Uvodni sestanek smo imeli preko spleta, celoten produkcijski proces in izvedbo vodimo spletno, tako da je bilo to idealno. Veliko preprostejše zdaj sodelujemo tudi s tujino, saj se lažje vzpostavi zaupanje, če je sestanek le preko spleta namesto v živo. Izjemno me veseli tudi, da je hibridni način dela postal nekaj povsem običajnega, saj mi tako delamo že od začetka (smeh).

Kdo pa pravi, da sem jaz gospodična Losika? (smeh) Da si Losika nadane rogove, če je potrebno – ker vemo, da v živalskem svetu samice losinje nimajo rogov –, pomeni, da je trmasta, ko gre za lovljenje rokov in izpolnitev včasih na videz nerealnih želja naročnikov. Prav tako ima naša Losika strašen fokus, ve, kam gre in ni ji problem reči »ne«.

Kaj pa mene spravi iz tira? Poslovno so to neučinkovitost, neprofesionalnost in površen odnos do strank. Zasebno pa preprosto nespoštljivost. Resnično menim, da bi bil svet veliko lepši, če bi manj obtoževali drug drugega, če bi razumeli, da ima vsak svojo zgodbo, če bi bili bolj empatični in bi si bolj neoportunistično pomagali.

Res je. Predvsem si upam reči, da vodim z zgledom. Kar vedno pravim ekipi, je: delaj raje manj ur in takrat bolj učinkovito. Sproti jih učinkovitosti tudi učim. Spodbujam jih, da gredo raje ven, če je lepo vreme; ko nam to ustreza, delamo od doma. Verjamem, da se dobra energija odraža tudi v naših videih.

Kakšna vodja sem, pa bi morali vprašati ekipo (smeh). Sama zase mislim, da prepogosto pogledam čez prste, da sem preveč razumevajoča. Kar posledično prinese tudi to, da še vedno prevečkrat kaj raje naredim sama, da ne obremenim koga drugega. Ampak z leti se učimo (smeh).

Naše vrednote so jasne in jih tudi veliko komuniciramo, tako na spletni strani in družbenih omrežjih kot tudi na razgovorih za delo. Zakaj? Zelo preprosto: v svojem poslovnem okolju si želimo imeti ljudi z enakimi vrednotami. Če si delimo vrednote, obstaja velika verjetnost, da bomo dobro sodelovali tako znotraj ekipe kot tudi s poslovnimi partnerji oziroma naročniki.

Vrednote Miss Moose, ki jim sledimo, so sicer kakovost, strast, timsko delo, ustvarjalnost, zaupanje in integriteta.

Ne zdi se mi zdravo, da na svoje podjetje, na svojega psa ali na kar koli, kar dejansko ni otrok, gledaš kot na otroka. Nisem še mama, tako da v resnici ne vem, kakšni so občutki ob rojstvu. Lahko pa povem, kakšni so, ko sam iz nič ustvariš nekaj, na kar si ponosen. Hkrati je najtežje in najlepše. No, morda bi pa kakšen starš le potrdil, da je podobno (smeh). Drugače pa sem prava mojstrica »sekiranja« na zalogo in tega, da si stvari preveč jemljem k srcu. Takšna sem in nisem čisto prepričana, ali hočem to spremeniti. Mislim, da delno tudi zaradi tega dobro delam. Morda bom pa pri 40. ali 50. letih, ko se bova, upam, ponovno pogovarjali, s spremenjenim mnenjem veliko bolj flegmatična, bomo videli (smeh).

Ne bi me močno potrlo, če bi se morala odpovedati Miss Moose Studiu. Vedno pravim, da je to le začetek. Nisem ena od tistih, ki si želi vse življenje delati eno in isto. Miss Moose je blagovna znamka, nihče ne ve, kaj sledi; morda Miss Moose merchandise, Miss Moose all day breakfast bistro, morda kakšen izdelek Miss Moose, idej je neskončno (smeh). Ko imaš enkrat izkušnje, znanje in podporo v podjetniškem svetu, imaš občutek, da lahko dosežeš kar koli. Če ne gre z enim podjetjem, ustanoviš drugega. Res smo lahko zelo hvaležni, da živimo v okolju, polnem priložnosti.

To je pa vsakodnevni trening (smeh). V vsakem trenutku, vsak dan, ko ti misli odplavajo k neskončnemu seznamu prednostnih nalog, si moraš dejansko reči: »Za danes sem naredila dovolj, nikoli ne bo narejeno vse, v redu je, nadaljuješ jutri.« Prej sem delala kot producentka in vodja postprodukcije v različnih produkcijskih podjetjih in sem delala zares skoraj 24 ur, 7 dni v tednu. Verjamem v Glasserjevo teorijo izbire, torej, da si vse, še tisto, kar si mislimo, da ne, izberemo sami. Meni je torej takšen način življenja do določene točke ustrezal, nato pa sem sprevidela, da si bom, če bom tako nadaljevala, pridelala nič drugega kot kakšna resna bolezenska stanja, zato sem se odločila, da se moj delavnik konča ob 16. uri. Mislim, da je pomembno, da poslušamo svoje telo in izkoristimo za delo tisti čas v dnevu, ko smo najbolj produktivni in se ne silimo, ko to nismo. Jaz sem recimo zjutraj najbolj produktivna, popoldne pa mi raven energije drastično upade. Takrat je čas za sproščanje, druženje in sprehode s psičko Olgo.

