Anekdote s severa
Naša nova koluMMnistka Nina Dinjaški tokrat o tem, da ima vsak ima svoj hygge ob svojem času.
Nina Dinjaški
Zadnja štiri leta pretežno živim v Københavnu na Danskem. V tem času spoznavam tudi dansko in na sploh skandinavsko oglaševalsko kulturo ter preko prijateljev in znancev podjetnikov tudi njihove zasebne in poslovne poglede na umetnost, družbo in oglaševanje, ki se bistveno razlikujejo od naših. Sem prizadevna študentka koncepta hygge – uživanja v preprostih trenutkih udobja, topline in prijetnosti.
»Kako to misliš, da boš čez vikend delala? Ali je kaj tako kritičnega za podjetje ali družbo, da ne gre drugače?«
Te besede so mi odzvanjale v glavi ves vikend, ki sem ga izkoristila, da bi nadoknadila preobilico dela, s katerim sem se srečevala v zadnjih tednih. Pridružila sem se naročnikovemu projektu, ki je zasnovan kot neke vrste e-prodajni start-up, z vsemi principi slednjega, vključno z neizogibnim, ščepec cankarjanskim odrekanjem – prostemu času, kajpak. Postavili smo si, kot se za start-up spodobi, nerealen rok, si zadali nerealne cilje, potrdili prenizek budžet in se odpravili na trnovo pot. In ko sem kot Francka že tretji vikend tekla za vozom nedokončanih nalog, mi je seveda odgovor na uvodno vprašanje ležal na dlani. Seveda, da ne! Nič groznega se ne bo zgodilo, če takoj preneham. Serija petih oglasov bo postala serija štirih. Novičnik bo šel ven dan pozneje. Akcija na spletni strani se bo prestavila za 12 ur. Svet, ma kaj svet, Slovenija, podjetje, naš krog kupcev ne bo niti opazil, da s čim zamujamo. Zakaj torej ta občutek krivde, da sem, če ne bom dala od sebe čisto vsega, tudi vikendov in družinske sreče, praktično lastnoročno kriva za kakršen koli komercialni fiasko, ki se morda lahko zgodi. Vem, da nisem edina takšna, kljub temu, da sem morda malce radikalen primer obsesivne kompulzivnosti zaključevanja nalog in prevzemanja odgovornosti za ves svet.
In potem mi Danec, ki živi v tako zelo časovno učinkoviti in pošteni družbi, da se prekoračenje odmora za kosilo dojema kot kraja – več o tem pozneje (!) –, razloži, da je prosti čas svetinja in je rezerviran za hygge. Ker če ni tega, ni uspešnega dela. In da se to izjemoma krši samo, če bi bile posledice res kritične. Če bodo zaradi tega ljudje izgubili službo, zdravje ali če bi to kakor koli vplivalo na labode (danska zaščitena kraljeva ptica, ne sprašujte). Kje je bil, ko sem bila stara 20 let?! Ko bi mi vsaj nekdo napel te litanije takrat (prav nasprotno, takrat smo se trepljali po rami, ko je bil kdo zelo »priden« in je ostajal v službi pozno v večer. Uh!)?
O. K. Kaj sem hotela drugega, kot da sem obljubila, da bom postala bolj danska in nič več razprodajala družinskega hyggeja.
Kakšen teden pozneje se srečava s prijatelji, ki so pravkar odprli malo družinsko podjetje, trgovinico, ki bo v priobalnem mestecu južno od Københavna. Sami bodo pripravljali in tudi prodajali smørrebrød, sendviče brez zgornjega kosa kruha, kjer se sestavine nalagajo v grmado na spodnjo rezino rženega. Prenovili so mali butik, kupili razne drage naprave za pripravo vseh vrst hrane, ki sodijo na te tradicionalne »smurbro« sendviče, izpilili recepture, zglancali izložbeno vitrino in jo napolnili z dobrotami in … zagnali spletno mesto, kampanjo na Googlu in Meti, Trust Pilot, SEO, aplikacijo in spletna naročila na Woltu? Ne, niti približno. Dali so en oglas, četrtinko (oblikovan, prisežem, kar v Wordu), v lokalni mestni časopis. To je to. »Odpremo takrat in takrat, pridite na sendviče, cene bodo več kot ugodne!« Seveda, mad (wo)man v meni se zbudi in aktivira v šesto prestavo, brez zaleta, in jim ne le razloži, kako pomembno je, da naredijo vse te prej naštete digitalno-tržne korake, ampak še, kako jim bom to kar takoj zdaj jaz pripravila, sploh ni problema, 'mamo to … Med dialogom po nekaj minutah ugotovim, da je ta postal monolog, medtem ko Danci okoli mene malce v zadregi pogledujejo v svoja kolena, v tla, roke … Mojemu srcu najbližji Danec me gleda s tistim »saj vem, da hočeš dobro, ampak nehaj« pogledom in O. K., vprašam: »A vi nočete oglaševati?« In mi razložijo, da se bojijo, da če bi oglaševali, bi imeli veliko prometa. In veliko prometa pomeni, da bi morali zelo veliko delati in še koga zaposliti. Problematično, skratka. Jih gledam. Blink, blink. »A vi nočete veliko prometa, dela, … prihodkov?«
»Ne,« mi odgovorijo. »Potem to postane preveliko in prenaporno in ne bo več hygge. Bomo samo še delali.« In jaz, študentka new age kapitalizma, v tišini procesiram idejo, da je O. K., da nočeš biti preveč uspešen, ker včasih je to, kar potrebuješ, en srednje počasen biznis, brez prevelikih pričakovanj. Ker je fino iti domov ob 14. uri.
O. K., kaj sem hotela, obljubila sem, da bom postala bolj danska in jih ne več silila v (prevelik) komercialni uspeh.
Mine nekaj dni in dogovarjam se za morebitno sodelovanje z danskim naročnikom. Tokrat je to večje podjetje, IT, precej bolj usmerjeno k prometu, rasti, dobičku in vsem klasičnim kapitalističnim kazalnikom uspeha. Pobaram jih, kako to, da že zdaj ne sodelujejo več s tujimi ponudniki marketinških storitev, saj lahko – z izjemo Norveške – praktično kjer koli na svetu storitve, tudi zelo profesionalne, dobijo ceneje kot na Danskem. Zdaj, seveda, najbolj danski odgovor bi bil »ja, ampak to je slabo za našo ekonomijo, denar odteka v tujino, raje dam našim« itd. – in nekako sem ga tudi pričakovala. Ampak ne! Bistveno bolj jih skrbi, kako bomo južnjaki (da se razumemo, južnjaki smo zanje vsi od dansko-nemške meje navzdol) lahko na razpolago znotraj pričakovanega delovnega časa in ustrezno učinkoviti, če pa si privoščimo te naše sieste (eno- in večurne odmore za kosilo), jemljemo dopuste kar tako, izven »decentnega« julija in avgusta, in vmes med delom hodimo še na kave. Saj so poskusili, pravijo, pa jih je spravljalo ob živce!
O. K., kaj sem hotela, v smehu sem se sprijaznila s tem, da ne bom nikoli dovolj danska za Dance. In to je čisto O. K.
Vsak ima svoj hygge, ob svojem času. Včasih na kredit in včasih ga pač poplačamo čez vikend. 😊
Hej hej!
KoluMMna je bila izvorno objavljena v tiskani reviji Marketing magazin, junij 2024, #516. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.