Vsaka glasba ima svojo drogo

Ljudem, ki eksperimentirajo z LSD-ejem, je treba paziti, predvsem, da niso preblizu oken ali teras, saj jih kaj hitro lahko prevzame nenadna potreba po letenju. Heroin je, kljub temu, da ima najbolj strašljivo ime, relativno neškodljiv, če uporabnik z njim ne pretirava ali pa ima nesrečo, da ga ujamejo med nakupom.

Hujši od heroina je meta amfetamin. Hitlerju so ga med drugo svetovno vojno vbrizgavali dvakrat dnevno. Uporabniki postanejo paranoični in na vsakem koraku vidijo zarote proti njim. Kitaristi na primer postanejo prepričani, da jim asistenti napačno uglasijo kitare, da bodo slabo zveneli. 

Najhujša droga je kokain. Ljudje, ki ga ne morejo dobiti pravočasno, postanejo nevrotični. Ko ga imajo preveč, se jim zmeša. Večinoma pa se droge in glasba kar dobro razumejo. Glasbenike zvesto spremljajo od množične selitve iz New Orleansa v Chicago naprej, se pravi še iz časov, ko je marihuana zaradi prohibicije postala vse bolj razširjena. Kljub temu droge niso nikoli imele takšnega vpliva na glasbo, kot se zdi na splošno. Bolj so vplivale na okoliščine, v katerih se glasba posluša. V treh primerih pa so droge na glasbo močno vplivale.

Amfetamini

V poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja so amfetaminske tablete jemali šoferji tovornjakov in avtobusov, da so lažje ostajali budni na dolgih vožnjah čez Ameriko. Kmalu so jih od njih začeli nabavljati tudi kantri glasbeniki v jugo-vzhodnih državah ZDA. Mladi Johnny Cash je med nastopi v klubu Nachez v Memphisu Benzedrin (amfetamin) dobival namesto napitnine. Njegove pesmi pa so postale hitrejše. Tudi divje klavirsko udrihanje Jerryja Lee Lewisa je bilo posledica amfetaminov. Amfetamin je bil dejansko ena od najpomembnejših stvari, ki je vplivala na razvoj kantri glasbe v rock’n’roll. Kar je pozneje priznal tudi Elvis Presley: »Moje pesmi so poskočni kantri.«

LSD

V šestdesetih je LSD vplival na preskok iz malih (ena pesem) na t. i. »long play« (20 minut na eni strani) plošče. Triminutne pesmi so bile človeku na tripu tečne. Med letoma 1966 in 1969, v času vzpona in zatona LSD-ja, so long play plošče, na katerih je bilo okoli 40 minut glasbe, popolnoma zamenjale triminutne male plošče, ki so bile do leta 1966 najbolj prodajan glasbeni produkt. Glasbene založbe so z LSD-ploščami zaslužile bogastvo. Skoraj nič jim ni bilo treba vlagati v promocijo, produkcijsko so bile nezahtevne; kar prodajale so se same od sebe. 

Pankerji

V sedemdesetih letih se je amfetamin vrnil v obliki sulfata, ki so ga uporabniki »snifali« skozi nos. Tako užiti prah je navil ritme pankovskih skupin v ZDA in Veliki Britaniji: Ramones, Sex Pistols, The Jam … Droga je bila skrajno neprijetna. Kot da bi vdihaval »žiletke v obliki prahu s tal umazanih WC-ejev«. Po vdihavanju je ljudem po grlu še dve uri tekla grenka tekočina. 

Kljub temu lahko rečemo, da glasbena industrija ni promovirala uporabe določenih drog. Vsaj do osemdesetih let ne. Ekstazi je bil nekaj posebnega. Kemično gre za MDMA – metil dioksin meta amfetamin. Sintetično so ga naredili leta 1914; ker ima pozitiven vpliv na povezovanje ljudi, so ga pri CII kasneje uporabljali kot drogo pri zališevanju. Majhna bela tabletka je preprosta za uživanje. Kot aspirin. Novinar Peter Nasmyth je po prvem ekstaziju opisal občutke: »Nenadoma sem vedel, da ji lahko zaupam vse moje skrivnosti… čudno, glede na to, da sem jo spoznal šele pred pol ure in mi je bilo takrat popolnoma vseeno zanjo.«

E

V sredini osemdesetih so ekstazi začeli mladi, urbani in uspešni Newyorčani nositi s sabo na poletne počitnice na Ibizo. In ob njem plesati. Ekstazi se je nekoč uporabljal za zdravljenje zavoženih zakonov in vojakov s travmami, zdaj pa je povzročil revolucijo v načinu plesanja. Zaupanje med neznanci, vsi dobre volje, ljudje so postali celota. Ni šlo samo za empatijo in skrb za drugega, ampak tudi za energijo za šest- in večurno plesanje. Celotno plesišče je postalo novoletna zabava. Vsako noč, vso noč. Britanci na Ibizi so opazovali Američane in rekli, mi bi tudi. Ekstazi so konec poletja nesli domov in nadaljevali z zabavo. Pri čemer brez ustrezne glasbene podlage ne bi šlo. Razvil se je nov glasbeni slog.

