Zgodbe iz karantene

Njegova zgodba o uspehu, smisel za humor in nenavadni pripetljaji, ki so se dogodili njemu samemu in morda tudi komu od nam, ki smo se soočali z epidemijo, političnimi spremembami in nepričakovanim občutkom negotovosti, so nas spodbudili k intervjuju s Kržmencem, v katerem nam je pojasnil zakulisje svoje zgodbe.

Ker se z glasbo ukvarjam v službi, namenim pa ji tudi velik del svojega prostega časa, je zaprtje države povzročilo nepričakovano praznino – ne le v denarnici, ampak tudi na urniku. Kreativnost, ki je bila zaradi epidemije na prisilnem dopustu, se je namesto skozi kitaro izlila na papir, še prej pa na zid družbenih omrežij.

Zgodbe iz karantene so nastale iz kratkih dnevniških zapisov, ki sem jih objavil na Facebooku. S pisanjem se v resnici nisem nikoli ukvarjal, izjema so besedila za skladbe, pa še te sem pisal le takrat, ko jih ni želel nihče drug. Imam pa še vedno shranjen dnevnik iz osnovne šole, krasijo ga čudovite trde platnice in ključavnica, ki pa je ostal prazen, ker sem izgubil ključ, še preden sem vanj zapisal prvo črko.

Odločitev za tisk je bila zelo preprosta, Zgodbe sem želel obdržati za vedno. Odločitev za samozaložbo pa je nastala, ker se neki večji slovenski založbi projekt ni zdel dovolj zanimiv. To se je pozneje izkazalo za odlično odločitev, saj je knjiga po besedah ljudi, ki se s tem ukvarjajo, že čisto prava prodajna uspešnica. Pri izdaji knjige so mi pomagali še urednik in lektorica, oba moja prijatelja, ter brat, ki je knjigo oblikoval. Še največ težav s sodelovanjem sem imel z direktorjem, piarovcem in hišnikom Zgodb iz karantene, Gašperjem Kržmancem (smeh).

Prodaja knjig je presegla vsa moja že tako ne preveč skromna pričakovanja, saj sem moral prvi val Zgodb iz karantene večkrat ponatisniti. Marketinški uspeh me je motiviral za pisanje drugega vala, a to še zdaleč ni bil edini in glavni razlog. Brez želje po zabavanju bralcev – in sebe ob pisanju – vsekakor ne bi bil tik pred izdajo tretjega vala Zgodb iz karantene.

Počaščen in presenečen sem, da so bile Zgodbe iz karantene opažene in prepoznane kot primer dobre prakse. Preseneča me tudi, da sem že prejel prve tovrstne ponudbe. Ne bi rekel, da o tem razmišljam ali pa da sem to kdaj načrtoval, je pa res, da nisem načrtoval niti glasbene kariere, uspeha na družbenih omrežjih ali knjige, pa se je vse to vseeno zgodilo. Z izdajo tretjega vala knjige želim zaključiti projekt Zgodbe iz karantene in z vsemi karantenami nasploh. V prihodnosti želim več časa nameniti temu, kar najbolj obvladam, in pri čemer niti približno še nisem rekel zadnje besede – to je glasba. Nedvomno bom družbena omrežja še naprej uporabljal, saj sem zahvaljujoč Zgodbam iz karantene spoznal, da so v iznajdljivih rokah močno orodje.

Ob spontanem in nenadzorovanem duhovičenju, ki je bilo namenjeno prodaji knjige in zabavanju samega sebe na Twitterju, sem se vtaknil tudi v Ljubljanske mlekarne. Nedolžen poziv k donacijam sadnih jogurtov se je sprevrgel v pravo tvitersko uspešnico. Po zaslugi izjemnega odziva uporabnikov so v Ljubljanskih mlekarnah donirali skoraj paleto jogurtov dvema humanitarnima organizacijama, jaz pa sem primaknil nekaj knjig. Skupaj smo tako postali svetla točka t. i. afere Sadni jogurt, ki je spomladi leta 2021 razburjala slovensko tvitosfero. Ta povsem nenačrtovana gverilska akcija je porodila zavidljive dosege. Pozneje smo se občinstvu prikupili še z medsebojnim zbadanjem, ki je pri korporativnih profilih večjih svetovnih znamk pogost pojav, v Sloveniji pa manj običajen, a je po mojem skromnem mnenju to dobrodošla osvežitev, sploh v predvolilnem času, ko se na Twitterju odvijajo srditi prepiri o tem, ali je boljša prva ali druga knjiga Zgodb iz karantene.

Gašper Kržmanc je nekdo, ki je pravniško kariero zamenjal za kitaro, da lahko na vprašanje »ali se da z glasbo preživeti« odgovarja z »očitno, saj sem še vedno živ«; da mu odgovor na vprašanje »kakšni so tvoji hobiji« povzroča velike težave in šele po temeljitem premisleku odgovori »ukvarjam se z glasbo, v prostem času pa zavzeto treniram triatlon, da lahko na okrepčevalni postaji pri stotem kilometru izgubim dobrih dvajset minut za sproščen klepet s prijateljem, s katerim se ni videl že nekaj let«. Gašper pa je tudi oče štiriletne hčerke, s katero ob sestavljanju puzzlov Ledeno kraljestvo poslušam pesmi istoimenske risanke in ob tem neizmerno uživam.