Kako »saj ne« uničuje sanje

Podlosti do sebe. Ker tolikokrat sprevračamo svoje besede, si svoje sanje sovražno onemogočamo kar sami. Pozabljamo, da je beseda, ki (si) jo damo, sveta. Beseda, ki (si) jo damo, postane zaobljuba. Obljuba, ki (si) jo damo, postane dolg. Dolg, ki (si) ga poplačamo, nas razbremeni. Kar nas razbremeni, nas osvobodi. Kar nas osvobaja, nas približuje resničnemu sebi in srečnemu življenju. Zato nikar ne sprevračajmo svojih besed.

Če nam bes ne »sede«, ne sprevračajmo besede

Ko zaobljube obesimo na klin in pravila, ki smo jih določili, vsak dan malo prikrojimo slabemu ali lenemu sebi v prid, se osiromašimo. Na svojo Hirošimo hladnokrvno odvržemo bombo. Ko obljube, ki smo jih izrekli v trdnem zagotovilu, da se jih bomo držali, sprevračamo, s tem spoštovanje samih sebe zmeljemo v prah. Namesto da se malikujemo, tudi zaupanje vase izmaličimo. Čeprav nam je v tej samoprevari nato za hip udobno, pa smo kaj kmalu besni nase, ker smo se spet odrekli svojim začrtanim ciljem, velikim sanjam in se vrnili nazaj na črto od številnih bednih ponovitev zablatenega štarta. Če nam bes ne »sede«, zato ne sprevračajmo svoje besede.

»Saj ne« ali sanje

Vsakič ko sprevračamo besede, se po malem odrečemo sanjam. Zabubljeni v svojih izkrivljenih opravičilih si rečemo: »Saj ne počnem nič takega« ... »Saj ne podlegam ...« »Saj ne prelagam ...« »Saj ne odlašam ...« »Saj ne lažem ...« »Saj ne zavidam ...« »Saj ne sabotiram ...« »Saj ne kolebam ...« Vsak »saj ne« uničuje naše sanje. Zato poglejmo, v kakšnih oblikah sprevračamo svoje besede in namen in katere so boljše možnosti:  

1. Prelaganje vs. predlaganje. Prelaganje odgovornosti na druge je lagodno. Izognemo se nepotrebnim skrbem, obveznostim, naporu, razmišljanju in odločitvam ter živimo v navideznem miru. Skozi življenje smukamo neopaženi, saj ne potujemo po cesti svojih sanj. Potikamo se naokoli, sramežljivo skriti za grmiči. Namesto nas se odločajo drugi in s tem se v celoti odrekamo svoji odraslosti. Kot otrok živimo v odraslem telesu in odgovornost zase prepuščamo drugim. Zato namesto da odgovornost prelagamo, raje predlagajmo. Predlogi kličejo k razmisleku, naši angažiranosti, naklonjenosti skupnemu reševanju težav in zdravi redistribuciji odgovornosti ter so prvi korak do osebnega odločanja in zato kolektivnega odraščanja.  

2. Odlašanje vs. odločanje. Odlašanje je hipno olajšanje. »Bom jutri ...« »Teden gor ali dol ...« »Bo že počakalo ...« »Saj smo še mladi ...« To so – če ne gre za okoliščine, ko se moramo resnično odpočiti in si oddahniti – strihnin za naše sanje. Naj imamo nad vzglavjem postelje razprtih še toliko lovilcev sanj, bo naše odlašanje naše sanje kmalu spremenilo v nočno moro. Sanje potrebujejo odločnost in neomajnost. Ker je pot do naših ciljev na gosto posuta z ovirami in preprekami, bomo potrebovali še odločenost. To ne pomeni, da moramo vsakič, ko naletimo na oviro, z glavo skozi zid. Pomeni pa, da če bomo zaupali sebi in življenju, bomo vsakič znova našli nepričakovano učinkovite obvoze okoli preprek. Odločanje ni le ločevanje zrna od plev, ampak pravi korak, da zrno tudi spremenimo v moko in v življenju ugotovimo, iz kakšnega testa smo v resnici.

3. Laganje vs. garanje. Kdaj pa kdaj se vsi malo zlažemo. Če gre za »laganini laganje« oz. neškodljive laži in se svoje temne strani na delu pri tem zavedamo, s tem minimalnim upogibanjem resničnosti ne povzročamo večjih škodljivih posledic. A resno lagati sebi in drugim pomeni zvabiti se na limanice, kjer lahko življenju le še nastavimo drugo lice, da nas zasluženo klofne. Biti iskren do sebe je trdo delo. Je garanje. Ničkolikokrat se zlažemo, ne da bi razumeli posledice svojega ravnanja. Politiki, poslovneži, krepostniki in pravičniki – vsi so se kdaj ujeli v lastne laži in v trenu padli s piedestalov. S tem so prenekateri izničili vse svoje dolgoletno garanje in uničili svoje sanje. Bodimo pozorni na svoje temne strani in garajmo za iskrenost do sebe.

4. Obiranje vs. obiranje sadov. Obiranje je sabotiranje. Cepetanje na mestu je teptanje sanj. Prekomerno tehtanje med tem in onim, premlevanje in na koncu opuščanje svojih ciljev nas spremeni v zagrenjene puščobe. Obiranje sadov je zato bolj sladko opravilo. Premagovati vzpetine življenja in se edinstveno povzpeti do zvezd tako ne pomeni, da smo povzpetniki, ampak le popotniki na poti do svojih sanj.