Ko igralci skušajo biti na Instagramu normalni, navadni smrtniki pa igrajo

Lepi kot na Instagramu in pametni kot na Twitterju

»Na Instagramu sem objavil golo sliko in takoj dobil 700 všečkov. Ali je to veliko?« je občinstvo ob začetku pogovora z Branimirjem Brkljačem nasmejal hrvaški igralec Goran Bogdan. Iztočnica okrogle mize Vplivnostna zvezda - biti ali ne biti je bila, kako sploh razlikovati med zvezdo in vplivnežem. Na eni strani so »klasični« zvezdniki, ki so uspešni v svojem poslu in so posledično na družbenih omrežjih postali tudi vplivneži (kot je na primer Bogdan), na drugi strani vplivneži, ki obstajajo bolj ali manj na družbenih omrežjih in za všečke in sledilce tudi »delajo«. No, v regiji priljubljeni Bogdan zase sicer pravi, da je nekje vmes. »To je stranski proizvod mojega dela. Za vplivneža je potrebno neko delo. Iskreno pa me je zelo strah te odgovornosti. Jaz sem igralec, po novem pa bi moral ustvarjati vsebine na določene teme, da bi mi potem sledilo več ljudi.« Tako je po njegovih opažanjih prišlo do precej smešne situacije. Igralci se na družbenih omrežjih trudijo biti običajni ljudje, po drugi strani pa se navadni smrtniki na družbenih omrežjih pretvarjajo, da je njihovo življenje videti popolno. Pogovor z Brkljačem je nanesel tudi do javne skrivnosti. Profili na družbenih omrežjih, še posebej na Instagramu, so naši avatarji. V njih je življenje lepo in posledično lepi smo tudi posamezniki. »A vse prikazano je laž. To je potem tvoj avatar, za katerega moraš skrbeti. Kot da bi moral teči za nekim drugim Goranom Bogdanom. Ukvarjati se moraš s svojim avatarjem, ki je vedno nasmejan in srečen. Jaz nisem. Na primer moja majica tukaj je grda (nosil je resda precej ponošeno majico britanske glasbene skupine The Rolling Stones, op. p.),« je zbrane ponovno nasmejal Bogdan. Na koncu je beseda nanesla še na paradoks vseprisotnosti komunikacije. »Danes ima vsakdo kanal za samoizražanje in je lahko uslišan. Po drugi strani pa je težava, da je resnica tisto, za kar se odločim. Če želim dokaz, da je zemlja ploščata, ga bom našel,« je zaključil Brkljač

Temna plat digitalizacije

Manfred Spitzer je v svojem predavanju nadaljeval s problematiko, ki jo je izpostavil v vrsti svojih knjig (o knjigi »Epidemiji pametnih telefonov smo pisali tudi v MM-u). Če bi strnili njegovo predavanje kot odgovor na eno vprašanje, bi se slednje glasilo: Katere so temne strani digitalizacije? Na našo žalost jih je res veliko. Podal je vrsto študij in primerov iz prakse, kako čelu s prenosniki in mobilnimi napravami  Še večja težava nastane, ko te naprave dobijo v roke najmlajši. »Več buljenja v zaslon pomeni manj kognitivnega razvoja,« je zbrane študije povzel Spitzer. Morda vam bo malce bolj jasno, kako na razvoj možganov vpliva pretirano izpostavljanje tehnološkim »igračkam« kot so računalniki, televizija in pametni telefoni, pokaže spodnji graf:

Eden zanimivejših prikazov je bila tudi fotografija delovanja (ali nedelovanja) možganov človeka, pdokrepljenega s kokainom, in človeka, zasvojenega ali pa obsedenega z uporabo Facebooka. Uganili ste, gledano z vidika možganov ni pretirane razlike.

 Ko družbena odgovornost pride v modo

Največ slovenskim predavateljev je bilo na okrogli mizi, na kateri je bilo pod naslovom »Živimo danes za jutri«, govora o družbeni odgovornosti. Janja Božič Marolt, ustanoviteljica Mediane, je gostila Mitjo Tuškeja (Formitas), Dušan Lukič (Porsche Slovenija), Vlatka Kamenić Jagodić (Končar) in Iva Djurković (Luna TBWA Beograd). V njen so sogovorniki izpostavili primere dobrih praks družbene odgovornosti, ki a) dejansko delujejo in b) delujejo na dolgi rok. Skratka aktivnosti, ki ne izpadejo le dobro v medijih. Dušan Lukič je tako izpostavil primer Porscheja v Sloveniji, ki je kot osnovni izziv izpostavil ločnico med osnovnim poslom  (torej prodajo avtomobilov) in družbeno odgovornostjo. Kot poudarja, samo prodaja električnih avtomobilov ni dovolj. »Najprej moramo ljudi naučiti, kaj družbena odgovornost v tem primeru sploh je. Da bi sploh prodali električne avtomobile, je treba ljudi na nek način naučiti. Ker elektirčni avtomobili veliko stanejo, smo zato najprej ciljali na podjetja.« Tako jim Porsche pomaga tudi pri infrastrukturi, vključno s polnilnicami. in sodelujejo z elektro sektorjem. »Skratka, želimo biti percipirani kot tisti, na katere se obrneš ko kupiš električni avto.« Prepričan je, da gre za »win-win« situacijo, kjer pridobita tako družba kot podjetje. »Najlažje bi verjetno bilo, da bi od zdaj naprej hodili peš in nehali prodajati avtomobile. Ampak potem podjetja ne bi bilo več. Po eni strani moramo res zmanjšati število avtomobilov na cesti na drugi strani pa moramo najti koncepte, dobre za podjetje.« Za  Mitjo Tuškeja družbena odgovornost ni samo »vajb«, ampak bi morala biti del strategije. Potrošniki ne padajo več na »figo« družbene odgovornosti. Med drugim veliko o pojmovanju družbene odgovornosti  povedo spodnji grafi.

»Koncept družbene odgovornosti morajo obsegati vse elemente. Tudi trendi govorijo o tem. Zanimivo je videti, kako potrošniki vidijo in se odzivajo na posamezne elemente. Blagovne znamke se morajo tega zavedati. V Sloveniji je družbena odgovornost postala del mainstreama. Pri tem je pomembno, da so njeni nosilci mladi in  inovatorji.« Iva Djurković je na podlagi izkušnje v Luni TBWA izpostavila, da družbena odgovornost ni končni rezultat, ampak pot. »In to vključuje tudi način, kako pristopamo k poslu,« je povedala.