Pogum za spremembe

Osnova je močna in stalna želja za izpolnjevanje svoje osebne zaveze kljub velikim preprekam, nevarnostim in težavam. Pogumen človek se počuti sposoben in ima dovolj samozavesti, da nekaj tvega. Pogum daje moč in vztrajnost za premagovanje težav in prizadevanje za iskanje rešitev ter daje moč za premagovanje strahu.

Zakaj omenjam pogum? Ker v naši stroki – stroki, ki jo imam rada – opažam vedno večjo odsotnost izobraženega, kompetentnega poguma.

Marketinška, komunikacijska, kreativna … (saj je vseeno, kako jo poimenujemo) stroka bi po svoji definiciji morala biti pogumna. Drugačna. Napredna. Liberalna. Ustvarjalna.

Poglejmo še enostavno definicijo ustvarjalnosti (kreativnosti), ki je sposobnost za ustvarjanje del, ki so nova (originalna in nepričakovana) ter primerna (uporabna, se prilegajo omejitvam naloge). Ustvarjalnost se nanaša na širok spekter področij in nalog, pomembnih na individualni in družbeni ravni. .... Na družbeni ravni lahko ustvarjalnost vodi k novim spoznanjem in odkritjem na področju znanosti, umetnosti ali socialnih programov. Na ekonomskem področju pa novi produkti in storitve ustvarjajo delovna mesta.

Kreativnost je torej po definiciji nepričakovana, drugačna in rešuje probleme na primeren način. Tako ne morem razmišljati drugače kot v smeri, da v časih, v katerih živimo, potrebujemo še več te prave kreativnosti. Občutim pa vse prevečkrat, da se je dejansko – bojimo.

Ko smo ravno v 30. letu države in hkrati 30. letu SOF, se nas veliko (vsaj približno) spomni tudi začetkov naše stroke v Sloveniji. Koliko poguma, koliko ustvarjalnosti, koliko naprednosti je bilo potrebnih, da smo danes tam, kjer smo. Za stoenko, »Spovednico«, za »Čistilko«, za ritke s faktorji in konec koncev za Slovenijo, ki je naša dežela. Verjetno sem marsikaj pogumnega pozabila, ne nalašč.

In kje smo? V bolj ali manj poceni povprečju. Nismo edini segment družbe, ki se nahaja tu. Ampak skoraj edini, ki si kljub tej dotični mikrolokaciji upa uporabljati vse izvedenke besede kreativnost.

Smo tam, kjer preveč sorodnikov direktorjev podjetja zna v slikarju postaviti čudovit plakat. Fino se mi zdi, da dekolte mične gospodične ob avtocesti, ki ji klima paše, ni shladil, ampak prijetno pogrel večino mimovozečih. Lepo je to. Škoda samo, ker nihče ne ve, za katero klimatsko napravo gre ali kje bi jo lahko kupili. Avtor je v slikarju zgrešil bistvene cilje vsake tržne komunikacije. Ampak verjetno je bil poceni … Kajti vložiti več, tvegati, sodelovati s strokovnjaki zahteva zaupanje in pogum.

Smo tam, kjer se še vedno in prevečkrat dogajajo natečaji z desetimi vabljenimi agencijami. Proračun ni element brifa (tega vam res ne moremo povedati, vi nam predlagajte …), pa vendar brez podanega proračuna sploh ne bi smeli začeti načrtovati komunikacij. V tem poslovnem odnosu moramo biti tudi agencije dovolj kritične in vedeti, da brez te informacije naši predlogi ne morejo biti pravilni. In da se nas pogosto sili v poslovno odločanje brez bistvene sestavine tega posla. In denimo natečajne naloge, kjer cilji niso jasni ali pa je časa en teden, ker »mi smo hitra branža in želimo videti, ali se lahko hitro obrnete«.[1] In kjer na koncu ni izbrana nobena agencija, saj znajo sami vzeti po kakšen element iz vsakega predloga, ravno dovolj, da nihče ne more dokazljivo braniti svojih avtorskih pravic. Spoštovane kolegice in kolegi iz agencij, kdaj bomo zbrali dovolj poguma in začeli povabila na tovrstne natečaje preprosto zavračati?

Smo tam, kjer se stroka premalo ceni in izgublja privlačnost. Izkustveno podkovano nenumerično sklepanje na osnovi raziskave zaupanja v poklice[2] nam pove, da nam družba ne zaupa preveč, da nimamo spoštovanja. Mi smo tisti, ki smo kompetentni za tržno komuniciranje, torej bi morali znati bolj privlačno umestiti tudi sebe – če se le spoštujemo kot strokovnjaki in se zavedamo, da naša kreativnost lahko pripomore tako k prodaji kot k reševanju drugih problemov družbe. Res nimamo dovolj samozavesti in poguma, da bi se malo bolj cenili?

Smo tam, kjer kot stroka in kot zaposlovalci izgubljamo zanimanje mladih. Ker ne pristajajo več na neskončne delovnike za nizke plače. Ker si želijo delati tisto, v kar verjamejo, v okolju, kjer poslušamo njihova mnenja. Mi pa smo se ujeli v zanko cinizma, kjer se tolažimo, da bodo že še videli, kako je zares delati. Smo pomislili, da smo premalo pogumni mi, malo starejši? Da je le od nas odvisno, da se spremenimo?

Naša mikrolokacija ni preveč privlačna. Želim pa verjeti, da smo vseeno še vedno tam, kjer obstaja kritična masa strokovnega poguma. Da imamo kot stroka dovolj znanja, izkušenj in srca, da stopimo v naše četrto desetletje malo bolj odločno, z malo več samozavesti in malo manj kompromisarstva. Ker samo toliko, kot se bomo spoštovali sami, nas bo spoštoval trg in nas bo spoštovala družba.

[1] Citat po resničnem dogodku letošnjega poletja.

[2] Valicon, Ogledalo Slovenije, marec 2021

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, oktober 2021, #484. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.