Karmična povezava katastrofalnih dubajskih poplav in konference COP28 

Vse skupaj se zdi karmičen posmeh narave neuspehu zadnjega srečanja COP28, ki je bilo prav v Dubaju...

V tej vremenski katastrofi jo je najslabše odnesel urbanizirani Dubaj, kjer so padavine ne samo paralizirale letališče, drugo največje na svetu po številu potnikov, ampak praktično zablokirale in za več dni ustavile življenje v celotnem velemestu. Poplavljene in odplavljene so bile avtoceste, nekatere ceste so zasuli do meter visoki peščeni nanosi, pa tudi vsa ostala struktura in infrastruktura mesta je bila pod vodo in uničena: nakupovalna središča, metro postaje, poslovni objekti, tovarne, hiše, avtomobili, garaže, hoteli ... Šele po večdnevnem izčrpavanju vode in vsesplošnih sanacijah se je mesto počasi vrnilo nazaj v normalne tirnice vsakodnevnih aktivnosti. Škodo kljub superučinkovitosti in neomejenim finančnim sredstvom po več kot mesecu dni še vedno ocenjujejo in odpravljajo.  

Nevoščljivci in privoščljivci so za ekstremne padavine hitro okrivili »sejanje« oblakov, tehnologijo, ki jo v ZAE razvijajo že nekaj let, da bi povečali količino padavin v tej sušni deželi. Njihova natolcevanja kažejo na popolno nerazumevanje tehnologije umetnega spodbujanja padavin. In če smo cinični, gre mogoče celo za nekaj namernega zavajanja.  

Kot so svetovni vremenski strokovnjaki že večkrat povedali, so takšni katastrofalni vremenski pojavi bolj ali manj neposredno povezani s svetovnim segrevanjem ozračja in s podnebnimi spremembami, ki jih povzročajo človekove dejavnosti, predvsem naša skoraj popolna odvisnost od fosilnih goriv. 

Vse skupaj pa se zdi karmičen posmeh narave neuspehu zadnjega srečanja COP28, ki je bilo prav v Dubaju. 

Največji COP – največji flop? 

Vsakoletni podnebni spektakel, ki pod kratico COP28 (Conference of the Parties) združuje 198 držav, ki so leta 1992 podpisale originalni podnebni sporazum Združenih narodov, številka pa označuje zaporedno številko dogodka, tokrat osemindvajsetega. 

Najbolj razglašeno je enaindvajseto srečanje COP v Parizu leta 2015, kjer se je skoraj 200 držav uspelo dogovoriti o dolgoročni omejitvi segrevanja planeta na 1,5°C.  

Dogovoriti že, očitno pa ne dogovora tudi spoštovati. COP28 v Dubaju je nekako potihem in resignirano sprejel dejstvo, da se zna planet do leta 2100 segreti za katastrofične 2,7°C.  

Kontroverzna država gostiteljica in še bolj kontroverzni predsednik COP28 

Združeni arabski emirati so ena od držav z največjimi naftnimi in plinskimi zalogami na svetu, kjer – kljub vedno večji diverzifikaciji – državna ekonomija še vedno sloni na nafti.  

In če Dubaj kot zastavonoša emiratov zelo uspešno krmari med kontroverzijami avtoritativne naftne deželice in naprednega, diverzificiranega, ozaveščenega ekonomskega centra, je vprašljivost smiselnosti srečanja COP v Dubaju še globlje v sfero kontroverzij potisnilo imenovanje predsednika podnebne konference COP28: sultan Ahmed Al Jaber je generalni direktor državne naftne družbe ADNOC (akronim za Abu Dhabi National Oil Company). 

Kot generalni direktor ADNOC Al Jaber vodi eno od največjih – tako po zalogah kot po produkciji – svetovnih družb za energijo in spodbuja njene ekspanzivne načrte. ADNOC je namreč v novembru 2022 objavil 150 milijard dolarjev vreden investicijski plan za »pospešeno petletno rast«, ki naj bi črpanje fosilnih goriv do leta 2030 povečal za 42 odstotkov: z zdajšnje ene milijarde sodčkov na skoraj 1,5 milijarde sodčkov. To bo emirate kot proizvajalca fosilnih goriv dvignilo s trenutnega dvanajstega na drugo mesto – prekosila jih bo le Savdska Arabija. 

