Kako se ne kaznovati

Ugotovil sem, da se moram po davnem izročilu naših prednikov, ki so ravnali v nezavednem prepričanju, da dobrih stvari v življenju pač niso vredni, za uspeh kaznovati. Kaznovanje pa nam bo lažje spremeniti nazaj v praznovanje po teh korakih:

1. Ne bodimo žrtev lastne »nevednosti o nevrednosti«. 

Nekateri postanejo sila uspešni, ker so si že v otroštvu zadali, da ne bodo nikoli več ujetniki svojih okoliščin. Poznam moškega mojih let, ki je odraščal v tako revni družini, da so ga v šoli zaradi 'pošvedranih' čevljev in razcapanih oblek zasmehovali, in že takrat je sklenil postati in ostati bogat, kar mu je tudi uspelo. Svoje nevrednosti v očeh drugih se je zavedal že zgodaj in postala je gonilo za njegov uspeh. Težava pa je, če svojih občutkov nevrednosti ne prepoznamo; in so zato potuhnjeni krojač naših življenj. Moje ustvarjanje se mi je od nekdaj zdelo samozavestno; zaverovan sem bil v svoje sposobnosti in v neprebojno zavezništvo s svojim talentom. A šele nedavno sem si dovolil razumeti, da je moje nezavedno »oboroženo« tudi s podedovanimi kompleksi manjvrednosti, ki so lahko hkrati gorivo za mojo ambicioznost, kot tudi tisti, ki me nato ob doseženih uspehih želijo docela razorožiti.

2. Spoznajmo zgodbe prednikov. 

Moja babica je bila nezakonski otrok in zato že v otroštvu zapostavljena ter manj spoštovana tudi s strani dela svojega sorodstva. Zelo zgodaj v mladosti je bila poslana v služenje teti in z vseh strani vsiljeno krivdo je obračunavala tako, da je nenehno garala, da bi si vsak dan znova »prislužila« svojo vrednost. Do izgorelosti življenj svojih prednikov nisem prepoznal kot navodil za uporabo svojega življenja, ki so mi bila, zavita v razcefrano štafetno palico, potisnjena v roke. Imel sem jih zgolj za – včasih navdušenja, včasih sočutja vredne – življenjske zgodbe. Mislil sem, da sem njihovim vzorcem z že zelo zgodnjimi uspehi, in to za povrh na varni, skoraj dvestokilometrski razdalji od domačega kraja, uspel učinkovito pobegniti. A sem se motil. Čeprav radi kuhamo po receptih naših babic, pa nam nezavedni recepti naših babic in dedkov lahko v življenju marsikaj zakuhajo. Zato je pomembno, da jih prepoznamo in se jim odrečemo, ker le tako izgubijo svojo moč. V ozaveščenem ravnanju to seveda ne pomeni, da bodo vse slabe stvari čarobno izginile. Na žalost to, kar je tako globoko vraščeno v nas, ne bo nikoli v celoti izginilo. Lahko pa s tem veliko bolje ravnamo in naloga vseh nas je, da prepoznamo, kaj dobrega smo podedovali, in to krepimo; in da s slabim obračunamo zato, da bo nam in našim zanamcem lažje.

3. Odčitajte očitanje. 

Ko si sabotiramo uspehe, ko si spodnesemo vznesenost, ko si skubimo krila, ko si očitamo, namesto da bi se povzdigovali, se naveličani tega preprosto opomnimo, da so na delu podedovane strukture, ki so prisesane na našo dragoceno energijo. Zato nam naj tudi očitanje samemu sebi služi kot merska enota. Ko se »gnjavimo« z očitki o tem, kaj vse smo naredili narobe, to ozavestimo tako, da v mislih stopimo do tega števca in, kot popisovalec porabe električne energije na terenu, odčitajmo očitke. Ko nam bo jasno, da je mera že zdavnaj polna, si nato za vsak očitek zavestno in načrtno odmerimo pohvalo za stvari, ki smo jih naredili prav in dobro. Dovolimo si svoje dobro početje, bodimo trmasti in vztrajni s pohvalami; in vsakič znova se bodo nezavedne pošasti godrnjaje umaknile.

4. Samospoštovanje je prihodnost. 

Če živimo brez samospoštovanja, njegov prostor zasede strah. Zato začnemo živeti na preži. Če stalno živimo na preži, bomo najbrž preživeli. Ni pa nujno, da bomo tudi živeli. Slovenci si pregovorno debelo kožo, potrpežljivost in ubogljivost slikamo kot kreposti, kar nas velikokrat pripelje do nezdravega bivanja v razmerah, ki slabo vplivajo na naše telesno in duševno zdravje. Ne postavimo se za svoje pravice. Sami smo dolžni narediti inventuro in prepoznati svoje značilnosti ter si priznati, da nas nekatere ovirajo. Naša zgodovinska ujetost v idejo pridnosti, marljivosti in ubogljivosti je preživeta in nevarna za našo prihodnost. Šele ko bomo jasno in glasno sporočali stvari, nas bo lahko nekdo v odnosu sploh slišal, šele ko bomo zdravo in do sebe spoštljivo postavljali meje, nas bo nekdo moral upoštevati. Ostajati v vlogi žrtve je zelo otročje in hkrati zelo agresivno. Pasivna agresija, ko v zavetju znane bolečine s prstom kažemo na tiste, ki so vsega krivi, pa je tudi nasilje do samih sebe. Ne smemo več živeti v zanikanju, da ničesar ne moremo spremeniti.

Članek je bil prvotno objavljen v decembrsko-januarski, 463./464. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije.