Pozornost je valuta prihodnosti

Od nje bo odvisno, kako bo naš posel videti v prihodnosti. Kakšen bo način dela z naročniki, individualnimi ustvarjalci digitalnih vsebin, medijskimi platformami in večinskim delom zabavne industrije.

Od odločitve, kdo bo zmagal v tej bitki za pozornost, je odvisna tudi naša industrija. Odločitev bo odvisna za preživetje in razvoj gospodarskih družb, politike in kakovosti spopadanja z globalnimi težavami naše civilizacije. Odločitev, na kaj se bo družba osredotočila, je tako pomembna, da je od nje odvisen celo naš planet.

Na osebni ravni je od tega, čemur posvečamo svojo pozornost, odvisen tudi naš občutek sreče in zadovoljstva. Znanstvenica in avtorica Winifred Gallagher v svoji knjigi Rapt govori, da so naše misli, občutja, kaj delamo in imamo radi, vsota tega, na kaj se osredotočimo. Kakovost našega življenja ni odvisna od tega, koliko denarja imamo, kako smo videti, kako pametni smo ali celo od spleta naključij. Po mnenju Gallagherjeve je ta kakovost namreč odvisna izključno od tega, na kaj se bomo osredotočili.

Potemtakem je naša pozornost zares najdragocenejša stvar, ki jo lahko imamo. No, pa jo imamo? Bojim se, da ne.

Pozornost in osredotočenost smo neizogibno izgubili. Izgubili smo ju v kontinuirani distrakciji družbenih omrežij, neizmerni količini vsebine brez vrednosti, ki našo sposobnost za osredotočenost samo še zmanjšuje, zaradi česar smo nezadovoljni in nemočni. Ali se je sploh kdo počutil srečno, navdihnjeno in vitalno, ker je neprestano »skrolal« po družbenih omrežjih?

Da bi stvari izpadle kar se da dobro za nas in za našo širšo družbo, se bo za osredotočenost treba ponovno boriti in v svojem večnem optimizmu verjamem, da na koncu tudi zmagati. Pozornost in osredotočenost sta nujni, da se bomo lahko učili in s tem širili svoja znanja, obzorja … Cal Newport v svoji knjigi Deep Work to intelektualno delo poimenuje »globoko oz. poglobljeno delo«, za katerega meni, da je danes bolj kot kadar koli prej zelo ogroženo. Sprva zaradi interneta, za katerega se še vedno verjame, da je vse, kar nam prinaša, inovativno in nezamenljivo. Newport pri tem predlaga popolno zamenjavo teze, in sicer meni, da je treba internet razumeti kot nekaj, kar nam odvrača pozornost. Če nam delo to dopušča, bi ga morali omejiti in se v času, ko ga ne uporabljamo, posvetiti poglobljenemu delu. Paradoks današnjega časa je tudi ta, da je poglobljenega dela vse manj, a ga bomo zato toliko bolj cenili.

Zdi se mi, da včasih pozabljamo, da je tudi naš posel boljši, ko je za njim globoko, poglobljeno delo. Pa naj si bomo tekstopisci, oblikovalci, strategi ali kaj drugega, boljše rešitve ustvarjamo, če se globoko potopimo v samo vsebino, materijo, snov, ne nazadnje tudi v sam proces. V nasprotnem primeru nas bo lahko zamenjati z generičnimi rešitvami, ki jih trenutno ponuja umetna inteligenca.

Vseeno imamo srečo, da naša sposobnost za globoko delo ni za vedno izgubljena in jo lahko vrnemo s treningom, tako kot lahko z vajo ponovno utrdimo svoje mlahave mišice. Da bi to lahko naredili, nam Newport predlaga sledeče:

#1

Za začetek organizirajmo svoje življenje tako, da si ustvarimo prostor in čas za svoje globoko delo. Najenostavneje bomo to naredili z uvajanjem vsakodnevnih ritualov, ki bodo prej omenjene motnje povsem izničili ali jih bodo znižali na neškodljiv minimum. To naj bo čas brez interneta, sestankov in prekinitev. To včasih od nas in naše okolice ne bo zahtevalo zgolj prilagajanja, temveč morda tudi drug, samo temu namenjen prostor. Vendar to ne pomeni popolne izolacije, Newport zgolj svetuje, da se (ko končamo z globokim delom) enako zavzeto posvetimo tudi kakovostnemu prostemu času, med katerim ne mislimo na delo. Da si povrnemo osredotočenost, je regeneracija zelo pomembna.

#2

Druga stvar, ki jo bomo morali ponovno osvojiti, je sprejemanje dolgočasja. To pomeni, da v katerem koli trenutku ne posegamo za cenenimi spletnimi vsebinami. Na ta način bomo »trenirali« možgane, da ne iščejo motenj oz. stimulansov, da se bomo lažje posvetili globokemu delu.

#3

Tretja stvar, ki je za vse nas verjetno najtežja, je ukinitev oziroma redukcija družbenih omrežij, če ta bistveno ne povečujejo kakovosti našega življenja. Ker je komunikacija vendarle naš posel, so družbena omrežja morda res sestavni del našega vsakdana, a menim, da lahko k njim pristopimo precej bolj organizirano in pametno.

#4

Kot zadnji napotek Newport predlaga, da površno delo zmanjšamo na minimum. Takšno »delo« nam je vsem zelo dobro poznano; številni sestanki, ki bi lahko bili samo sporočilo, ponavljanje postopkov zaradi pomanjkanja informacij ipd. To je pravzaprav pravi izziv, ker ta del ni odvisen samo od nas, ampak od celotnega okolja, v katerem delamo in ustvarjamo.

Ko svoji osebni osredotočenosti ponovno izborimo prostor, ki ga potrebuje, lahko načrtujemo boljše rešitve in kakovostnejše ter pametnejše produkte. Najpomembnejše pa je to, da spet začutimo zadovoljstvo, ki lahko nastane samo z načinom globokega dela.

In kje je naša industrija?

Upam, da se bomo potrudili, da obdržimo oziroma pridobimo pozornost kupcev. V to vključujem tako komunikacijske strokovnjake kot tudi naše naročnike in znamke; skozi kakovost njihovih produktov. Za pozornost, to najdragocenejšo valuto, bomo morali ponuditi premišljene in relevantne rešitve. Tiste, ki bodo od nas zahtevale globoko delo. Kupec bo vedel, kaj izbira, kaj želi.        

Prav med pisanjem te kolumne je Doja Cat objavila svojo novo pesem Attention, v kateri sporoča, da ne potrebuje ljubezni, ampak pozornost. Provokacija ali resnica? V vsakem primeru diši po duhu časa.