Slog ki je imel korenine v Chicagu v strogih, močno poudarjenih ritmih. Ki so nastali ob pomoči nove ritem mašine Roland TR-808. Sposoben je bil ustvarjanja močnejših basovskih linij in prilagodljivega ritma, kar je didžejem omogočalo prehajanje iz pesmi v pesem. Pri ekstaziju ni bila pomembna posamezna pesem, poudarek je bil na ritmu, ponavljajočih se rezih in frazah. Refrene so zamenjali zvočni signali, na primer glasen smeh ali kaj podobnega. Didžeji so postajali bolj in bolj kreativni. S pomočjo elektronike so se začeli poigravati z glasbo in plesalci. 

Shoom

Ko se je didžej Danny Rampling konec poletja 1987 vrnil iz Ibize, se je odločil, da bo v Southwarku odprl nov klub, specializiran za novo glasbo in tudi novo drogo. V nekdanjem fitnes centru, v katerem je bilo prostora za 200 ljudi, je odprl klub Shoom. Poskrbel je za prave plošče, pravo opremo pa tudi, da je njegovih 200 obiskovalcev dobilo pravo drogo. Nova glasba je hitro dobila ime, Acid House. Klub je oglaševal s pomočjo letakov, na katerih je pisalo »Lahko opraviš Acid test«? Šlo je za kopijo letakov, ki so jih v šestdesetih letih v Kaliforniji delili Merry Pranksters, skupina, ki je pri ljudeh takrat promovirala LSD. Ker je bil Shoom majhen, je Rampling sam odločal, kdo lahko pride vanj. Skrbel je za uravnoteženo klientelo: pop zvezde, delavci, celo nogometni navijači so prišli noter. Nasilni navijači, ki so še pred letom dni na zabavah z noži napadali druge, so v klubu plesali in se objemali z vsemi. 

Neke noči so obiskovalci polni ekstazija plesali do jutra in ob šestih zjutraj nadaljevali s plesom kar na ulici pred klubom. Ko se je prikazala policija s sirenami, so jim vpili: »Can you feel it? Can you feel it?«, saj je bila to pesem, v kateri je zvenela prav policijska sirena in ob kateri so še pred nekaj urami noreli v klubu. 

E klubi so začeli rasti na vseh koncih Londona: Spectrum, The Dungeon, Clink Street, The Trip. V Manchestru se je nova scena razvila v samo dveh ali treh tednih. Glavni je bil klub The Hacienda, v njem je bilo toliko ljudi, da so plesali na stopnicah in vecejih. Podjetniki so se hitro odzvali in klube preoblikovali v vse večje dvorane. Vstopnina: 15 funtov, ekstazi: 15 funtov.

Iz klubov so se preselili tudi na podeželje. Ljudi so na Sunrise Mystery Trip v Buckinghamshire vozili kar z avtobusi. Zasedli so celo rockerski Glastonbury Rock Festival. Zabava v bližnjem parku se je začela ob treh zjutraj, obiskovalci Glastonburyja, ki so želeli spati in se pripraviti na nov rockerski dan, so morali vso noč poslušati glasne base. 

E for England

Mnogi so verjeli, da se bo tokrat vse spremenilo. Padel je Berlinski zid, Nelsona Mandelo so izpustili iz zapora. Ljudje so bili navdušeni. Največje glasbene založbe so prepoznale novost in se ujele v zanko. Jasno je bilo, da pomeni promocija plošč tudi promocijo drog. Pesmi so vsebovale vse več referenc na ekstazi, pri čemer pa menedžerji tega niso opazili. Pri BBC so redno vrteli pesem »E for England« skupine New Order, pri čemer so mislili, da navijajo za angleške nogometaše, poznavalci pa so se zraven hahljali. Medtem ko je BBC začel s kampanjo proti drogam, je prišla na prvo mesto njihove lestvice pesem »Ebeneezer Goode« skupine The Shamen  z nedvomnim sporočilo refrena: »E’s are good«. 

Založbe so se zavedle novega trenda in začele izdajati posebne izdaje pesmi prilagojene različnim klubom in slogom. Pesmi so izdajali v verzijah za pristaše marihuane, kokaina, amfetamina in tako naprej. Isto pesem so posneli in zmiksali z različnimi ritmi. Pri tem je treba vedeti, da so menedžerji v založbah prisegali predvsem na kokain. Jemali so ga od jutra do večera in zadeti sprejemali pomembne odločitve. 

