Generacija bližnjic?

pa vse do srednje šole, kjer so sošolci ob tem vprašanju že vehementno zatrdili, da bodo naslednji Aljoša Bagola. Čeprav se nam niti slučajno ni sanjalo, kako je dejansko videti agencijski svet, pa so nam mediji in televizija že pričarali sanjski pogled na kreativno delo in življenjski slog kreativca.

Smo v letih, ko se nahajamo v hecnem precepu med zadnjimi zametki »brezskrbne mladosti« in »resnim odraslim življenjem« – med ustvarjanjem ali iskanjem svojega prostora pod soncem in občutkom svobode.

Če nam je, vsaj v zgodnjih študentskih letih, agencijski svet buril domišljijo in se kazal kot ena od logičnih poti mladega FDV-jevca, pa se je ta plošča kmalu obrnila. Od taiste, svoje generacije danes poslušam o povsem drugačnih sanjah. Kakšni so po novem naši cilji? Hočemo svoje podjetje, start-up, kreativni studio, nekaj, kar bomo postavili sami. Kjer bomo lahko sami svoj šef. Nekoč mogoče šef še drugim. Nočemo lastnega avta in redne zaposlitve, hočemo lasten biznis.

Zakaj?

Ko pogovor v družbi nanese na znane uspešne zgodbe slovenskih mladih kreativcev in podjetnikov, se pogosto zasliši stavek »dajmo še mi nagruntat nekaj svojega«. Razvijanje lastne ideje, znamke, produkta, nekaj, kar bo popolnoma naše in bomo lahko to tudi ponosno ožigosali, ko bo nedvomno uspelo na trgu, nam je blizu in o tem zelo radi sanjarimo.

Nekaj, kar nam bo omogočilo, da pustimo (brezzvezno) resno službo in postanemo pravi #entrepreneur. Preden se vržemo v raziskovanje, strategije ali razvijanje produkta, smo že globoko v debati o marketinški kampanji in postavljanju profila na Instagramu. Sploh v času družbenih omrežij, ko je vsaj navzven videti, da uspeh eksplodira čez noč. In vse, kar potrebuješ za to, sta dobra ideja in digitalna kampanja? Ja, pretiravam, ampak približno takšna so podjetniška pričakovanja naše generacije.

Cilj in sanje ni več plezanje po korporativni lestvi vzpostavljenih podjetij, temveč grajenje lastnega biznisa, z »nule« do bleščečega uspeha. Po možnosti vse to v roku enega leta, ker se sicer ne izplača. Poplava instazgodb o uspehu nas je zaslepila v prepričanje, da zanj potrebuješ le dober Instagramov handle in inovativno idejo. In proces razvijanja ideje je v retrospektivi videti »oh tako enostavno in čudovito« (sploh, ko pozabiš na dejstvo, da večina začetih projektov obleži v eni od map na namizju).

Opažam, da se pogosto lovimo v odločitvi, kaj nam kariera dejansko pomeni. Pritisk, da mora poosebljati našo življenjsko misijo, ki ji moramo biti predani bolj kot partnerju, proti dejstvu, da gre na koncu pravzaprav morda »le« za službo in vir dohodka.

Veljamo tudi za ekstremno individualistično generacijo in včasih tudi slabšalno za »posebne snežinke«, ki so prepričane, da je prav njihova ideja tista, ki bo pomagala izboljšati svet. Mar prav od tu izvira naš jedrni commitment issue? Kako in zakaj se zavezati nekomu drugemu, če pa moramo najti svoje, posebno poslanstvo?

Kot Tinder generacija se tudi pri iskanju kompatibilnih profesionalnih projektov obnašamo enako kot pri iskanju ljubezni. Veliko načetih pogovorov in simpatij, na koncu pa nič resnega.

Naj vsak pri sebi pomisli, koliko na pol zastavljenih konceptov se nam valja po trdem disku. Koliko profilov na Instagramu in Facebooku smo odprli v zanosu nove ideje, ki so s tremi ali štirimi objavami neslavno obstali nekje v internetnem vesolju? V teh časih je začeti lasten projekt nepredstavljivo lažje, a enako hitro se ga lahko tudi pozabi in konča.

Dejstvo je, da delo v agenciji vsaj na začetku zahteva veliko dolgočasnega, na trenutke skoraj mehanskega dela, ki na prvi pogled ni prav nič kreativno. Je mogoče težava v tem, da nočemo graditi na sanjah nekoga drugega?

Zakaj bi »štancal« oglase za (vstavi XY brand), če pa lahko sam izbiram naročnike ali pa se učim na primeru svojega produkta?

Ker imamo tako okoli sebe lahko izkušeno ekipo, ki nas bo do pravega rezultata vodila skozi vse nepričakovane vijuge, namesto da toplo vodo odkrivamo sami. Ker so tudi oni prehodili podobno pot in nam lahko prihranijo marsikateri fail. Ker je to lahko varen balonček za vse lekcije, ki niso vključene v študijske materiale in »štancanje« lahko pomeni zelo dragoceno izkušnjo. Na koncu namreč ne šteje najbolj trnova pot ali pa dejstvo, da nam je do cilja uspelo popolnoma brez pomoči, ampak zgolj to, da smo tja prispeli. Kakor koli že.

Če pogledam vse impresivne strokovne nazive svojih vrstnikov na profilih na LinkedInu in Instagramu, bi sama pri sebi zaključila, da mogoče ne gre toliko za upor proti sami korpohierarhiji, ampak bolj za iskanje bližnjice do tistega najbolj zaželenega CEO-podpisa v mailu in na profilu. Ali pa potrditev, da je naša pot res nekaj posebnega?

In za zaključek, je delati v timu, sploh pa v klasičnem agencijskem, še seksi? Iz prve roke: niti slučajno. Bi to zamenjala za kaj drugega? Absolutno ne. Mogoče sem brainwashed, ker se v tem okolju gibam praktično že od polnoletnosti in sem v njem odrasla, mogoče pa je to le moje poslanstvo, ki ga kot klasična predstavnica snežinkic seveda moram imeti.

Opomba: Ta kolumna ni plačan hvalospev.