»Zame je vsak dan znova izziv«

Ne, nikakor (smeh). Če bi mi Andraž (Štalec, direktor in lastnik, op. p.) pred petimi leti rekel, da se bodo dogodki tako razpletli, bi mu rekla, da je nor (smeh). To nikakor ni nekaj, kar je bilo med mojimi željami, po drugi strani pa se zdi, da je šlo vse do zdaj za nekakšen naraven razvoj dogodkov in da je tako moralo biti. Je pa vsekakor drugače in zunaj mojega območja udobja. Če sem iskrena, je bilo večinoma vse, kar počnem znotraj Red Orbita, ves čas nekoliko izven območja udobja (smeh).

Moja karierna pot se je pravzaprav začela na povsem drugem področju. Sprva sem se vpisala na študij filozofije in ruščine, ko pa sem videla, da to ni zame, sem doštudirala evropske študije na Fakulteti za družbene vede. Želela sem si delati kaj, kar bi bilo v povezavi z Evropsko unijo. Po spletu naključij sem že v času študija dobila delo v agenciji Media Polis, kjer sem sicer primarno delala v računovodstvu, a takrat je prišlo do preskoka, saj me je agencijski svet močno pritegnil. Tudi vse moje naslednje študentske in redne zaposlitve so bile v agencijah, začelo me je zanimati predvsem področje digitalnega marketinga in merjenje njegove učinkovitosti. Čeprav to nikoli ni bilo v mojem načrtu, sem pristala tu, kje sem danes.

Tako je, kar nekaj let sem bila vodja projektov, potem sem to nadgradila in na neki točki začela voditi oddelek vodij projektov, hkrati pa sem vodenje projektov obdržala. Osredotočati sem se začela na del, ki mu v agenciji namenjamo zelo velik poudarek, in sicer na izkušnjo za naročnike oz. client experience. Torej, kakšne so njihove povratne informacije, česa si želijo od nas, kako bi si želeli, da nadgradimo storitev, kakšne informacije pričakujejo od nas, kakšne storitve bi jim prinesle dodano vrednost ... Počasi sem se odmikala od vodenja projektov in začela sodelovati pri vodenju same ekipe in tudi pri oblikovanju storitev in zdaj sem tu, kjer sem (smeh). Priznam, da je bil zame osebno to kar velik izziv, saj se v preteklosti nisem videla kot nekdo, ki »se pogovarja« z ljudmi na takšen način, saj so zame pogovori o osebnem razvoju in kompetencah neko povsem novo področje. A ne glede na to, sem se v tem našla, čeprav priznam, da je zame vsak dan znova izziv.

Zdi se mi, da je bilo vse do trenutka, ko sem stopila na to delovno mesto, na nek način priprava. Vem, kateri so moji primanjkljaji in na katerih stvareh moram več delati in tudi delam – v zadnjem času še nekoliko bolj pospešeno kot prej. Res je tukaj kar nekaj dela, saj berem knjige, poslušam podkaste in se dodatno izobražujem. Mi pa pri mojem delu in pri pogovorih z zaposlenimi pomaga tudi to, da sem bila nekoč tudi sama »v bojnih jarkih« oziroma na njihovem mestu. Verjamem namreč v to, da moraš razumeti, kaj je delo ljudi in ekipe, če jih želiš voditi.

Predvsem poskušam vsak trenutek izkoristiti za to, da predajam svoje znanje. Znanja ne želim ohranjati zase ali celo skrivati, saj menim, da ga je nujno deliti. Verjamem, da si vsi želimo v službi razvijati se, ne pa stagnirati. Če ne dobiš novega znanja ali možnosti preizkusiti novih stvari, takšna služba zate ni zanimiva, izpopolnjujoča in jo verjetno hitro zamenjaš. Če se le da, tako čim bolj pogosto predajam svoje znanje, predvsem tako, da sprašujem »nadležna« vprašanja in zaposlene spodbujam, da sami pridejo do rešitev.

Izpostavila bi predvsem dve stvari. Prva je večna želja po učenju. Res je, da se vsega v življenju ne moreš naučiti, ampak ključna sta želja in trud. Delamo v panogi, kjer se vedno dogaja nekaj novega in lahko si še takšen strokovnjak, pa boš v pol leta ali v enem letu passé, če svojega znanja ne nadgrajuješ. Vse skupaj te preprosto »povozi«.