Al Jaber je sicer tudi soustanovitelj in nekdanji predsednik Masdarja, vladne agencije za obnovljive vire energije. Verjame, da pri iskanju rešitev podnebne krize ni mogoče popolnoma izključiti naftne industrije in da se lahko prehod na bolj ekološke vire energije zgodi le v nedoločljivi prihodnosti, ko bo čistejša industrija energije dovolj razvita.  

Kritike in nasprotovanje njegovemu imenovanju kot predsednika COP28 je še podžgal kontroverzni intervju, v katerem je Al Jaber zanikal znanstvene dokaze o povezanosti podnebnih sprememb z uporabo fosilnih goriv in grozil, da omejevanje uporabe fosilnih goriv pelje človeštvo nazaj v jamsko življenje.   

Kot pravi Bill Hare, višji znanstvenik pri Climate Analytics, je pospešena proizvodnja ADNOC-a v nasprotju z vsemi dogovori za omejitev segrevanja na 1,5 stopinje Celzija in povsem nasprotuje zaobljubi predsednika COP o dogovorjeni omejitvi segrevanja: zgolj načrtovano črpanje ADNOC-a lahko sesuje podnebni dogovor.  

Delegacije in številke, kvantitativno in kvalitativno 

Kdo lahko reši svetovno podnebje: politiki, države, nevladne organizacije ali podjetja? 

Glede na udeležbo na COP28 kar vsi po vrsti, pri tem pa nihče ne prevzame dokončne odgovornosti.  

Dubajsko je bilo številčno največje srečanje COP v zgodovini – po nekaterih podatkih je bilo na njem skoraj 100 tisoč udeležencev (natančneje 97.000), kar je skoraj dvakrat več kot na prejšnjem, COP27 v Egiptu. 

Največje, več tisoč članske delegacije so prišle iz dežele gostiteljice (4409) in Brazilije (3081). Delegacije Kitajske, Nigerije, Indonezije, Japonske in Turčije so presegle 1000 delegatov, vse ostale so bile manjše.  

Zgovorni so tudi podatki, kdo in od kod so bili udeleženci COP28. 

Največ medijske pozornosti so vedno deležni svetovni voditelji: praktično vsi svetovni voditelji in pomembneži svetovne politične elite so prišli pozdravit COP28, zato sta bili toliko bolj opazni odsotnosti ameriškega predsednika Joeja Bidna in kitajskega predsednika Xi Jingpinga, ki pa sta v zameno poslala obilni delegaciji: kitajska je bila tretja največja, ameriška pa na 12. mestu po velikosti. 

Največja delegacija onesnaževalcev v zgodovini COP-a 

Manj kot znana imena svetovne politične elite pa je bilo izpostavljeno dejstvo, da je več kot 2400 udeležencev prišlo iz naftnih, plinskih in premogovnih industrij, torej največjih svetovnih onesnaževalcev – kar je štirikrat več kot prejšnje leto. In tudi če se strinjamo s predsednikovim pozivom, da podnebni pogovori ne morejo več a priori izključevati onesnaževalnih industrij, je zgovorno dejstvo, da je bilo število delegatov iz vrst onesnaževalcev večje kot število vseh udeležencev iz desetih podnebno najbolj ogroženih držav – teh je bilo skupno le 1509.  

Gre za razmerja in težo – industrija ima nedvomno večjo moč, hkrati pa tudi največji konflikt interesov. Žal tistim na prvi podnebni fronti v svetovnih razmerjih moči manjkata tako politična kot tudi ekonomska moč.  

Prisotnost onesnaževalnih industrij je bila kritizirana tudi zaradi dogajanja v zakulisju: COP naj bi njegov predsednik v svoji dvojni funkciji izkoristil za dogovarjanje o naftnih poslih. Obtožbe niso bile zanikane ali pojasnjene, zgolj odpravljene z besedami, da so zasebni sestanki pač zasebni in da je fokus kljub temu na »pomembnih podnebnih akcijah«. 