Najbolje se počutim, ko grem ob 7:30 s treninga sveža, spočita in polna endorfinov v nov, sončen dan. Ko sem naspana in mirna, imam občutek, da lahko osvojim ves svet, in obratno, ko sem utrujena in neuravnovešena, se mi zdi še najmanjši problem težko rešljiv. Najtežje mi je recimo zadnje čase, ko čutim stisko v zasebnem življenju. V službo pridem nasmejana, saj sem podporni steber, na katerega se ekipa zanaša, poslušam njihove izzive in jim pomagam, medtem ko bi se včasih najraje skrila pod odejo in počakala, da dan mine. Svoje težave pustim pred vrati pisarne. To, da ne obremenjuješ svojih sodelavcev ali poslovnih partnerjev z osebnimi izzivi, se mi zdi del profesionalnosti, kar pa ne pomeni, da niso čudovite osebe, ki bi jim zlahka zaupala vse.

Glede tega sem te dve leti res izjemno trpela. Pred korono sem bila veliko naokoli, to je bila moja prioriteta; mesečna, dvomesečna potovanja in potem kar naenkrat nič. Saj bi lahko šla, vendar mi ves stres potem tam, če zboliš, če moraš biti v karanteni, zadovoljstva ob potovanju ne bi odtehtal. Zdaj je moj »travel bug«, ki me praska pod kožo, res že nemiren in razmišljam o Singapurju, Braziliji in Japonski.

Res je, proaktivnost mi je blizu. Če nekaj hočeš, je najbolje, da to kar narediš (smeh). Branje knjig mi je manjkalo in če imam določen rok, do kdaj moram nekaj narediti, bom to tudi naredila. Tako sem razmišljala, da če bom imela »obvezo« do sobralk, jo bom lažje izpolnila in knjigo dejansko prebrala. Pred nekaj leti sem torej povabila dame iz enega od naših podjetniških združenj, pridružile so se mi in še danes se dobivamo enkrat na mesec, da razpravljamo o izbrani knjigi. Veliko je seveda tudi izmenjanih življenjskih modrosti, saj smo si zelo različne, vsaka s svojim pogledom na svet, izkušnjami – in smeha, kolikor hočeš (smeh).

V večji meri poslušam podkaste, saj združujem sprehode s kodranjem možganov. Poslušam zelo različne, na primer The Tim Ferriss Show, HBR IdeaCast in Joeja Rogana, od Slovencev pa me Miha Šalehar vedno nasmeji.

Knjiga, ki smo jo imele na nedavnem knjižnem klubu in sem jo ravno prebrala, pa je Tam, kjer pojejo raki. Večplastna, dobra! Kar zadeva posel, je trenutno na moji nočni omarici knjiga Measure what matters (Meri to, kar nekaj pomeni).

Sem članica različnih združenj, vsako mi da nekaj drugega. So res odličen vir energije, motivacije, idej, druženja in ne nazadnje tudi posla.

Skupnost obstaja. Je pa ogromno odvisno od tebe samega. Če se držiš zase, te skupnost seveda ne bo našla. Če pokažeš željo po sodelovanju, pa se potem, ko dobijo nekoliko zaupanja, začnejo tkati močne, čudovite vezi.

Več jih je (smeh). Kar zadeva odnos z naročniki in partnerji, bi izpostavila, da lahko izvedbo  »na suho« naredi marsikdo, medtem ko so najpomembnejši pogovor, svetovanje in gradnja odnosa, da naročnika oziroma partnerja dobro spoznamo in mu na podlagi izkušenj lahko ponudimo storitev oziroma produkt, ki mu bo dejansko koristil. Poleg tega je pomemben tudi sam proces, ne le dober in kakovosten produkt. Če bi bil na primer pri nas proces izdelave videa za naročnika mučen in dolgotrajen, naročnik pa bi bil prepuščen sam sebi, brez informacij in bi večino moral delati sam, poleg tega pa bi vladala zmedena komunikacija z več člani naše ekipe namesto z natančno vodjo projekta, se najbrž ne bi vračal k nam. 

Ko gre za ekipo, sledim načelu »hire fast, fire faster«; torej zaposluj hitro, odpuščaj še hitreje. Ne izgubljaj energije s kadri, s katerimi že na začetku vidiš, da niso v skladu s tvojimi merili. To je tako kot pri ljubezenskem odnosu (smeh). Raje vlagaj energijo v tiste, ki se trudijo, se razvijajo, se učijo, ki tvorijo rezultate in so del tvojega sveta kakovosti.

Na področju rasti podjetja pa sem spoznala, kako pomembno je vlagati v mentorstva. Od moje prve mentorice dalje sem vpeta v mentorstva, takšna in drugačna. Ali si poiščeš dobrega individualnega mentorja ali prejemaš mentorstvo znotraj podjetniškega združenja, od ljudi s podobnimi izzivi, ali pa – in to je najlepše – te mentorirajo kar tvoji zaposleni. Vsak je strokovnjak na svojem mikropodročju. Zakaj se ne bi učili drug od drugega? Bodi čim bolj radoveden in odprte glave. Poglej, kako se določene zadeve dela v drugih panogah, morda pa lahko kaj pionirsko apliciraš tudi na svojo. Sam lahko potrebuješ leta, da prideš do določenega dognanja, medtem ko ti lahko dober mentor z enim vprašanjem obrne na glavo ves posel – in to v dobrem smislu.

Poleg tega pa se mi zdi ključna osebna rast, pa če si še tako zaposlen. Vsi smo. Potrebno je stalno spoznavati samega sebe, ugotavljati, kaj ti ustreza in kaj ne, tako zasebno kot tudi v poslu. Potrebno je biti fizično aktiven, dobro jesti in dovolj spati. S tem sem sama imela dvajset let težave, nato pa sem to uredila in zdaj sem nova Manja – pripravljena na nove izzive! (smeh)

Članek je bil objavljen v spomladanski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko prelistate tu.