Do konca osemdesetih let so postale droge integralni del glasbene industrije. V Ameriki, Veliki Britaniji in Evropi je bilo vse več škandalov povezanih z drogami. Namesto glasbenih trakov so kurirji menedžerjem založb vozili kokain, s katerim so založbe med drugim začele plačevati glasbenim urednikom radijskih postaj, da so vrteli ravno njihove skladbe. V Ameriki naj bi založbe vsak teden razposlale kokain kar na 5.000 radijskih postaj. Založbe pa so zaposlovale ljudi, katerih naloga je bila kupovanje in distribucija drog.

Mitsubishi

V Evropi je bila rejverska scena na koncu osemdesetih let na vrhuncu. Podjetja so proizvajala na milijone tabletk ekstazija. Najboljše so delali pri »Mitsubishiju«, proizvajalcu v bližini Maastrichta, domu Evrope. V Veliki Britaniji so proizvajalci alkohola, katerega potrošnja se je začela občutno manjšati, na začetku devetdesetih let pri vladi zlobirali začetek pregona drog. Vlada je prepovedala na pol legalne in neprijavljene plesne dogodke. Iz narave so se preselili v skladišča, podzemna scena je postala legalna. Prvi so bili Ministry of Sound, Cream in Q Club. 

Založbe niso vedele, kako unovčiti novo glasbo. Hotele so izdajati kompilacije, pri čemer niso vedele, kdo naj jih ureja. Prehiteli so jih klubi sami. Pri Ministry of Sound so sami začeli izdajati plesne albume in hitro postali zelo uspešni, saj so prodali več milijonov plošč v lastni produkciji. 

Velike glasbene založbe so obupano iskale rešitve in začele najemati didžeje. Judge Jules, nekdanji študent prava, nato didžej v klubu, je pri založbi Polygram dobil svojo založbo. Drugi didžeji so začeli snemati priredbe najvišje uvrščenih pop pesmi in jih prilagajali klubskim potrebam: pesmim so odvzeli vokal in okrepili base ter ritme. Pri pesmih so pogosto ohranili le en sam delček verza in ga neprestano ponavljali. Se spomnite pesmi skupine Marrs »Pump Up the Volume«? To je bilo to. Didžeji niso natanko vedeli, česa si želijo obiskovalci klubi. Tudi obiskovalci klubov niso natančno vedeli, česa si želijo. Če je didžejem uspelo zadeti pravi občutek, so jih obiskovalci klubov slavili kot bogove. Didžeji so postali središče dogajanja, postali so majhni bogovi na oltarjih. O njih so začele pisati glasbene revije, postajali so prave zvezde. 

V sedemdesetih letih, v času vzpona disko glasbe, so se mnoge založbe močno opekle, ker niso razumele, kako hitro se spreminja okus in kako omejen čas trajanja imajo popularne pesmi. Bale so se, da se bodo spet opekle. Kljub temu so začele na ovitkih kompilacij albumov različnih avtorjev objavljati podobe in imena znanih didžejev. Didžeji so lahko na hitro, za nekaj ur dela, zaslužili po 50.000 evrov. Veliko so zaslužile tudi založbe. Kompilacija pesmi na albumu, milijon evrov promocije na televiziji, milijonov evrov čistega ostanka. Honorarji didžejev v kljubih so šli v nebo. Za nekaj ur vrtenja glasbe so dobili 100.000 evrov. Ekstazi se je iz klubov začel umikati, spet je postalo moderno piti alkohol, klubi so bili vse bolje opremljeni, seksi, obiskovalci pa tudi. 

Najstniki so se naučili pametnega uživanja drog. Neka raziskovalna inštitucija je v poročilu zapisala, da so »mladi ljudje, ki občasno uživajo droge, enako socialni, občutljivi in moralni kot tisti, ki drog ne uživajo«. Droge so postale običajni del njihovih življenj. Prava droga ob pravem času, ekstazi ali kokain za sobotno v  klubu, džojnt za umirjanje in poslušanje glasbe itd. Mladi so postali podobni Keithu Richardsu, ko je rekel: »Nikoli nisem imel težav z drogami. Težave sem imel s policaji.«

Vzporedno z razvojem uživanja drog se je razvijala tudi EDM, electronic dance music, elektronska plesna glasba. Vrtela se je povsod, od Ria do Buenos Airesa, od Pekinga do Tokija. Samo Amerike ji ni uspelo prepričati. Tam so želeli nekaj močnejšega.

Na katero plesno zabavo greste danes?

Prirejeno po knjigi ta-ra-ra-boom-de-ay. Avtor: Simon Napier-Bell, 2014.