Cene Grčar sočno o predlogu novega medijskega zakona
Cene Grčar, odvetnik družbe Pro Plus, primerja novi in stari medijski zakon ter poudarja vidike javne televizije RTV, telekomunikacijskih operaterjev in vplivnežev.
Ali je posebno financiranje javne RTV sploh utemeljeno?
Morda velja uvodoma opozoriti, da medijske zakonodaje za avdiovizualne medije ne ureja samo Zakon o medijih (Zmed), temveč tudi Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZavMS). To predstavlja določen problem, saj so AV-storitve, linearna in televizija na zahtevo, urejene v dveh predpisih, dobesedno malo tam, malo tu – javna RTV pa še v svojem področnem predpisu. Ne gre le za vprašanje nomotehnike, gre za vprašanje celovite urejenosti posameznega področja. Oglaševanje na javni RTV, denimo, tako po malem urejajo vsi trije predpisi, kar gotovo ni celovita ureditev. Sprememba zgolj enega predpisa na posameznem področju tako lahko povzroči logično neskladnost z ostalimi predpisi, ki pa se ne spreminjajo.
Vsekakor menimo, da bi moral zakonodajalec resno razmisliti o strožjem omejevanju –če sploh – dovoljenega oglaševanja na javni televiziji RTV. Razlika med dovoljeno komercialno dejavnostjo javnega zavoda in tisto, ki velja za komercialne ponudnike, je preprosto premajhna in ne utemeljuje posebnega financiranja javne RTV. Tega konkretnega področja ne ureja Zakon o medijih, ki je zdaj v postopku sprememb, ampak ZAvMS, ki pa se trenutno ne spreminja.
Kaj pa poseben predpis za operaterje?
Drugi takšen primer so operaterji. Njihovo delovanje primarno ureja zakonodaja s področja elektronskih komunikacij, določene obveznosti pa jim nalaga tudi Zakon o medijih, hkrati pa so operaterji deležniki avdiovizualnega področja oziroma storitev, ki ga ureja ZAvMS. Naše stališče je, da so operaterji tako pomemben del celotne verige distribucije AV-vsebin, hkrati pa njihov dejanski »vratar«, da bi moral zakonodajalec resno razmisliti o posebnem predpisu, ki bi veljal za operaterje.
Veljavni zakon »totalno« zastarel
Ne glede na lahko predlog Zakona o medijih ocenimo kot solidnega; ne nazadnje je veljavni tako zastarel, da na določenih področjih (recimo medijske koncentracije, ureditev operaterjev in podobno) sploh ni več uporaben. Kot pozitivno ocenjujemo zlasti to, da ne gre (spet) za posamične spremembe na stari osnovi, temveč za na novo spisan predlog zakona.
Popolnoma odprto ostaja tudi vprašanje enakega obravnavanja ponudnikov, ki ponujajo svoje AV-storitve v Sloveniji, sedež pa imajo v tujini ali celo izven EU. Slovenski regulatorji nimajo praktično nobene moči v takšnih primerih, saj ti ponudniki ne sodijo pod slovensko jurisdikcijo, sočasno pa v svojih vsebinah oglašujejo slovenske izdelke ali storitve. Teoretično lahko izvajajo tudi oglaševanje, ki je sicer v slovenskih medijih prepovedano. Obveznosti, ki veljajo za RTV Slovenija ali POP TV, ne veljajo za televizijske programe v kabelskih in IPTV-sistemih, čeprav imajo ti programi slovenske podnapise in slovenske oglase. Povsem enako pa tudi obveznosti, ki veljajo za npr. VOYO, ne veljajo za Netflix.
Definicija vplivneža preširoka, manjka ji ključen kriterij
Delna regulacija vplivnežev – v smislu obveznosti spoštovanja temeljnih načel in pravil oglaševanja – je vsekakor dobrodošla. To področje je v veliki večini evropskih držav tako ali tako urejeno že dlje časa. Namen regulacije oglaševanja je namreč v zaščiti gledalcev in potrošnikov, ne glede na to, kdo je oglaševalec ali preko katere platforme se izvaja. Zato ni prav nobenega razloga, da vplivnežev, ki dejansko izvajajo oglaševanje oz. na drug način monetizirajo svoje objave, v tem delu ne bi regulirali. Če se, denimo, plačano oglaševanje skriva v neki vsebini, gledalcu ali potrošniku pa to ni jasno, gre za prikrito oglaševanje, ne glede na to, preko katere platforme je na voljo. Na tem mestu bi veljalo morda razmisliti celo o strožji ureditvi oz. določeni soodgovornosti naročnika oglaševanja, ki angažira vplivneža in ga plača, ta pa v svojih vsebinah prikrito oglašuje njegove proizvode oziroma storitve. V nekaterih državah so regulatorji v prekrškovnih postopkih v takih primerih kaznovali tudi naročnike vplivnežev.
Definicija vplivneža po predlogu novega ZMed pa je vsekakor preširoka, saj je kot tak reguliran tudi posameznik, ki sicer objavlja vsebine, vpliva na javno mnenje – pri tem pa nima nobenega ekonomskega interesa oziroma svojih objav ne monetizira. Po našem mnenju takšen posameznik ne more biti vplivnež v smislu potrebne regulacije in bi moral biti nujni kriterij opredelitve vplivneža ravno ekonomska korist oziroma monetiziranje objav.
Cene Grčar je odvetnik družbe Pro Plus ter njen pooblaščenec v vseh sodnih in upravnih postopkih. Stroka ga pozna kot pravnega strokovnjaka za medijski prostor, medijsko založništvo in tržno komuniciranje v Sloveniji in v tujini. V preteklosti je bil predsednik in podpredsednik Oglaševalskega razsodišča, aktivno sodeluje v Evropskem združenju komercialnih televizij ACT, je avtor številnih člankov v slovenskih in tujih strokovnih revijah (Pravna praksa, Medijska preža, Pravosodni bilten, Sled, IRIS) ter soavtor knjige Medijsko pravo.