Novoustanovljeni sklad Loss and Damage kot sodobno kupovanje odpustkov? 

In ker je očitno ni težave, ki se je ne bi dalo pozdraviti s posebnim skladom in kupčkom denarja, je bil prvi »uspeh« konference prav formalna ustanovitev sklada Loss and Damage (Izguba in škoda) in zbiranje denarja za države, ki že trpijo zaradi posledic segrevanja okolja. 

Kot prvi so 100 milijonov dolarjev prispevali prav emirati, potem pa so pipico odprle še druge države: ZDA, Nemčija, Italija, Velika Britanija, Evropska unija, tudi Slovenija. Zlivanje milijonov dolarjev v ta sklad, nekakšno tekmovanje v dobrodelnosti, naj bi potolažilo revnejše dežele in male otoške državice, ki jim podnebne spremembe neposredno odžirajo življenjski prostor.   

Tisti, ki se s tako rešitvijo niso popolnoma strinjali, so bili obtoženi nehvaležnosti: po kuloarjih konference je krožilo obrekovanje nehvaležnih dežel, ki ne verjamejo v sklad Loss and Damage kot rešitev podnebnega problema. Pričakovanje »hvaležnosti« ogroženih držav spet kaže na razmerja moči v sodobnem svetu, kjer lahko bogati onesnaževalci preprosto izplačajo revnejše.  

Kako bo sklad deloval vnaprej, kako bo podeljen in kako financiran, je za zdaj ostalo nedorečeno. Ustanovitev sklada je tako trenutno bolj uspešna piarovska akcija kot pa konkretna rešitev. Plačevanje velikih, bogatih onesnaževalcev v sklad pa je spominjalo na srednjeveško odkupovanje cerkvenih odpustkov. 

Segmentacija podnebne družbe 

Za prizorišče COP28 je Dubaj izrabil lokacijo in infrastrukturo EXPO City, mesto odlične svetovne razstave EXPO 2020.  Prizorišče je razdelil na dva dela, strogo nadzorovano modro cono pod nadzorom varnostnikov Združenih narodov, v katero so smeli le uradni delegati konference, in pa bolj priljudno, vsem obiskovalcem odprto zeleno cono.  

Meja med obema je bila bolj zastražena kot državna meja in varnost modre cone strožja kot na svetovnih letališčih. Tudi samo gibanje znotraj modre cone je bilo omejeno na vnaprej odobrene posamične dovolilnice. Le tako so se lahko znotraj modre cone v prvih dveh dneh konference zvrstili vsi pomembnejši svetovni voditelji in zbrani, strogo preverjeni publiki govorili o svojem upanju v boljšo prihodnost in poudarili nujnost takojšnjega ukrepanja. Potem so z državnimi letali odfrčali nazaj v svoje države pomembnim delovnim nalogam naproti, podnebno pogajanje pa prepustili akreditiranim delegatom. 

Modra cona je tako postala nekakšen krasni novi svet pametnih, uspešnih, večinoma mladih, zdravih, dobro oblečenih delegatov, ki so posedali po klopcah parkov in restavracij in se na račun svojih dnevnic prehranjevali z dragimi burgerji.  

Javnosti odprta zelena cona v organizaciji emiratov se je poskušala kolikor mogoče približati uspešnemu konceptu EXPO in je bila temu primerno zabavna in sproščena. Ob utečenih insignijah podnebne odgovornosti: večji del bivšega parka EXPO je postal zelenjavni vrt, zasajen z užitno zelenjavo, mestna kmetija; obiskovalci so seveda tudi sadili drevesa, čeprav je ta populizem trajnosti znanost že ovrgla kot neučinkovit in nesmiseln. Različne (netrajnostne) organizacije so obiskovalcem podarjale sadike dreves, govorniki so bili zero-waste heroji (heroji, ki ne ustvarjajo odpadkov in ki očitno živijo v istem nerealnem svetu kot Superman), še najbolj pa so s svojo avtentičnostjo prepričali ritmi ekoraperjev.  

