Molk ni zlato, vsaj ne bi smel biti

Na letošnjem Ljubljanskem tednu mode (LJFW) smo s prstom pokazali na zamolčano trajnost modne oz. tekstilne industrije (če ste okroglo mizo na LJFW zamudili, vabljeni k ogledu posnetka na digitalnih kanalih LJFW), v tem prispevku pa s prstom pokažem še na enega skrivača. In molčečneža. S katerim smo nedvomno že vsi imeli opravka.

Zakaj se ne pogovarjamo dovolj glasno?

Pogovor na LJFW mi je dal misliti. Odprli smo namreč odsotnost kakršne koli debate oziroma komunikacije pomena trajnostnih praks v modni industriji. Zakaj se še ne pogovarjamo dovolj glasno o tem, da imamo v Sloveniji v povprečju popolnoma neodgovoren odnos do tekstila? Da ne ljubimo svojih oblačil, ne izkoriščamo kreativnosti, ki nam jo ponujajo, s kampanjami ne spodbujamo trajnostnih praks in alternativnih modelov uporabe oblačil? V bistvu o trajnostnem odnosu do oblačil sploh ne govorimo, vsaj ne tako glasno in odločno, kot smo se na primer v vseh plasteh (odločevalci, nevladniki, gospodarstvo, posamezniki, kupci) vzorno in partnersko organizirali na področju odpadne hrane. Razumljivo, prehrana/kmetijstvo in energija sta prioritetni področji trajnostnega prehoda, v ospredju so vse nanju vezane industrije, medtem ko se v tem pogledu sekundarne lahko poskrijejo. In dejansko tudi se.

Držite pesti, da bo trajala več kot teden dni

Ali bi skočili pokonci in zahtevali spremembe, če bi vedeli, da je industrija, ki jo imam v mislih, vredna 170,7 milijarde dolarjev? In da se za naslednje petletje pričakuje njena 7-odstotna rast, s čimer naj bi do leta 2028 dosegla vrednost skoraj 270 milijard dolarjev? Več kot 70 odstotkov celotne proizvodnje v tej industriji se zgodi na Kitajskem. In so države, med njimi ZDA, ki večino izdelkov te industrije uvozijo.

Dovolj misterioznosti, poglejmo, za kaj gre. Koliko kosov izdelkov letno se proizvede, kljub že skorajda histeričnemu pregledovanju svetovne statistike nisem našla. Si pa lahko veliko predstavljamo iz tega podatka: 60 milijonov barbik letno. Prodanih. Naša draga industrija igrač; naj imamo otroke ali ne, vsi so se z njo že srečali. Verjetno večkrat letno. Pa smo sploh kdaj postali ob misli, kako ogromna je in kako vpliva na naša življenja? Za to, da nas oblije hladen znoj ob prvi misli, poskrbi ta številka: 80 odstotkov vseh igrač (kar naj bi bilo okrog milijona ton letno) prej ali slej konča na smetiščih, odlagališčih. Kar četrtina jih že v enem tednu, ja, prav ste prebrali, v enem tednu po tem, ko je prejemnik do ušes od sreče razpel svoj nasmeh in se zapodil v to tako težko pričakovano darilo, konča nekje v kotu. Zavrženih. Ponovim, otroci izgubijo zanimanje za kar 25 odstotkov svojih igrač že po enem tednu. Kaj pa top sezona prodaje igrač? Do konca januarja kar 35 odstotkov božično-novoletnih igrač ni več zanimivih. Če samo pomislim, kako se trudimo izbrati tisto, kar bo otroku zares všeč in bo tudi potreboval, potem pa … Ja, industrija igrač je področje, ki ga trajnost še ni prijela za roge. Čeprav bi glede na vpliv, ki ga ima na okolje, že davno morala. Namreč, kar 90 odstotkov vseh igrač je proizvedenih iz plastike, in to večinoma deviške, po linearnem modelu, slabe kakovosti, pripravljenih torej na to, da končajo na odpadu. Ta industrija prispeva kar 6 odstotkov globalnih emisij CO2.

Ste si sestavili sliko? Kot starš, še posebej, če si to prvič, se seveda ne moreš upreti vsem nagovorom, vsem »napadom« zelo prefinjenih marketinških prijemov. Za vsako odločitvijo v tem primeru stojijo čustva, za svoje otroke seveda želimo le najboljše, pa tudi strah nas je, da ne bo šlo kaj narobe. Proizvajalci igrač to dobro vedo. In še boljše izkoriščajo. Oglasi nam povejo (ali vsaj dajejo občutek), da se, če določenega izdelka ne kupimo, otrok ne bo dovolj dobro kognitivno razvil, da ga bodo napadle bakterije, virusi ipd. Igrače in storitve so ponujene na način, da nam obljubljajo vse najboljše za otroka – in kdo si tega ne bi želel … Tako potem (tu pa vseeno malo karikiram) kupimo tisto umetno roko, ki namesto nas poganja zibelko. Ker zna to bolje od nas in zagotovo na način, da bo otrok sladko in nemoteno spal. Vse te stvari seveda morajo biti nove – da bi kupili kakšno rabljeno ali uporabili podobno od prejšnjega otroka, tega v nagovorih proizvajalcev še nikoli nisem slišala, ste vi?

Barbie ljubi morje

Pa vendarle, ni vse tako črno. Strokovnjaki pravijo, da trg igrač danes spodbujajo in usmerjajo spreminjajoče se želje potrošnikov, naraščajoče naložbe v kakovostne in izobraževalne igrače, pomembni tehnološki napredki, rastoča ozaveščenost staršev o pomembnosti igrač in zasledovanje inovacij. Če gredo slednje v smer trajnosti, upanje ostaja.

Velikani na področju proizvodnje igrač so se kakopak vseeno že zaobljubili, kako bodo do leta 2030 zmanjševali svoj ogljični odtis. Prvi korak, ki je seveda nizko viseč sadež, je embalaža. Zmanjševanje njenega obsega, zamenjava plastičnih materialov za kartonske, zmanjševanje gramature ipd. so zdaj zares že klasični prijemi, ki lahko hitro delujejo. Sledeč, lahko pa tudi že vzporeden, korak bo nedvomno zamenjava vstopne surovine za ekološko, organsko ipd. Tu pridejo v ospredje les, biorazgradljivi materiali pa tudi reciklabilna plastika ter seveda naravna, neškodljiva barvila. Hkrati bodo urejali transport in se odločali za proizvodnjo, ki bo bolj lokalna. Primer iz realnosti: barbika iz popolnoma reciklirane plastike ali po domače Barbie ljubi morje (orig. Barbie Loves The Ocean) kolekcija. Trenutno je na Mattelovi uradni strani 8 različnih artiklov te kolekcije. Na eni od slovenskih spletnih prodajaln je ob artiklu tega programa zapisano »Barbie® obožuje ocean in njena usoda našega planeta ni ravnodušna! Ta kolekcija je popolnoma inovativna iz reciklirane plastike, pridobljene iz oceana, in vseh tekstilnih dodatkov iz 100 % recikliranega materiala.« Vseh preostalih 59,5 milijona barbik (pa še kakšna več verjetno) modro prikimava ob tej trditvi – in si morda želi, da bi bile del te elitne skupine?

A vsi ti otroški koraki, bi lahko rekla, ne bodo spremenili drugega kot to, da bodo na odpadu končale igrače bolj trajnostnih materialov, s takšnimi praksami, kot jih imajo otroci (pa starši tudi), bo namreč 80 odstotkov pozabljenih še vedno natanko to, pozabljenih, odvrženih …

Članek lahko v celoti preberete v Marketing magazinu #509. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.