Kriza (o)srednjih let

Če je kaj znanilec lenega tekstopisja v oglasih, je to besedna igra, realizirana s pomočjo oklepajev (tudi to, da del teksta poboldaš, del pa ne, ni baš nešto, je pa boljše od oklepajev). Ampak to ni oglasni tekst. To je kolumna – tako da uporabljena stilistična prvina ni simbol lenega, ampak, kar naenkrat, kreativnega uma. Funkcija lahko oplemeniti vrednost forme, tudi ko forma ostane nespremenjena.

Za začetek bom zapisal nekaj stvari in razložil nekaj pojmov – da poenotim ostrino naših pogledov. Za začetek. Jaz nisem star. Ne še. Ampak tudi mlad nisem. Ne več. Letos bom dopolnil štirideset* let, kar pomeni, da sem v tem vmesnem obdobju, v tako imenovanih srednjih letih. Zelo na začetku srednjih let, ampak že v srednjih letih.

»Kako veš, da si v srednjih letih?« To je sila enostavno. Pomaga nam matematika. Ti izračuni niso zrasli na mojem zeljniku, se pa z njimi strinjam. Enačba je preprosta in povezuje vašo trenutno starost v odnosu na starost človeka na dan ali noč, ko ga ali jo obišče Matilda.

Enačba:

mladost / trenutna starost x 2 = tragedija. Bil je še tako mlad …

srednja leta / trenutna starost x 2 = OK… Če mi ponudijo to starost, podpišem.

starost / trenutna starost x 2 = neverjetno. To so bila pa leta iz Stare zaveze.

Teorija v praksi: 39 let x 2 = 78 let – OK. Ni slabo. Podpišem. Zatorej srednja leta.

Zdaj, ko sem empirično dokazal dve stvari: 1. da sem v srednjih letih in 2. da sem v svoji mladosti pisal boljše kolumne, bom dodal še nekaj emocionalnih dejstev. S staranjem nimam težav. Ga sprejemam. Moja forma se spreminja, ampak mislim, da jo moja funkcija plemeniti. Cvetim in zavedam se, da bom, tako kot vse ostale rožice, nekoč tudi jaz odcvetel. V tem ne vidim nič slabega. To je življenje. Kaj pa smrt, se vprašate? Smrti se ne da izogniti. To je treba sprejeti. Razlika med smrtjo in vlakom slovenskih železnic je v tem, da bo smrt zagotovo prišla, skupno pa jima je to, da nikoli ne veš, kdaj. Smrti se nikdar nisem bal, ampak odkar sem oče, upam, da si bo, ko bo krenila pome, vzela čim več časa. Da bo prišla z vlakom in morala vmes vsaj enkrat na avtobus.

Če se mladost povezuje z besedo norost in starost z besedo modrost, se srednja leta povezujejo z besedo kriza. Brez rime. Kar tako. Kriza srednjih let. In kljub temu, da zveni brez zveze, so bile o njej zapete pesmi, posneti filmi, izdane knjige in zapisane neštete kolumne, in če boste prebrali vse, zagotovo naletite na boljšo, kot je ta.

Kriza zna biti dobra stvar, pravijo. V njej spoznaš sebe in ustvariš svoj nerazpokljiv** mehurček. Seveda je boljše, če je ne doživiš, če gre vse po gheeju. Če si zdrav in uspešen, brez vseh preprek in samo šibaš, ajn, cvaj, draj, po ledeni stezi vse do olimpijske kolajne, ampak spet, to je življenje in take zgodbe so redke.

Moja srednja leta so se začela z globalno krizo. Kljub vsej grozi se je takrat zgodilo veliko najboljših in ena od najhujših stvari v mojem življenju: postal sem oče. Poročil sem se z svojo izbrano doktorico***. Osvojil sem Cannes. Odprl sem oglaševalsko agencijo. In v nasprotju z vsemi trendi tistega časa nisem izgorel. Bi pa lahko v slogu tega zapisa rekli, da sem pogorel – zaprl sem oglaševalsko agencijo. In temu je sledila mala kriza. Krizica. 

Moja rehabilitacija se je začela z enim dobrim vprašanjem: »Koga želiš impresionirati?« In če bi zapisal iskren odgovor, bi bil predolg, ne samo za to kolumno in to revijo, bil bi predolg za pogorelo knjižnico v Aleksandriji.

V tem času sem veliko tekel, lahko bi rekli, da sem bežal pred svojimi problemi. Ko tečeš, razmišljaš iskreno. Kdor ne ve, o čem govorim, naj poskusi. Teči moraš do točke, ko ne moreš več in potem tečeš naprej. Takrat imaš zelo ozek fokus, ni prostora za vse volovske iztrebke tega sveta.

V enem od teh tekov sem pritekel do spoznanja – kaj pa, če bi namesto drugih poskušal impresionirati sebe? In to je bilo to. Začetek nečesa novega, začetek nečesa lepega.

Zadal sem si cilj, cilj samo zame. Sebičen cilj. Preteči 42.195 metrov. Maraton****. In sredi tistega teka sem nehal bežati pred svojimi strahovi. Začel sem loviti svoje sanje. Kmalu po tem sem pretekel maraton. Izgubil sem dva nohta. Premalo preveliki športni copati. Moj rezultat je bil objektivno slab, subjektivno pa neverjeten.

In če so me leta moje mladosti definirala predvsem s tem, kar so mislili drugi – moji prijatelji, moja družina, glasba, služba, filmi, dobri in slabi šefi, dekleta, mediji in kariera …, sem zdaj prišel v leta, ki ne bodo definirala mene. Zdaj sem v letih, ki jih bom definiral jaz.

Verjetno se zdaj, tik pred koncem kolumne sprašujete, kakšno zvezo ima ta kolumna z mano in z marketingom? Iskreno – z marketingom bore malo. S tabo pa (ne zameri, da sem preklopil na ti) je odvisno predvsem od tega, kako iskreno boš odgovorila (ali odgovoril) na naslednje vprašanje: »Koga želiš impresionirati?«

V izogib odpadlim nohtom pa priporočam vsaj številko in pol prevelike tekaške copate.

*Če starost zapišeš z besedo namesto s številko, izgleda boljše. Kot frizura, ko te počeše frizer.

**Vem, da misliš, da nerazpokljiv ni prava beseda. Ampak jezik je živa stvar. Se spreminja. In zato se motiš. Nerazpokljiv je čisto prava beseda, plod biološke, ne umetne inteligence.

***Moja žena dr. Tea je doktor znanosti in ko sva skupaj, sem vedno v pravi sobi.  

**** Moj prijatelj Dražen mi vsakič, ko mu omenim, da tečem maratone, pokaže meme: »Kako veš, da je nekdo pretekel maraton? Najde način, da ti to pove.«