Kje so protestniki? 

Zaradi restriktivne zakonodaje ZAE, kjer javni protesti niso dovoljeni, je popolnoma umanjkala tista neinstitucionalna, protestniška dimenzija dogodka. Po nekaj nedorečenih ali preklicanih obljubah so bili omejeni, kastrirani in vnaprej nadzorovani protesti proti koncu dogodka končno le dovoljeni, vendar le v modri coni, v »državi« pod vlado Združenih narodov. Ker protestnikom ni bilo dovoljeno omenjanje konkretnih imen, oseb ali krajev, so se zatekali k simbolom (palestinske rute, lubenice) – pa naj razume, kdor hoče. Tudi ostala sporočila so bila poenostavljena na običajne floskule o prenehanju uporabe fosilnih goriv in tako so se »ulični protesti« sprevrgli v slikovite ulične kulturno-zabavne prireditve, obkrožene s fotografi.   

Zmanjšanje ali ukinjanje (fosilnih goriv)? 

Glede na izkušnje s preteklih srečanj COP, končni sporazum ni vreden niti toliko kot papir, na katerem je bil podpisan. Žal je po več kot dveh tednih pogovorov, pritožb, pregovarjanj in celo nekaj malega protestov ostalo zgolj pri besedah in upanjih. ZAE je konferenco po preizkušeni metodi »prečiščevanja« novic poskušal prodati kot velik korak naprej, a končni sporazum ni prinesel prav veliko, še konsenza ne.  

»Phase down« ali »phase out«, zmanjšanje ali ukinjanje (fosilnih goriv), je bilo veliko vprašanje in če je kdo sploh dvomil (ali upal), smo pod ADNOC-ovo naftno taktirko seveda dobili nespecificiran »phase down«, zmanjšanje, brez številk, datumov, nalog, zadolžitev, ukrepov. Al Jaber ne more žagati veje, na kateri sedi, očitno pa podnebni predstavniki veliko lažje kolektivno žagajo vejo, na kateri sedimo vsi, s planetom vred. 

Samoa kot ena od podnebno najbolj ogroženih dežel je ostro in natančno protestirala proti končni formulaciji sporazuma (menda so bili zadržani in niso bili prisotni pri končni formulaciji). Zaslužili so si stoječe ovacije, paradoksalno vseh tistih delegatov, ki so se s sporazumom strinjali in ga podpisali. Sprenevedanje na svetovni ravni.   

Konec COP cirkusa – a karma ne počiva 

Dan po uradnem zaključku konference so tudi delegati podpisali papir in se spakirali domov, EXPO City pa se je spremenil v umetno zasneženo zimsko tržnico.  

COP28 je nesporno potrdil le eno: kapital je še vedno močnejši od zdravega razuma in dobrobiti človeštva.  

Karavana COP gre dalje – naslednje leto bo podnebni cirkus gostila še ena naftno bogata država, Azerbajdžan. Zdi se, da imajo zgolj te življenjski interes in dovolj denarja za takšne podnebne konference. S predvidljivimi rezultati: zdi se, da srečanja COP postajajo poligon za opravičevanje in »beljenje« (angl. »whitewashing«), namerno prikrivanje nemoralnih ali celo kriminalnih dejavnosti.   

Če je festival COP najboljše, kar svetovna javnost zmore proti podnebnim spremembam, potem se nam slabo piše: le nekaj dni po koncu 28. podnebnega festivala je bilo leto 2023 razglašeno za najtoplejše leto v zgodovini podnebnih meritev. Nekaj mesecev pozneje so katastrofični vremenski dogodki, vedno bolj pogosti v svetu, prizadeli tudi Dubaj.  

In v absurdnem začaranem krogu vzrokov in posledic bodo emirati (pa ne zgolj oni) načrpali še več nafte, da bodo lahko z zaslužkom hitro in učinkovito odpravljali škodo katastrofalnih neviht in poplav, ki jih povzročajo vremenske spremembe.  

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, junij 2024, #516. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.