Druga stvar je odgovornost. V naši agenciji ne poznamo mikromenedžmenta. Ne preverjamo, ali si svoje delo naredil. Ko dobiš nalogo, si odgovoren, da bo tudi narejena. Razumem, da se včasih ne izide, da se dogajajo napake, saj se na napakah učimo – vse to je v redu, ampak do neke mere. Če nečesa ne veš ali ne znaš, vprašaj. Pri nas zelo spodbujamo radovednost. Vsakega, ki se nam pridruži, spodbujamo k temu, da sprašuje, hkrati pa je ekipi logično, da poda odgovore. Nihče ne reče, da nima časa ali da ne more. Ljudje si vedno vzamejo čas, ker so bili tudi sami uvedeni na način, da si je nekdo vzel čas zanje. To je del naše kulture in to tudi deluje.

Res je, ponudbe je trenutno precej več, kot je povpraševanja. Mnogi dobri kadri so v zadnjem času naredili karierne premike, ki so si jih želeli. Izziv je najti nekoga med njimi, ki je še na trgu ali je pripravljen narediti premik, je pa na drugi strani veliko potenciala v ljudeh, ki morda niso seniorji, ampak delajo korake v digitalni svet, si želijo tu ostati in se razvijati.

Hkrati opažam, da je veliko ljudi, ki si želijo zamenjati področje dela. Morda sicer nimajo praktičnih izkušenj, imajo pa veliko željo, da se naučijo česa novega. V zadnjem času smo zaposlili tudi kar nekaj takšnih in moram reči, da sem zelo vesela, da smo jih. Ko pride v agencijo nekdo iz druge panoge, to prinese tudi povsem drugo perspektivo in druga znanja. Na koncu namreč ni pomembno samo to, kaj da podjetje posamezniku, ampak tudi obratno.

Fluktuacija pride in gre. Nekako se pojavlja v valovih in je skladna z dogajanjem na trgu. Vsakih nekaj let se situacija malo zamenja, kar je povsem logično, ker službe danes niso do konca življenja. Mi kot agencija imamo omejena sredstva in bolj omejen »kupček« denarja, kot ga imajo velika podjetja (iz tujine).Tu je konkurenca premočna, vsekakor pa imamo druge prednosti,  s katerimi lahko konkuriramo – sam odnos, znanje, ki ga nudimo, možnost osebnega razvoja.

Res je, to nam je zelo pomembno. Sama sem pri svojem delu v Red Orbitu pridobila ogromno znanj in v tem razmišljanju izhajam iz sebe. Vidim, koliko sem »potegnila« iz tega in zdi se mi pomembno, da je to jasno, da se vidi navzven. Da ljudje vidijo, kakšno je okolje pri nas, kaj jim ponuja, kam se lahko razvijajo in kaj lahko dosežejo.

To je kompleksno vprašanje, če pa omenim glavni izziv, ki vpliva na to, kaj in kako delamo v zadnjih letih, celo desetletju, potem so to nenehne podražitve oglasnega prostora na vseh platformah, na katerih delamo. Če omenim samo največje, sta to seveda Google in Meta, pa tudi na vseh drugih platformah, ki počasi prihajajo v ospredje, se cene nenehno povečujejo.

Za veliko podjetij so izziv tudi spremembe, ki jih uvaja Google pri delovanju svojega iskalnika in pri indeksiranju spletnih strani, torej, kako Google vidi spletne strani, kako jih obravnava, celotna uporabniška izkušnja ... Ves ta del se spreminja na način, ki nenehno zahteva nadgradnje in spremembe. Mnoga podjetja imajo težave, saj so se zataknila v miselnosti, da moraš le narediti spletno stran, pa boš imel naslednjih pet let mir.

Po drugi strani v agencijah opažamo, da se proračuni ne spreminjajo oz. povečujejo, zahtev pa je vedno več. Z drugimi besedami, za enak ali minimalno povečan znesek bi vsako leto radi izvedli večje število aktivnosti na več platformah.

Kam pa gre celotna zgodba? Mislim, da bo glavni izziv v prihodnjem in v prihajajočih letih celotna zgodba GA4 (analitike), ki je trenutno »vroča žemljica«. Pred časom se je veliko govorilo o tem, kako je treba zgraditi svoje občinstvo in svojo bazo, da bomo lahko na dolgi rok prihranili pri sredstvih za oglaševanje in razna orodja. S prihodnostjo brez piškotkov (angl. cookieless), ki prihaja, pa bo to še toliko bolj pomembno. A zdi se mi, da večina ni pripravljena na to in to bo boleča točka za mnoge. Analitika se bo zamenjala, stara ne bo več na voljo, nove pa velika večina še ni začela niti implementirati, kaj šele, da bi vedela, kako deluje in bi jo redno uporabljali. Težava bo, da ne bodo imeli ne lastnega občinstva ne vzpostavljene nove analitike in občutek imam, da mnogo podjetij po 1. juniju 2023 čaka nekakšno tavanje v temi. To me iskreno skrbi. Zavedanje, da je treba to urediti, pa je po mojem mnenju premajhno.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, oktober 2022, #496. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.